Težko do nemogoče bi bilo v desnem bloku najti osebnost, ki bi bila pri levih volivcih lepše zapisana kot Gregor Virant. Oriana Fallaci je nekoč ugotovila, da ji je bilo vedno, ampak res vedno, ko je o kakem politiku zapisala karkoli pozitivnega, slejkoprej žal … Ampak jaz mislim, da lahko tudi s tega stališča mirno tvegam oceno, da je bivši minister Virant na celotnem slovenskem političnem spektru morda celo človek z najboljšim javnim nastopom. Je omikan, vidno kompetenten in konstruktiven – in to tako zelo, da se pogosto zdi, da se nahaja v napačni stranki. Je pa po pol sekunde premisleka res, da ta vtis ne pomeni, da bi bila s tega vidika katerakoli druga stranka kaj bistveno primernejša zanj.
Bom kar začel s tistim enim res nesramnim vprašanjem, ki ga imam za vas. Prijatelji so mi naročili, da vas moram vprašati: kako se vi kot neka tako konstruktivna, razgledana in urbana oseba znajdete v stranki, ki ji javno podobo nadevajo razni Mariniči, Ruparji, Jerovški …?
Jaz sicer nisem član SDS. Moj glavni stik s stranko je sodelovanje v strokovnem svetu, kjer pokrivam svoje področje – in tam se srečujem z ljudmi, ki jih spoštujem. Drugače pa mislim, da v vsaki stranki najdete take in drugačne ljudi – nimam vtisa, da bi bila po tej plati pri nas katerakoli bistveno boljša ali slabša.
Zanimivo: za SDS ste se zelo angažirali pri vodenju države, član stranke pa niste …
Vem, da se lahko sliši celo malce paradoksalno … Ampak tisto, kar mene veže na SDS, je njen program. Spoštujem tudi Janeza Janšo, čeprav se ne strinjam vedno z njim. Sámo strankarsko udejstvovanje pa me preprosto ne zanima. Morda zato, ker po naravi nisem čredna oseba. In ko se včlaniš v neko tako organizacijo, vedno postaneš del črede.
Ampak tik po zadnjih volitvah ste bili vi tisti jezni srboriti obraz SDS-a, ko je skušala stranka oporekati volilnemu rezultatu! Če vam povem po pravici, je bilo to edinkrat doslej, da sem se vas malo ustrašil. Ker prej in potem ste bili vedno ta mirni uglajeni svetovljan, tiste dva tri tedne je bilo pa, kot da se je nek prej nevidni rottweiler snel s ketne. Rotweiller, ki je vsak večer besno renčal v kamere. Tako reakcijo bi takrat prej pričakoval od kakega Vaska Simonitija – a ker sem po naključju ob razglasitvi rezultatov stal tik ob njem, vem, da je poraz sprejel zelo mirno in dostojanstveno …
Ha ha, kaj pa vem. Moji intimni občutki takrat niso bili taki, kot jih ocenjujete. Vaš vtis je najbrž vezan na samo vlogo, ki mi je bila dodeljena – torej vlogo pravnika, ki je zadolžen za vprašanje, ali se rezultate volitev zaradi domnevnih nepravilnosti spodbija ali ne. Čisto možno, da ta vloga mojemu imidžu ni prav nič koristila, ampak tako je naneslo in opraviti sem hotel profesionalno. Sicer pa poraz na volitvah seveda vsakdo vzame tudi čustveno. Moje razočaranje je bilo veliko. Jezen pa nisem bil.
Zdaj je že čas za bolj poglobljene analize. Kaj je bil po vašem glavni razlog, da ste kot blok izgubili?
Razlogov je bilo več.
Povejte glavne tri.
Prav. En razlog je bila gotovo predvolilna afera Patria. Težko je sicer točno ugotoviti, koliko je vplivala na volilce, a jaz verjamem, da kar močno. Drug razlog bi bil moj projekt reforme plačnega sistema javnega sektorja. Tajming uvedbe novega plačnega sistema je bil, gledano z vidika volilne taktike, popolnoma napačen. Prve plače so ljudje po novem sistemu dobili v volilnem mesecu. To je bilo preveliko tveganje. Ampak tako je naneslo, kolektivne pogodbe so bile podpisane v juniju, zakonsko določeni rok za izplačilo prvih plač po novem je bil tri mesece in takrat potem nismo imeli več druge izbire. Roka ni bilo več mogoče spreminjati, ker bi bil revolt v javnem sektorju neznanski. Če bi bil politično zvit, bi podpis zavlekel v julij, sem pa očitno politično precej naiven.
Aha, ampak kaj je bil torej po vašem glavni problem pri volilčevi percepciji te reforme? Vse tiste pomote pri izplačilih v prvih mesecih?
Problem je bil večplasten. Seveda so svoje naredile začetne pomote pri izračunih, poleg tega je bil marsikdo razočaran nad samimi zneski, saj so ljudje pričakovali, da jim bo plača čez noč skočila za dvajset do trideset odstotkov. Nekaj malega je bilo tudi na tem, da so bile določene skupine v pogajanjih malo prezrte – recimo tista peščica medicinskih sester na intenzivni terapiji, ki so bile lahko tudi malo upravičeno jezne … Ko se preureja nek sistem, ki ga sestavlja 150 000 ljudi, je povsem normalno, da ne more vse takoj klapati čisto 100-odstotno.
Dobro, kaj pa bi bil tretji glavni razlog vašega volilnega poraza?
Če gledam skozi celotni štiriletni mandat, je bil po mojem problem v komunikaciji. Premalo poudarka je bilo na blagem, prijaznem in všečnem nastopu ter odprtosti, kar odlično obvlada na primer Pahor. To imajo ljudje radi. Bilo je preveč ostrine, včasih tudi cinizma. Tega pa ljudje ne marajo.
Kje se je ta cinizem najbolj kazal?
No, nekaj ciničnih izjav je ušlo predsedniku vlade, SDS pa tudi nasploh včasih odnese v pretirano ostrino.
Tukaj govoriva najbrž o tisti štruci kruha, kjer je imel – vsaj glede Ljubljane – Janša pravzaprav kar malo prav …?
Bilo je kar nekaj takih izjav, ko je za moj okus nastopil preveč ostro in cinično. On je sicer odličen retorik in zelo sposoben politik, ampak bil bi še uspešnejši, če bi večkrat izbral blažji, bolj všečen in priljuden stil.
Pa ste mu na to temo kdaj kaj prijateljsko namignili?
Ne, ne, nikoli se nisem šel svetovalca za PR, ker to res ni moje področje.
Dobro, greva na bolj aktualne teme. Tale ustavna obtožba predsednika – pa kaj je tega res treba?
Po mojem osebnem mnenju ne. Sicer se strinjam, da je predsednik republike z odlikovanjem Ertla naredil zelo napačno potezo. O tem sem se tudi zelo ostro izrazil, ko sem zapisal, da gre za pljunek v obraz nekaterim vrednotam.
Povsem legitimno stališče.
Obenem pa menim, da to samo na sebi ni razlog za ustavno obtožbo, saj predsednik na koncu koncev ni kršil ustave. Gre za politično in moralno sporno dejanje, zato se mi zdi prav, da smo na to javno in glasno opozorili. V ustavno obtožbo pa osebno ne bi šel.
Ne bi bilo – če so nam človekove pravice že taka vrednota – bolj smiselno sprožiti ustavno obtožbo proti tistemu, ki je požegnal imenovanje novega ruskega veleposlanika pri nas?
Res, tudi to je bila problematična poteza! Tudi tukaj sicer ni podlage za ustavno obtožbo, problematična je bila pa ta poteza na vsak način! Glede »zadeve Ertl« pa bi dodal samo še tole: to zadevo poskušajo javnosti predstaviti tako, kot da SDS spet na novo nasilno odpira vprašanja iz preteklosti. Ampak ta vprašanja je v resnici odprl predednik Türk. Reakcije pa so bile pričakovane. Glejte, predsednik republike je inteligenten človek, ki gotovo zna oceniti, kakšne reakcije bo določena poteza povzročila.
In kakšen je bil po vašem tukaj njegov strateški namen?
Ne vem, težko rečem. Sem pa prepričan, da je bil dovolj inteligenten, da je lahko predvidel reakcije.
Morda je hotel natanko to žolčno reakcijo SDS-a? Ki bi se po vseh teh letih pa vendarle že lahko naučil, da ga slovenski volilec kaznuje vedno, ko začne preveč histerično opletati o domobrancih in Udbi…
Se popolnoma strinjam. Saj sem tudi o tem govoril, ko sem prej omenil preveč radikalno komunikacijo. In tudi v zadevi Ertl sta podporo v javnomnenjskih raziskavah izgubila tako Janša kot Türka. Türk zato, ker je naredil nekaj, kar ni prav. Janša pa zato, ker je bil v kritiki preoster. Ampak pri tej zadevi je treba priznati, da bi moral imeti Janša jeklene živce, da ne bi bil oster, ko podelijo odlikovanje nekomu, ki mirno prizna, da ga je dal strpati v zapor.
Slovenci ne marajo, če se ljudje kregajo …
Tako je. Še posebej ne glede vprašanj, za katere marsikdo ocenjuje, da v tem trenutku zanj niso ravno usodna.
Kot je zanje nedvomno usodna naša debeli, prenapihnjeni in sam sebi namenjeni javni sektor, torej vaše področje. Vem, da ste skušali kot minister storiti marsikaj dobrega – ampak povejte, zakaj niste lansirali programa, ki bi v desetih letih odpustil recimo tretjino vse te perverzne tolšče?
V bistvu sem ga! Bil sem avtor programa postopnega rahlega zmanjševanja števila zaposlenih, po katerem se število zaposlenih v državni upravi zmanjšuje za okrog en odstotek na leto. V našem mandatu smo to številko zmanjšali za nekaj manj kot tri odstotke, in po informacijah, ki so mi na voljo, tudi sedanja vlada uspešno nadaljuje s tem. Moj namen je bil, da bi državno upravo v treh mandatih zmanjšali za nekje deset do petnajst odstotkov. S tem programom smo tudi pri predstojnikih, managerjih miselnost obrnili v smer iskanja notranjih rezerv. En procent na leto – to ni prav nič neizvedljivega. Lahko bi šli tudi na dva do tri na leto, ampak jaz sem hotel, da se ta proces zgodi čimbolj postopoma – po naravni poti in brez travm. Je pa seveda en velik problem.
Kateri?
Da se ta proces ni prijel po celotnem javnem sektorju, ampak žal samo v državni upravi. Zdravstvo, šolstvo, kultura in še marsikaj – na teh področjih pa se pri zmanjševanju števila zaposlenih še ni zgodilo nič. Ravno nasprotno, število narašča.
No, torej tisti en procent, o katerem ste govorili, ni v resnici niti približno en procent!
V državni upravi – torej v segmentu, za katerega sem lahko neposredno odgovarjal – je bilo to to. Drugje pa žal ni bilo v moji moči.
Kako hitro po izteku mandata ste si našli novo službo?
Izkoristil sem tisto leto, ki mi je po zakonu pripadalo. Trenutno delujem kot »prosti strelec«, formalna zaposlitev pa se mi obeta konec januarja.
Lump! Mirno ste še eno celo leto vlekli plačo!
Hja, če imaš po zakonu neko pravico, zakaj je ne bi izkoristil? Ko sem bil minister, sem na to temo tudi pripravil zakon, ki bi to udobno obdobje z enega leta skrajšal na šest mesecev, pa tudi obseg izplačil bi se s sto skrčil na osemdeset odstotkov. Ta zakon sem potem vložil v proceduro, a je bil v koaliciji gladko zavrnjen …
Ampak stari zakon ste potem tudi sami izmolzli do konca …
Ker sem prej štiri leta družino na nek način pošteno puščal na cedilu, sem se ji zdaj vsaj malo oddolžil tako, da se od države vzel, kar mi po zakonu pripada. In moram priznati, da nimam na ta račun nič slabe vesti.
Glede vaše srednjeročne politične prihodnosti obstajata dve dominantni govorici.
No, da slišimo!
Prva je, da naj bi ustanovili lastno stranko, ki naj bi pobirala glasove tistih volilcev, ki so ravno pre-urbani, da bi lahko še volili za SDS … Druga govorica pa je, da naj bi na naslednjih volitvah kandidirali za ljubljanskega župana.
Tole drugo lahko zlahka ovržem, saj nimam v Ljubljani niti stalnega prebivališča. In tudi sama funkcija me ne zanima. Glede ustanavljanja stranke je pa tako: res je, da bi po mojem pri nas bil prostor za neko stranko, ki bi bila sicer sredinska, vendar bi še vedno gravitirala proti duhu slovenske pomladi. A se tudi v to ne bom podal, ker preprosto nimam ne ambicije ne volje. Ravno sem se nekako spet zasidral nazaj v svojo profesorsko in konsultantsko vlogo in se v teh čevljih zelo dobro počutim. In torej ta trenutek na tako žrtvovanje, kot je ustanavljanje nove stranke nisem pripravljen… Sem pa pripravljen pomagati SDS pri vsebinskih zadevah, in »vskočiti« v vlado, če SDS spet zmaga na volitvah – če me bodo seveda povabili.
Čisto teoretično: če dejansko bi ustanovili to svojo stranko, v čem bi se bistveno razlikovala od SDS?
Najbrž v načinu delovanja. Najbrž bi delovala manj radikalno, manj ostro v svojih stališčih.
Program bi bil pa zelo podoben?
Ja, program SDS je dober, ta program podpiram vsaj v kakšnih devetdesetih odstotkih!
Ampak veste, da je meni bistveno bolj kot za neustanovljeno stranko žal, da ne boste kandidirali za župana! To govorico so časopisi prodajali tudi na naslovnih straneh – namreč da ste eden od dveh daleč najverjetnejših kandidatov desnice.
Res? In kdo je bil drugi?
Barbara Brezigar.
Zanimivo.
Ampak kaj ne bi bila to za vas v bistvu precej primerna funkcija? Gre namreč za zelo zahtevno in zelo tehnokratsko delovno mesto – in jasno je, da je v Ljubljani marsikaj katastrofalno zavoženega … In jaz sem bil, ko sem tisto govorico prebral, resnično vzradoščen. Kot bivši Jankovićev volilec sem se namreč že po enem letu njegovega mandata odločil, da grem naslednjič volit kogarkoli, ki ni Janković, razen seveda kake Barbare Brezigar ali Bručana ali Arharja. In za vas, se mi zdi, bi ljubljanski levičarji precej z lahkoto volili …
Razumem, kaj mislite. Zelo možno, da bi bil res tisti, ki bi se uspel Jankoviću še najbolj približati. Mislim pa, da bo tudi tokrat zmagal z veliko večino. Zelo spreten je.
Zelo je spreten. In ljudje so neumni.
(na to se bivši in najbrž tudi bodoči minister Virant samo nasmehne – namreč na način, ki izrazi predvsem to, da je bistveno preveč pameten politik, da bi se s tako izjavo javno strinjal)
odgovori povedo vse – preveč?
da ni čredna oseba – o tem pa povedo dejanja. če Virant ni tipična čredna oseba, kaj, po definiciji, potem je čredna oseba? me prav zanima.
ni čudno, da posaameznik pri nas nima možnosti, ko se kolektivizem oceni za individualizem. meni je to tipično za piarovce post-SFRJ politikantstva.
Zanimiv intervju. Vendar nekaj pripomb na Virantova izvajanja vseeno imam:
“En razlog je bila gotovo predvolilna afera Patria. Težko je sicer točno ugotoviti, koliko je vplivala na volilce, a jaz verjamem, da kar močno. ”
Kot izredni profesor in znanstvenik bi se morali izogibati diskurzu “verjamem da je tako”, še posebej ker gre v tem primeru za empirično nedokazane domneve. Takšen diskurz bolj spada v kakšno cerkev.
“Glede »zadeve Ertl« pa bi dodal samo še tole: to zadevo poskušajo javnosti predstaviti tako, kot da SDS spet na novo nasilno odpira vprašanja iz preteklosti.”
Pravzaprav mislim, da je tukaj bolj problem, ker si posamezniki v SDS in na ostali desnici enostavno hočejo prilastiti vse zasluge za osamosvojitev. Nekdo je pač moral biti tudi šef SDV in notranji minister v prejšnjem režimu, če ne bi bil Ertl bi bil nekdo drug. Janša je tukaj naivno padel v igro v kateri tako imenovana desnica vedno izgubi. Seveda pri tem ne gre pozabiti njegove vpletenosti v številne afere, ki z vrednotami, ki jih SDS javno in predvsem deklarativno zagovarja kakšne velike zveze nimajo.
Jure,
pozabil si na Virantove nesramne nastope do sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti. Skakanje v besedo in skoraj povzdignjen glas v razpravi s predsednikom vrhovnega sodišča Francem Testenom v Odmevih (asistirala je seveda kar Rosavita) je pokazal, da je vse skupaj samo maska in da je Virant prav enako neotesan kot drugi člani SDS.
če se ne spoštuje sodnikov je eno, če se namerno spodkopava njihovo avtoriteto, pa je to naklepno spodkopavanje temeljev pravne države – in Virant je kor minister (!) sistematično počel prav to.
se še kdo spomni njegovih verbalnih napadov na sodstvo v času pogajanj o sodniških plačah?
(če je Janša volk, ki si samo včasih, pred volitvami, nadene ovčjo preobleko, je Virant volk, ki ima ovčjo preobleko praviloma ves čas na sebi. ko jo spusti, se izkaže, da je isti volk. o volkovih pa vemo, da dlako menjajo, nravi pa nikoli!)
zakaj je bil popadljiv po volilnem porazu? ker je izgubil fino službico – prej je bil sekretar po drugo vlado in ko je odkrito stopil na stran SDS 2004 so ga ljudlje (iz takrat vladajoče opcije) šaljivo spraševali kaj bo delal po volitvah, po volitvah je prišel na svoj račun, potem so prišle pahorjeve volitve… kolo sreče
podobno je bil v tistih časih Kahrel sekretar…
Glede pozabe in volka v ovčji koži ima Novinar prav , and them some- zaljubljenost našega Jureta mu je kar lepo zameglila spomin- tudi o zakonu o RTV(če je bila”komunikacija” že tako pomembna), pa “pljunek v obraz vrednotam” kot “urbano” in “legitimno stališče”?? Hej, kaj pa kako majhno vprašanjce, ali je bil kdaj na Metelkovi(morda pred desetimi,12 leti, saj je še mlad!), pa kakšne “kulturne vrednote” goji ipd.-to bi bilo za našega Jureta očitno pre-nevljudno, “intruzivno” preverjanje Virantove “urbanosti”?Gimme a break.
Pa še to: bi me res zanimalo, kdo naj bi bili oni “ljubljanski levičarji”-Virantovi fani, katerih “urbana” pamet bi nesla tako “daleč”, da bi volili Viranta in z njim seveda mestno SDS ,NSi idr. s podmladki vred!, pa čeprav proti kdor-ni-z-mano-je-proti-meni, credit-happy, Bandić-je-velik, nepotizem-je-ljubezen-do-družine Jankovića, na katerega pa vendar lahko “leva scena” vsaj nekoliko vpliva?
Pismo, tole pa ni več intervju, ampak skoraj nekakšna intelektualna 69 …
Škoda. Rad berem Aleksiča, a sedaj bo raje nekaj časa romal na polico, s katere ne jemljem …
Igor, če je zate pofočkanje na Metelkovi kakršno koli merilo urbanosti, potem bi bila nemara TO tista prelomnica, ko bi veljalo stopiti do psihiatra po kake tablete?
Bralcu Igorju, ljubitelju popularnih amerikanskih fraz (So what? So what?), ter vsem ostalim bralcem v tem lepem jutru novega leta pošiljam tole lepo pesem:
Words are flying out like
endless rain into a paper cup
They slither while they pass
They slip away across the universe
Pools of sorrow waves of joy
are drifting thorough my open mind
Possessing and caressing me
Jai guru deva om
Nothing’s gonna change my world…
Images of broken light which
dance before me like a million eyes
That call me on and on across the universe
Thoughts meander like a
restless wind inside a letter box
they tumble blindly as
they make their way across the universe
Jai guru deva om
Nothing’s gonna change my world…
Sounds of laughter shades of life
are ringing through my open ears
exciting and inviting me
Limitless undying love which
shines around me like a million suns
It calls me on and on across the universe
Jai guru deva om
Nothing’s gonna change my world…
novinar je v četrtek, 7. januar 2010 ob 10:51 zadel žebljiček na glavico. BRAVO !!
Ah,Jure…..- pa recimo, da sem z Metelkovo kot merilom mislil dobesedno in totalno ustrelil mimo – pa povej nam ti kot vrhovni arbiter urbanosti, katera so tista merila , ki bi Viranta naredila zares urbanega- poleg tistih, ki jih ti čislaš pri njem , ker ta so bolj ali manj formalna in staro-”meščanska”- “omikan, kompetenten,konstruktiven…”? Saj to pa menda le ni dovolj? “Kultura”-v vsebinskem, ne le etiketnem smislu menda le šteje? Tisto o tabletah pa bom spregledal.
Juretovi intervjuji so že pregovorno pristranski in pustijo ponavadi z Juretove strani očitno čislanemu intervjujancu, da se brez neprijetnih podvprašanj zasveti v soju žarometov v svoji najljubši obleki. Še domnevna nujna neprijetna vprašanja so formirana s stotimi opozorili o domnevni nezaželeni neprijetnosti in zastavljena več kot prijetno. Potem je samo vprašanje odziva, koliko se komentatorji strinjajo s stališči, ki jih hoče Jure lansirat. Na primer raztrgajo intervju z Vodebom, ker se ne strinjajo že z izhodnim Juretovim stališčem, zaradi česar je intervju z omenjeno osebo sploj nastal. Ampak na žalost se zgodi tudi to, da Juretu uspe nategnit komentatorje s kakšnim intervjujem Erazma Pintarja, kjer si intervjuvanec celo kreira sam vprašanje, na katero bi tako prekleto rad odgovoril (in se je nanj lahko pripravljal eno leto za vsak slučaj), pa mu novinar ugodi, brez podvprašanj in komentatorji so totalno hin, kako so prebrali intervju domnevno mega pametnega človeka, ampak samo zato, ker razprava ni tekla o fukanju in pičkah. Tudi takrat je edino Igor Vidmar opozoril na nekaj še kako pomembnih možnih replik, obstajalo jih je možnih še vsaj pet dodatnih zelo neprijetno sekajočih, a efekt Juretovega pristopa je v tem primeru uspel.
V primeru Viranta gre seveda zadeva podobno, vendar menim, da je Virant dejansko priljubljen politik, ki je čislan tudi pri prenekaterem levem volivcu. Ne glede na morebitno utemeljenost Vidmarjevih pripomb ima Jure v zaključku, da bi se lahko Virant najbolj usodno boril z Jankovićem za župansko mesto, po mojem kar zelo prav. Desnica preprosto nima boljšega protikandidata, Brezigarjeva pa bi pomenila kvečjemu podporo Jankoviću, da zmaga z enormno razliko.
Janković bo verjetno dobil še en mandat precej z lahkoto in se tako s časom še bolj zasral. Najbolj zato, ker ne ureja katastrofalnega problema s prometom. Iz Ljubljane bo naredil garažno prestolnico, za kar bo seveda parkirajočim nezavidljivo računal, keš bo pa izsiljeval s pomočjo pridnega dela redarjev, ki bodo polnili blagajno tudi s parkirnimi kaznimi. Ob tem pa poanta urbanosti crkuje, saj je sistem javnega prevoza tako katastrofičen, da povprečen prebivalec z obrobja, z vasi, preprosto ne more v prestolnico na razne večerne prireditve itd., ker javnega prevoza (ki je že itak bolj podoben premalo zgoščenemu prevažanju živine) preprosto ni, seveda pa vsak, ki gre na obisk, prireditev itd. rad spije tudi kakšen kozarček. Skoraj nimam več prijateljev, ki ne živijo v mestu, ker morajo na vlak ob enajstih zvečer na primer in zato se jim večinoma v mesto sploh ne ljubi več kot dvakrat na leto – to pomeni, da je življenje z urbanim kulturnim utripom za večino Slovencev težko dosegljiv pojem, kar se tudi pozna na mentaliteti naroda nasploh. Ob tem smo dobili pa kartico Urbana, ki nima nikakršne koristne funkcije za izboljšanje tega problema. Aja, in nad taksi službami nobene roke, tarife so abnormalno navite (razen dveh še zaenkrat), veliko je privatnikov, ki celo nesramno ropajo uporabnike.
Igor, po merilih povprečnega Slovenca, kamoli slovenskega politika, je Gregor Virant TOTALNO urban, in če ti ni jasno, zakaj, se mi tako očitnih reči res ne da razlagati, še posebej ker bi zahtevalo daljši odgovor. Povej mi, Igor, čimbolj po pravici: kaj tebe take reči resno tangirajo ali nimaš tako res res res RES nič pametnejšega za počet?
no, no,
jure…
pojmi kot so “TOTALNO” sodijo v isto kategorijo kot novinarsko “iskanje Absolutne Resnice” nekaterih mlajših te(le)oloških “kolegov”.
če boš podajal “totalno” resnico, boš dobil take odgovore. če pripustiš vrata malce odprta in postaviš sogovorniku tudi kakšno bolj neprijetno vprašanje (beri moj zgornji zapis o odnosu Viranta do sodstva in volkovih v ovčji preobleki), pa bodo tudi pripombe bralcev verjetno malce bolj prizanesljive.
v svojem barvitem osebnem stilu reportaž pa si seveda nenadkriljiv (iskreno!)
p.s. ni vsaka kritika osebna. lahko je tudi konstruktivna in pozitivna. vse pa je seveda odvisno od tega, kako je sprejeta, mar ne?
Hi,hi,hi, ne morem kaj da se ne bi spomnil na izjavo gospoda Viranta pred nekaj dnevi (mislim da v okvir SDSovih predlogov reform) da je plan zmanjšati število zaposlenih v javni upravi za 10%-15% v nevemkoliko letih. Kako naj resno jemljem tovrstne predloge človeka,ki je imel štiri leta časa storiti kaj takšnega, pa se je raje igral s statistiko in iz mase zaposlenih “črtal” nosečnice, bolne in tiste z delnim delovnim časom?
Da ne omenjam areole neodvisnosti, ki naj bi sijala nad gospodom Virantom. Zbor za republiko je vendarle zbor top notch intelektualcev in biznismenov s kritičnim pogledom ter tehtno kritiko! Kot so na primer: Vinko Vasle, Lovro Šturm, Ivan Štuhec, Vasko Simoniti, Tone Krkovič,… Da ne omenjam kako v čudovitem svetu Črne in Bele, ki ga lahko spremljamo vsak delovnik na nacinoalki ob 22.00, gospod Virant ob članih SDS pogosto sedi kot neodvisni predstavnik stroke. Ker je ipak vodja te neodvisne družbe kritičnih intelektualcev.
naslednji juretov intervju tukaj bo torej … ladies & gentlemen … igor vidmar !
(glede na vse tukajšnje očitke, bo lahko sam sebi postavljal neprijetna vprašanja)
novinar: cenim tvoj ton in ti dam v marsičem prav, tudi glede konstruktivnosti kritike. Mi je pa tokrat naš Igor malce dopizdil, ker se tukaj res čisto povsod usaja in to po moji oceni pogosto o kar nečemu, samo da lahko nekaj prha. Celo pod odlični Mazzinijev tekst je šel nekaj protestirat, čeprav iz tistega, kar je napisal, res težko razločim, proti čemu točno. Tako da me je tokrat morda res zaneslo v malce neprofesionalno žolčnost.
Se pa s tabo ne strinjam glede neprijetnosti vprašanj za Viranta. Kaj delate v taki stranki? Zakaj ste bili takrat tak rottweiler? Dejansko ste tudi vi izmolzli vsak cent iz krivičnega parazitskega zakona? Zakaj vam stranka še vedno tako bedasto opleta o domobrancih in Udbi? Če so to prijetna vprašanja, potem mi prosim sporoči, za kateri časopis delaš kot ‘novinar’, da se nemudoma naročim nanj in se naslajam nad tem, kaj delaš svojim sogovornikom. Ker to bi me pa res zanimalo.
Haha … Jure, ta medvrstični predlog bp-ja je odličen. Res bi moral naredit intervju z Vidmarjem.
Tudi jaz sem za. Pa še politično uravnoteženo bi bilo, kar dandanes novinarji in uredniki silno pazijo. Tole kopiram iz seznama kandidatov za RTV programski svet: “publicista Igorja Vidmarja (Zares).”
ocenjujem diletantsko: tako osladnega intervjuja avtor še ni napisal in kar nekako ne gre v kontekst prejšnjih, neprimerno boljših. ampak, kot pravim, to je diletantska ocena. tista, ko bajagi, ostra vprašanja’ no, ne me basat.
Miha, če že “denunciraš”, se vsaj dobro informiraj- nisem član stranke,
bil sem le kandidat za PS na njihov predlog(pa še to nisem več); da nisi pobral informacije s spletne strani RTV ali SDS?
Igor, samo kopiral sem s spletne strani RTV, ki je javno dostopna. O podrobnostih nisem seznanjen in me niti ne zanimajo, vsak ima pravico do svojega političnega življenja.
Če bi se Vidmar in Mazzini kdaj odločila popucat s poanto njune ljubezni in zakopat bojno sekiro, se javim za mediatorko. Pro bono! No … v bistvu bi razmislila, če lahko plačam. To bi bila brez dvoma nepozabno koristna izkušnja v tej zatohli zarjaveli dolgocajtni kotlini.
James. Spletni forumi sicer niso dragoceni zaradi veliko razlogov, so pa dragoceni zato, ker človeka na učinkovito neprijeten način opozorijo, kako površno ljudje preberejo tisto, kar kritizirajo, če sploh preberejo. Nisem napisal, da so bila ostra vprašanja. Napisal sem, da niso bila prijetna. Še kar razlika, se mi zdi.
je, res je (razlika med neprijetnim in ostrim). Moja želja, da bi vsakemu zastavljali samo ostra vprašanja so, milo rečeno, mimo vsakega minimalnega bontona in si je v resničnem življenju nemogoče predstavljati, da.. (saj se razumemo).
Dobra izbira sogovornika, kažejo odzvivi – kot sem povedal so njegovi odgovori (tako kot moji zapisi o meni, kar pomeni da bo še več površnosti – upam pa da kakšna manj) povedali.
Miha- nič “samo”,tako neznosno lahkotno ne bo šlo; ime stranke v oklepaju ob imenu posameznika je nedvoumen namig, v tem primeru pa kar dez”informacija” o članstvu.Pa še visoko zanesljiv vira…
JureA, morda pa bi meni in IgorjuV pomagalo ugotoviti Virantovo stopnjo urbanosti, če bi ga vprašal, kaj posluša. Saj veš, Stonsi ali Beatli pa to.
Igor, RTV ti ni zanesljiv vir? Če ob tvojem imenu povedo še stranko, kaj je tu narobe? Kandidiral si za politično funkcijo, torej rabiš strankarsko podporo, ko si jo dobil in so te spravili na seznam, ti je pa nerodno, javna objava tega je denunciranje itd. Si pač Zaresovec, v čem je problem?
No, Virant tudi ni član SDS, a pripisovanje strankarskega sodelovanja ne izpade ravno nezaslišana stigmatizacija. Nekateri nečlani zgolj težje zanikajo povezavo od drugih, manj jasno izraženih na površju. Pri teh manj izraženo strankarsko delujočih osebah na javnem površju obstaja celo popularen strankarski nateg, da je pri političnem kadrovanju ali drugovrstnih manevrih včasih celo svetovano, da se sodelujoči načrtno v stranko ne včlani, ker je bojda tako lažje zanikat sume o povezanosti s strankarskimi lovkami. Doživeto. Take anekdote izpadejo kot igranje skrivalnic z malim otrokom, ki zatrjuje, da je neviden, ker si je vendar poveznil vrečko na glavo.
@rock-mx:
Ah, ziher so kvečjemu hrošči, od kamnov mu zgolj pogojno verjetno kakšna Angie bolj mehko pade na dušo, sicer pa Iztok Mlakar in verjetno še Vlado Kreslin, za spolno uravnoteženost pa mogoče še Neisha … hehe …
Debata je malce zašla v zasebne osebne diskvalifikacije. Kar se meni zdi pomembno, je predvsem to, da je Gregor Virant eden izjemno redkih strokovnih politikov. Strokovnjakov, ki ostanejo strokovni, tudi ko postanejo ministri. Ne glede na barvo koalicije, v kateri nastopajo. In Gregor Virant je bil v različno obarvanih koalicijah.
Resda je Gregor Virant naredil nekaj napak v svoji zadnji, ministrski funkciji, kamor štejem predvsem univerzalni plačni sistem za celotno javno upravo (namesto samo za državno upravo) in malce preveč politično reakcijo na izzid volitev (kot je že Jure napisal). Toda to so malenkostne napake glede na realne rezultate njegovega dela – to je pa predvsem uvajanje prijazne in e-uprave ter astronomsko zmanjšanje administrativnih ovir tako za fizične osebe kot predvsem za podjetja. Pojdite ustanovit podjetje “po Virantu” in vprašajte tiste, ki so to naredili “pred Virantom”, pa boste videli razliko.
moja percepcija o RTVSlo je, da gre za pravoverni partijski medij, ki svojo samoiniciativno medijsko podporo, v stilu dobrih starih časov blagodejno dodeljuje pravovernim članom komunistične partije SFRJ, kot so janša, brezigar, rupel, grims, jerovšek, mate, jambrek, simoniti, jerovšek, tanko,.. da jih ne naštevam.
sem preveril, tudi danes …primer, danes naslovnica MMC oz. RTV.si, SDS ve, da Golobič (ob tem na veliko razpeta slika omenjenega politka, ki ni bil član komunistične partije SFRJ časnika Reporter, kjer v duhu nekdanjega Komunista piše Golobič laže) laže in SDS.. tja, če ša to ni trobilo komunistične partije, potem pa res ne vem kateri medij to je?
aja, ne maram komunsitične partije.. sem pač star člvoek, ki je nikoli ni maral, ..pa je ne maram tudi danes ne.. še najbolj pa komunisitčno propagando. kriterij,..ja vendarle jasen, članstvo v KP SFRJ, potem pri današnjih dejanjih in propagandi vendarle ne moreš zgrešiti,..razen, če sveta jeza in nerazloženo sovraštvo do posameznikov v javnem prostoru ne zamračijo popolnoma pamet še tako zdravo razmišljujočim ljudem. ampak to ni možno, se izključuje?
@jure
intervjujev ne delam rad, ker je to eden najtežjih novinarskih žanrov, saj morata biti za res dober intervju vedno oba nabrušena. žal ga večina slovenskih kolegov razume kot najlažji del posla z vprašanji tipa “kako komentirate” in podobno. (pa da ne boš mislil, da to kakorkoli leti nate) ergo, mojih intervjujev je zelo, zelo malo, ker se jih izogibam, kolikor se jih da.
o mojih drugih člankih si pa gotovo že precej slišal, ker obravnavam akterje brez milosti. torej tako, kot tudi razumem svoje poslanstvo: brez milosti in v prid interesa javnosti.
@jože p. damijan
“Toda to so malenkostne napake glede na realne rezultate njegovega dela – to je pa predvsem uvajanje prijazne in e-uprave ter astronomsko zmanjšanje administrativnih ovir tako za fizične osebe kot predvsem za podjetja.”
ali se meni samo zdi, da sta sedela skupaj za isto vladno mizo, ko se je še šibila od kreditnih dobrot? morda lahko to pojasni neverjeten sprehod od “malenkostnega” sesutja sistema plač javnih uslužbencev, pri katerim ob drastično višji luknji v javni blagajni prav nihče ni zadovoljen z njim, pa vse do “astronomskega” zmanjšanja ovir v obliki ukinitve avtomobilskih registracijskih nalepk, o katerih so nas provladni mediji pitali dan za dnem…
hja, to bi lahko poimenovali kar kot “malenkostno astronomijo”, v smislu neke lokalno butalske psevdo-znanosti
p.s. ustanoviti podjetje je eno, preživeti z njim v tej skorumpirani in incestuozno prepleteni kloaki, kjer vladavina prava kot temeljna predpostavka tržne ekonomije nikakor ne deluje učinkovito, pa je nekaj povsem drugega. ampak glavno, da se lahko javno hvalimo, da lahko čez noč ustanovimo podjetje, s preživetjem pa naj se ukvarjajo drugi…
Percepcija, ki jo imam že dolgo let me skrbi. Večina intelektualne populacije v tej naši banana republiki je po definiciji levo pozicionirana. Lahko tudi rečemo, da pripadajo kontinuiteti. Novinarji niso izjema, mogoče so še celo v večjem procentu levo orientirani. Ok, tudi prav, tak mamo.
To kar me skbi je avtomatična diskreditacija vseh ljudi, ki so po definiciji desno orientirani. Če je kdor koli blizu desni/pomladanski skupini je takoj manj vreden, napačno usmerjen, “ja le kaj mu je?”, etiketiran. Napake takih ljudi se bolj pogosto omenjajo, dalj časa se o njih piše, redko se taki ljudje omenjajo v časovnih perspektivah kot pozitivci in podobno. Pravica biti ponosen na levo opcijo, ki ji nekdo pripada je prikrajšana desni politični opciji. Totalno nerazumno.
Seveda, del odgovornosti za to je leva/kontinuitetna orientiranost tako nas kot novinarjev in slovenskih medijev, ki percepcije formirajo.
Dokler ljudi ne bomo ocenjevali brez predznakov, katerih smo sami nosilci, bo nestrpnost, diskvalifikacija, osebno sestavni del naših komentarjev tukaj.
Virant je ok dečko, strokovno in po najboljših močeh je probal napraviti nekaj v kaj je verjel in to je speljal do konca. Pri tem ni sklepal prevelikih kompromisov z mediji, novinarji, državno upravo, svojo koalicijsko opcijo, ki je nenazadnje zaradi reforme plač tudi v precejšnji meri pogrnila na zadnjih volitvah.
ali bi lahko pavel r. definirali kaj je to sloevnska desnica in kaj slovenska desnica.
dokler mi končno nekdo ne poda definicije po kateri bi lahko to “čudo” razvozlal, bo še najlažje uporabljati termin tranzicijska desnica in tranzicijska levica – s tem, da v tranzicijski desnici prevladujejo tisti iz frakcije KP SFRJ, ki je po titovi smrti prodajala leninizem (preberite kakšno Tribuno iz tedanjih časov) ter ob porazu proti konceptu evropa zdaj obrnila besednjak v antikomunizem (po kravavem pokolu 200 000 duš ob razpadu SFRJ pa jih je privedla na obast) v tranzicijski levici pa je relativno delež članov KP SFRJ manjši in ima večji delež mlajših politikov, ki so te čase “zamudili”.
ali pač končno dobimo neko moderno definicijo po kateri bi slehernik, ki se odpravi na volitve vedel ali voli člane KP SFRJ ali pač ne? in to pišem leta 2010?
James,
ve vem, ali je sploh potreba podajati natančne in strokovne definicije slovenske levice ali desnice. Posebej ne, ko je tisto, kar lahko vidimo, ena politična kasta, razdeljena na dva velika dela, v katerih so dejanske ideološke in zgodovinske razlike dokaj male in za njih šele na drugem mestu.
Na prvem mestu obeh je osebno/politični cilj pridobitve materialne koristi. In tihi medsebojni dogovor, da se nepravilnosti/korupcija/laži/
pokvarjenost/ropanje ne razkrije in ne ustavi.
Tisto kar zares ima smiel definirati, je alternativa državljanov, ki bi delovala kot vest nacije in dolgoročno tudi pripomogla k izpeljavi politične, moralne, gospodarske prenove skoraj uničene države.
In predvsem zaradi tega sem tukaj.
Jože: “zasebne osebne diskvalifikacije”. Ne strinjam se, hotel sem pokazati na širši slovenski problem, res pa je, da nisem posegel po zadosti jasni razlagi.
Gospod Virant je nedvomno najbolj izpostavljen primer tega, o čemer bom govoril. Javnost ga dojema kot člana SDS, SDS ga najema za ministra, svetovalca, z njimi se pojavlja na tiskovkah, itd, hkrati pa ni član stranke, z njo nima prav nič, pravzaprav. Skratka, je neodvisen intelektualec.
Manj medijsko znan primer je gospod Vidmar: ko kandidira za politično funkcijo, ga kandidira stranka, drugače pa z njo nič nima, itd. Skratka, je neodvisen intelektualec.
S tem nisem hotel opozoriti na gorenjsko pozicijo (imam vse koristi stranke, hkrati pa mi ni treba plačevati članarine!), na osebno utvaro (služim ciljem stranke in sem hkrati neodvisen), na oportunizem (uporabljam stranko, ne da bi bil član stranke), marveč na nekaj še bolj pomembnega: Slovenija je družba malih fevdalizmov (petty feudalism) in take so tudi stranke. Mar obstaja stranka, v kateri bi lahko našteli enakopravne člane vodstva? V letih samostojne Slovenije se je izoblikovala formula en vodja = ena stranka. Torej strogo fevdalna hierarhija, kjer je na vrhu Bog. Ste poslušali Erjavca, ko so odkrili njegovo napačno podpisovanje? To je napad na Desus! Stranka sem torej jaz. Tudi javnosti se ni zdelo čudno, kar pomeni, da pričakuje – natrenirana še od časov napadov na lik i delo druga Tita – da je politična stranka zasebno podjetje enega samega človeka, s.p., torej.
Hud problem, ki ga je gospod Virant prvi zaslutil in modro ostal zunaj stranke, torej ne ogroža Janše v hierarhiji, sedaj pa mu sledi gospod Vidmar, ki ne ogroža Golobiča. Pa srečno obema!
Miha,
hvala za to dodatno argumentacijo, ki je na tistem nivoju argumentacije, ki si ga na Razgledih želimo. Se zelo strinjam s to tvojo lucidno oceno in slovenskim sprenevedanjem. To je odlična tema za kolumno! Hkrati pa si seveda želim argumentirane diskusije ad rem in preprosto ne diskutiram z ljudmi, ki se tega nivoja ne držijo. Z Igorjem Vidmarjem sem diskusijo že zdavnaj prekinil prav zaradi tega razloga. Ker si on tega s svojim preteklim ravnanjem preprosto ne zasluži.
če bi imeli vsi tako stroga merila prof. Damijan, potem bi samozadostneži, vsevedi in samohvalneži že davno dobili “rdeči karton” pojavljanja na razgledi.net. predvsem in prav zaradi nestrokovnega komentiranja strokovnih tem (denimo, komentiranja znanosti o okolju, ne da bi vedeli, da je poglavitni problem planeta prenaseljenost ob eksplozivni rasti populacije ljudi (prosim, vsi ki bi naj delovali kot znanstveniki – poglejte številke) in s tem povezano izgubo življenjskega prostora za biološko raznovrstnost – za divje življenje torej, in nepovratno uničenje planetarnih rezerv ter rodovitne zemlje. ah, pa da člveokova dejavnost, ki okolje najbolj uničuje turizemm, pa je stroki tudi že desetletja znano), medtem ko je dnevna politka tako obskurna in tretjerazredna tema, da ob njej lahko nauke delijo le tisti, ki na črni pregreti strehi ob enem od toplejših julijskih dni nikoli niso skuhali svojih prašnikov.
in Virant sodi v dnevno politiko, ne pa med prvorazredne teme. torej, prizanesljivo – do sebe in predvsem do vseh nas ostalih.
Igor Vidmar gotovo ne potrebuje zagovornika, da brani svoj case – mene še najmanj, saj takorekoč (sploh za tiste, ki jim je – konspirološko, kot smo brali na teh straneh – itak vse jasno) s samim izjavljanjem ne glede na vsebino govorim v njihov, ne pa njegov prid. Oglašam se zato v prid stvari, o kateri se je razvila zanimiva debata (pri čemer se mi zdi posebej na mestu odvod glede fevdalne hierarhiziranosti političnih strank, ki pa je zgolj navržen skozi “v letih samostojne Slovenije se je izoblikovala formula en vodja = ena stranka”, in seveda takšen odpira več vprašanj, kot daje v nadaljevanju odgovorov).
Skratka: trditi, da sta Virant in Vidmar kakorkoli primerljivo politično funkcionalizirana, je z vseh ozirov dejstveno neustrezna in nekorektna.
Tega ne more premazati nobena pesniško licencirana manipulacija, kot je “(…)gospod Vidmar: ko kandidira za politično funkcijo, ga kandidira stranka, drugače pa z njo nič nima, itd. Skratka, je neodvisen intelektualec.” Kogar zanima Vidmarjev odnos do stranke Zares ali drugih strank, ker je kdorkoli iz stranke Zares kadarkoli bil, se lahko natančno pouči iz njegovih nemaloštevilnih javnih publikacij in nastopov. Predvsem pa članstvo v programskem svetu RTV, za katerega je poslanska skupina Zares zaradi njegovega siceršnjega ukvarjanja z medijskim prostorom predlagala Igorja Vidmarja (kasneje je kandidaturo sam umaknil), tudi v primeru realizacije ne predstavlja politične funkcije. Miselnost, po kateri bi bilo preprosto nemogoče izstopiti iz sklenjenega kroga vsakdo-ki-ga-predlaga-stranka-je-njen-vazal sodi v največji meri ravno v kritizirani fevdalistični kontekst.
Med strokovnjaki, publicisti in politiki je seveda treba potegniti jasne ločnice, ki so pri nas žal precej pogosto zabrisane. Če nekdo javno nastopa v imenu ali po pooblastilu stranke, gibanja ipd., ali se udeleži volitev, je del politike, to mora biti kristalno jasno. Preprosto ne razumem, kako lahko ljudje, ki so npr. kandidati strank na predsedniških ali parlamentarnih volitvah, naslednji dan po porazu (seveda samo v tem primeru) pretendirajo na strokovna delovna mesta ali funkcije (ambasadorji, tožilci, vodje uradov), ob tem pa še naprej trdijo, da s politiko nimajo nič.
Sicer pa se strinjam s prof. Damjanom glede debat ad rem, žal pa ne glede vsebine: v konkretnem primeru recimo precej dobro vem, tako kot je izpostavil že nekdo pred mano, da ne vem kakšnega napredka v javni upravi v zadnjih nekaj letih dejansko ni bilo. Tisto o hitrem ustanavljanju podjetij je namreč zanemarljiv dosežek, ker to preprosto ni glavni problem naših podjetij – to so predvsem previsoki davki in preveč administracije pri zaposlovanju ter neučinkoviti pravni postopki. Z vidika števila zaposlenih itd. pa je stvar podobna. Problem javne uprave v vseh postsocialističnih državah ni statistika o stalnem povečevanju števila uradnikov, ampak (i) dejstvo, da javna uprava dejansko ne pozna nobenega resnega mehanizma kadrovske selekcije (za razliko od, recimo, francoske ali angleške), zato je magnet predvsem za manj sposobne, in (ii) plačna uravnilovka, ki onemogoča zaposlovanje res usposobljenih strokovnjakov specialistov, zaradi česar imamo skoraj vsaj mesec en škandal z javnimi naročili, najemanjem zunanjih svetovalcev itd. Ne enega ne drugega pa omenjeni politik-strokovnjak v svojem času ni popravil (stvari so šle kvečjemu na slabše).
Ker smo pri debati ad rem, bom pustil druge malo manj ad rem probleme o nevprašanih vprašanjih ob strani (recimo zelo legitimnega vprašanja o tem, zakaj ob zatrjevano “dobrih” plačah sodnikov sam ne kandidira za prvostopenjskega sodnika).
Dodaten problem je tudi vpletanje politike v državno upravo. Recimo, da bi jaz res bil strokovnjak – pa saj nisem nor, da bi šel delat v državno upravo, kjer mi bo potem kakšen “naš poljubne barve” solil pamet (ker malo sodelujemo z državno upravo marsikaj vidim in slišim). In temu je tudi doprinesel nekdanji prvi birokrat, saj je najprej spremenil ta zakon, da je omogočil zaposlovanje šefov združljivih z ministri.
Ker se je ravno v spletu znašel še odličen komentar na Virantillovo izjavo, povzeto prav na tem mestu in iz tega intervjuja, in ker vidim, da vam avtomatizem objave trackbacka (ali kako se že reče, a?) ne deluje, bom zgolj prilepil povezavo do odličnega zapisa. Lahko služi kot nasprotna obtežitev, ali pa le kot revsk. Sam ne znam bolje, zato citiram
.
http://pris.blog.siol.net/2010.....osljivost/