Četudi pisci, že odkar obstaja knjiga, tarnajo, da jih nihče ne bere in odkar pomnim, knjigi grozi izumrtje, se vedno najdejo knjige, ki jih več generacij posvoji in si jih postavi za zgled, za definicijo svojega življenja. Sicer je vprašanje o tem, ali najprej nastane knjiga in potem generacije, ki jih vodi, ali najprej obstajajo generacije, ki jih knjiga samo definira in jim omogoči, da v njej najdejo svoj odsev, podobno tistemu o kokoši in jajcu.

Bi Goethejev Werther lahko postal zgled, če bi bil čisti tujek, malone znanstvena fantastika, ali je v ravno pravšnji meri odseval duha tedanje družbe, ki jo je Goethe le nekoliko nadgradil, idealiziral? Bi bila Wildova Slika Doriana Graya lahko kultna knjiga, če bi nastala stoletje prej ali kasneje? Mar sta narcizem in obsedenost z videzom lahko povsem izmišljena in komu bi pravzaprav bila zanimiva, če bi bila povsem privlečena za lase? Bi Remarqov roman Na zahodu nič novega, ki je prvi v enem letu dosegel milijonsko naklado, bil razumljiv družbi, ki ne bi bila razbrazdana od posledic prve velike vojne? In bi Hessejeva Siddharta in Stepni volk sploh pritegnila, če ne bi nastala v času, ko so stare buržoazne vrednote razpadale, nove pa še niso bile določene?

Mar ne spominjajo vse te knjige, z zadnjima na čelu, na neke vrste priročnike za samopomoč, ki bi lahko rešili generacije, nezmožne rešitve? Harry Haller, protagonist Stepnega volka, se označi za norca v norem času in s tem definira vse fiktivne junake, ki so bili s svojimi dejanji zgled: od Wertherja do Harryja Potterja. Nenazadnje: priljubljenost Harryja Potterja med mladimi in starimi našega časa odseva željo po drugačnem, čarovniškem svetu, katereg bistvo je, da se dobri borijo proti slabim v času, ko ni več vrhovne moralne avtoritete, ki bi določala, kaj je prav in kaj ne. Boj med dobrim in slabim je prenešen v čarovniški svet, kjer je to še mogoče.

In katera je knjiga moje generacije, zadnje, ki je jugonostalgična in ob enem prve, ki ji je kapitalizem nekaj naravnega, četudi odvečnega? Salingerjev Varuh v rži, ki smo ga strastno prebirali v gimnaziji. Zdaj mi boste v mislih oporekali, kako se mi lahko zdi knjiga moje generacije delo, ki je bilo napisano v petdesetih letih dvajsetega stoletja? Preprosto, ker se je takrat začel svet, kot ga poznamo danes. Če samo začnem s kapitalizmom in globalizacijo in nadaljujem s svetom, ki naj bi bil svobodomiseln, a je hkrati povsem okostenel, z množičnim pojavom lepotnih pa tudi drugih idealov, začetki emancipacije (in še vedno smo na začetku) in nastankom mladega človeka v današnjem smislu.

V svojih gimnazijskih letih sem se lahko poistovetila z mladeničem iz New Yorka petdesetih let, kot bi bil moj sodobnik: New York petdesetih let se mi je zdel kot Ljubljana devetdesetih. Veliko teže bi razumela evropskega junaka petdesetih ali celo dvajsetih let: prekletstvo obeh povojnih mladih generacij v Evropi je namreč bilo, da nikoli niso bile zares mlade – svoja dvajseta so pustile na bojiščih, v taboriščih ali bedi in po koncu obeh vojn v boju za preživetje v domovinah. A Salinger, ki se je sicer izkrcal v Normandiji 6. junija 1944, ni bil nikoli tako blizu vojni kot evropski pisatelji, ki so trpeli tudi za njenimi posledicami: izgubo svojcev in prijateljev, izgubo domovine in najhuje od vsega, izgubo vere v človeka. Zato je samo ameriški avtor lahko ustvaril junaka, ki ga moja generacija še vedno razume. Nekoga, ki se ni oziral v preteklost in je analiziral (kot Oskar v Grassovem Pločevinastem bobnu iz 50. let), ampak bo predstavil mladega človeka brez travmatične vojne preteklosti, brez izgube poznanega sveta, ki se ukvarja samo s svojo sedanjostjo.

Kar je sicer plehko, a potrebovali smo ga: Holdna Claufielda, mladeniča, ki se ukvarja z banalnostjo našega časa in je prepričan, da ljudje niso sposobni ničesar opaziti, le on je tisti, ki vidi globino. In mimogrede deli modrosti, ki so se zdele mladim mojega časa, pa tudi nekoliko starejšim in mlajšim, v tistem trenutku bistvo življenja. Denimo: Vsi kreteni sovražijo, da jim rečeš kreteni ali pa V svojih mislih sem verjetno največji spolni iztirjenec, ki ste ga kdajkoli spoznali. Tako preprosto. In vojna je zanj nekaj groznega na povsem drug način, kot je junakom evropskih avtorjev njegovega časa. Vojno primerja s skavti. Holdnu se zdi vojna abstraktna in vojaška avtoriteta absurdna. Pravi: “Prisegam , če bi bila kdaj še kje kakšna vojna, naj me raje kratko malo postavijo pred strelski vod. … No, kakorkoli že, vesel sem, da so iznašli atomsko bombo. Če bo še kdaj vojna, bom sedel na njen vrh. Prostovoljno bom to storil, pri Bogu prisegam, da bom.” Holden je opazovalec sveta, ki se vanj ne more vključiti, vse kar se mu zdi pomembno in mu je ljubo, je v njegovi resničnosti odsotno. In kar je najpomembneje za identifikacijo generacije: Holden je mlad; iz njegovih dejanj, govora in razmišljanja je očitno, da je eden od nas, mladih. Ni le junak, mlad po letih in star po razmišljanju, ni sterilen.

Salingerjeva smrt me je pretresla. Ne zato, ker je pač mrtev, ampak zato ker sem se spomnila na čas, ko sem mu slepo verjela, ko je bil moje vodilo. Kot je dejal Holden: Kar me resnično ubije pri knjigi, je, ko si ob koncu branja želim, da bi bil njen avtor moj dober prijatelj in bi mu lahko telefoniral kadarkoli bi se mi zahotelo. Spomnila sem se na čas, ko sem si želela poklicati Salingerja in mu povedati, da je točno tako, kot je napisal. Da mu je uspelo napisati mojo sleherno misel, še tako skrito in nezavedno in je on edini, ki me razume. A ko sem ob Salingerjevi smrti spet vzela v roke Varuha v rži, sem se zavedla, da ne čutim več tako in Holden ni več moja duša dvojčica, ampak le še dober znanec, ki mi je v najtežjih časih stal ob strani in me zato nanj vežejo lepi spomini.

Knjigo generacije lahko torej napiše le tisti, ki ubesedi nezavedne misli generacije. To so storili Goethe, Remarque, Wilde, Hesse in Salinger.