Prvi teden letošnjega leta je potekal tako, kot smo navajeni v tem obdobju: v znamenju razprodaj. Le da tokrat niso bili trgovci edini, ki so znižali cene. Pahor, Golobič in Kresalova so ob nesebični pomoči računskega sodišča sklenili, da na parlamentarno razprodajo postavijo koalicijskega partnerja, predsednika stranke upokojencev Karla Erjavca. Odločili so se kar za javno avkcijo v državnem zboru, po kateri bo najverjetneje smel v parlament kot nadomestni poslanec. Če bodo na razprodajo postavili tudi resor za okolje in prostor, za katerega imajo v Karlovi stranki že pripravljenega strokovnjaka, ki trenutno odpadke in prostor ločuje kot župan slovenjgraške občine.
Iz urada varuhinje človekovih pravic so na začetku razprodaje sporočili, da za Karla pri njih nimajo več prostega delovnega mesta. Četudi si to menda najbolj želi, ker je na lastni koži spoznal, kako se pri nas še vedno kršijo človekove pravice, on pa bi jih bil pripravljen braniti do zadnjega diha. Abraham Lincoln je že davno povedal, da lahko za nos vlečeš nekaj ljudi ves čas, vse ljudi nekaj časa, nikakor pa ne vseh ljudi ves čas. Opozarjamo, da Lincoln pri tem ni imel v mislih le Američanov.
Tudi sindikalisti še vedno čakajo dan, ko jim bo vlada ponudila takšno minimalno plačo, s katero bodo njihove stranke (ponižani in razžaljeni delavci) lahko dostojno živele. Prvi mož največjega sindikata opozarja, da država ne more iz krize, dokler so v krizi državljani. Kar je filozofsko spoznanje. Ekonomsko spoznanje je menda drugačno: država bi morala na žrtveni oltar krize pripeljati vsaj še nekaj tisoč delavcev, ki v podjetjih brez dolgoročne možnosti preživetja prejemajo miloščino v obliki minimalca.
Vlada, delodajalci in sindikati sicer uprizarjajo nekakšna pogajanja, s katerih prihajajo sporočila o doseganju nekakšnih kompromisov. Po zadnjem naj bi se minimalna plača zvišala na raven minimalnih življenjskih stroškov. Vendar ni jasno, kdaj bi se to lahko zgodilo. Medtem ko so sindikalisti nestrpni in zahtevajo za dobrih sto evrov višjo miloščino takoj, se vlada in delodajalci skušajo izmazati s finto, da je za to potrebna sprememba delovne zakonodaje. Za spremembe zakonodaje pa se od nekdaj ve, kako bliskovito potekajo. Koliko časa si bo vlada lahko še kupovala čas ‘do naslednjega tedna’, ko naj bi dosegli novi kompromis, ni jasno. Prav dolgo ne bo šlo.
Izjava tedna
‘Če je ključni problem v tem trenutku krize menjava enega ministra in je to tema, ki je bolj aktualna od krize, potem se nam slabo piše. O drugorazrednih temah ne bom govoril.’
Janez Janša ob predstavitvi tretjega paketa protikriznih ukrepov stranke SDS
Teden razprodaj je popestrila tudi tako imenovana izhodna strategija, ki naj bi z reformami uredila ‘srednjeveški trg delovne sile.’ Premier je po letu dni vladanja namreč prišel do spoznanja, da delodajalci ne zaposlujejo, ker ne morejo odpuščati. Kot socialni demokrat ne bo dovolil spremembe delovne zakonodaje, ki bi omogočala lažje odpuščanje, ampak bo poskrbel za lažje zaposlovanje. Tega pa ne bo brez lažjega odpuščanja. Kako naj preprost sindikalist v teh miselnih šaradah, ki jih uprizarja vlada, ugotovi, ali je to za delavca dobro ali slabo? Položaj je že tako resen, da bo izhodna strategija na vseh rednih sejah vlade v tem mandatu. Finančni minister pa mora do petka točno opoldne pripraviti tak osnutek programa stabilnosti, da ga bo vlada lahko poslala v bruseljski glavni štab.
Še sreča, da imamo prvega ministra, ki je tako občutljiv za socialno stisko državljanov. Kaj otožnost, kar žalost ga popade, ko vidi, kako ‘morajo delavci zasesti tovarne, da si izborijo vsaj 600 evrov neto mesečne plače’. Zato se nenehno ubada z izjemno občutljivo dilemo, ki je po njegovem prepričanju tako moralna kot politična: kako narediti gospodarstvo konkurenčno, ne da bi pri tem breme sprememb nosili tisti delavci, ki že zdaj dobivajo manj kot 400 evrov na mesec. Odgovor bo iztuhtal najkasneje do letošnjega božiča, žal pa trenutno še ne ve, koliko bo tedaj znašala minimalna plača. Kako je že rekel Abraham Lincoln?
...
kot obrtnik občutim veliko okornost in zavoda za zaposlovanje ker lahko delavca iz zavoda dobiš najhitreje v enem mesecu. Takrat pa mora bit delo že končano, zato menim da bi morala taka služba zagotovit delavca v enem tednu in bilo bi smiselno da bi lahko istega delavca zaposlil večkrat.tako bi lahko veliko delavce kateri so na zavodu za zaposlovanje imeli delovna razmerje 8 ali pa 10 mesecev na leto sedaj so pa samo breme proračunskih sredstev.