V politiki, še zlasti slovenski, je marsikaj mogoče, za to, da bi si Gregor Golobič po ‘ultra-šokih’ prejšnjega tedna lahko opomogel, pa bi bil vendarle potreben pravi čudež. Ljudje tukaj slabo prenašajo lastne napake, ko jih vidijo pri drugih ter zlahka pograbijo kamen. In preden bi kdo zajel sapo za ugovor, da marginaliziram oziroma ’speljujem od bistva’, naj sam ‘priznam’, da mi misel na Golobiča kot političnega dead man walking ni ‘prijetna’. Način njegove ’samo-demontaže’ namreč, kot sem že zapisal, zapira oziroma zožuje politični prostor. Nova politika je fuč, čeprav ničesar Slovenija ne potrebuje bolj kot novo politiko – ‘mater vseh reform’. Ne Zaresovo novo politiko (čeprav je ta obljubljala biti njen del), ampak novo politiko celotnega političnega razreda – za njegovo moralno legitimacijo in avtoriteto, ki jo prinaša zaupanje.
Ne bi se torej mogel strinjati s tistimi, ki menijo, da je ‘Golobičev primer’ obroben spričo gospodarske krize, socialnih stisk, javnofinančnega dolga in vsega drugega, kar da je ‘bistveno’. Še toliko bolj se s tem ne morem strinjati zaradi vrste ‘podobnih’ ministrskih primerov (Križanič, Erjavec …), ki s količino ustvarjajo ‘kakovost’, ne glede na to, koliko so si med seboj različni in koliko različna je nemara teža ‘prekrškov’. V vsakodnevni ponavljajoči se kakofoniji informacij in intepretacij razlike zbledijo, ostane pa neizpodbiten vtis, da so ‘vsi isti’.
Nenehni vzpon (v javnomnenjski raziskavi Ninamedie) stranke, ki prav to trdi in katere program je pravzaprav sestavljen zgolj iz treh besed (’vsi so isti’), zlovešče ponazarja učinek omenjenega ‘hrupa’ in tudi tezo, da se politični prostor zapira. Ob upoštevanju dejstva, da javno mnenje že dolgo postavlja v sam vrh osebne priljubljenosti (ta mesec pa celo na vrh), evropskega komisarja Janeza Potočnika, ki s tukajšnjimi ‘razmerami’ nima nič opraviti, podobo zaokroža in hkrati kaže na obe – in edini – opciji, ki sta videti še ‘neizkoriščeni’: nacionalistično-populistično in ‘neomadeževano’.
Dead man walking je torej ves aktualni politični razred, pri čemer z aktualnim mislim tako na tisti del, ki je trenutno na oblasti, kot na tistega, ki je bil še pred poldrugim letom, dekadentno zaposlena drug z drugim. Morda je kdo mislil, da bo učinkovito, meni se je vsekakor zdelo ‘otročje’, da je, na primer, predsednik vlade, ki deset dni pred ‘obvezno’ oddajo ’stabilizacijskih ukrepov v Bruslju ni zneskovno opredelila skoraj ničesar (razen tega, da je pač treba vsako leto prihraniti 600 milijonov evrov), opoziciji postregel s številčnimi dokazi neprimernosti njenih ‘izstopnih ukrepov’. Kakor je ‘otročje’, da je opozicija sposobna organizirati preiskovalne komisije za ‘drobiž’, ne pa tudi za milijardni posel.
In ko sem že pri preiskovalnih komisijah (in izrednih sejah). Kakor se morda komu zdi ‘krivično’, da se (opozicijski) del političnega razreda na (oblastni) del spravlja z ‘nekorektnimi’ sredstvi, praviloma se takšnega pritiska ni mogoče znebiti z uporabo enakih sredstev. Klin se v politiki ne izbija s klinom, cilj ne opravičuje sredstev, čeprav se zdi ‘enkratna’ uporaba privlačna. Samo tokrat, potem pa nikoli več? Kajpak so možnosti za učinkovito ‘obrambo’ pred umazano politično tekmo zato skromne, tisti, ki si je prvi vzel pravico do ‘igre pod pasom’ pa ima vedno pobudo.
Presoja o tem ni toliko stvar morale, čeprav tudi, ampak predvsem racionalnega razmisleka. V tem pogledu je Golobič najbolj ‘zaostal za pričakovanji in potrebami’. Da Borut Pahor ne razume, da se ne bo mogel na nič ‘fokusirati’, če bo imelo toliko njegovih ministrov težave z legitimnostjo, je (zdaj že) nekako samoumevno. Če je še Golobič spregledal to ‘podrobnost’, pa v vladi očitno itak ni nikogar, ki bi se zavedal njenega pomena.
...
Nova politika, Vojko? Kje? Saj ne, da se ne bi strinjal, ampak predstavljaj si, da neka znana oseba danes okoli sebe zbere par entuziastov in ustanovi sodobno urbano stranko, ki da v prvi plan razvoj – strukturne reforme, ekologijo, odpravo koruptivnih razmerij v javnih zadevah itd. Recimo, da ponudi povsem “neobremenjeno” ekipo kandidatov na volitvah. Kdo bi glasoval zanjo?
Stavil bi, da nihče, javnost namreč vse preveč pričakuje zastonjkarstvo, demagogijo, “boje” proti temu ali onemu, ne resnih dolgoročnih ukrepov. In tako smo spet tam, obsojeni na “vsi so isti”. Le kje se danes najde junak, ki bi ljudjem povedal, da standardov in raznih pravic iz preteklosti ne bo mogoče vzdrževati naprej, da se bo treba za nadaljni razvoj tudi čemu odpovedati (študentskemu delu, zgodnjemu upokojevanju, skrajno rigidni delovni zakonodaji, raznim bonitetam tipa “prevoz na delo”, visokim nadomestilom za bolniške, prepoceni bencinu, preštevilnim občinam itd.)
Znanci mi včasih pravijo, da nimajo za koga glasovati. Ampak meni se zdi, da tudi če bi imeli druge možnosti, ne bi glasovali nič drugače kot sedaj.
Neke vrste višja pravica je v tem, ko zakulisni mojster medijskih umorov sam postaja žrtev teh istih metod. Vojkovo zavračanje teh metod le takrat, ko se dogajajo favoritu »nove politike«, se mi zdi enako neprepričljivo kot njegovo žalovanje za »novo politiko« samo. To žalovanje namreč temelji na zgrešeni predpostavki, da je »nova politika« sploh bila iskreno mišljena. In kar je najhuje, ko zlaganost zaresniške potemkinove vasi tudi zavedenim postaja boleče očitna, ima to dolgoročno pogubne posledice za vsak naslednji poskus obrniti stvari na bolje, češ itak so vsi isti.
Vojko je poskrbel, da bo kakšen komentar na razgledi.net več. tema bo zmeraj privlačila navijače – in to se po komentarjih že vidi.
seveda je potrebno vztrajati na kriteriju poštenosti. bolj ali manj (pošteno) je stvar tik pred volitvami (še pomnite tovariši angažmaja proti prejšnjemu premierju nekaterih stalnih avtorjev, ki imajo priviligiran vpogled v elektronske naslove na razgledi.net, da potem lahko vsebino odmeva dikreditirajo z osbnimi lastnostmi tistega, ki je odmev spisal?), ko se je potrebno odločiti. v vmesnem obdobju pa kriterij poštenosti (nategljiv sicer je – pa vendar vsi vemo o čem govorimo) velja. primerljivost – temu pa se tudi ne da izogniti – z referenco namreč naši možgani delujej. brez nje ne bi bili možgani. V bistvu se strinjam z Andrejem in ne z Želodkom, ki ni mogel mimo navijaštva za svoje. je pa to seveda čisto prav – temu rečemo dnevna politika, vsakdanjost,..
Hja, nič se ni spremenilo od takrat, dobro leto in pol nazaj, ko smo z avtorjem “nove politike” na tej strani debatirali o kredibilnosti njegove nove politike. Moj očitek je bil, da mu na podlagi izkušenj z njegovo vlogo in delovanjem po letu 1992 prav nič ne zaupam, da bo svoj vzorec kaj spremenil, ko spet pride na oblast. Njegov očitek pa, da mu sploh nočem dati priložnosti in da zagovarjam pavšalno stališče “vsi so isti”.
Nisem zagovarjal stališča “vsi so isti”, ampak izključno, da “on je isti”. Ne glede na nizka pričakovanja, ki sem jih imel, sem pa vendarle malce neprijetno presenečen, kako poceni se je pustil ujeti. Škoda za politika s takšnim potencialom. Podobnega mnenja sem glede Janše.
“Zanimivo” bo gledati, kdo bo vstopil v ta prazni prostor, ki sta ga nespretno zapustila velika GG in JJ s svojimi aferami ter operativno nesposobni šminker na čelu vlade. Ne bodimo presenečeni, če bo to skrajna nacionalistična desnica, in vzpon SNS to potrjuje. Ne glede na to, kaj si osebno mislim o osebnostnih lastnostih in pretekli kredibilnosti obeh velikih politikov, pa vseeno ocenjujem bolj izrazit vstop skrajne desnice v izpraznjen post-aferaški politični prostor kot potencialno večjo nevarnost za prihodnost te države kot v primeru obvladovanja političnega prostora s strani obeh velikih politikov sumljivega kova, ko moraš ves čas paziti na svojo denarnico.
In s tega vidika se strinjam z Vojkotovim razmišljanjem.
glede na težkokategornike v slovenski nacionalnistični desnici (ne vidim nobenega kandidata za orvega ministra) potemtakem ostane samo še JJ (Vojko analitično ugotavlja, da je GG odpisan), brez vsake alternative. Vojo in JP Damijan sta zelo verjetno pravilno napovedala rezultat prihodnjih volitev.
Stare face v slovenski politiki ne morejo furat nove politike.
In vsi politiki so isti – čisto zares tako mislim.
Pozabljate na dekliča po imenu Katarina. Sedaj je pravi čas, da začne svoj pohod. GG se bo nekaj časa ukvarjal z tem, kaj folk misli, in s Petanovo inkvizicijo, ampak …
Folk, takole od daleč, ko gledate, kaj je z novo politiko – koliko notranjih informacij pa sploh imate, kako deluje denimo GG? Ali gre zgolj za to, da sledite ‘medijem’, ali kaj?
Tip je sicer zoprn, njegovi nastopi pa morda za kanček preveč arogantni. V načinu samoobrambe pride ta aroganca nekoliko preveč do izraza. Še vedno pa mislim, da je tip naše edino upanje …
Svobodomiselni slovenski intelektualci v javnih debatah radi vihajo nos nad populistično svojatjo, a so se ji na koncu običajno pripravljeni prikloniti. Tako je tudi v primeru Golobič. Pripravljeni so priznati, da se Golobiču očitajo malenkosti, a ga obenem pozivajo naj gre, ker Slovenije po herkulovsko ne počisti svojati in celo dopusti, da ta svojat odkrije umazan noht na njegovem nožnem mezincu in iz tega naredi projekt. (Da ne bo pomote: ne govorim le o politični svojati, še veliko hujša je tista v medijih. Politična ima vsaj nek inters na celi zadevi, medijska svojat pa je zgolj skrajno zanikrna in lena.)
Golobiču ti intelektualci zamerijo, ker ni vse tisto, za kar so ga vedno imeli in kar so mu vedno odpuščali, ker je bil na pravi strani: veliki strateg, veliki manipulator, veliki kadrovik in obvladovalec (če ne kar lastnik) večine medijev. Sedaj, ko se je pokazalo, da ima umazan noht, da torej ni popoln, to da je na pravi strani, ni več dovolj. Sedaj naj se spoka, svojati ni mogoče premagati, vsi so isti.
Še najlepše se da Golobičev primer ponazoriti s hipotetično situacijo, ko Janeza na prehodu za pešče skoraj podre drveči tovornjak, ta se s hitro reakcijo sicer reši, policistom pa pove, da je drvel mimo voznik v črnem Mercedesu. Ko kasneje voznika najdejo, ugotovijo, da je v resnici vozil temno sivega Volva. Vizjak Janeza v parlamentu razglasi za lažnivca, komentatorji pa naslednjih 14 dni resnih obrazov modrujejo, da je laž pač laž in si je Janez zapravil vso kredibilnost.
To,da J.P. Damjan kupi takšno interpretacijo je, glede na to, da rešuje nek svoj stari prav v odnosu do Golobiča (ta je vezan na stare zgodbe o Golobičevem kadrovanju, kjer Damjan nikoli ni znal našteti škodljivih Golobičevih potez, je pa rad očital politično kadrovanje – kot da bi bila škodljivost političnega kadrovanja v čem drugem, kot je škodljivost vseh drugih kadrovanj – namreč v napačnih izbirah, ki jih je povsod, celo na EF, dovolj) precej pričakovano. Manj razumljivo je to od vseh drugih, ki svojat menda prezirajo, a so se njeni moči pripravljeni podrediti vsakokrat, ko jo zares pokaže.
No, na srečo so se nekateri še pripravljeni boriti. In svoje drugačno mnenje celo javno zapišejo.
http://www.delo.si/clanek/97798
Meni se zdi temeljno, da nam je Golobič z Zaresom ponujal nek težko (in kot se je izkazalo naivno) pričakovan model urejanja državnih zadev, čudežno razrešen vsega tistega, kar politika pač prinaša.
‘Spregled’ prijave lastniškega deleža je bil po mojem povsem dovolj za njegov odhod, če bi želel vsaj stranko rešiti pred razhodom z lastno podstatjo. Kar se vrti zadnje tedne, so nepomembne malenkosti, ki same po sebi ne pomenijo nič (koga zares briga, ali je vedel ali ne, da je Ultra reprogramirala kredite), žal pa samo še razmažejo že tako razmazano podobo. Škoda.
S pavšalnimi ocenami je vedno križ. Ni vse samo visoka politike, včasih je pomembno kaj se dogaja na področjih, ki medijsko niso tako zanimiva, beri populistična, za naše vsakdanje življenje pa še kako pomembna.
Eno takih področij je področje informacijske družbe, kjer je še kako čutiti ideje nove politike, ideje posameznikov, ki vedo kaj je prava pot. Res da so to za marsikoga nepomembne malenkosti, za tistega ki poznam moč informacijski tehnologij pa ne. Kar spomnite se lahkotnih in populističnih razmišljanj nekdanjega ministra Gregorja Viranta o volitvah prek Interneta.
exupery…podpišem.!