Dokapitalizacija NLB je spodletela preložena. Leto, v katerem je imela največja slovenska banka kar tri predsednike uprave in tri predsednike nadzornega sveta, se tako izteka v slogu. Nič, ampak prav nič, česar se je država kot večinska lastnica oziroma vlada kot njena predstavnica v zvezi z banko letos lotila, se ji ni posrečilo, neuspešen poskus dokapitalizacije pa je veličastni finale prvega dejanja te polomijade nove dobe. Drugo dejanje se začne januarja in ni treba imeti utvar. Vlada za banko nima razvojne strategije in ker tudi sicer nima nobene strategije, bo tako za slovensko gospodarstvo kot za NLB prihodnje leto občutno težje od letošnjega.
Za zdaj spodletela dokapitalizacija NLB je znamenje, da vlada to sluti, kajti predvidena 250-milijonska dokapitalizacija pač ni znesek, s katerim bi lahko največja slovenska banka šla v omembe vredno širitev na tujih trgih. Bolj gre tukaj za nekakšno preventivno zagotavljanje kapitalske ustreznosti banke, o katere bilancah nas vsi z Banko Slovenije na čelu prepričujejo, da nas skrbi po nepotrebnem. Toda po drugi strani se po Evropi zaradi ‘postkriznih sunkov’ sesedajo ali majejo do včeraj zgledne banke, za katere so bili njihovi regulatorji prav tako prepričani, da nimajo težav, bilance pa bližajoče se katastrofe prav tako niso napovedovale. Da je dokapitalizacija NLB zgolj preložena, je morda slišati spodbudno, da je preložena, ker v njej (spet) noče sodelovati belgijska (solastnica) KBC, pa ne. Solistična dokapitalizacija države bi bila pravzaprav delna nacionalizacija ( s stališča Bruslja pa verjetno državna pomoč), čeprav zakrita z izdajo prednostnih delnic (brez upravljalskih pravic).
In tukaj se je treba za hip vrniti kar nekaj let nazaj, v čase, ko se je država odločila največjo banko privatizirati in jo v nekaj ‘obrokih’ večinsko prodati, nato pa si je v imenu nacionalnega interesa postopoma premislila in v se v času prejšnje vlade dokončno odločila ohraniti nadzor nad banko. O privatizaciji NLB tako že lep čas nihče ne govori na glas, po izbruhu finančne krize pred dobrim letom pa je že razmišljanje o tem tako in tako postalo naravnost ‘reakcionarno’ (’dogmatski neoliberalizem’ najbolj zadrtih pač, ki ne morejo sprejeti dejstva, da je finančna kriza izbruhnila prav zaradi nenehne privatizacije in deregulacije vsega). Če ni bila to že prej, je NLB torej zdaj bolj kot kdajkoli ‘poosebljenje’ tistega nacionalnega interesa, v imenu katerega bo banko treba tudi dokapitalizirati. Z davkoplačevalskim denarjem in čeprav banka najbolj tveganih posojil pravzaprav ni dajala zaradi ‘pohlepa zasebnega kapitala’ in deregulacije, ampak zaradi podrejenosti politiki, ki je v imenu navadnega klientelizma za povrh ‘nesistemsko’ (a sistematično) onesposobila še regulatorje trga.
Sicer pa je to digresija o oslovi senci. Po izkušnji KBC, ki je bila iz strateškega partnerja degradirana v portfeljskega naložbenika, o tem, da bi vstop v NLB zamikal kakšnega (resnega) tujega naložbenika, ni smiselno niti sanjati. (Kot si je težko zamisliti, da bi KBC našla koga, ki bi bil pripravljen za spodobno ceno prevzeti njen delež in igrati slamnatega solastnika državi.) Do nadaljnjega – in to bo trajalo kar lepo število let – bo banka ostala davkoplačevalsko veselje in peskovnik politično-interesnih španovij. Občasno bolj, občasno manj dostojnih in ‘nasilnih’, a ‘dostojnost v mejah možnega’ je tudi največ, kar smemo pričakovati.
O strokovnosti in ‘neodvisnosti’ njenih upravljalcev in nadzornikov bo seveda neprestano veliko slišati, s te in one strani, a v bistvu bo šlo za isto zmotno prepričanje, da bi se banka tudi v državni lasti lahko ‘normalno razvijala’, ko bi le politika znala držati prste k sebi. Tega od nje, ne glede na barvo koalicije, po definiciji ni mogoče pričakovati, zdaj toliko manj, kolikor daleč na časovnem obzorju ni nobene ‘konkurence’ državnemu lastništvu (in davkoplačevalskemu kapitalu) in kolikor bolj so tudi zasebne banke (in njihovi upravljalci) po finančni krizi diskreditirani v očeh široke javnosti (in so jih davkoplačevalci širom po svetu reševali pred stečaji).
In če je neoliberalizem menda od Atlantika do Urala propadel (in le nekaj madežev kvari to lepo podobo), slovenski neoklientelizem (pač, neo, izvirnega smo imeli štiri desetletja in še malo pred certifikatno privatizacijo) ni, temveč je živahen in čil kot le kaj. Samo kapitala mu trenutno manjka, ker si ga dandanašnji ni mogoče tako zlahka sposoditi. A bo v ‘vmesnem obdobju’ zanj potemtakem poskrbela država. Morda še niste opazili, a naslednji krog spopada za družinsko srebrnino se začenja kot prvi (ko je bilo treba najprej ‘olastniniti’, torej iz družbene narediti državno lastnino) – s podržavljanjem (dokapitalizacijami, zasegi zastavljenih delnic, prenosi na PDP, združevanjem Kada in Soda …)
Eni prodajajo koščke Mercatorja, drugi razmišljajo, kako jih kupiti; država dokapitalizira NLB, NLB pa ‘po ovinkih’ daje nekaj desetmilijonska posojila brez zavarovanja za reševanje nasedlih ‘naših tajkunov’; kmalu zna biti na dnevnem redu Delo in z njim ali še prej Večer (medtem pa bodo vsi zarotniško tiho, da sta oba od predprejšnjega tedna de facto last države, avstrijske, da ne bo pomote); en poskus para-državnega reševanja Istrabenzovih rezervoarjev in energetike je propadel, drugi skoraj gotovo sledi. In tako dalje.
S podržavljanjem (neposrednim ali posrednim) bo NLB (in druge državne banke) imela tako ali drugače veliko opraviti in prav zato je ne-dokapitalizacija banke navsezadnje manj polom sama po sebi in bolj zato, ker daje vedeti, da bo država na zadovoljstvo mnogih potencialnih ‘neotajkunov’ z davkoplačevalskim denarjem naslednje leto ‘prisiljena’ storiti vse, da omogoči naslednjo (’neotajkunsko’) privatizacijo .
...
