Pri Karlu Erjavcu, okoljskem ministru, je Borut Pahor, predsednik vlade, izkoristil klic v sili. ‘Kaj je prav in kaj ne’, mu je glasno prišepnil predsednik računskega sodišča. Za Francija Križaniča, finančnega ministra, ima premier na voljo, recimo, glas ljudstva. Ker ta v javnomnenjskih anketah nedvoumno pravi, da s Križaničem Slovenija ne more ‘postati zmagovalka’, bi si premier najbrž izbral polovičko. Pri odločanju, ‘kaj je prav in kaj ne’ v dvoboju med pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem in generalno državno tožilko Barbaro Brezigar bi potem Pahor lahko posegel le še po glasu ljudstva. Z njim pa si ne bi mogel veliko pomagati, saj bi bil ‘uravnoteženo razklan’. A ker je konec prejšnjega tedna postalo očitno, da oba, Zalar in Brezigarjeva, ne moreta več ostati, kjer sta, se bo tudi predsednik vlade moral odločiti. Samo besedna ‘podpora’ ministru ni več dovolj.
Politika oziroma upravljanje države kajpak nista televizijski kviz, a tu, kjer smo, do koder smo prišli z Erjavcem (’Nekateri me vidijo kot Kljukca, a sem veliko več kot to.’), Pahorjem, Križaničem (’… vendar sem pričakoval, da je to interno med nama …’), Zalarjem in Brezigarjevo (seveda se seznam tukaj neha samo zato, ker se osredotočam na najbolj aktualne prigode), je ta razmeroma blaga ‘analogija’ uporabna prav zato, ker je imel tudi znameniti Milijonar z znanjem opraviti približno toliko, kot ima tukajšnja politika s politiko kot upravljanjem javnih zadev. Bolj malo namreč, saj gre v obeh primerih praviloma za ‘zadevanje/iskanje’ domnevno najbolj verjetnih/najbolj oportunih rešitev. Drugače rečeno, vseeno je, ‘kaj je prav ali kaj ne’, pomembno je, da znaš ‘po drugih okoliščinah’ izbrati odgovor, s katerim prideš v naslednji krog.
V konkretnem primeru Zalar vs. Brezigar (ali nasprotno) je bilo že od samega začetka vseeno, tudi pretežnemu delu občinstva, kaj pravi zakonodaja in kaj ‘dobri običaji’ (če ti pri nas sploh obstajajo), kaj je kdo (v skladu ali nasprotju z njima) storil, česa ni, kaj bi moral in česa ne bi smel …, zadeva ni imela možnosti, da bi bila ’strokovna’. ‘Objektivno’ se je bilo politizaciji nemogoče izogniti, saj so razmerja med politiko in tožilstvom v takšnih primerih vedno in povsod ‘nevarna politična razmerja’. Tudi če ne bi šlo za ‘relativno bližino’ povoda (primer Berglund) ‘razlogu’, ki mu Janez Janša pripisuje poraz na volitvah leta 2008 (Patria oziroma ‘veliki pok’), bi Zalarjevo ukrepanje desna tranzicijska kontinuiteta razumela kot ‘grobo poseganje v neodvisno pravosodno institucijo’ s končnim ciljem zamenjati prvo tožilko v državi.
Da pravosodni minister po opravljenem nadzoru govori o odkritih številnih primerih ‘odvzemanja primerov’, zaradi katerih se je odločil izdati posebno navodilo o izvajanju državnotožilskega reda, tistih, ki so prepričani v političnost postopka, torej ne bo prepričalo. Še več, bolj se bo Zalar trudil s pravnimi argumenti, bolj politiziran bo primer in slabše jo bo odnesla pravna država, ki naj bi ji bilo z njimi pomagano. S ’strokovnostjo’ imamo namreč slabe izkušnje, saj je bila kot ‘argument’ že neštetokrat zlorabljena za prikrivanje političnih, klientelističnih, interesnih in drugih svinjarij, tu in tam pa tudi ‘zgolj’ zato, ker za to ali ono odločitev nihče ni hotel sprejeti politične odgovornosti oziroma preprosto priznati, da ravna politično.
Naravnost in kratko rečeno: pravosodni minister mora vladi nemudoma predlagati razrešitev generalne državne tožilke in skupaj s predsednikom vlade morata s tem predlogom v državni zbor. Če je treba, morata predlog za zamenjavo Brezigarjeve vezati na zaupnico in s tem prevzeti politično odgovornost za politično potezo, ki edina lahko državljane (v nekaj letih) prepriča, da so bili argumenti za razrešitev tožilke res – strokovni. Ali pa tudi ne, a volitve imamo prav zato, da presojamo politična dejanja in četudi je minister ‘v civilu’ strokovnjak, kakršen je Zalar, kot minister odloča – politično. (Eh, Zalar bo to še razumel, a dopovejte to profesorju ministru Križaniču.)
Ker si država preprosto ne more dovoliti, da pravosodni minister in generalna državna tožilka komunicirata samo preko medijev (vsako drugo komunikacijo pa, če sem prav razumel zborček tožilskih vodij za hrbtom Barbare Brezigar pred televizijskimi kamerami, tožilci razumejo kot pritisk politike), pa ima Zalar seveda še eno možnost (neposredno ali po tistem, če premier ali vlada ne bi sprejela njegova predloga za razrešitev tožilke). Politično odgovornost lahko prevzame tudi tako, da nepreklicno odstopi ali predsedniku vlade ponudi svoj odstop. V obeh primerih bi hočeš nočeš bil odgovornost prisiljen prevzeti tudi Pahor, politično preživel pa bi premier lahko le, če bi ponujeni odstop zavrnil; če bi ga sprejel ali če bi Zalar nepreklicno odstopil, bi to pomenilo tudi Pahorjev konec.
Spor med pravosodnim ministrom in generalno državno tožilko ni opereta, v kateri v glavni vlogi nastopa ‘več kot kljukec’ Erjavec (in v kakršno se bo sprevrgel primer Križanič, če ljubljanska univerza ne bo sposobna, kar je glede na prvi odziv rektorja Staneta Pejovnika zelo verjetno, jasne in nedvoumne ocene ‘pogovora med profesorjema‘), ampak skrajno resna zadeva. Ker od predsednika vlade ni mogoče pričakovati, da se bo nehal obnašati kot ‘narcisoiden moški’, ki bi rad vsem ugajal (a nikakor ne more ugotoviti, s čim bi jim lahko), je Zalarjeva odgovornost za to, da se spor tako ali drugače kar najhitreje konča, toliko večja. Če je Barbara Brezigar s popolno politizacijo nadzorstvenega poročila hotela onemogočiti ’samo’ svojo zamenjavo in ‘diskreditirati’ pravosodnega ministra, je z obojim dala Zalarju tudi možnost, da politično odloči ne le o njeni in/ali svoji, temveč tudi o usodi premiera in s tem koalicijske vlade.
Mogoče pa nekoliko amerikanizacije pri naših tožibabah ne bi škodilo: vsaka oblast (oziroma vladajoča koalicija) naj postavi svojega generalnega tožilca oziroma tožibabo (pa mogoče še kakšnega posebnega tožibabo, ki bo skrbel izključno za politično in ideološko orientirane pregone) in bomo tako navadni občani lahko vsaj vedeli, pri čem smo.
Vsakršno govorjenje o pravni državi in podobnih nesmislih je v tem kontekstu – dokler je vrhovna tožibaba Barbara Brezigar – popolnoma odveč.
Ta primer nazorno pokaže, da se je kljub Pahorjevim visokim standardom mogoče rešiti vsakogar od podrejenih, s katerim nisi zadovoljen. Zalar se je na Brezigarjevo spravil z več orožji in poniglavo (na sestanku vodij tožilcev bi obravanal poročilo o nepravilnosti v Ljubljani). S podporo politike in medijev mu zdaj res ne bo težko pritisniti tudi na Pahorja, da še enkrat požre svoje zaobljube – saj ne bo prvič.
Če Zalar in Pahor nista sposobna zamenjati BB, bo zamenjan eden od njiju, ali pa oba.
A ni avtor tega teksta še pred nekaj meseci zapisal, da mora BB ostati, ker mora ona nekatere najodmevnejše postopke pripeljati do konca?
“… je konec prejšnjega tedna postalo očitno, da oba, Zalar in Brezigarjeva, ne moreta več ostati, kjer sta …”
Zakaj pa ne?
Ta konflikt je bil sicer predestiniran že na dan zadnjih volitev (morda se kdo spomni takratne famozne izjave poslanke SD Beblerjeve o tem, da naj Brezigarjeva kar pripravi kovčke), kar pa ne pomeni, da se ga ne da vsaj za silo preseči; navsezadnje naj bi nedavni pravosodni nadzor na tožilstvu priskrbel ustrezno dokumentirano argumentacijo za takšno ali drugačno ukrepanje.
Stihijsko rezanje glav v tem primeru bi koaliciji zelo verjetno povzročilo preveč politične škode, ocena o tem, ali je mnenjska atmosfera res “uravnoteženo razklana”, se namreč zdi celo površnemu opazovalcu, ki ni gledal TV Milijonarja, preveč tvegana. Tako, da nekoliko politične kulture v zvezi s to zadevo ne bi škodilo nikomur, še najmanj pa pravni državi.
Meni osebno se daleč najslabši minister sedanje vlade zdi Križanič. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično. Od njegovih odločitev je namreč odvisna kakovost našega življenja v prihodnjih letih. Žal se v večini primerov odloča narobe.
Premier je nedvoumno izjavil, da želi, da ostane BB do konca mandata. Je pa znan, da raje reže svoje kot nasprotne (Rupel. Šinkovec,…)
Ne gre za stihijsko rezanje glav, gre za generalno tožilko, ki je tožilstvo spremenila v privatno podjetje. Če drži, da je sinovemu prijatelju (pomočniku) dodelila plačo vrhovnega tožilca, ki naj bi delal kot pomočnik na področju organiziranega kriminala bi odstranitev bila najmanj, kar bi se moralo nemudoma zgoditi.
Kaj je bolj pomembno, zamenjava Brezigarjeve takoj ali ugotovitev, čigava trditev obeh glavnih akterjev drži vodo. In kdo naj presodi?
Na koncu bo še narod treba zamenjati, če se z oblastniki in odločitvami ne bo strinjal.
G. Pahor veliko da na stroko. Morda mu bo v pomoč teoretično in praktično spoznanje, da ima v demokratičniih parlamentarnih sistemih predsednik vlade diskrecijo nad izvršno oblastjo. Mislim, da je g. Zalar več kot prepričljivo pokazal, da je politični aktivist. Ne ravno najboljše reference za človeka, ki naj bi v javnosti zastopal pravni red.