Borut Pahor bo državnemu zboru predlagal razrešitev okoljskega ministra Karla Erjavca, ob tem pa molil, da poslanci njegovega predloga ne bodo potrdili. Morda malce karikirano rečeno, toda po tistih dobrih petih minutah Pahorjevega nastopa na včerajšnji tiskovni konferenci (ogledate si jih lahko, denimo, tukaj, preberete pa tukaj), vseskozi prežetimi z obžalovanjem, da mu zakon kot predsedniku vlade ne dovoljuje, da ministra na poziv predsednika računskega sodišča ne bi predlagal za razrešitev, se mi zdi, da je Pahor sprejel odločitev, s katero se ne strinja oziroma je ne bi, če mu ne bi bila vsiljena. A ker ni Janez Janša, ki se je v podobnem, pravzaprav istem primeru, domislil najprej formalnega, nato pa še vsebinskega ugovora in se z njima postavil v bran Erjavčevemu predhodniku, se je Pahor domislil ‘postavljanja novih standardov’.
S tem, da sta, menda skupaj z ministrom Erjavcem, ugotovila, da premier v primeru poziva predsednika računskega sodišča ne more ravnati drugače, kot da mu sledi in predlaga razrešitev ‘ministra, pristojnega za napake’, si Pahor glede na včeraj povedano namreč domišlja, da postavlja nove standarde pravne države in politične kulture, kar da bo imelo dolgoročni učinek. Pahor se, drugače rečeno, dela, da nas vse poskuša naučiti, da je treba zakone spoštovati tudi, če se z njimi ne strinjaš. Kar bi bilo lepo in hvalevredno, če ne bi ‘v kontekstu’ zvenelo protislovno in neiskreno.
Navzlic vsemu je, vsaj zame, najbolj presenetljivo in vprašljivo, da Pahor včeraj na lastno pobudo ni porabil niti sekunde, da bi vsaj omenil katero od drugih zadev, zaradi katerih je bil njegov okoljski minister zadnje tedne na naslovnicah časopisov v čudni luči. Znamenito izjavo ‘kaj je prav in kaj ne‘ je premier včeraj z ravni objektivne odgovornosti in politične etike preprosto degradiral na normativno raven: ni več pomembno, kaj je z obtožnim predlogom zaradi nevestnega ravnanja v službi zoper ministra v primeru Patria, kaj se je dogajalo v primeru ministrove prodaje državnega deleža v podjetju Energetika Projekt in še manj, kako je, recimo, minister delil koncesije za urejanje voda (kjer, kot je videti, Erjavec prav tako zvesto sledi praksi šrejšnjega okoljskega ministra). Ne, šteje zgolj poziv predsednika računskega sodišča in zakonska ureditev, ki predsedniku vlade nalaga, da predlaga razrešitev ministra in mu drugačnega ravnanja ne omogoča.
Poleg tega pa ne gre spregledati, da je razlog, zaradi katerega je računsko sodišče Pahorja pozvalo k razrešitvi Erjavca, ‘še bolj’ kot glede na druge ministrove ‘primere’ minoren (khm, formalen) v primerjavi z očitki, s katerimi povsem mirno živijo nekateri drugi Pahorjevi ministri. Ki jim pač ni nič ‘dokazano’ in za katere noben ‘neodvisni’ nadzornik ne zahteva razrešitve od predsednika vlade. (Denimo finančni minister Franci Križanič, ki je na dvomljiv način v dvojni vlogi udeležen v trenutno najdražjem slovenskem projektu TEŠ 6.)
Ni, skratka, videti, ali predsednik vlade poleg že omenjenega ‘zakonskega avtomatizma’ vidi še kakšen (bolj utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bilo Erjavca treba zamenjati, prav tako pa ni videti, da se zaveda, kam vse zna ‘zaiti’ razprava v državnem zboru ob predlogu za razrešitev. Slednje je predvidljivo (zlahka si je mogoče ‘živo predstavljati’, kakšen resničnostni ‘interpelacijski’ šov bodo ob tem uprizorili poslanci SDS), prvo pa spravlja v obup. Državni zbor bo Erjavca na Pahorjev predlog verjetno razrešil (povedno bo videti, ali nemara s podporo tega ali onega ali kar vseh poslancev Desusa), a ga bo iz ‘napačnega’ razloga. Erjavčevi siceršnji ‘primeri’ bodo ostali nepojasnjeni, še zlasti nerazveseljivo pa je, da bo njegova razrešitev dokazala prav nasprotno, kot nas prepričuje predsednik vlade.
Z njo bodo res postavljeni ‘novi standardi’, ampak še nižji od dosedanjih in bodo kvečjemu še utrdili prepričanje, da sta v Sloveniji etika in objektivna odgovornost politikov pojma brez vsebine. Za to je veliko bolj kot Erjavec odgovoren Pahor, ki nam je dal vedeti, da Erjavca ne bi predlagal za razrešitev, če bi imel drugačno zakonsko možnost. Predsednik vlade Borut Pahor včeraj ni odločil, ‘kaj je prav in kaj ne’, kot je spet enkrat zgolj širokousno napovedoval, ampak je to odločitev (odločitev, ne formalni akt razrešitve) iz bojazni pred odzivom javnosti delegiral poslancem. Sprenevedavo in potuhnjeno – Janša, ki ni priznaval ‘računskega sodišča’, je bil vsaj odkrit.
...
“Janša je bil vsaj odkrit, Pahor pa ‘nove standarde’ postavlja s sprenevedanjem”
Vojko???
Zdaj pa se zdi, da si vendarle nekoliko pristranski. Gotovo nisi pozabil na Janševo retoriko ob Ruparjevem odstopu? Popolnoma identično so se SDS-ovci hvalili z “novimi standardi”, čeprav je bilo jasno, da ima Rupar ogromno masla na glavi in da mu kaj drugega ne preostane. Vladajoča koalicija ga preprosto ni mogla več pokrivati.
MOžno je tudi, da gre za vezano trgovino: Pahor Erjavca odstrani zaradi formalnih razlogov oz. ‘zakonskega avtomatizma’ namesto še kako utemeljenih in nujnih drugih razlogov, Erjavec pa obljubi, da ne bo rušil koalicije. Kar seveda v ničemer ne spreminja ocene: sprenevedavo in potuhnjeno! Še manj pa to predstavlja kakšne nove in višje etične standarde v politiki.
Andrej:
“Kar seveda v ničemer ne spreminja ocene: sprenevedavo in potuhnjeno!”
Seveda gre za vezano trgovino. A ne očitaj tega le Pahorju.
To je pač politični standard. Tako levi, kot desni!
No, ja: tudi Hitler je bil odkrit. Pa Torquemada tudi …
Idioti, ljudje, ki imajo moč, zaradi katere se počutijo neogroženi in poštenjaki, so za razliko od drugih pač odkriti. Drugi pa šele, ko so povsem potisnjeni v kot in nimajo več česa zgubiti, postanejo odkriti.
Jaki argumenti torej o Janševi poštenosti, hehehe!
Rado,
o novih in višjih standardih je bilo govora. Ne le zdaj, tudi ob zadnjem novačenju volilcev za sedanji mandat. In Pahor je svoje gostoleče obljube požrl takoj ob nastopu mantata – ko je imenoval Erjavca in Rupla. Zares nov standard v slovenski politiki bi bil, če bi zaradi Erjavčeve kompromitiranosti odstopil (ali padel) sam Pahor, ki je najmanj objektivno, po mojem pa tudi subjektivno odgovoren, da moramo za svoj denar gledati politične kreature, kakršen je Erjavec.
Vojkovo zlivanje gnojnice po Pahorju je treba gledati v kontekstu. Od Janše nihče ni pričakoval pozitivne premike v smislu demokratizacije družbe, od Pahorja pa večina liberalno usmerjene družbe. Dobili pa smo samo Janševo bledo kopijo. Visoka pričakovanja, veliko razočaranje.
Rado, malo si preberi Žižka, pa ti bo jasno, da si hudo za časom in ti tudi slučajno ni jasno kaj je levo in kaj desno. Žal. Nekaj podobnega velja tudi za Pygmaliona: kako naj jaz, ki sem 40 let od blizu gledal, kako se dela “leva” politika, z vsemi privilegiji za naše in špiclji, ki so vlekli na ušesa na vsakem koraku, da ne naštevam, pričakoval od nekega partijskega aparatčika Pahorjevega kova, demokratizacijo (sploh smo pa ta pojem l. 1990 nadomestili z demokracijo). Pa ne se hecat. Nekateri mislijo, da je višek levičarstva v pravici istospolno umerjenih do posvojitve otrok. Tako enostavno, draga R. in P pa to pač NI.
Dobro popravljam. Ne levi in desni, ampak eni in drugi.
Zadovoljen Viljem?
Andrej,
Pahor je razočaral le tiste, ki so od njega nekaj pričakovali. Mene ni.
Ne drži pa tudi prvi del naslova. Tudi Janša ni bil odkrit. Še vedno notorično laže glede sestanka o Mercatorju /poleg še mnogo drugega/.
Čeprav nisem podpornik ne Pahorja ne Erjavca, menim, da slednji ne glede na vse afere, igra bolj “fer play”. Zakaj tako mislim?
Vsakdo postane vodja, ko se besede sklanjajo z dejanji oziroma ko človek kar govori tudi dela, velja pa tudi obratno.
Glede nato, da se predsednik vlade izgovarja na poziv predsednika računskega sodišča je torej jasno, da predlog po razrešitvi vlaga v državni zbor zaradi zakonske obveznosti, ne glede nato, da se z njo ne strinja.
Skratka podpira okolijskega ministra, vendar mora vložiti predlog za njegovo razrešitev zaradi proceduralnih obveznosti in ne vsebine.
Procedura je pač mati demokracije.
A glej ga zlomka obenem predsednik vlade prosi ministra, kot predsednika ene od koalicijskih strank, naj čimprej predlaga novega kandidata za ministra za okolje in prostor, saj želi v državni zbor skupaj s predlogom za razrešitev poslati tudi ime kandidata za novega okolijskega ministra.
Skratka javno Pahor povem, da se ne strinja s predlogom po zamenjavi ministra in obenem ministra, ki je predsednik ene od koalicijskih strank pozove, da mu sporoči ime kandidata, ki ga bo nasledil na položaju. Še vedno pa minister uživa zaupanje predsednika vlade, vendar ta vlaga nezaupnico zaradi zakonske obveznosti.
Zgleda kot, da predsednik vlade noče imeti nič pri zamenjavi ministra, samo izvaja to, kar mu veleva zakon in ustava. Ne upam pa, neposredno sporočiti, da minister pri njemu ne uživa več zaupanja. Ime kandidata naj sporoči za “svaki slučaj” če se kaj zalomi pri glasovanju v državnem zboru. Verjetnoje, da se je za hrbtom ministra že dogovoril s svojo in ostalima dvema koalicijskima stranka da podpreta njegovo razrešitev (pa ne zaradi sistema ločenega zbiranja komunalnih odpadkov ali prometa z državni premoženjem pač pa zaradi Patrij). Toliko o korektnosti, preglednosti in načelnosti predsednika vlade do ministra oz. svoje ekipe.
Največji problem v tej zgodbi je torej Pahor (spominja na vrline hinavca in zahrbtneža, ki odkrivata nov poglavje v politični kulturi) in ne Erjavec, slednji ima vsaj premoženje med nogami.
Viljem
Če bi natančneje prebral moj zapis, bi videl, da so ljudje na splošno od Pahorja pričakovali več. Osebno nisem bil med njimi, Pahor se mi je s svojimi stališči že pred volitvami priskutil.
Zdaj že vemo, da so v koaliciji okrog prinesli Pahorja (da zaradi zahteve računskega sodišča mora podati predlog za razrešitev), ta pa Erjavca (ki se je s Pahorjem strinjal). Zakon od premierja namreč ne zahteva predloga za razrešitev ministra – ampak zgolj to, da o pozivu v 15 dneh vsebinsko odloči (lahko tudi negativno).
Koalicijski partnerji so torej svoje dosegli kljub Pahorjevemu nasprotovanju. In čemu sploh Pahor nasprotuje? Ne temu, da Erjavec odide. Le zameriti se Pahor nikomur ne želi. Ostati čist in lep.
Ta zgodba je še eno zrno peska v oči. Medtem, ko se javnost ukvarja s predstavami, se v ozadju pripravlja razprodaja državnega premoženja. Stvar bo kmalu postala zelo konkretna.
ponavljam kar sem že spisal dolgo pred volitvami in skupaj ničkolikokrat: med pahorjem in janšo za PM (prvi minister) izberem vedno janšo. kot je napisal Vojko, da vem na čem sem (poštenost tudi v poslih, ki dišijo po nepoštenosti).
in na vse komentarje je potrebno še dpdati: da vsak odgovarja zase: le kdo lahko “okrog prinese” kogarkoli? pa to je komentar za v vrtec. vsak zase odgovoren, saj se ne pogovarjamo o otrocih v vrtcih – odgovoren je tudi za vsak komprosmis, ki ga sklene. govorimo o odraslih ljudeh in tako bi naj izgledali tudi komentarji. ne pa, zakaj sem jaz plačal, ko pa jih je tisoče vozilo ravno tako hitro kot jaz,..zakaj jaz kalimero, ki se mi zmeraj dogaja krivica?
Ervinator,
jaz vidim glavni problem v Desusu. Zdaj je povsem transparentno, da ima Erjavec veliko masla na glavi (povsem vseeno je, ali je kaj tudi režirala koalicija), zato Desus ne bi smel delati prepira v koaliciji, kjer ne more ničesar dobiti. Le izgubijo lahko vsi.
Če se uresniči kombinacija Zanoškar v vlado, Erjavec v parlament, potem po mojem predstavlja dogovor med Pahorjem in Erjavcem eno najbolj umazanih kadrovsko-političnih manipulacij, kar jih je bilo v zadnjih dveh desetletjih. In pri tem sploh ne gre za to, da bi kdo od Pahorja pred ali po volitvah pričakoval kaj posebnega, nasprotno, zelo veliko nas je bilo, ki smo pričakovali, da bo hudo zaradi njegove nekompetentnosti – niti v sanjah si pa nisem predstavljal, da bi lahko bil tudi tako pokvarjen.
Desus je single issue stranka, ki po definiciji predstavlja grožnjo dolgoročnemu in vzdržnemu razvoju države, še posebej ker je vedno znova jeziček na tehtnici. Zato, ne glede na destvo, da so v vladi ministri, ki imajo bistveno več masla na glavi kot Erjavec ali je od njih še manj koristi, bi bila njegova odstavitev v splošnem interesu – pod pogojem da se koalicija hkrati znebi tudi Desusa samega. V tem primeru bi bila manjšinjska vlada morda celo vredna nenačelne podpore desnice. Žal ne živimo v idealnem svetu in politbiro je ob žaganju Erjavca očitno hkrati že poskrbel, da mu poslanska skupina v pravem trenutku obrne hrbet. Glavno, da so naši na oblasti.
James, tvoj komentar je otročje naiven.
ervinatior, v kolikor si označil moj dodatek o osebni odgovornosti za naivnost imaš težave pri ocenjevanju in vrednostenju življenja.
ostane samo parcialnost in netočni zaključki… ampak, kdo ve, lahko da bi se mase iz sveta na kanalu A (kot jih opiše pri drugi temi I Vidmar) celo strinjale s tako oceno (o naivnosti opozarjanja na odraslost in osebno odgovornost) strinjale in naprej po vsakdanji blaznosti, ki jo najlepše oriše verjetno primer poblaznelega pokanja s pirotehniko za božično (mir) – novoletne (vse dobro) praznike na balkanu.
James, tvoj dodatek o osebni odgovornosti je brezvezen; otročji je dodatek glede poštenosti v politiki.
FYI, nekoga okrog prineseš, če pri njem izkoristiš njegovo nevednost oziroma neobveščenost. Pahorju in Erjavcu je nekdo očitno serviral napačno interpretacijo zakona o računskem sodišču.
hm, a je to, to kar bi naj izvenelo kot argument (brezvezno in otročje govoriti o poštenosti v politiki), Ervinator?
Poštenost v politiki je alfa in omega vsega – a približno dojemate? Prvi kriterij na katerem politik, kot osebe, ki delajo v javno dobro, padejo – pa to je, kot da bi bral kakšnega Virantovega učenca?
po zdravi pameti…A, a ste ugotovili, da v politiki ni poštenosti? No, in?
hm, ponovno lahko samo skomignem z rameni in upam,…
Ervinator, če je to z zakonom res, je Pahor še stokrat manj sposoben od tistega jeclavega predvolilnega nastopača, ki Janši ni zmogel odločno zabrusiti nazaj niti ene konkretne številke ali podatke.
Očitno je pri “očarljivem” vse nekako relativno. Spominja me malo na “drugovi, situacija je složena, trebamo, mora se”, malo pa na “videćemo, dogovorićemo se”.
Janša očitno deluje po sistemu “nema problema”, zato se vedno znova uščipnem v lice, da ja ne bi pozabil, kako nam je še tik pred volitvami, ko je vsak polpismen človek vedel, kaj se dogaja, mirno tvezil, da ni nobene krize, če pa kje je, je pri nas nikakor ne bo…
Pahor se sklicuje na mnenje pravne službe, ki ga je napisal neki Pogorelec. Utemeljitev bojda upošteva pravno prakso. Nisem vedel, da ta sploh že obstaja. Na drugi strani imamo pravnika Pirnata in Bugariča, katerih mnenje je bolj logično, saj bolj sledi črki zakona. Pahorjeva kontradikcija je v tem, da sam leporeči o nekih novih, visokih standardih, hkrati pa tem svojim standardardom nasprotuje, češ da bo dal ustavnemu sodišču v presojo, ali je to določilo zakona v skladu z ustavo. Ampak to določilo sploh ni slabo – dokler ga seveda ne interpretiraš v “po Pahorjevo”.
“po Pahorjevo” = srednjeveško?
JERNEJ- zelo točno. Skoraj vse ostalo pa ena bolj jalovih debat tule- kot nekakšno dvorno voyeurstvo dance macabre dveh egov, pa še to površno: je kdo opazil body<language empatijo Pahorja z Erjavcem? še prejšnji Vojkov tekst o (ne)pravih razlogih za Erjavčev odstop je že pozabljen…to je pravi naš/Pahorjev "srednji vek",ne pa trg dela, mimogrede.
Dajmo raje o "Jernejevi", kaj, nas vseh(?) "prodaji premoženja", fleksivarnosti brez varnosti itd.Ker Pahor ruši eno Slovenijo, ne da bi vedel, kaj gradi; še Gaspari prevlada nad Križaničem, pa bomo tam kot Madžari.Oni jo bodo pocvirnali,mi bomo ostali.