»Vprašanje je, koliko energije potrebujemo. Slovenija je trenutno v evropskem povprečju glede porabe električne energije. Toda porabimo je več kot Italija in Avstrija, pri čemer znaša naš dohodek polovico ali tretjino avstrijskega. Zato je trditev, da je za razvoj Slovenije potrebne več energije, nekoliko čudna. Treba je ugotoviti, kako Avstrija to dosega z manjšo porabo,« je nekdanji minister za energijo in eden od soavtorjev  zelene knjige za nov nacionalni energetski program Miha Tomšič leta 2007 v pogovoru za Mladino odgovoril na vprašanje, kakšne energetske alternative ima Slovenija (poleg jedrske energije).

Da bi morali energetsko razpravo umestiti v razpravo o razvojnih ciljih Slovenije, saj zdaj ni jasno, ali želimo graditi energetsko intenzivno prihodnost, denimo nove talume, ali razvijati energetsko učinkovito družbo, na primer znanje in storitve, je maja lani za Finance povedala Lidija Živčič, predsednica društva za sonaravni razvoj Focus.

Glede na to, kakšno prihodnost si želimo, moramo oblikovati svoj energetski program, si postaviti cilje vsaj do leta 2030, če že ne do leta 2050, in nato pripraviti ukrepe. Pri Focusu so pripravili nekaj predlogov za alternativni energetski program, vendar pravijo, da je težko delati program brez vpogleda v študije, na podlagi katerih je bila pisana zelena knjiga, pa tudi gibanja rasti prebivalstva in gospodarstva podporne študije, na katerih temelji zelena knjiga niso objavljena.

Vlada je v energetski bilanci za leto 2009 napisala, da v strukturi končne porabe 52,3 odstotka vse električne energije v Sloveniji porabi industrija. Med industrijskimi podjetji dobrih 40 odstotkov električne energije porabijo proizvajalci kovin in kovinskih izdelkov, poraba proizvajalcev kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken znaša dobrih 12 odstotkov, na tretjem mestu so s slabimi 10 odstotki proizvajalci vlaknin, papirja in kartona, založništvo in tiskarstvo. Skupaj ti porabniki porabijo okrog 62 odstotkov vse energije, ki jo porabijo industrijska podjetja. Med posameznimi industrijskimi porabniki je na vrhu proizvajalec aluminija Talum, ki porabi okrog 10 odstotkov vse električne energije v Sloveniji, sledijo pa mu železarne.

Kakšna je prihodnost industrije v Sloveniji, glede na to, da tudi tisti politiki in funkcionarji, ki so bolj znani po okolišenju kot po predstavljanju realnih razmer, pravijo, da industrijo v EU čaka temeljito prestrukturiranje in tudi zmanjšanje proizvodnih zmogljivosti, hkrati pa se v svetu krepi položaj Kitajske (svetovni trg je recimo preplavilo poceni kitajsko jeklo)? Kakšne so kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne ocene porabe električne energije največjih industrijskih porabnikov v Sloveniji, kakšne za preostala industrijska podjetja, ki porabijo slabih 38 odstotkov vse električne energije v industriji?

»V Sloveniji je delež energetsko intenzivnih dejavnosti velik, v nekaterih sektorjih stroški za končno energijo celo presegajo dodano vrednosti v panogi. Ti porabniki so zelo občutljivi za gibanja cen, še posebej tiste energetsko intenzivne dejavnosti, ki konkurirajo s svojimi izdelki na mednarodnih trgih. Vrednostno je takih dejavnosti za okrog 1,8 odstotka BDP oziroma 9,7 odstotka dodane vrednosti v predelovalni industriji s 14 tisoč zaposlenimi in porabijo za 24 odstotkov vse končne energije oziroma 51 odstotkov končne energije v industriji. Na stroške za energijo pri končnih porabnikih vplivajo njihova energetska učinkovitost in cene energije,« piše v predlogu zelene knjige za nov energetski program, ki je bil lani v javni razpravi, zdaj pa čaka na obravnavo in sprejem v državnem  zboru. Kako se s temi ugotovitvami in ocenami skladajo načrti za gradnjo TEŠ 6 in drugega bloka JE Krško, pa načrti za podaljšanje dobe obratovanja JE Krško za nadaljnjih 20 let, to je do leta 2043?

Preostali porabniki (gospodinjstva, storitvene dejavnosti, kmetijstvo in drugi porabniki) porabijo 46,1 odstotka električne energije v Sloveniji. Vlada sicer omenja učinkovito rabo energije, toda ne pove, kolikšen je potencial recimo v kmetijstvu za bioplinarne, kakršne že imamo v Sloveniji, v Avstriji pa so z njimi v veliki meri že rešili problem smradu in onesnaževanja podtalnice zaradi zlivanja gnojevke po njivah in travnikih. Medtem ko veliki industrijski porabniki potrebujejo velike elektrarne, se drugi uporabniki v veliki meri lahko oskrbujejo z električno energijo iz majhnih elektrarn v okviru lokalne oskrbe, s soproizvodnjo toplote in električne energije, prek sistemov za trajnostno ogrevanje in hlajenje, ravnanja z odpadki, kombinacije različnih virov energije, ki se dopolnjujejo.

Čeprav energetska bilanca za leto 2009 kaže, da so se predlani in lani glede na leto 2007 povečale izgube električne energije na omrežju, v zeleni knjigi niso omenjene. Pa bi morale biti, saj niso zanemarljive. Celotna končna poraba električne energije je bila v bilanci, ki je sicer ocena, lani načrtovana v višini 12558 GWh, izgube pri prenosu in distribuciji pa 952,7 GWh. Leta 2007 so te znašale 867,1 GWh. Kako bi te izgube lahko zmanjšali? V strategiji EU gradnja sodobnih omrežij ena od prednostnih nalog in eden od ukrepov za povečanje zanesljivosti oskrbe z energijo, posodobitev omrežij države načrtujejo tudi zato, saj brez nje ni mogoče učinkovito uporabiti obnovljivih virov energije.

»Vsekakor bomo elektriko v prihodnje proizvajali v tisočih majhnih elektrarnah. Samo lani jih je bilo po začetku delovanja zelo stimulativne uredbe o spodbujanju proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov vključenih v omrežje 226. Med temi v veliki meri prednjačijo fotovoltaične naprav,« je pred nedavnim za razgledi.net pojasnil generalni direktor direktorata za energijo Janez Kopač. Ni slišati, da bi župani in občinski svetniki o tem razmišljali, čeprav se običajno zatakne že pri vprašanju, kdo bo zbral podatke o virih, ki so na voljo, in potrebah po energiji, je pa še dovolj časa, da kdo poskuša pripraviti kak projekt za jesenske lokalne volitve in naredi prvi korak, da bo postavljanje majhnih elektrarn postalo načrtno, ne več stihijsko in prepuščeno dobri volji zanesenjakov.

Kakšne razvojne priložnosti omogočajo obnovljivi viri energije sicer že več let piše in govori Franko Nemac, direktor in vodja projektov na Agenciji za prestrukturiranje energetike (ApE). Kot kaže razprava o TEŠ 6 in bo kot kaže pokazala tudi razprava o gradnji drugega bloka JE Krško, je energetika in nasploh javne investicije v Sloveniji še vedno masa denarja v obliki kepe masti, ki si jo podajajo tisti pri koritu. Pri tem imajo vsi mastne roke, uradno pa nihče nič ne vzame. Zato navijajo za velike projekte, ki so vredni milijarde evrov, kajti z majhno kepo se lahko omasti premalo rok.

Kdor poskrbi, da sam pridobiva vsaj del energije, si lahko krepko zniža račun na mesečni položnici, poleg tega odvečno energijo lahko prodaja v omrežje. »Izdatki gospodinjstev za električno energijo, zemeljski plin, trda goriva in ogrevanje se od leta 2000 naprej povečujejo, kot je vidno iz letnih anket SURS-a, ki so namenjene ugotavljanju izdatkov v gospodinjstvih. Povečuje se tudi delež teh izdatkov glede na celotne izdatke, ki jih namenjajo gospodinjstva za življenjske potrebščine (4,6 odstotka leta 2000 in 6,4 odstotka leta 2006). Razlog je v višjih cenah zemeljskega plina in trdih goriv ter v večji porabi zaradi boljše opremljenosti gospodinjstev, ukrepi za učinkovito rabo energije pa se še ne izvajajo v dovolj velikem obsegu. Gospodinjstva so zaradi višjih stroškov za energijo bolj obremenjena, kot so bila pred leti. Dejavnosti bo potrebno usmeriti v spodbujanje ukrepov za učinkovito rabo energije, izvajanje programov za ozaveščanje o učinkoviti rabi energije. Prehodno ali trajno bo potrebno poskrbeti za gospodinjstva z nizkimi prihodki,« piše v predlogu zelene knjige. Enako kot za gospodinjstva velja tudi za kmete, majhna podjetja, turizem, nasploh storitvene dejavnosti na lokalni ravni.