Kako realna je za svetovno gospodarstvo grožnja z inflacijo? Mnenja o tem so različna, na eni strani so konservativni ekonomisti, na drugi strani mednarodne organizacije, kot sta OECD in Mednarodni denarni sklad (IMF), za Project Syndicate piše član britanske lordske zbornice in profesor politične ekonomije Robert Skidelsky. OECD in IMF v prihodnjih nekaj letih napovedujeta zelo nizko inflacijo, nekdanji guverner ameriške centralne banke Alan Greenspan pa svari pred nevarnostjo inflacije in tudi nekateri trgi obveznic pričakujejo bistveno višjo rastjo cen.
Če bi inflacija nasledila recesijo kot največji problem gospodarstva, bi morali politiki čim prej ukiniti vse spodbude oziroma spraviti davkoplačevalski denar iz gospodarstva, če pa recesija ostaja glavni problem, je treba spodbude ohraniti čim dalj časa oziroma jih po potrebi celo povečati.
V času, ko je bila inflacija nizka, to je v začetku 90. let prejšnjega stoletja, je v razvitih državah na leto znašala 2,4 odstotka, centralne banke pa večinoma določajo prag v višini 2 odstotka. Monetaristi pravijo, da je nizka inflacija njihov največji dosežek. To imenujejo »upravljanje pričakovanj« s strani centralnih bank.
Toda monetarna politika ima malo povezave s tem. Nizka inflacija je bila posledica kombinacije poceni ponudbe in nizkega povpraševanja. Cene blaga so se znižale zaradi ponudbe poceni izdelkov iz Azije, hkrati pa se je brezposelnost v razvitem svetu povečala na 5 do 6 odstotkov, kar je enkrat več kot v času po vojni. Pred recesijo leta 2008 je inflacija rasla zaradi rasti cen dobrin na borzah. To je podlaga za oceno tveganja glede inflacije, piše Robert Skidelsky.
This is the background against which to judge the reality of today’s inflation threat. The first thing to notice is that, as a result of the slump, capacity utilization is lower than it was 15 months ago: global output has declined by roughly 5% since 2008, and developed-country output by 4.1%.
Ker se je zmanjšala proizvodnja, bi pričakovali tudi znižanje inflacije in IMF in OECD dejansko v prihodnjih letih napovedujeta nizko inflacijo. Toda kaj pa velike količine na novo natisnjenega denarja, ki so ga centralne banke dale na trg? Angleška centralna banka je od začetka krize dala na trg 325 milijard dolarjev, ameriška centralna banka 1 bilijon dolarjev, kitajska centralna banka je za svoje gospodarstvo zagotovila 1,4 bilijona dolarjev posojil. Samo ti zneski skupaj ustrezajo 4 odstotkom svetovnega bruto domačega proizvoda. To pomeni, da je inflacija za vogalom, če ta denar ne bo hitro umaknjen s trga, ali? Po teoriji o količini denarja je to mogoče.
For those who have had a couple of lessons in the Quantity Theory of Money, this seems a plausible conclusion. The quantity theory states that the general price level will rise proportionately to the increase in the money supply. So if the money supply increased by 5% globally in the last year, world prices will rise by 5% after a short lag.
Toda ekonomist John Maynard Keynes je vselej poudarjal, da teorija o količini denarja velja le, ko imamo polno zaposlenost. Če so v gospodarstvu neizkoriščene zmogljivosti, bo del denarja porabljen za zapolnitev teh zmogljivosti in ne bo na voljo za potrošnjo. Problem ni v tiskanju denarja, ampak v porabi. Centralna banka lahko tiska denar, ne more pa zagotoviti, da bo ta denar tudi porabljen. Če konča v rezervacijah banke, na varčevalnih računih ali v premoženjskih balonih, ne pride na trg, ampak nov denar samo nadomesti starega, ki je izginil zaradi padca gospodarstva. Zaradi tega je v uradnih napovedih za prihodnjih nekaj let kljub monetarnim in fiskalnim spodbudam predvidena nizka inflacija, utemeljuje Robert Skidelsky.
Toda to bi moralo biti svarilo: da bo inflacija ob bistveno večji brezposelnosti ostala nizka, dejansko pomeni, da bo okrevanje gospodarstva v prihodnjih petih letih šibko. Ko gospodarstva okrevajo po recesiji, običajno rastejo hitreje od dolgoletnega trenda, kar pomeni, da tudi cene rastejo bolj od dolgoletnih trendov. Ker ni znakov, da cene rastejo, pomeni, da tudi ni resnih znakov za okrevanje gospodarstva.
Naša gospodarstva so po besedah Roberta Skidelskega še vedno na »intenzivni negi«. Če bi vlade takoj ukinile spodbude, »bi bolnik umrl«. Govorjenje o inflaciji je nepotrebno strašenje, bolje bi bilo razmišljati o rešitvah za »ozdravitev bolnika«. To je nadaljevanje in razširitev programov za spodbude, sicer bodo gospodarstva v ZDA in EU ostala v recesiji.
Spoštovana Darja, rad bi prepisal enega izmed vaših člankov, ker ga potrebujem v raziskovalni nalogi, vendar tega ne morem narediti, če pod vire ne vnesem ime časopisa, v katerem je članek bil v originalu, oziroma kje je novinar/ka zaposlena (npr. dnevnik, žurnal…). Če vam ni odveč bi vas prosil še za priimek.
Najlepša hvala za vašo pomoč
@Jan
Spoštovani, moj priimek je Kocbek.