Vladajoče ideje kake dobe so bile vedno le ideje vladajočega razreda.
Karl Marx
Spoštovani, dogajajo se fantastične stvari ! V času, ko je Slovenija padla z gospodarskega vrha nove Evrope, se v intelektualno-teoretskem smislu vzpenja na Olimp! In to za dom in svet: Slavoj Žižek je na BBC objavil novo odkritje, da je bil stalinizem hujši od nacizma. Ne le enak, kot trdijo evro-desničarji, ampak hujši. Doma pa je v vodilnem levem glasilu dr. Jože Vogrinc zahteval več »leve kritike leve vlade«.
Zanimivo je, da se je ta predlog pojavil hkrati z Janševo napovedjo ulice in »ponovitve lekcije« gibanja »proti totalitarizmu« iz časov Odbora : tako naj bi nezadovoljne, izdane množice spomladi dokončale »njegov boj« – seveda ne proti kapitalizmu (ker za tega smo se plebiscitarno odločili, kot ve povedati tudi g. Kučan), pa še proti Demosovi denacionalizaciji in privatizaciji in njegovemu paktiranju s tajkuni bi se morali bojevati. Ne – tarča bodo ostanki komunizma in rdeča kontinuiteta, ki jo sedaj simbolizira Tomaž Ertl.
Ta klasično ideološka zgodba bi bila farsična, če bi na drugi strani stala močna in dobro ozaveščena levica. Pa je ni. Sindikalna retorika se je na zadnjem shodu na Prešercu res zaostrila, a to je še vedno le boj za preživetje – »To, kar hočejo delavci, sta služba in plača. Ne zanima jih upravljanje podjetji,« pravi Vogrinc. Najbrž zaenkrat drži; in je razumljivo v globalno-lokalnih razmerah, ki so po Badiouju blizu onim iz srede 19. stoletja. Vendar – ali naj v to kar privolimo kot v naravno nujo?
In kakšen je tej nuji ustrezajoč poziv k »levi kritiki leve vlade« v Mladini? Začne se z znano ekonomistično mantro: »zdajšnja sestava slovenskega gospodarstva je zastarela«– torej jo je treba razviti, reformirati, modernizirati – natančno: »dezindustrializirati«, pravi Vogrinc. Seveda tudi sprostiti trg delovne sile – tega avtor ne reče, a če rečeš A, moraš reči tudi B. To pa je že zelo blizu vladni oz. Pahorjevi poziciji – v isti številki Mladine. In morda tudi še hujšemu konfliktu z »realno obstoječim« »zastarelim« delavskim razredom.
Avtor ima nato tudi praktične predloge, ki naj bi bili nasprotje gole retorike vseh vlad in cele »skupne mantre slovenske politike«: avtor namreč zahteva – citiram –»odgovor na to, katere panoge, kje, s čim, s čigavim znanjem in denarjem«– bomo razvijali in modernizirali. Ni posebej inovativno; to je »le« tisto, čemur smo nekoč rekli »industrijska politika«, ki je omogočila razvoj Južne Koreje, Južne Amerike, pa tudi Jugoslavije – in še omogoča razvoj Kitajske. Ampak ta politika – ki pomeni državno podporo določenim panogam, je v EU izrecno prepovedana – le nekaj malega se je skriva pod krinko eko-tehnologije ipd.
Torej bi morali najprej zahtevati zoperstavljanje EU – avtor pa zahteva le »razpravo o tem, »kakšno Evropo imamo in hočemo.« No, vsaj to, kakšno imamo, pa menda že vemo – to je Evropa, ki je vse bolj »del neoliberalne globalne kapitalistične družbe«, kot pravi sam avtor. Ali je to družbo res mogoče kritično analizirati z opustitvijo termina »levi«, ker da je – citiram – »izpraznjen in povzroča samo še nesporazume«, pa še opustitev »brezupno zastarelih etiket izpred dobrih 200 let«– torej najbrž tudi brez etiket »kapitalizem«, »razred lastnikov«, »asociacija«,«buržoazija« itd.? Ne samo to – »čas je za konec levice«, pravi avtor. Podobno kot Pahor, ki v intervjuju v isti številki Mladine večkrat pove, da »ni marksist«. Mimogrede – intervju s Pahorjem je komajda »leva kritika leve vlade«– ali pač? Kajti vse skupaj je močno podobno »levi kritiki« brez »levičarstva« in z malo kritike; ali kot bi nekoč davno dejal Žižek – pivo brez alkohola, kava brez kofeina; revolucija brez revolucije.
Bo kdo rekel »ni važno, kakšne barve je mačka, le da lovi miši«? Ali »tehnokratski reformizem« ali Veljka Rusa formula »svoboda za elito, enakost za množice«? Ali pa kar »konec ideologije« ali celo »konec zgodovine«? To je nekoč že dejal znameniti Francis Fukujama – in glej, sedaj je to ponovil! V Newsweeku je avtor ideje o »koncu zgodovine« objavil esej z naslovom Zgodovine je še vedno konec. Alternative še vedno ni; možen je le liberalni kapitalizem s človeškim obrazom.
Zares fascinantno ujemanje lokalno-globalnih levo-desnih mislecev, ni kaj.
Politično pa – Barack Obama za svet, Boruta Pahor za dom; edini pravi nasprotnik je še vedno Janez Janša. Konvergenca leve teorije in medijske politike okrog Pahorja in še Zorana Jankovića kot rezervnega rešitelja pa je razumljiva: če bo vlada uspešno privzela takšno »levo kritiko«, če bo »socialni dialog« postal le forma, bi lahko posledični spopad »modernizacije« in dezindustrializacije z zaostalim delovnim ljudstvom res okrepil desnico. In potem se bomo pač še politično vrnili v 30. leta prejšnjega stoletja. Lahko noč in srečno novo leto!
“seveda ne proti kapitalizmu (ker za tega smo se plebiscitarno odločili, kot ve povedati tudi g. Kučan)”
Pravkar berem knjigo Iz reforme v reformo (Prinčič, Borak). Z današnjim znanjem in ob spoznavanju makroekonomskega ozadja titoistične stvarnosti sem v knjigi dobil potrditev točno tega – da smo se leta 1990 plebiscitarno odločili za samostojnost v kapitalizmu še najbolj zaradi tega, ker nas je dogovorno gopodarstvo oziroma integralno samoupravljanje nezadržno vodilo v nacionalno pogubo.
Norberto Bobbio je očitno ‘in’.
ni čudno, da se ob takih salonskih levih intelektualcih v slovenskem shizofrenem ljudstvu s tako lahkoto zaredijo Janše, Bavčarji, Pahorji in podobni prededipalci (prosto po BMZ)
@ervinator
Že, že, ampak kaj je nacionalna poguba v primerjavi z globalno? Res pa je, da bomo na koncu lahko rekli, da nismo krivi, da so zajebali drugi, mi smo se le prilagodili. Pa čeprav na plebiscitu!
@novinar,
satorikov tudi z lučjo pri belem dnevu ne bomo našli med pantakan generacijo. Izjemne mutacije so skrbno zakamuflirane in distancirane od zapovedanega klikaštva.
a mi lahko kdo pojasni, kakšno je bilo plebiscitno vprašanje?
če me spomin ne vara, se je glasilo: »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
Pritrdilo je 88,5% vseh volilcev v Republiki Sloveniji.
Niti besedice torej o kapitalizmu in spremembi političnega in ekonomskega sistema v današnjo kleptokracijo.
To, da smo se večinsko odločili za kapitalizem, v svoji naravni lažnivosti nabijajo le tisti, ki so si bogato napolnili malhe in dodobra zavozili našo prihodnost.
Če bi pred 20 leti videl, kam nas bo to danes pripeljalo, bi krepko razmislil, ali bi obkrožil “da”. Morda bi bil “ne” boljša in pravilnejša izbira.
No, tega ne bomo nikoli izvedeli. Vemo pa lahko to, da na plebiscitu NISMO odločali o nobeni uvedbi kapitalizma! Tega je uvedel kar DEMOS z dvema zakonoma: zakonom o privatizaciji in zakonom o denacionalizaciji!
Vsi …..izmi s človeškim obrazom so najbolj potuhnjeni in nevarni ter najmanj namenjeni človeku z lastnim obrazom.
Zase so “delavci” žal še vedno največ dosegli na ulici. Ostalo so potem samo še kozmetični popravki
He, he, res me veseli, da naposled nekje preberem nekaj negodovanja nad očitno ponavljajočim se potvarjanjem plebiscitarne odločitve volilnih upravičencev SR Slovenije iz leta 1990.
Novinar, Igor Vidmar (in še kdo?), tudi jaz se prav nič ne spominjam domnevnega splošnega ljudskega odločanja o bodoči državni ureditvi nekdanje socialistične republike. Ni ga bilo! Razen, če se tovariš Kučan (in/ali še kdo drug) sklicuje na kakšno raziskavo javnega mnenja, ki je ljudstvu že ušla iz spomina, ali pa z njo celo ni bilo nikdar seznanjeno…
Pa ko sem že pri drobnjakarstvu: ne spomnim se niti kakšnega referenduma ali strokovnega merjenja ljudskih vibracij o raznoraznih zvrsteh denacionalizacije, ki so državno/občo lastnino skupaj okrnile za veliko več, kot jo bo morebiti lahko arbitraža o meji s Hrvaško.
Nedavno sem enkrat že nekje zapisal, da bo treba ponovno prebrati Živalsko farmo in v njej iskati vzdevke za pripadnike naših novo-komponiranih (narodno-zabavnih) “elit”.
kritika razmišljujočega uma. kaj bi naj pomenil liberalni kapitalizem s človeškim obrazom? religija svobodnega trga, malikovanje vrednosti, ki se oplaja in čl oveški obraz? kontradiktorno in težko za razumeti.
Jaz mislim, da je večina vedela, da bomo s samostojno državo menjali tudi ekonomski sistem. Žal se besed vodilnih iz tedanjega Demosa ne spomnim (Možina nikar ne začni kopat po arhivu), verjetno tudi zaradi osladne kampanije, v zadnjem kotičku malih možganov se mi malce svetlika, da so govorili o tržni ekonomiji.
Seveda mi je danes jasno, da si velika večina teh, ki smo se zavedali, da bomo zamenjali ekonomski sistem, ni znala predstavljati kakšen je v resnici ta sistem (še tedanji nemški socializem ni bil takšen, kjer se vsem cedita med in mleko).
Kdaj drugič lahko o tem, kdaj bomo mi prešli iz grabizma v evropsko primerljiv sistem (upajmo, da ne bomo zašli v azijsko primerljiv sistem).
Oh, Igor, ali ne bi prej dobro prebral teskta, preden ga začneš trgat? Ali ni jasno vsaj to, da sem za radikalne družbene spremembe, a take, ki so rezultat strpne in utemeljene razprave. Volja nekoga, da ima samega sebe ali koga drugega za “levico”, ničesar ne pove o kvaliteti njegovih argumentov. Moj argument je, da “leva kritika” (izraz, ki ga uporabljam, da bi bil raumljiv, ne zato, ker bi bil z njim zadovoljen) – in vanjo štejem tudi tebe – pač ni izražala istih družbenih stremljenj kakor “levica” političnega razreda. Ali ti ni jasno, da moja vprašanja levici na oblasti samo demonstrirajo, da ne odgovarja na konkretna vprašanja? Dezindustrializacija ni moj poltični program, ampak je naloga, ki se SAMA vsiljuje slovenski eliti, KER NI NAČRTOVALA ALTERNATIVNEGA RAZVOJA. Zakaj ne, je jasno: ukvarjala se je s prilagajanjem EU. Sam sem dokaj prepričan, da: 1) je radikalen razvojni program mogoč samo kot boj za socialno preobrazbo Evrope skupaj z njeno socialno vlogo v svetu, 2) da zdajšnje politične konstelacije (= struktura strank) ne v EU ne v Sloveniji NIMAJO razvojne perspektive, 3) da jo moramo NAREDITi in to skoz RAZPRAVO, 4) slovenski poltični razred se mora prenoviti, prerazporediti in spremeniti način mišljenja; brez njega ne moremo dalje, a s takim, kot je, ne moremo nikamor.
Prerazporejanje v politiki se bo moralo zgoditi, drugače nas čaka le populistična diktatura, “leva” ali “desna”.
Kakšen je moj greh v tvojih očeh, nisi pojasnil.
Jože Vogrinc
“In potem se bomo pač še politično vrnili v 30. leta prejšnjega stoletja.”
Aluzija na desni ekstremizem se mi zdi zgrešena v državi, ki ima dolgoletno totalitarno izkušnjo specifično z levico. Z levico, ki še dandanes uspeva obvladovati vse pomembne podsisteme. Ob poveličevanju Brozov in Ertlov ter sistematični demonizaciji JJ in desnice vobče se raje vprašajmo, ali nam morda ne grozi bolj nevarnost, da zideologizirana leva oblast napovedane proteste zlorabi za uvedbo nekakšnega slovenskega putinizma.
Večina sodobnih avtorjev na teoretski ravni že dolgo zavrača to dihotomno delitev, kar je smiselno in realno saj pomembnih razlik verjetno res ni. Politične stranke pa le imajo svoje karakteristike in značilnosti, da jih lahko (vsaj matematično, s pomočjo klasifikacijske sheme) umestimo v določeno smer na premisi levo/desno.
Skrajno desnico najbolje opredeljujejo štiri politične sestavine: nestrpnost, protidemokratična stališča, sovraštvo do univerzalnega razuma in poudarjanje tradicionalnih vrednot (Rizman, 1998: 249). A to ne asociira na zadnje izjave JJ!?
Oh, ja, pa saj ne gre za ideologijo, gre ZA VREDNOTE!!!
BONUS FAUSTUS FELIX FORTUNATUSQUE SIT ANNUS MMX!
Bodite lepo, ne ozirajte se nazaj (le kolikor je potrebno), razvoj je na vidiku, pa kakršenkoli že,
Silvestra
Odgovor na Rizmanovo modrost oziroma Silvestrino referenco. Skrajno levico najbolje opredeljujejo štiri politične sestavine: nestrpnost, protidemokratična stališča, sovraštvo do univerzalnega razuma in poudarjanje revolucionarnih vrednot.
Pa še odgovor tistim, ki pogrešajo kako javnomnenjsko anketo v letu 1990 o tem, ali smo si v Sloveniji želeli socializem ali kapitalizem. Slovensko javno mnenje, november–december 1990.
A12. Nova vlada pripravlja zakon o privatizaciji gospodarskih podjetij tako, da bi bila večina teh podjetij privatna v takšni ali drugačni obliki (delniške družbe …). Kaj mislite o tem? Odobravam (41,6 %), ne odobravam (15,9 %), deloma odobravam (29,5 %).
A13. Vlada Republike Slovenije pripravlja ukrepe za povrnitev po vojni z agrarno reformo in nacionalizacijo odvzetega premoženja. Ali se strinjate, da se lastnikom in dedičem premoženje vrne v naravi, kot odškodnina (delnica), ali sploh ne?
v naravi: 25,4 % za tovarne, podjetja; 61,5 % za kmetijsko zemljo; 31,8 % za cerkvene objekte in gozdove; 29,8 % za sanatorije, bolnice; 55,4 % za umetniške predmete;
kot odškodnina: 47,5 % za tovarne, podjetja; 25,3 % za kmetijsko zemljo; 29,2 % za cerkvene objekte in gozdove; 35,3 % za sanatorije, bolnice; 25,1 % za umetniške predmete;
sploh ne: 26,0 % za tovarne, podjetja; 12,4 % za kmetijsko zemljo; 37,9 % za cerkvene objekte in gozdove; 33,6 % za sanatorije, bolnice; 18,5 % za umetniške predmete.