Simpsonovi niso ravno prizanesljiva družina. Njihovi ustvarjalci se z njimi posmehujejo vsemu živemu, zaradi česar imamo rumenokožce tudi tako zelo radi. Spomnim se smešne epizode, ko je mala Liza Simpson bila Ivana Orleanska pred tem, da jo pošljejo na grmado in je v Ivaninem slogu trdila, da ji je govoril Bog, ki bo Angleže že pregnal. Pa se vam oglasi angleški vojak, sicer rdečelasi in rdečebradi Willie, in pove, da je Bog govoril tudi njemu, samo da nekaj povsem drugega. Če to ne ponazori vse smešnosti sklicevanja na Boga v verskih vojnah, ki se jih na žalost niti v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju nismo rešili, potem ne vem kaj lahko.
Si lahko kar predstavljamo, kako se srečata sveti muslimanski bojevnik in ameriški vojak, ki malo preveč posluša televizijske pridige in verjame, da je končni spopad z zlom pred vrati, potem pa se prepirata, kdo v resnici služi Bogu. Od zgoraj se pa sliši: ‘Uf, spet sem zajebal …’
No, četudi se v Simpsonovih pogosto norčujejo iz religije (med drugim), se jim pri vatikanskem časopisu L’Osservatore Romano Homer in druščina zdijo pozitivni liki, brez katerih se ‘mnogi danes ne bi znali nasmejati’. Članek ima sicer naslov Aristotlove vrline in Homerjev krof. Povsem v slogu Simpsonovih, če lahko dodam. Sicer pa so ustvarjalcem čestitali ob dvajsetletnici serije. Zame, ki že leta z veseljem gledam dogodivščine priljubljene družine iz Springfielda in se krohotam ob neumnostih, no, ki zelo posrečeno kažejo na resnične neumnosti sveta, v katerem živimo, je dejstvo, da je serija z nami že dvajset let, skoraj neverjetno.
Niso pa vsi deležni takšnega prizanesljivega odnosa RKC niti drugih kristjanov, ki ne upoštevajo vatikanske duhovščine. Takšen primer je delo Philipa Pullmana Njegova temna tvar in film, ki je nastal po prvi knjigi, Zlati kompas. Nadaljevanja namreč ne bo. Razlog je protikrščanska tema knjige, ki je v filmu izgubila nekaj svoje ostrine, prav gotovo v strahu, da bi sicer odgnali preveč gledalcev, sploh v ZDA, a to ni ublažilo ogorčnega nasprotovanja kritikov.
V zgodbi o Lyri Belacqui, deklici, ki ji je usojeno spremeniti usodo svojega in hkrati mnogih drugih svetov, tudi našega, je prisotna organizacija imenovana Magisterium, ki močno spominja na RKC, v knjigah pa je predstavljena kot brezobzirna združba, ki je za svoje cilje pripravljena žrtvovati celo nedolžne otroke in nad njih pošilja Žrtveni ešalon cerkve pod preračunljivo in hkrati očarljivo gospo Coulter. Tudi, če se privrženci in ljubitelji knjig pretvarjajo, da ni tako, pri podrobnejšem branju knjig z lahkoto prepoznamo podobnosti z delovanjem RKC v zgodovini in to so opazili tudi katoličani. Namesto, da bi se zamislili in ogradili od vsega slabega, kar je pač RKC storila v preteklosti, so nekateri videli le napad nase in na svojo vero.
Če je Magisterium še mogoče spregledati, pa je vernim kristjanom zelo težko požreti smrt Boga, ki ga Pullman poniža v betežnega starčka, in igranje s končno bitko med dobrim in zlim v Spopadu na planjavi, ki jo avtor naslika v popolno nasprotje tega, kar verjamejo kristjani. Namesto dobrih angelov proti nemarnim peklenskim stvorom, so prav Božji angeli tisti, ki so hudobni, čarovnice, oklepni medvedi, duhovi, prebegli angeli, ki branijo republiko proti Božji kraljevini, pa tisti, ki so dobri in na koncu tudi prevladajo. Za povrh ima vsak človek na Lyrinem svetu še demona: če bi se imenoval angel varuh, bi verjetno to še prenesli, tako pa se kakšnemu posebej zagrizenemu kristjanu vse skupaj mora zdeti očitno norčevanje.
Poglejmo si le, kako sredi končne bitke umira Avtoriteta, to se pravi Bog po krščansko:
Zazrta je bila v kristalno nosilnico. Njeno steklo ni bilo počeno, pač pa zamazano z blatom ter krvjo in v njej …
‘Še zmeraj je živ, Will! Ampak … Ubogi revež …’
Z rokami se je naslonila na kristal, saj bi angela najraje objela; bil je tako star in preplašen, da se je cmeril kakor majhen otrok ter se stiskal k najbolj oddaljenemu kotu nosilnice.’
Poglejte kristjani, vaš Bog, cmeravo in preplašeno dete, ki ga glavna junaka knjige sploh ne prepoznata, ampak ga imata za starikavega angela, ki se jima lahko le smili!
In tako po Zlatem kompasu ne bodo nadaljevali snemanja. Pritisk, tako eden izmed igralcev v prvem filmu Sam Elliot, je bil tako hud, da so se studijski šefi odločili odpovedati nadaljevanju. Proti prvemu filmu so sicer v Katoliški ligi organizirali bojkot, Bill O’Reilly ga je označil za napad na božič (kolikor se spomnim, to počne pogosto), kritik in pozivov, naj filma ne gledajo, je bilo po spletu ogromno. V Vatikanu so prav pri L’Osservatore Romano, ki je tako lepo sprejel Simpsonove, film označili za ‘brezbožen in brezupen’, češ da promovira hladen in brezupen svet brez Boga.
Kot je dejal igralec Eliot, ki je v filmu upodobil aeronavta Scoresbyja:
The Catholic Church happened to The Golden Compass, as far as I’m concerned. It did incredible’at the box office, taking $380million. Incredible. It took $85million in the States. The Catholic Church … lambasted them, and I think it scared New Line off.
No, osebno se mi je film zdel precej slab in ga ni mogoče primerjati s sicer odlično spisanimi knjigami in prej kot v katoliškem nasprotovanju razlog za odpoved snemanja nadaljevanja vidim v slabšem uspehu od pričakovanega. Je že res, da je dobre, sploh pa zelo obsežne knjige, težko spraviti na film, ne da bi se pri tem ogromno izgubilo. Morebiti bo pravi razlog, da nadaljevanja ne bo, ležal prav tukaj, saj se nihče ni kaj posebej oziral ob kritikah Da Vincijeve Šifre, ki je v slabo luč postavljala Opus Dei in RKC.
Mimogrede, kaj bi šele bilo, če bi se kdo podobno kot na krščanstvo spravil nad muslimane? Aha, Salman Rushdie se še vedno mora bati za svoje življenje.
