Nič ne kaže, da bi novembrska panika okoli svinjske gripe kakorkoli pomagala predsednici ukrajinske vlade Juliji Timošenko, da bi zmanjšala zaostanek za svojim glavnim tekmecem na predsedniških volitvah Viktorjem Janukovičem. Prvi krog volitev, in kaže da bosta dva, bo sedemnajstega januarja, Janukovič pa ima po anketah prednost. Trenutni predsednik Viktor Juščenko nima nobenih možnosti.
Ko so se novembra iz Ukrajine začela širiti grozljiva poročila o širjenju svinjske gripe, je predsednica vlade Julija Timošenko pograbila priložnost. Čeprav so v svetovni zdravstveni organizaciji potem, ko se je prah polegel, opozorili, da razmere v Ukrajini nikakor niso bile nenavadno nevarne, je Timošenkova dogajanje zlorabila za začetek predvolilne kampanje. Razglasila je karanteno devetih regij, dala zapreti šole in univerze, prepovedala shode (potem ko je svojega predvolilnega že priredila), sama bedela nad uvozom tamifluja, potem pa, ko so ji v verkhovni radi zavrnili zakon, na podlagi katerega bi lahko boju proti gripi namenila več denarja, opozorila poslance, da bodo ‘odgovorni za življenje vsakega otroka, vsake nosečnice, mladega človeka.’
Velike ‘kuge enaindvajsetega stoletja’ potem le ni bilo, volitve, na katerih sodeluje 18 kandidatov in jih bo opazovalo več kot 1500 tujih opazovalcev, pa so pred vrati. Anketa Kijevskega mednarodnega inštituta za sociologijo s konca decembra je Janukoviču v prvem krogu napovedala 30%, v drugem pa 43%, Timošenkovi 16% v prvem in 29%, predsedniku Viktorju Juščenku pa le 3,5% v prvem krogu.
Kaže, da bo oranžnega obdobja Ukrajine kmalu konec z zmago kandidata Stranke regij, ki velja za bolj prorusko usmerjenega, medtem ko velja Julija Timošenko za bolj nevtralno, čeprav ostro pogajalko z Rusijo. S tem se bo Ukrajina še bolj izmuznila zahodnemu nadzoru, ki se je z oranžno revolucijo zdel zelo močan. Janukovič je prav tisti voditelj, ki mu je oranžna revolucija iz rok iztrgala zmago, a to seveda še ne pomeni, da bo njegovo predsedovanje neizogibno pomenilo popuščanje veliki vzhodni sosedi. Da je približevanje evroatlantskim povezavam v tem trenutku dokaj nepomembno, kaže že pomanjkanje pozornosti tej temi v predvolilnem boju, človek, ki pa še najbolj podpira približevanje EU in NATO, predsednik Juščenko, pa nima prav nobenih možnosti. Našel bi se seveda kdo, ki bi trdil, da se je oranžno obdobje že zdavnaj končalo in da je po revoluciji ostalo le še prerivanje za oblast in nadaljevanje bojev med oligarhi.
Tudi, če bi na volitvah le zmagala Julija Timošenko, junakinja oranžne revolucije, ki se je kasneje sprla s predsednikom Ukrajine in postala njegova najhujša nasprotnica, bi to ne pomenilo nadaljevanja oranžnih vrednot, saj ‘plinska princesa’, tako imenovana zaradi preteklih plinskih poslov, velja za avtoritarno osebo tipa Vladimir Putin. Julia Ioffe tako piše v svojem članku, Kiev Chameleon, prav o tej avtoritarnosti:
Tymoshenko’s authoritarian proclivities are well-known–and feared–among the country’s elite, and they’ve earned her comparisons to another political leader: Vladimir Putin. Many observers say it’s chilling to consider what her leadership could mean for the green shoots of Ukrainian democracy. “I am really very scared,” Vydrin told me. (Once her image-maker and close friend, Vydrin was forced out of Tymoshenko’s political party in 2006. He is now Yushchenko’s deputy security minister, but his wife is still friends with Tymoshenko.) “You can’t stop her in any normal political way. You can’t beat her on TV, you can’t out-argue her on the town square. If she had more biological time on earth, she’d become president of the Ukraine, president of the EU, president of the U.S. The only thing that can stop her is Tymoshenko herself.”
Kako bi se Ukrajina razvijala pod predsednico Timošenko, je samo ugibanje, velika možnost pa je, da bi država politično postala vsaj za odtenek trdnejša pod vodstvom odločne lepotice, ki je za svoj pohod na oblast pripravljena zlorabiti tudi gripo H1N1. Seveda je težko verjetno, da se bodo globoki konflikti med vzhodom in zahodom države kmalu zacelili, a drugače kot Janukoviču, ki predstavlja predvsem ukrajinski vzhod, bi lahko populistični Juliji Timošenko to uspelo prej.
No, vsaj plinske vojne tokrat ne bo. Ukrajina je plačala račun za plin, tako Moskva kot Kijev pa si nista želela ponovitve zapletov. V prihodnosti bo razvoj tega vprašanja odvisen predvsem od zmožnosti Ukrajine, da se izvleče iz gospodarske krize in bo potem sposobna plačati svoje visoke račune, pri tem pa, kakor kažejo že zapleti v sosednji Belorusiji, ki nikakor ne velja za zahodni satelit, ki bi ga v Moskvi zavoljo tega hoteli disciplinirati, se bo ukrajinsko vodstvo odločalo na podlagi svojih interesov. Ne glede na to, ali se bo predsednik pisal Janukovič ali Timošenko.
