Poročilo o razvoju 2009 za področje obnovljivih virov energije ugotavlja, da se je njihov delež od leta 2000 do leta 2007 zmanjšal z 12 na 10 odstotkov. Resnici na ljubo je v Sloveniji ta delež še vedno relativno visok, a z vidika ocenjevanja politik negativni trend gotovo ne more biti znamenje uspešnosti – na ravni EU se je denimo v istem obdobju delež nasprotno nekoliko povečal. Po deležu rabe vetrne, geotermalne in sončne energije pa je bila Slovenija v sedemindvajseterici držav EU na zadnjem mestu. (Umar, Poročilo o razvoju 2009, str. 165). Na področju energetske intenzivnosti – to je razmerje porabljene energije na enoto BDP – je Slovenija energetsko še vedno za tretjino manj učinkovita od povprečja EU. Res je, da se je intenzivnost v desetih letih znižala za četrtino, vendar se je v kar 12 državah v istem obdobju znižala še bolj, med njimi v nekaterih, ki so bile že prej varčnejše z energijo kot Slovenija.
/…/
Še slabša je slika glede prometa oziroma njegovega okoljsko najbolj problematičnega dela, cestnega prometa. Delež cestnega prometa v blagovnem prometu je v Sloveniji večji od povprečja EU in se je v obravnavanem obdobju še krepil. Še več, povečeval se je hitreje kot v EU in trikrat hitreje od rasti našega BDP (str. 166)./…/
Glede komunalnih odpadkov je slika v Sloveniji porazna. Kljub projektom ločevanja in recikliranja je bil delež na smetišča odloženih komunalnih odpadkov leta 2007 še vedno 77,5 odstotka. Za primerjavo, v EU je ta delež povprečno 41 odstotkov, v najnaprednejših državah Nemčiji, Švedski, Nizozemski in Belgiji pa je celo pod 5 odstotki (str. 174).
/…/
Slovenska politična scena je sedaj pred nalogo, da okoljsko politiko z margine, na kateri je tako rekoč že od konstitucije države, premakne v center. Če vendarle poskušamo biti konstruktivni, okoliščine za to vsaj potencialno niso najslabše. Prizorišče je izpraznil Karl Erjavec. Dvojček ministrstva za okolje, torej kmetijsko ministrstvo, vodi strokovnjak, ki več kot razume načela in nujnost okoljsko vzdržne prostorske politike, čeprav skupina, iz katere izhaja – recimo ji »profesorski lobi« –, na splošno ni preveč naklonjena idejam radikalnejšega okoljevarstva. Ministrstvo za gospodarstvo pa vodi kandidat stranke, ki se vsaj nominalno resno spogleduje z zelenim političnim programom – čeprav se ta trenutek žal zdi, da sam minister podpira katastrofalni šoštanjski projekt. Kar se tiče predsednika vlade, bi bila edina konsekventna in dobra odločitev, da začasno ministrstvo prevzame sam, kot je ob vladnih krizah običajno ravnanje pri t. i. državotvornih resorjih. Prenehanje brskanja po kadrovsko-strankarski margini za kolikor toliko ministrom bo seveda šele prvi, simbolni korak k spremembi mesta okoljske politike. Pomembnejša bo njena postavitev na aktivno os celote načrtovanja in politik države. In tudi tu se nam je možnost prvega koraka nastavila tako rekoč pred nos v Šoštanj, ta hip okoljski center države.
Luka Omladič, raziskovalec in asistent na ljubljanski filozofski fakulteti, v Delovi Sobotni prilogi
...
V istem članku, v delu, ki ga Vojko ni citiral, pa avtor izkazuje tudi fanatizem, ki ga v mainstream medijih redko srečamo in pravi “To so jedra, okoli katerih bomo v prihodnosti zasnovali Slovenijo kot zeleno državo enakopravnosti človeških in nečloveških bitij ter okolja.”
FiniPeriskop, strinjam se, da je ideja o enakopravnosti človeškega in nečloveškega radikalna, vendar ne implicira nujno fanatizma. Idejo lahko gledaš kot spremembo legitimacije okoljevarstva: nekaj ni varovano le kot objekt (recimo, ker si želimo, da bi še dolgo časa lahko uživali v regljanju žab v tej močvari), ampak sprejmemo, da ima močvara sama po sebi neko lastno “vrednost”, neodvisno od človeka. Ta “vrednost” se potem v zakonodaji prevede v pravico do zaščite. To, zelo na kratko povedano, mislim pod enakopravnostjo – spremembo v načinu legitimiranja zaščite ne-človeškega. Debato, za kaj to NE pomeni, da človek ne bi smel več nabirat gob ali sem in tja pojesti pečene piške, pa puščam za kakšno drugo priložnost. Lp Luka
Čeprav ideja o enakopravnosti vsega ne implicira nujno fanatizma pa nujno implicira neumnost.
Če je enakopravnost stanje, v katerem pripadajo vsem enake pravice in dolžnosti, kako bo močvara sama po sebi lahko izbirala svojega zagovornika, ki jo bo zastopal pred sodiščem (ko jo bo, na primer, kdo tožil, ker mu bo umazala čevlje) ali pa se bo morda zagovarjala kar sama – z molkom.
Načeloma ni problem v neki lastni “vrednosti”, problem nastane šele, ko se takšne vrednosti ali “smisli po sebi” prevajajo v razne zakonodaje. Zakonodaja tako preneha urejati razmerja med pravicami tistih, ki imajo radi žabje krake in tistih, ki radi poslušajo regljanje ter postane uzakonjeno nasilje enih nad drugimi – čeprav imajo oboji interes, da žabe ne izginejo (načeloma je interes ljubiteljev žabjih krakov pristnejši, ker gre ljubezen skozi želodec, za avdio užitke pa dandanes ne potrebujemo več niti žab, niti močvare). Pa če bi vprašali še žabe, bo odgovor: “Rega-rega, kva-kva…”
In zakaj bi človek tožil človeka, če lahko toži kamen, ki mu je padel na glavo, ali pa morda gravitacijo – konec koncev smo vsi enakopravni z vsem.
Enakopravnost lahko pomeni tudi enake SMISELNE pravice. Za žabe je volilna pravica nasmiselna (no …), pravica do mlake pa močno smiselna. Delna analogija je pri ljudeh enakopravnost otrok ali opravilno nesposobnih – čeprav so enakopravni, volilne pravice nimajo, ker je za njih nesmiselna.
Konkretno bi to pomenilo, da bi človek, ki bi želel zasuti mlako, moral prepoznati, da je v situaciji, ko si stojita nasproti dva interesa in eventualno dve pravici. Njegov poseg v mlako ni a priori prepovedan, zahteva pa veliko močnejšo utemeljitev, kot sedaj, ko je poseg omejen le, če je mlaka slučajno zakonsko zaščitena. Poseg ni izključen (tako kot ni izključen poseg v človekovo pravico, recimo ob razlastitvi ob gradnji avtoceste …), mora biti pa utemeljen iz stališča, da gre za srečanje dveh pravic, podobno v medčloveških odnosih.
Tvoj drug pomislek je, kako vendar priznati pravico nekomu, ki je kot tak “nem” – oziroma zmožen zgolj regljanja. Glede tega poteka sicer dosti burna debata, a meni osebno se ideja zastopništva zdi sprejemljiva. V smislu, da človek (proti drugemu človeku) zastopa interes žab z argumentom, da je dotična mlaka njihov nezamenljivi življenjski prostor itd.
Mimogrede, zanimivo je, da več ljudi nekako intuitivno sprejme idejo o enakopravnosti ne-človeškega, če je ta omejena na določena bitja, recimo šimpanze. Celo določene obstoječe močnejše zakonodaje o preprečevanju mučenja živali je mogoče interpretirati, da implicitno pripoznavajo pravico živali … Lp
Poskusi v to smer se že dogajajo, zaradi česar je Slovenija ena od redkih držav brez ene same vetrnice. Ampak ob prvem večjem konfliktu (npr. električnem mrku – verjamem, da se jih mladina ne spomni, saj mrkov zadnjih 20 let ni bilo) se bo pokazalo, da imajo radikalne ideje o enakopravnosti žive in nežive narave podpore zanemarljivo malo ali nič.
Odgovor mlademu asistentu bi bil enak, kot vsakemu prebivalcuL: radikalizem v uničevanju okolja je fanatizem religije izumiranja ob ponoreli eksploziji prebivalstva na planetu. Od tu naprej do genocida, ki je bil izvršen nad divjim življenjem in, ki se dokončuje, ni niti toliko, kot je slab miselni poskus cinizma v zadnjem odmevu, ki ga berem in ga je spisal FinPeriskop ( je popolnoma enak nikakršnim cinizmom bivšega ministra J. Kopača, ki vodi energetiko na okol(i)jskem ministrstvu, ja, ja tisti, ki je JP damijanu odgovorajal, da bomo imeli kmalu, če ne že kar včeraj redukcije elektrike, če ne bo danes takoj TEŠ naredil svoje nove, čez palec, 2 milijardi € vredne peči na lignit)
Vetrnice imajo svoj plus in minus – nekje so smiselne, drugje ne. Mogoče ob tisti avtocesti, ki je pol odprta, pol pa zaradi močnega severnega vetra imenovanega burja zaprta?
Gospodu asistentu še: najhujša posledica človekove prenaseljenosti je genocid nad divjino (sem omenil, pa je potrebno to še kako ponavljati), torej uničena biološka raznovrstnost (zopet prebrati, ko popoln genocid nad sto tisočimi vrstami živih bitij) in življensko okolje ter uničena rodovitna tla. Ko pričnemo to počasi dojemati (končno pridemo do “uvida” kaj je tisto kar dela težavo na majhnem planetu tako pomembno; naj ponovim prenaseljenost in ponorela rast prebivalstva) lahko pričnemo razpravo tudi na ravni morale (pa bodimo malo bolj redukcionistični: recimo okoljske etike).
O žabi in šimpanzu pa: samo za testiranje letalne doze najbolj strupene kemikalije, ki jo je človek kadarkoli uporabljal (katera le? seveda, saj ve vsak v vrtcu – tetraklorodibenzo dioksin, hipiji vedo, da je z njim bil onesnažen herbicid Agent Orange zaradi katerega so umrli preštevilni v Vietnamu) je bil izvršen genocid nad vsemu šimpanzi v določenih predelih Afrike (tam jih ni več). Starše so t.i. znanstveniki poklali, mladiče pa odpeljali v laboratorij, kjer so določili LD-50 oz. letalno dozo kemikalije. pa so šli naši bratranci med izumrle. Zgodba, ki bi jo morali poznati, tudi ko govorimo o žabajh..sploh pa, ko se bodo prof. malačilči, gamsi in ves cvet ekonomije kapitalizma pričel ponovno sekirati, da smo se postarali in, da mladih ni dovolj (vseh je preveč).., da ne omenjam prosvetnega klera a la politik Cukljati in RTV Slo klerikalno-komunistična uredniška politika, pa taka in drugačna cerkev,.. argumentov zakaj žabi vodo in zakaj človeku gozd oz. prebivanje v parku namesto stotine metrskih stolpnicah, argumentov ne bo možno najti. Žalostno je predvsem, ker se tehnokratizem in fah-idiotizem skrije za znanost. in tukaj rabimo filozofijo. Da uporabi znanost in njeno metodologijo dela. očitno se tega danes znanstveniki ne zavedajop več – že dolgo niso več znanstveniki saj ne upoštevajo metodike znanstveno-raziskovalnega dela, predvsem pa pri interpretaciji rezultatov postajajo samo še senzacionalistični. in, če je v znanosti tako, kako hudo je šele potem na področju ideologij, verovanj,…
Pravzaprav moj pomislek ostaja na nivoju pravice-dolžnosti: vzpostavljanje nekakšnih (ne-človeških) subjektov, ki imajo zgolj pravice in nobenih dolžnosti se vedno izteče v nekakšno ideologijo, kjer se najprej pojavijo neki zastopniki, ki si izmislijo pravice in potem prek uveljavljanja teh pravic vsiljujejo takšne in drugačne ideologije.
Načeloma se mi zdi legalizem v danem primeru absurdno neuporaben: tako kot prohibicija ne pripomore k odpravljanju težav z drogami, temveč jih povečuje, tako tudi takšne legalistični obrati ne morejo prav dosti pomagati okolju (čeprav se morda motim – odkar je Pahor ustanovil urad za podnebne spremembe, je hladneje: možakar, ki gleda na termometer tam nekje na Babnem polju, je rekel, da že 20 let ne pomni tako hladne zime).
Če nas resnično skrbi za okolje, bi se moral cel svet zgledovati po Kitajski: omejiti rodnost na dva otroka in šele potem dati več pravic tudi ostalemu nečloveškemu bitju in žitju, predvsem pa komarjem, bakterijam ter virusom in mogoče še kakšni zares koristni rastlini ali glivi…
Odličen primer, kam vodi ideja o enakopravnosti človeškega in nečloveškega nam je včeraj ponudila kriminalsko-klientilistična združba, poleg katere se pogosto pojavljajo črke D, L, S (tukaj so razvrščene po abecednem vrstnem redu), ko so preko raznih kvazi pasjih pravic in pasjeljubske logike postavile pravice psov pred človeške pravice in s pomočjo koruptivno kriminalnih zvez celo pred trezno strokovno oceno – k sreči ni prišlo do nobene hujše katastrofe (smrt neumnega človeka, ki je ogrožal vse okrog sebe, ni nikoli nobena tragedija).
Dobili pa smo tudi novega ministrskega kandidata za takojšno odstavitev…
zirosi, to si zmanipuliral na raven Sveta na kanaluA, Financ, Odmevov na RTV Slo Demokracije, brezplačnikov,..
sedaj pa potemtakem samo še paralelo z orožjem (nakupom na osebni, državni in paradržavni ravni), avti, betonom,…
še najhuješa je manipulacija če in ko vsak, ki mu je dano, da okras na vratu tudi uporabi v smislu intrinzične lastnosti omenjene vsebine okrasa (razmišlja primerjalno in z referenco! uporablja predznanje, dela logične vzrok – posledica zaključke in ..a bo šlo?) uporabi za pogled iza monitorja na planet v relativno kratki časovni perspektivi (in naj se za boga milega malo oprime merljivih podatkov) in ugotovi, da nas že davno preštetih 7 milijard (osem konsenzualna ocena), ki se ponorelo množi izvršuje popolni genocid nad vsem življenjem, ki ni človek,.. in potem ponovi manipulacijo o dolžnostih, ki da jih do človekove rase ima nečloveško na planetu,..
Včerajšnja tragedija člveoka, ki je na madžarskem kupil posebej agresivne predstavnike že itak agresivne pasme psov sodi v kategoriju tragičnih nesreč. Nilč ve. Napaka pa je bila človeška. tako, da..? Toliko forumov je, kjer se lahko nizke strasti sedaj “izpucajo”
kako prepleten je živi svet je danes le malenksot bolj poznano od včeraj – kaj pomeni izguba biološke raznovrstnosti, koliko smo si pri tem zopet zakuhali sami težav (predvsem z genocidom nad celotnimi trofičnimi razredi), težko kvantificirati. Škoda. Tako pa lahko samo apeliramo na člveoka, kot posamezniak in na njegovo empatijo in ljubezen do lepote, ki jo je včasih narava (divja) z vso svojo neprikladnostjo za bivanje megalopolisov predstvaljala.
kako naj toerj ekonomistu, ki si polni baterije na jadranju dopovem, da je ta lepota tam, da ostane za njegovega vnuka? kako, če še drevesa v mestu ne mara.
Verjetno ga ni, ki se nebi strinjal v oceni nesreče včeraj – ampak potem to v stilu dnevnuih politikov uporabiti v manipulativno pogrevanje nizkih strasti množic. Zmoremo več.
james
Obremenjenost s svetovnimi problemi očitno slabo vpliva na pismenost…
Napisal sem primer (stvar, enota, po kateri se more očitno, neposredno poznati, dokazati kak splošnejši pojem, pravilo).
To je bil primer tega, da so se na tehtnici lahko enakopravno znašle pravice vseh nas do varnosti in pravice treh pobesnelih psov (in seveda primer gnilobe dveh vej oblasti ter dela “stroke”)…
Podal sem samo popolnoma lep primer, kako lahko nekakšni dobronamerni idealistični zakoni skupaj s sprego sposobnih odvetnikov, podkupljivih veterinarjev, politikov in neumnih ljudi, povozijo stroko, zdravo pamet in resno ogrozijo varnost ljudi.
Senica je problem podivjanih psov, ki bi jih brez vprašanja morali pobiti na licu mesta (ker so skoraj do smrti poklali človeka), lahko pripeljal pred Ustavno sodišče – in vse to popolnoma legalistično… Sam pravni sistem je (preko pasjih pravic in pravic do pasjega fuka) omogočil, da se je vse skupaj lahko tako odvilo. Zadeva je tako absurdno neumna, kot da bi nekomu vrnili ročno bombo, ki mu je sicer parkrat prej že eksplodirala…
Predstavljaj si sedaj, kaj lahko Senica naredi katerikoli močvari, če se spravi nanjo – ne gre namreč zato, kako dobronameren je lahko kakšen zakon: rezultat je v končni fazi odvisen od tega, kakšni odvetniki zastopajo stranke v postopku.