^{Berlusconi je napadalcu kot pokojni papež atentatorju Aliju Agci že odpustil.
Svet na Kanalu A}

Kaj je bil naj-dogodek leta na elektronski medijski sceni: Kmetija slavnih? Implozija Cece in Damjana Murka v As tud ti not padu? Vladimir Vodušek na Info-TV Lea Oblaka, nekoč varovane medijske osebe LDS, predlog novega zakona o RTV ali usodna  privlačnost Radovića in Hribarja? Nič od tega – največji fenomen in presežek je bil re-dizajn  info-oddaje Svet na Kanalu A skupaj z ukinitvijo Trenj in transferjem Uroša Slaka v »prva večerna poročila slovenskih televizij«(je kdo rekel »lažno predstavljanje«?).

Za kaj gre? Promocijski »blek«(angl. blurb) urednika info-programa KA Bojana Travna je jasen (nelektorirano): »Svet ostaja z uredniško politiko na strani malega človeka, njihovemu vsakdanu, dogodkom iz vseh področji, ki jim krojijo  življenje in s kamero tudi tam, kjer so pogosto prezrti…«. »Ker nam ni vseeno v kakšnem svetu živimo, bo rdeča nit Sveta s podajo novic še naprej način javnega obveščanja in pritiska, da se nek problem razreši za ljudi, ki nimajo političnega vpliva, zvez, veliko denarja ali oblasti … z jesenjo gremo še korak naprej … Prihod Uroša Slaka k nam, nadgrajena podaja novic, okrepitev v skupini raziskovalnih novinarjev in naša avtonomna drža pa nas bo zagotovo pripeljala še do večjega kroga gledalcev.«

In jih je: Svet je bil že bolj gledan od nacionalnega Dnevnika! Kako jim je to uspelo? Seveda je izrazno bogastvo te nadvse dinamične in udarne oddaje, podloženo s staccato glasbo, nemogoče ustrezno prestaviti v »Gutenbergovo galaksijo«, a je že po prvem gledanju je jasno: Svet je krepko drugačen od sorodnih oddaj. Samplajmo: Uroš Slak 11. decembra: »Naše kamere so posnele skrivnostni sestanek veljakov zdravstvenega ministrstva, ki trdijo, da je žrtev zdravnica Kanič in ne Bor Nekrep in njegova družina. /…/ Tako je sporočilo debate ministra zdravja Miklavčiča, državnega sekretarja Remškarja in prvega sindikalista Kuštrina. Vse to je naša kamera posnela na hodniku Ministrstva za zdravje – poglejmo.«

In kaj vidimo? Omenjena trojica se pogovarja off the record – in seveda slišimo le kratek del verjetno daljšega pogovora, v katerem Remškar pravi: »Kaničeva je stranska žrtev – katastrofalno«; Kuštrin pa: »Ma ja, jest si ne morem mislit, kako se mora počutit … jest bi samomor naredu.«, Miklavčič pa: »Jaz sem jo šel v Maribor obiskat«. Uroš Slak nato: »Ko bi le zdravniki toliko sočutja pokazali tudi do očeta in matere Bora Nekrepa … Prav zanimivo bo videti, kako bo Borut Miklavčič v torek poročal Borutu Pahorju«.

»Sledi zdravniški humor na meji okusa«, nadaljuje Slak. In kaj je bilo na meji okusa? Vidimo neko zdravnico, ki drugemu zdravniku – seveda off the record – za mizo, pred prenosnima računalnikoma, reče: »Midva sva šparovna, a ne«.

Na meji okusa? Zdi se, da je v očeh Sveta vse iz ust zdravnikov, kar ni totalno skrušeno obžalovanje in opravičevanje, neokusno. »Sporočilo« t.i. skrivnostnega sestanka veljakov na očeh vseh – da je »žrtev zdravnica«, je seveda iztrgano iz konteksta prejšnjega Miklavčičevega  in Remškarjevega obžalovanja in ravnanja do staršev Bora. itd., Remškar pa je, kot bi že bil na liniji Svetovega »formata« lova na emocije in moraliziranje, izjavil, da ga je sram, da je zdravnik.

A to ni bilo dovolj – takoj, ko sta zgolj med sabo izrazila nekaj razumevanja za zdravnico, ki se je znašla v Svetski medijski obdelavi, je padla huda sodba: veljaki ne sočustvujejo z žrtvami, ampak z »rabljevko«. O resničnosti stavka »trdijo, da je žrtev zdravnica in ne Bor Nekrep in njegova družina« pa nima smisla razpravljati – zadnjo besedo resnice ima vselej voditelj Sveta. In seveda: »v torek« o poročilu ministra Pahorju v Svetu o tej zadevi ni bilo ne duha ne sluha. Zakaj neki – »mali človek« ima notorično kratek spomin.

Ta Svetovni novinarski dosežek sem izbral naključno; skoraj ga ni Sveta, ki ne bi postregel s čim podobnim, pa naj gre za dom ali za svet, za Turka in Ertla ali Berlusconija. V zgodbi o dogajanju v Preventu Svet poroča o posredovanju policije, »ki je delavcem najprej zagrozila z dodatnimi okrepitvami«; ne v kasnejšem tekstu ne v javljanju s terena ni o tej grožnji nobenega dokaza, izjave. Itd. itn.

In seveda je Hrvaška in so »Hrvatje«, ti znani sovragi slovenskega »malega človeka«, priljubljena tema Sveta: »Hrvatje se širokoustijo, da so vsi lipicanci … hrvaški. Kot so si Hrvatje brezsramno prisvojili kranjsko čebelo, si sedaj lastijo lipicance … danes lahko na Hrvaškem slišimo, da so vsi lipicanci …«. In potem reportaža iz Hrvaške, s starimi posnetki TV Nova, kako Hrvatje brezsramno jahajo na naših lipicancih, brez ene same izjave kakega Hrvata, ki bi si lastil lipicance – pač pa Svet pokaže nekakšen popisan papir brez oznak, podatkov o avtorstvu ali instituciji. A kaj bi to, saj nam Svet lepo pove: »In v Djakovu zapišejo: ‘Naši potomci se nahajajo v Sloveniji, Avstriji, Srbiji…Vse to so potomci konjev, ki so jih imeli grofje Jankovići, Stančići, in Eltzi’. « Hej, Svet –  what’s the problem? Saj je Janković na pol Slovenec?

Svet je pripisal Hrvatom že zasedbo celega nasipa Mure, spet s šibkimi dokazi; formulacija o »zasedbi« je bila ponovljena v oddaji šestkrat – večkratno ponavljanje istih trditev, ki so pogosto inflammatory, je stalen del Sveta, že skoraj mini-pranje možganov, da spodbujanja mednacionalne nestrpnosti ne omenjamo. Res pa tudi Italijani dobijo svoje; Svet je zelo patriotsko naklonjen Tigru, slovenski manjšini, SNG Trst …

Tu nima smisla govoriti o ločevanju informacije in komentarja – nasprotno:  subjektivnost, čustveno pribijanje, namigovanje, sugeriranje, vrednotenje informacij je jedro info-stila Sveta: če ni moralno jasne  ocene, instantne opredelitve, preproste emocije, direktne (dis)kvalifikacije, ipd., ni zanimivo, ni gledljivo, mali ljudje tega ne bodo kupili. Dovolj jim je poskusov »objektivnega« in celovitega informiranja, kolikor ga je ostalo v »resnih« medijih in  ki naj bi omogočilo gledalcu, da si sam ustvari stališče. V Svetu najde vsa stališča, kar jih potrebuje, to je prva TV-samopostrežba ready-made mnenj in emocij o domu in svetu.

Tako bi slog Sveta lahko bil kronski dokaz teze, ki jo je na BBC nedavno izrekel Slavoj Žižek(Hardtalk, 25. november), ko so ga vprašali, zakaj meni, da demokracija ne bo rešila problemov, ki so pred nami, in zakaj meni, da si večina ljudi, ki jih ima za »dolgočasne in neumne«, ne zasluži, da bi imela vpliv: »Mislim,da ljudje v resnici ne želijo odločati, želijo videz, da odločajo, dejansko pa želijo, da se jim pove, kaj je prav, kako naj odločijo«.

Morda to drži, a le za publiko Sveta, pa še zanjo le deloma. Vprašal sem gospo Zdenko s tržnice: gleda ga, medtem ko pripravlja večerjo. Tudi na Svetovi spletni strani je kar dosti kritičnih in jeznih odzivov. Najbolj spodbuden je tale: »Mene pa zanima, zakaj v Svetu tako grdo zavajate ljudi? Dva primera enega večera … tega je še in še in – da, lahko preklopim na nek drug program. Vendar način, ki ga uporabljate, že malo spominja na manipuliranje z množicami, ki pa je lahko skrajno nevarno«.

No, tako hudo pa menda le ni? Svet je pač samo lokalno skrajna inačica svetovnega Fox/NewsCorp trenda bolj agresivnega info-tainmenta, spretno trženje, eksploatacija občutka jeze in nemoči »malega človeka« ob vseh svinjarijah, ki se dogajajo, kajne? Morda, a prihaja leto, ki bo za »male ljudi« (Volk) še težje, Svet pa bo opazoval (beobachten) še bolj »pozorno«. In če je res kaj na traču, da je koncu Trenj botroval Gregor Golobič, se najbrž že krepko kesa, kajti prišli smo izpod kapi pod slak … sori, slap.