Marcel Štefančič, jr. mi je najbolje znan po besedilih iz Mladine. Je izredno plodovit – včasih je videti, da mu pero leti hitreje od misli (naših ali njegovih?) – in prepoznaven pisec. Nezmotljivo ga izdajata tako izbor tem kot – slog pisanja (denimo povedi, ki se začnejo s “Še več:”, “Ali drugače”, “Hja”; besede “h’woodski”, “resničnostni šov”), ki ga je, sicer posredno, oblikoval tudi izbor tem. Štefančič namreč ogromno piše o vseh kulturnih, političnih in socialnih pojavih, ki se tičejo Amerike ali ki jim Američani kakorkoli pripisujejo pomembnost; razumljivo je, da mora zato tudi veliko prebrati, v prvi vrsti seveda kulturoloških, politoloških in socioloških besedil v angleščini.
V zvrsti jezika, v kateri so napisana dotična besedila (poenostavljeno ji recimo kar publicistična zvrst), pa se ameriški jezik precej razlikuje od britanskega, še najbolj v leksikalnem in frazeološkem vidiku, zato morda ne bi bilo napak reči kar, da Štefančič ogromno prebere v amerikanščini.
Vse lepo in prav, toda kaj sploh je kalk? Kaj ima to z Marcelom Štefančičem?
Jezik je orodje, s katerim človek izraža svoje misli (sebi ali drugim). Za vsak jezik je značilen, skrajno-preskrajno poenostavljeno rečeno, lasten način izražanja misli, kar pomeni med drugim izbiro semantemov (pomenskih enot), izbiro leksemov (jezikovnih enot, ki so nosilci pomenov), izbiro besednih vrst (samostalniške besede, pridevniške besede, glagoli) in nenazadnje izbiro skladnje (skladenjskih razmerij, tj. načina, na katerega se bodo ti dejavniki jezika družili), ki skupaj tvorijo celoto – pomen reka oz. fraze.
Prikažimo to na preprostem primerčku: Slovenci pravimo “lepo se imej” (semantemi “lepo”, “imeti se”; leksemi “lep-”, “ime-”; besedne vrste: prislov + glagol v velelnem naklonu); ko hočejo izraziti isto, pravijo Nemci “viel Spaß” (semantemi “veliko”, “veselje”; leksemi “viel-”, “Spaß-”; besedne vrste: prislov + samostalnik), Angleži pa “have a good time” (semantemi “imeti”, “dober”, “čas”; leksemi “have-”, “good-”, “time-”; besedne vrste: glagol v velelnem nakolonu + pridevnik + samostalnik). Čudno bi na primer v nemščini zvenelo “habe dich schön”, kakor bi se glasil dobesedni prevod slovenske fraze. Ravno tako hecno bi bilo Slovencu reči “imej dober čas”. Z dobesednim prevajanjem vseh sestavin fraze iz prvega jezika – semantemov, leksemov, besednih vrst in še skladenjskih razmerij – dobimo v drugem jeziko frazo, ki ji rečemo kalk. Pogovorno pravimo kalku kar dobesedni prevod, nanaša pa se ne le na fraze, pač pa tudi na posamezne besede in besedne zveze.
Iz gornjega odstavka je razvidno, zakaj se daleč največ kalkov najde v besedilih ljudi, ki so visoko izobraženi, znajo tuje jezike in berejo veliko tujejezičnih besedil – vse troje nedvomno velja za Marcela Štefančiča. Nekdo, ki bere veliko v angleščini, mu je fraza “my personal favourite” sama po sebi umevna. Tako ni čudno, da večina ne trzne, ko Marcel Štefančič zapiše npr. “moj osebni favorit pa je Metal Tornado”. Kdor pozna angleški izvirnik, utegne sploh ne opaziti, da “osebni favorit” ni slovenska fraza (”favorit” je lahko v slovenščini kak tekmovalec, športnik pred tekmovanjem, ne pa film ali, recimo, knjiga, pesem ipd.), ker se mu v mislih sestavljajo semantemi (pomeni) gradnikov fraze, ne leksemi (besede), zato je za razumevanje v določenem smislu vseeno, v katerem jeziku sliši frazo, če mu je vsaj iz enega znana (mimogrede, ena od domačih ustreznic “[someone's personal] favourite” bi bila “[nekomu] najljubši”).
Jasno so nekateri kalki občuteni kot bolj nenavadni in izstopajoči od drugih. Redkokatero slovensko uho bo razdraženo zaradi kalka “ostajati negotov” (iz angleškega “to remain uncertain”) ali “vzeti v zakup” (nemško “in Kauf nehmen”), naravnost boleče in, resnici na ljubo, nerazumljivo pa bi zvenelo “razliti fižol”, “biti kladivo” ali “pošteno in kvadratno”.* Na to vpliva med drugim tudi poznavanje tujega jezika med govorci domačega, pa čas od dobesednega prevoda in še mnogi drugi objektivni in subjektivni dejavniki. Primeri kalkov, ki jih bom od tu dalje navajal, so iz besedil Marcela Štefančiča.
“vsi sekajo število filmov”
sekati število ~ “to cut the numbers” v pomenu “zmanjšati število”“vzemite le Japonsko”
vzemite [nekaj] ~ “take [something]” v pomenu “recimo”, “denimo”“vsi iščejo filme z dobrim komercialnim robom”
imeti rob ~ “to have an edge” v pomenu “imeti prednost”, “imeti obetavno lastnost”“vsi /…/ so preklinjali dan, ko so ga spustili v Španijo”
preklinjati dan [ko se je nekaj zgodilo] ~ “to curse the day [something happened]” v pomenu “obžalovati preteklo ravnanje”“»pokrivala« sta genocid”
pokrivati [nekaj] ~ “to cover [something]” v pomenu “prenašati”, “poročati [o nečem]““bo resnica morda za vedno ostala »tam zunaj«”
[ostati, biti] tam zunaj ~ “[to remain, to be] out there” v pomenu “obstajati skrito”“napetosti, ki je bila /…/ v prvem delu poganjek tesnobe in jet laga“
biti poganjek [nečesa] ~ “to be an offshoot [of something]” v pomenu “biti posledica [nečesa]“, “izhajati [iz nečesa]““v Disneyjevih štacunah, baziranih v nakupovalnih centrih”
biti baziran [nekje] ~ “to be based [somewhere]” v pomenu “nahajati se” (slovenščina namreč pozna le abstraktni pomen glagola “bazirati”, ne pa tudi fizičnega)“učiteljica, ki noče biti del problema, ampak del rešitve”
ne biti del problema, ampak del rešitve ~ “to not be a part of the problem, but a part of the solution” v pomenu “pripomoči k rešitvi”, “odpravljati težavo”“ko se začne potapljati v /…/ mafijske sheme”
shema ~ “scheme” v pomenu “spletka”, “zarota” (slovenščina pozna besedo “shema” le v pomenu “načrt”, “skica”)“Kar nas pripelje do dobre novice”, “Kar nas pripelje do ekranizacije making-offa tega epskega intervjuja”
kar nas pripelje do ~ “which brings us to”“potem je leta 1968 vskočil Alan Arkin, ki ni trajal”
ne trajati ~ “to not last” v pomenu “ne obstati”, “ne obdržati se” (glagol “trajati” se v slovenščini uporablja v pomenu stvari ali pojavov, nikoli ljudi)“zaradi blokiranja preiskave o aferi Watergate in kupovanja molka tistih, ki so bili /…/ vpleteni”
kupovati molk [nekoga] ~ “to buy [someone's] silence” v pomenu “utišati nekoga s podkupnino”“Frost, ki je bil outsider, bazično free-lancer”
bazično ~ “basically” v pomenu “v bistvu”
Poleg kalkov je jezika Marcela Štefančiča prepreden tudi z drugimi vrstami prevzetega besedja. Ena teh so sposojenke – to so besede vrste “čips”, ki se izgovarjajo po tuje, pišejo in pregibajo pa po naše. Druge take so tujke, ki se za razliko od sposojenk tudi pišejo po tuje (tipa “Greenpeace”), pregibajo pa se vseeno po naše. Kot tretje omenimo še citatne besede – te se izgovarjajo in pišejo po tuje, večinoma pa so nepregibne (npr. “non stop”). Štefančič se vseh treh poslužuje v izobilju. Pri tem eno in isto besedo včasih obravnava kot sposojenko (zapiše po naše), včasih kot tujko (zapiše izvorno): primera sta “bestseller” : “bestseler”, “remix” : “remiks”. Še nekaj drugih primerov posameznih besed ali navedkov:
rimejk, new-age, cliffhanger, joyrider, joie de vivre, hommage, soundtrack, gag, drag queen, bestseler, wunderkind, možganski trust, finalni twist, šit, high-tech kompleks, poltergajst, au contraire, lap dance, mockumentary, joystick, all-star, doppelgänger, making-of, premjejka**, happy end, shock & awe, briefing books, impičment, mea culpa, de facto, vukojebina
” ni box of chocolates“, “deček /…/ je izgledal kot ready-made resničnostni šov”, “zagotoviti čim večjo prepoznavnost in pole-position“, “kopica killerjev” , “ukaz shoot-to-kill“, “zeitgeist“
Včasih Štefančič prevzeto besedje zapiše kot ostalo besedilo – včasih pa ga navede v narekovajih ali poševno. Slednji zapis bi utegnil kazati na to, da so besede bolj izrazito občutene kot tuje. Jasno jih občuti kot take, saj jih uporablja namenoma in za stilizacijo. Do neke mere bi se to dalo trditi morebiti tudi za prej navedene primere kalkov iz angleščine, a ne glede na slog je težko presoditi, v kolikšni meri uporablja kalke načrtno, v kolikšni pa so nastali nehote. Ravno kalki so po svoji naravi namreč prikriti in jih niti bralec niti pisec večinoma ne zaznata, če jim ne posvečata posebne pozornosti.
V časih, ko se dnevno porajajo novi in novi pojavi, ki jih je treba poimenovati, je najlaže – glede na to, da nastajajo v angleško, torej za slovenščino tuje govoreči sferi (fizično ali miselno) – preprosto prevzeti izraz iz tujega jezika (namesto zanesti se na lastno iznajdljivost in domišljijo ter domač jezikovni sistem), bodi v obliki citatne besede, tujke, sposojenke ali kalka. Najmanj dela je s prvimi, največ s slednjimi – kar pa še ne pomeni, da je treba v prevode – bolje rečeno kalke tipa “kupovati čas” iz “to buy time” v pomenu “zavlačevati”, “biti čist” iz “to be clean” v pomenu “ne jemati mamil”, “na dnevni bazi” iz “on a daily basis” v pomeni “dnevno” ali “nedolgo nazaj” iz “not long ago” ali “nicht lange her” v pomenu “pred kratkim časom” (pobrano s 24ur.com, zurnal24.si in drugih spletnih strani medijev) – vložiti prav veliko truda. Če uporabim zdaj Štefančičev prijem – še več: kalki so v določenem smislu izraz jezikovne lenobe pisca.
____
*“razliti fižol” ~ angleško “spill the beans” v pomenu “izdati”, “priznati”, “izblebetati”
“biti kladivo” ~ nemško “der Hammer sein” v pomenu “biti odličen”, “biti neprekosljiv”
“pošteno in kvadratno” ~ angleško “fair and square” v pomenu “docela pošteno”
**“premjejka” je zanimiva s pravopisnega stališča – ta beseda ima v knjižni slovenščini namreč položaj tujke (premierka) in ne sposojenke (premjejka)
Zanimiv članek. To me že od nekdaj zanima, kako visoko “knjižno” slovenščino govorijo naši intelektualci in javne osebnosti.
Še takih člankov!
Zelo poučna in zanimiva analiza.
Odlično opravljena domača naloga pri iskanju in opredelitvi malih velikih jezikovnih “zločinov”. Zelo zanimivo. Vendar pa nič o naravi, karakterju in barvi osebnega sloga.
Jezik avtorja vsebuje tudi in predvsem bolj ali manj prepričljiv karakter, ki v medvrstičju prav tako prenaša sporočilo o vsebini in o avtorju samem. Jezik je lahko živ z vsemi možnimi kulturološkimi in psihološkimi lastnostmi ali pa je obravnavan kot truplo na obdukcijski mizi. Oboje je možno preko argumentov okrancljat slabšalno ali pohvalno.
Tvoj zapis na primeru Štefančičevega sloga je na primer pohvalno izpeljano seciranje trupla na obdukcijski mizi, a grenak priokus v goltancu pusti zoprn pomislek na predhodno neupravičen umor, ker je Štefančičev slog (še) prekleto zavidljivo prepričljivo živ.
Skratka, izredno moteča je končna sodba, podana kot fakt, brez ustreznih argumentov in sploh obravnave celotnega konteksta narave pisanja vključno z uporabo kalkov, da gre za izraz jezikovne lenobe pisca. Fora “zdravniške” “napake” (namenoma zapisano v posamičnih narekovajih), ki ob zveličavni strokovni tehnični usposobljenosti pojma nima (ali teh pojmov ne upošteva) o psihologiji pacienta, kaj šele o psihologiji kakovostne komunikacije, brez dvoma še kako pomembnih segmentih delovanja za optimalno kakovostno pridobljeno diagnozo in posledično za končen rezultat terapije na več ravneh.
Do harmonije osebnosti, notranjenega ritma misli z osebnim slogom pri pisanju se je še kako težko dokopat. Veliko “joge” preteče. Bolj talentirani potrebujejo manj muje, manj talentirani več in nujno, da prilezejo na zeleno vejo, zelo podobno kot usklajevanje osebne psihoterapije z optimalnim obvladovanjem vsakdana po osebni meri. Če si na jezik sposoben pogledat skozi takšna očala, preprosto “začutiš” optimalen ali zgrešen rezultat (glede na prepoznan namen, cilj), pri čemer izpade vprašljivost namerne ali nenamerne uporabe kalka v primeru optimalnega rezultata naravnost otročje nepomemben faktor. Enako privzeto zapisan ali s citatom opremljen tuj izraz, ker resnično za sporočilno plat medalje filinga zapisa včasih “zapoje” poslovenjeno zapisan tuj izraz, včasih pa ne. “Začutiš” razliko ali ne? Oseba z nadpovprečnim okusom za slog oblačenja si bo kdaj ob enak gvant zavozljala kravato, včasih pa zgolj razpela vrhnji knof (nalašč, zaradi zvena, ni zapisano kot gumb). In zdaj bo prišel birokrat in ocenil, da h gvantu kakopak sodi kravata in pika. Ne samo, da ne drži nujno. Lahko enkrat sodi, drugič pa ne. In osebi, ki ni domača v svoji koži, na ti s kulturnimi in trendovskimi okoliščinami ter s tem, kam in zakaj hoče s kakršnim koli zunanjim imidžem že, bo izpadla štorasta in v disharmoniji s seboj v vsakem primeru. Že zaradi kakšnega v konceptu zgrešenega detajla.
Štefančič v slogu nima veliko obrazov. Mislim celo, da zelo verjetno samo enega (obstaja tudi profil pisca, ki spreminja slog glede na formo in namen pisanja, ponavadi slednje tudi sovpada z osebnostjo, ki ima več obrazov oziroma načinov obnašanja v različnih okoliščinah z različnimi cilji – ne v smislu pretvarjanja po potrebi, ampak v smislu dejanske narave osebnosti z več obrazi!). Da gre za tip človeka, ki bi v enakem slogu zapisal publicistični tekst, roman, esej ali pesem. In v enakem popolnoma harmoničnem slogu lahko vstopa na razne kraje in konce z enakim imidžem, popolnoma suvereno in prepričljivo. Neprilagojeno prilagodljiv. Tehnično gledano pri njem tudi manj prepričljivo (kot da bi bilo lenobno in nehote) uporabljen kalk izpade v njegovem kontekstu popolnoma fit. Ocena ne more bit enaka kot kot ocena nekega polpismenega štora, ki ponesrečeno vadi pisunski imidž tinejdžersko privlačne komunikacije. Štefančič v tem primeru ne more bit len, ker je tako prepričljivo skozi slog on, kot uspeva redko kateremu piscu, ki se na primer celo muči z jalovo brezosebnimi poskusi slovenščini zapriseženega pridnega kovanja izrazov. Štefančič je v jasno začrtanem okviru (osebni izraz, opredelitev zgornje meje cilja in namena) svojega sloga lahko tudi len konec koncev, komu drugemu pridnost ne pomaga prav nič, lenobe si pa sploh “ne sme” privoščit.
Pritegujem @ komtur in @ katja: …zanimivo. Z užitkom bom prebral še kakšno podobno analizo jezika naših kolumnistov, saj imam občutek, da naše časnikarstvo ni ravno naklonjeno jezikovni samorefleksiji. Ker je tudi ta tisk pomemben oblikovalec narodove jezikovne (samo)bitnosti, si občasni pisci (velja zlasti za razraščajočo blogersko sceno) želimo več takšnih učnih ur.
Še to: Seneka je nekoč rekel: “Beseda je obleka duše.” Nasvet: kljub zimi se ne velja pretoplo oblačiti.
@franc:
Ja, beseda je obleka duše, zato je ne tlačimo v uniformo, ampak ji pustimo, da se izrazi, v kolikor nas duša res bolj zanima od masturbiranja na dizajn zapornikove pižame.
že nekaj časa spremljam štefančičeve jezikovne “umetnine”v mladini, žal si nisem naredil arhiva njegovih jezikovnih ignoranc (bil bi pa dolg). po mojem sploh ne zna kaj dosti angleško, ima pa kakšne “podizvajalce”, ki najbrž najprej naredijo strojni prevod, potem pa ga dajo kakšnemu nečaku v osnovni šoli popravit.
kdo bi sicer napisal (kar večkrat v istem članku), da je nekdo neko punco “impregniral”, ne vedoč, da v tistem čudnem jeziku to pomeni ” naredil nosečo”. to ne more biti nobena umetniška svoboda, ali površnost, ali pretirana domačnost v tistem jeziku- to je lahko le ignoranca.le en primer, ki ga v tem trenutku imam v spominu.
da ne govorim o tem, da zelo sumim (enkrat sem to celo uspel dokumentirati, pa se mi ni zdelo dovolj pomembno, da bi shranil, tako, da bom po sodnem pozivu to moral preklicati), da je ena dolgovezna antiameriška tirada bila 80% iz interneta prepisana (in katastrofalno prevedena, kar je vzbudilo mojo pozornost). spremljajoče slike pa tudi, le da iz drugega vira.
to, da v studiu city sedi pred računalnikom, ne ve se pa čemu, in vanj tudi nikoli ne pogleda, mi pravi, da se tudi na računalnik ne spozna kaj dosti, kar potrjuje mojo teorijo o podizvajalcih.
zato še ena razlaga za marcelov stil: nadutost- jebi ta folk, bolj ga jebeš, bolj ti ploska. pardon my french.
protestiram proti neobjavi mojega predhodnega komentarja- uporabljeni slog in besede niso prav nič drugačne, kot jih uporablja opevani štefančič. what is good for the goose, should be good for the gander. pa naj vam marcel to prevede.
komentarja 8 najbrž ni bilo treba objaviti. opravičiti pa se moram avtorju zapisa- najprej sem hotel tudi jaz pohvaliti nadvse zanimivo in poučno zgodbo o kalkih (zanimal bi me tudi izvor te besede, če je znan).
le da imam sam pač drugačno razlago za štefančičevo maltretiranje jezika (slovenskega in angleškega).
@Simona Rebolj
Morda si pa ravno ti brala moj članek skozi svoja očala?
1) Članek sploh ni o Štefančiču, pač pa o kalkih; iz njegovih tekstov sem jih črpal, ker jih vsebujejo nadpovprečno veliko (razlog sem, mrtvo hladno, navedel v 6. odstavku – Štefančič je pač načitan).
2) Članek ne vrednoti Štefančičevega sloga kot takega – je le, kot si pravilno ugotovila, seciranje, toda seciranje njegovih kalkov, ki pa naj bi služili kot primeri kalkov nasploh. Kar pomeni, da si poskušala “oživiti” “obdukcijo” (”namenoma zapisano v posamičnih narekovajih”) in v njej najti vrednostno sodbo sloga Marcela Štefančiča, a te tam preprosto ni.
3) Končna sodba – “kalki so v določenem smislu izraz jezikovne lenobe pisca” – je objektivna ugotovitev. Frazem bo pač vselej laže prevesti dobesedno kot poiskati mu domač ustreznik, kar pa nima niti najmanjše veze s slogom. Da je lenoba lahko premišljena, si ugotovila sama. Da je premišljena raba lenobe lahko pretirana, dodajam pa jaz na tem mestu. Poleg tega opozarjam na odsotnost imena “Marcel Štefančič” in na prisotnost izraza “v določenem smislu”.
4) Morda pa si vseeno tudi ti moje besedilo preveč secirala (namenoma zapisano brez narekovajev) in v njem nisi začutila “resnično sporočilne plati medalje filinga zapisa” zametka mojega osebnega sloga, ki vključuje tudi provociranje.
5) Če mi bo uspelo, bom napisal tudi članek (ki bo, za razliko od tega, vseboval mnogo vrednostnih sodb) o publicističnem jeziku nasploh.
@commonsense
“Kalk” je sposojenka iz francoščine, v kateri naj bi (francosko ne znam) “calque” dobesedno pomenilo “kopija”, “imitacija”.
Kar pa se tiče tvojega mnenja o Štefančiču – jaz nikakor nimam tako skrajnega stališča o njem. Kot je Simona rekla, ima tip svoj slog (kalup?), zaradi katerega bi se “Marcel Štefančič, jr.” lahko pisalo s ™ na koncu. Če je treba, zna v smrkcih najti plesnobni pookus Busha, Vietnama, komunizma ali česar koli že, kar me vedno znova spravi v smeh. Mislim, da se niti Štefančič sam ne jemlje tako resno, kot ga ti.
Mimogrede, kakšno drugačno razlago imaš za “štefančičevo maltretiranje jezika (slovenskega in angleškega)”?
nik, hvala za pojasnilo.
štefančiča pa res ne maram, ker sem prepričan, da se s svojim besednim spakovanjem in vizualnim afnanjem (pred kamero) iz publike (to pa sem tudi jaz) prav nesramno norčuje, češ za tale hoi poloi bo vse, kar pride izpod njegovega žlahtnega peresa itak genialno. (simonin panegirik njegovemu geniju, liku in delu me je v tem potrdil).
celo ona je ugotovila, da je možak precej enodimenzionalen ali kaj- vendar je najbrž mislila le slogovno- enodimenzionalen pa je tudi vsebinsko. skoraj vso “famo” (no, poleg filmskih kritik, in poziranja v rodinovski pozi pred računalnikom in kamero, kjer pa še povezanega stavka ne zna izgovoriti- ali pa meni, da si ga gostje in gledalstvo ne zaslužijo) si je prislužil s svojim , tudi že kar “TM” antiamerikanizmom. saj, kar se busha tiče, se skoraj ni mogoče s tem ne strinjati, ampak pavšalni antiamerikanizem, skupaj z vsemi mogočimi teorijami zarote očitno v našem okolju velja za zanesljiv znak kar najvišje inteligence, razgledanosti in sofisticiranosti. zato me tudi simonin slavospev pravzaprav niti ne preseneča. dvomim pa, da bi ji (ali somišljenikom) bil enako všeč nekdo, ki bi recimo o romih ali palestincih pisal tako, kot štefančič piše o teh zlobnih, grdih, bebavih amerjih.
sem mislil, da sem “svojo razlago” že utemeljil- njegov “slog” je po mojem deloma lenoba, deloma neznanje, predvsem pa želja, da bi ljudje mislili, hej, tale pa se res spozna na ameriko, če takole govori.poceni trik. no, v opravičilo bi mu bilo, če mu tekste kak posebno slab prevajalec prevaja, to pa seveda sproža povsem druga vprašanja.
če kdo misli, da sem nanj celo malo jezen, ima tudi prav, prav tako kot sem jezen na kakšnega slovenskega zabavljača, ki na odru prdne, ali pokozla studio, od mene pa pričakuje da se bom valjal od smeha in mu še ploskal.
(sicer se n.pr. žižek tudi iz nas norca dela, ampak je vsaj izviren in vse prej kot enodimenzionalen, hehe)
IMHO
p.s. no, saj sem lenobe kriv tudi sam- velikih začetnic na blogu ne uporabljam, ker tako lahko hitreje pišem, ne, ker sogovornikov ne bi spoštoval. se pardoniram.
@nik in commonsense:
Nik, ja, jasno mi je, da si pisal o kalkih, Štefančiča pa vzel za klinični primer na obdukcijski mizi. In v tem ne vidim nič spornega, vendar v trenutku, ko obravnavaš kar koli na določenem primeru, se ne moreš izognit sodbi samega primera. Skratka, če rečeš, oh, to sploh ni članek v imenu sodbe primera, gre hitro lahko za izgovor v imenu podtalnega sonamena sodbe primeru, namreč dejstvo je, da je vsak bralec tega prispevka reagiral tudi oziraje se na svoje mnenje o Štefančiču, ki pa se navezuje tudi na vsebinsko plat (kar je v komentarjih tudi zaznavno), kar pa ni tema tvojega zapisa. Če si torej opremil članek tudi z izjavami tipa “piše hitreje kot misli” in s slabšalnimi sodbami o uporabi kalkov brez omembe možne druge plati medalje, ko kalki ne igrajo nujno vloge lenobe ali celo posledično suma na polpismenost, si krucefiksal tudi truplo na obdukcijski mizi. Enako mislim tudi v primerih na primer, ko se ob določenem sumu krivične obravnave v smislu predpisov ali zakonov, akter zgovarja, da ne gre za človeka, ampak samo za predpise … hehe … Mi si pa lahko mislimo svoje: 1. Gre za neživljenjsko škodljivo uporabljen formalizem ali 2. Gre za načrtno šikaniranje določenega človeka s pomočjo hlinjenja, da gre samo za predpise.
Frazem ima še kako lahko povezavo s slogom, v primeru ko ni avtorjev namen, da bi iskal domače različice, ampak je namen ravno uporaba prevodov frazemov, ki popolnoma sprejema vdor tujega jezika v domač kot povsem normalno funkcijo jezika, ki se razvija v slogu kulturnega in socialnega dogajanja. Namreč že dejstvo, da omenjaš trud pri iskanju domače različice, pomeni, da je domača različica uporabe v vsakdanjem smislu bolj mrtva in tuja kot določeno prevajanje frazemov, ki tudi v prevodu delujejo popolnoma razumljivo in sprejemljivo, četudi na primer niso niti najbolj pogosti – lahko pa postanejo. In zanimiv je odgovor na vprašanje, ali prevod določenega frazema veliko hitreje zaživi med ljudmi kot rezultat mukotrpne iznajdbe v domačem jeziku.
Skratka, podobno nesmiselne so lahko kritike tipa sloga romana Čefurji raus na primer, ker avtor sploh ni imel namena v kakšno drugo smer, kot jo je ubral. Če imajo pa naši pametnjakoviči iz literarnih in slavističnih vrst hude težave z definicijami določenih del, kaj šele vrednotenjem, popolnoma nerazčiščene pojme pri vrednotenju med vsebinsko (ne)globino in politično komercialnim tendenco, kaj šele razmejevanjem kakovostne od nekakovostne komerciale ali celo triviale v primerjavi z umetniškim delom vrhunske vrednosti v vseh aspektih, je pa drug problem, ki ni problem avtorjevega načrtno vzpostavljenega sloga, ki ga dobro izrabi za cilj, ki si ga je zadal.
Ja, ja … provokacija v tvojem tekstu mi je zaznavna, torej nisi presenečen, da provokacija dobi odziv, in se povsem odlično razumeva.
Super! Se veselim tvojega prispevka z več vrednostnih sodb na temo publicistike. Me zanima. Zelo.
Commonsense, moj komentar se nikakor ne nanaša na vsebinsko sodbo pisanja Štefančiča. O tem imam precej drugačno mnenje kot o njegovem slogu, čeprav povezava vsekakor obstaja, tudi pri definiciji obraza, ja, kot si zapisal. Predvsem njegovih recenzij ne dojemam kot recenzije, kar menim, da bi moralo bit medijsko bolj naznačeno v izogib nesporazumom, ker sicer ni nič nujno narobe, če človek pač uporablja dela drugih, da servira svoja sporočila, pa naj gre za antibušizme ali kaj drugega. To je v bistvu lahko izredno zanimiv pristop, ki kaže, kako, kje in kdaj vse se lahko “obstaja”. Magari v stilu … “nikoli me ne vidiš tam, kjer te jaz vidim”. V tem smislu si Štefančič prisvaja popolno svobodo, da se zakači za kar koli mu paše, poignorira po potrebi vse segmente, ki mu ne koristijo za svoj cilj ali bi celo razmajali njegovo končno sodbo, in tako vse podredi svojemu sporočilnemu cilju. Absolutno ne delim mnenja, da gre za človeka, ki bi to počel, ker ni dovolj pameten, da bi zaznal in upošteval vseh aspektov. Da bi celo fantaziral in videl marsikaj, česar ni. Menim, da je celo “huje”. Da gre za inteligentnega avtorja, ki se marsičesa zaveda in vidi, vendar načrtno fura svoj trip tako, kot se mu zdi, po njegovi močno izražani aktivistični plati mentalitete, da je v prioritetah bolj pomembno v smislu odločitve za izpostavljanje določenega sporočila in podrejanje vsega temu cilju.
no, nik in simona: mnenje o štefančiču-personi je pač stvar osebnega gledanja in mnenja.de gustibus……
res je za zgodbo o kalkih štefančič najbrž res idealen primer, ker pa je tudi v marsičem drugem precej , khm, kontroverzna oseba, se seveda ni čuditi, da se je razprava o kalkih malce iztirila v razpravo o personi ( nekaj takega se mi zdi, da pravi tudi simona).
samo eno vprašanjce- ali se vama (očitno se spoznata) zdi tudi omenjeni primer impregnirane ženske kalk ( v smislu kot ga je opisal nik), ali ne ? če da, zakaj, če ne, kaj naj to pomeni? ( izraz “to impregnate”, v smislu “to make pregnant” namreč nikakor ni iz pogovornega jezika, in se zelo redko uporablja).
@Simona Rebolj
Vztrajam pri tem, kar sem že zapisal:
3) Končna sodba – “kalki so v določenem smislu izraz jezikovne lenobe pisca” – je objektivna ugotovitev. Frazem bo pač vselej laže prevesti dobesedno kot poiskati mu domač ustreznik, kar pa nima niti najmanjše veze s slogom. Da je lenoba lahko premišljena, si ugotovila sama. Da je premišljena raba lenobe lahko pretirana, dodajam pa jaz na tem mestu. Poleg tega opozarjam na odsotnost imena “Marcel Štefančič” in na prisotnost izraza “v določenem smislu”.
Očitno te moti beseda “lenoba”. Pollockove slike so lahko “lepše”, “bolj živahne” ali ” bolj izrazne” od kakšnih renesančnih, baročnih ali razsvetljenskih del, norost pa bi bila trditi, da je Pollock v eno svoje delo vložil več truda od slikarjev iz omenjenih obdobij. Slog in učinek s tem nimata veze – “lenoba” je objektivna, tako rekoč merljivo dejstvo (zadostuje štoparica). Sodbe Štefančičevega sloga v mojem tekstu ni in ni. V tej kriminalki ni trupla. Da se Štefančič kalkiranja zaveda, sem v svojem prispevku izrecno izpostavil.
“včasih je videti, da mu pero leti hitreje od misli (naših ali njegovih?)” – nanaša se na vsebino, natančneje na miselne preskoke, ki v njegovih besedilih marsikdaj pustijo kako navidezno ali pa tudi resnično protislovje. Zato vprašanje – “naših ali njegovih?”
Kar pišeš o živahnosti jezika ter “kulturnem in socialnem dogajanju” pa je mešanje hrušk z jabolki in brcanje v temo. Kalkiranje ubija jezikovno raznolikost – na nivoju jezika, da ne bo pomote, lahko pa jo bogati na individualnem, avtorskem nivoju, a trenutna tendenca ni avtorska, pač pa kratko in malo (med)narodna. Kalkiranje ubija jezikovno raznolikost – to je še ena “objektivna ugotovitev, tako rekoč merljivo dejstvo”. Zdaj ti verjetno že dviguje pokrov. Toda zadeva je resnično preprosta: v jeziku A (angleščina) obstaja frazema 1 in 2, v jeziku B (slovenščina) obstaja frazema 3 in 4. Frazemi imajo enak ali podoben smisel in niso kalki, pač pa so nastali v posameznih jezikih neodvisno. Če jezik B prevzame frazema 1 in 2 iz jezika A, bo jezik B imel frazeme 1, 2, 3 in 4. Ha, torej je jezik B bogatejši! Malo morgen – po svoji naravi sta lahko frazema 1 in 2 vdrla v jezik B samo zato, ker sta del jezikovnega sistema, ki ima zaradi političnih okoliščin pomembnejšo vlogo, zato bo prodirala še naprej in sčasoma izrinila frazema 3 in 4. Tako dobimo iz dveh jezikov in štirih frazemov – dva jezika in dva frazema. Bogatenje, ne?
Jezika se ne sme ščititi (normirati, kodificirati in konec koncev tudi čistiti), jezik je živa tvorba, jezik blablabla… Še en primer jezikovne lenobe, toda ta ni več na avtorski ravni, zato jo bom pospremil z zelo negativno sodbo – če bi tako mislili že pred 200 leti, slovenščine danes sploh ne bi bilo več. Skrajni sproščeno stoji nasproti skrajno zaščitništvo – jaz zagovarjam zmerni pristop, a v razmerah, kakršne vladajo danes, nas bo sproščenost stala jezika. To me moti toliko bolj, ker sproščenost ni plod premišljene politike, pač pa prvinske človeške lenobe.
@commonsense
1) Pogovorni jezik, knjižni jezik, dialekt – za kalk je to vse eno in isto. Kalkiranje je dobesedno prevajanje vseh plati frazema iz enega idioma v drugega. Kalkira se lahko iz cerkljanskega narečja v podjunsko, iz londonske angleščine v argo somalskih piratov.
2) “impregnirati” bi bil v tem primeru neke vrste “delni” kalk. Sam imam podobne primere navedene: “bazično”, “bazirati”. To so besede, ki obstajajo v obeh jezikih, a z različnimi pomeni; v enem jeziku se razširi pomensko polje.
nik, “Skrajni sproščeno stoji nasproti skrajno zaščitništvo – jaz zagovarjam zmerni pristop…”
načelno se strinjam. kam bi pa ti uvrstil t.i. toporiščino, ali poskus “maltretiranja” jezika tam nekje okoli 70-ega leta na bledu ali kje že?
ad 2). bazičnemu in baziranju se vsaj nekoliko približno da slutiti pomen , na bazi (hehe) besed temelj, na temelju, utemeljiti…. pri impregniranju pa absolutno ne.zato moj sum o prevajalskem neznanju, a nad avtorskim podpisom omenjenega.če sem prav razumel, je za kalk potreben poskus dobesednega prevajanja, ali morda lenobe, če pač gre za splošno znan pogovorni izraz. ali ne?
kako pa bomo izvedeli za napovedan prispevek, ki bo tudi meni zelo zanimiv? ali bo tukaj?
simona:”ker sicer ni nič nujno narobe, če človek pač uporablja dela drugih, da servira svoja sporočila, pa naj gre za antibušizme ali kaj drugega”. ja , oziroma “jep šur”, ampak prepričan sem, da veš, da pri publiciranju obstaja precejšnja razlika med prevodi, povzetki ,priredbami, kompilacijami in avtorskimi deli (ki seveda lahko vsebujejo tuje misli in tuje delo, ne pa dobesednih prevodov brez navedbe vira). svoj čas sem se kar nekoliko z vsemi temi ukvarjal, in sem predvsem pri honoriranju opazil te razlike – preskrbljeno*, da je pisec pošten.
*angl. “provided”
@nik:
“Končna sodba – “kalki so v določenem smislu izraz jezikovne lenobe pisca” – je objektivna ugotovitev.”
Ne, ni objektivna ugotovitev, ker je objetktivno gledano treba upoštevat celoten kontekst, zakaj se nekaj pojavlja, torej upoštevat namen in cilj … žanr in zvrst itd. in obravnavat zadevo znotraj primerljivega konteksta. Ne moreš namreč sodit nekemu popevkarju, da je len, ker uporablja elektronske ritme, sicer bi sestavil simfonijo. Halo?! Sploh nima želje komponirat simfonij!
Da nadaljujeva pri lenobi, kjer se nama zatakne. Jasno sem ti že opisala hipotetični problem na primeru romana Čefurji raus. Reciva, da gre za solidno popevko predvsem z odlično vpeljanimi elektronskimi ritmi. S tem ni nič narobe in ni bolj kretenoidnega, da so mu prenekateri očitali ravno uporabi elektronskih ritmov, češ, za simfonijo se to ne spodobi. Od enoumnega zaletavanja pa celo spregledali zgolj solidnost popevkarske kompozicije in vsebine. Zakaj so se torej prenekateri sploh razburjali? Zato, ker so mu podeljevalci in malikovalci simfonikov podelili priznanje za vrhunsko glasbeno delo! Zakaj je bilo to potrebno? Najprej zato, ker primanjkuje možnosti izkazov priznanja znotraj različnih zvrsti, žanrov z različnimi okvirnimi nameni in cilji (Kresnikova nagrada lahko to pokriva, ker ima definicijo roman leta, ki je zelo raztegljiv pojem, nagrada Prešernovega sklada pa predisponira vrhunsko umetniško delo in se temu primerno pričakuje doslednost), predvsem pa zato, ker branilci simfonij očitno obupujejo, ne znajo promovirat in predstavljat simfonikov, se raje prilizujejo komercialno naravnani srenji, da bi se tako vsaj malo obdržali na površju, potem se pa poslužujejo v gnevu popolnoma nepravih vzvodov poskušanja šikaniranja in slabšalnega stigmatiziranja tistih, ki ne delujejo znotraj vrhunskosti klasične umetnosti. Temu primerljive bi bile tudi tvoje akcije avtomatističnih sodb, da gre za lenobo in posledične lenuhe.
Če torej vzameva tvoj primer Pollocka, se je treba najprej zavedat, da trud pri namenu in cilju znotraj renesančne ali baročne umetnosti še ne pomeni nujno, da bo stvaritev dosegla pričakovan namen in cilj, da bo torej dobra, kvalitetna. Lahko je zanič. Kljub trudu. Medtem ko je lahko določeno delo Pollockovega abstraktnega ekspresionizma v učinku, dosegi namena in cilja, odličen. Tvoj pristop avtomatistične sodbe, da gre objektivno gledano za lenobnejšo umetnost lenobnejšega avtorja v primerjavi z baročnimi stvaritvami je zato milo rečeno neumesten. Umestne bi bile kritike samega definiranja in okvira ocen, ki avtorjem pač delajo reklamo, dvigujejo ceno ali jih nagrajujejo s posebnimi častmi. Lahko bi se razburil, če bi Pollocku na primer dodelili v določenem letu časti v konkurenci z odličnimi baročnimi deli in njih ustvarjalci. Ker gre za mešanje hrušk in klobas, ne samo jabolk in hrušk. In to počneš predvsem ti s svojim pristopom. Za to pa ni kriv noben pollock s svojimi nameni in cilji, ki jim prav ni leno sledi. Temu so lahko krivi samo domnevno modri opazovalci in ocenjevalci, ki hrušk in jabolk ne ločijo, jih ne znajo pravilno umeščat v okvire znotraj obravnav in mešajo klobase in hruške kdaj pa kdaj celo zato, da bi odnesli profit uspeha tistega, kar bojda cenijo manj, ker profit tistega, kar domnevno cenijo bolj, nikakor ne znajo ustrezno predstavljat, niso sposobni stat za njimi in fuksaško leno zanemarjajo ravno tisto, kar bojda najbolj cenijo v imenu truda in kreativnosti skupaj.
Bogatenje jezika si vpeljal zdaj ti. O tem osebno nisem pisala, zato ne razumem odziva v stilu, kot da demantiraš neko mojo trditev, ki je ni. Vendar je bogatenje jezika na način obduciranja trupla, kot opisuješ, pač samo en apekt jezika. In nikakor ne trdim, da se tudi v tem smislu ne bi smelo jezika ščitit. Prav je, da se ga ščiti. Naj se to počne kvalitetno, ker kdor to počne izključno na način poskusa ubijanja vseh in vsega, kar deluje z drugih apektov, pomeni, da priznava lastno nesposobnost pri tistem, kar zastopa. Kar ni slabo za začetek na pot izboljšav, vendar naj prizna glasno in s prevzemanjem odgovornosti, da bi si lahko obetali izboljšave, ne pa da vsiljuje očitno nekvalitetne pristope pri ščitenju česar koli že.
Pred dvesto leti smo razmišljali natanko tako, kot je bilo logično glede na družbeno in kulturno klimo, ko se je narod eksistenčno počutil nadpovprečno upravičeno ogrožen. Tudi v tem primeru je pri poskusu postavljanja objektivnih ocen še kako pomemben celoten kontekst dogajanja. Danes bi se obnašali zelo podobno, če bi bila celotna slika stanja enaka, pa ni. Takrat si nam nameni in cilji glede na kontekst kar dobro očitno uspeli, danes pa je treba jemat v obzir predrugačen kontekst in delovat tako, da bi kar najbolje v namenu in cilju uspeli. Nemene in cilje pa je treba najprej definirat.
@commonsense:
Uporabljanje del drugih je bilo v tem primeru znotraj konteksta mišljeno, da Štefančič na primer uporabi filmsko delo nekega rešiserja in preko tega na primer razvija svoje antibušistične teorije, ugotovitve itd. V tem smislu je avtorstvo vedno tudi navedeno. Še preveč. Kar v naslovu, kot recenzija samega dela … hehe …
@Simona Rebolj
Dvakrat sem ti dodatno pojasnil, o čem pišem, in preciziral svoje stališče.
Že tretjič (če štejem tudi tvoj prvi odziv) pa si ti dokazala, da ne razumeš, o čem pišem.
Končna sodba – “kalki so v določenem smislu izraz jezikovne lenobe pisca” – je tako še vedno objektivna ugotovitev.
@commonsense
Žal ne vem, kaj točno imaš v mislih s “toporiščino” in Bledom – povej, prosim.
Ali se neki frazi da slutiti pomen ali ne sploh ni važno. “Razliti fižol” – fraza, ki sem jo navedel kot hipotetičen kalk – je brez znanja angleščine popolnoma nerazumljiva, četudi obe besedi poznamo. Kalk v klasičnem smislu torej “impregnirati” v pomenu “narediti nosečo” ni, a vendar je tudi to kalk (delni, pravim), saj iz tujega jezika vzame zgolj in le semantično plat – pomen (”narediti nosečo”) leksema, ki že obstaja v obeh jezikih (pogoj je seveda, da v različnih pomenih) in ga govorci obeh jezikov smatrajo za identičnega – “impregnate” in “impregnirati” izvira iz istega latinskega korena. Pri taki vrsti kalkiranja mora biti torej leksem (formalna plat besede) prisoten v obeh jezikih, vsaj v enem pa mora biti prevzeta (če si jezika nista dovolj sorodna, da je beseda smatrana kot enaka kljub temu, da ni v nobenem prevzeta – če ostanemo pri nosečnosti, bi bil iste vrste delni kalk v slovenščini lahko npr. “trudna” v pomenu “noseča” iz hrvaškega “trudna”).
@nik:
Na tvoja precizirana stališča sem tudi jasno podala replike. Tudi na to, zakaj se tega, kakor si preciziral, nikakor ne more označit za objektivno ugotovitev. Daleč od tega. Celo zavajanje je, ker gre za obravnave izven konteksta in posledično podajanje zavajajočih sodb. Podobno kot lahko izpadejo kakšne zlorabe raznih iz konteksta iztrganih izjav tedna po časopisih. Nekaj pač ni končna sodba, ker ti temu tako praviš. Štejejo le prepričljivi argumenti, sicer je bolje, da se sploh ne oglasiš.
@Simona Rebolj
Žal podajaš le replike na lastno stališče, moje namreč ni takšno, kakršnega si si namislila že v prvem odzivu. Ti mojo sodbo posplošuješ na stvari, za katere sem ti dvakrat (zdaj tretjič) povedal IZRECNO, DA JIH NE SODIM, poleg tega pa je že iz osnovnega besedila razvidno, za kaj sploh gre.
Jaz pravim: “Kostanji imajo bodeče ježice.”
Ti pa praviš: “To pa nikakor ne drži, ti grdi grdi hladnokrvni žabosecirač, zakaj si umoril kostanjev gozd? Rdeče-rjavo-rumena je vendar resnično izrazna plat medalje filinga barve jesenskega gozda!”
Končna sodba – “kalki so v določenem smislu izraz jezikovne lenobe pisca” – je objektivna ugotovitev.
Če ji ti širiš kontekst, potem se prepiraj s sabo, ne z mano. V pomoč pri prepiranju s samo sabo so ti lahko moji prejšnji odzivi.
@nik:
Ne, nikakor ne podajam replike na lastna stališča, ampak svoja stališča argumentiram kot natančno centrirane replike na tvoja.
Imaš pa prav, da se v bistvu “prepiram” sama s seboj, kar potrjujejo ravno mojo poanto. Kakšen smisel ima poskušat spregledat najboljše rešitve in bistva določenega problema, če se sogovornik, ki trdi, da mu je do nečesa mar, drži svojih stališč kot pijanec plota, tudi izvzetih iz konteksta, da se le njegov plot obdrži in je pripravljen povsem ignorirat vidike, ki ne vodijo na njegov mlin. V tem primeru na primer raje joče na robu marginale, kako neki nezaslišani lenuhi siromašijo slovenski jezik, niti za ped pa ni pripravljen pogledat iz kanala, kako bi konstruktivno in efektivno lahko prispeval k bojšemu dialogu. V tem primeru, da ne bo nesporazuma, ne mislim samo nate, saj mi predstavljaš s svojim načinom zgolj tipičen primerek delovanja jezikobrižnikov in literaturabrižnikov.
Skratka, kar trdiš, da ne sodiš, bi moral sodit, sicer je tvoje delo pomanjkljivo in služi zgolj trkanju po lastnih prsih na manipulativen način. Na popolnoma enak način namreč, kot trmasto otročje ponavljaš svojo domnevno objektivno ugotovitev, bi lahko trdil urednik, ki je na primer izrezal iz konteksta izjavo nekega duhovnika, ki ga je hotel prikazat kot šovinista. V kolikor si prebral celoten tekst, si ugotovil, da je ta duhovnik citirano izjavo sam uporabil kot stereotipen šovinistični citat in v nadaljevanju stereotip demantiral. Vendar je pod izjavo tedna pisalo samo šovinistična izjava duhovnika xy. Urednik bi se lahko enako zagovarjal, kot se ti, da pač ni sodil o kontekstu, a objektivno gledano gre za izjavo, ki je šovinistična. Halo? Kaj imamo od tega, da se gremo tako hinavsko igrico?
Predstavljaj si, da bi nekdo v vrhunskem romanu nalašč z nekim prepoznavnim sporočilnim namenom (mogoče celo s sarkastičnim ali ciničnim namenom opozarjanja na vidike sporočilnosti jezika in tehtanja mej verjetnosti, kaj se lahko prime) uporabljal tudi nemogoče prevode. Namesto, da bi zapisal, da je bil nepremagljiv in neprekosljiv, bi zapisal, da je bil kladivo. Namesto, da je nekaj priznal, bi zapisal, da je razlil fižol. Tega ne bi počel, ker bi želel bit len, niti romanu ne bi mogli pripisat lenobe z nobenega aspekta obravnave, samo z namenom in ciljem je uporabljal omenjene prevode. Morda sploh ni znal toliko angleško in se je še posebej potrudil poiskat nemogoče angleške fraze za določene slovenske izraze. Ampak ti veš, da gre objektivno gledano za lenobo.
A ne bi bilo na primer bolj konstruktivno, da bi dialog razšiljali. Mene bi mnogo bolj zanimalo tvoje mnenje na moje replike. Kakšen odnos imaš do delovanja, ki sem ga opisovala, a tudi molk, zavračanje pa še posebej, seveda odgovori. Vsekakor včasih še bolj kot tisoč besed. V tem smislu sva si povedala veliko.
@Simona
“Na popolnoma enak način namreč, kot trmasto otročje ponavljaš svojo domnevno objektivno ugotovitev, bi lahko trdil urednik, ki je na primer izrezal iz konteksta izjavo nekega duhovnika, ki ga je hotel prikazat kot šovinista.”
To sem povedal že na mnoge načine: cilj mojega teksta NI BIL prikazati Štefančiča kot lenuha, pač pa poudariti, da je kalkiranje (za kar pa sem res izbral za primer Štefančiča) v primerjavi z iskanjem domačih ustreznikov MANJ ZAHTEVEN (=bolj len) postopek, zahteva namreč manj truda. S Pollockom sem želel poudariti, da se moja sodba ne nanaša na estetski užitek, zato pa trmasto vztrajam, da je objektivna. Pijance in plot ti hvaležno vračam (ugotovitev pa je še vedno objektivna).
“Skratka, kar trdiš, da ne sodiš, bi moral sodit”
Da se ponovim: Štefančiča rad berem in njegov slog me zabava. A to je stvar okusa in temu sem se v svojem besedilu namenoma izognil, ker je besedilo o KALKIH in ne o Štefančiču. Zdaj se bom pa še malce pocitiral: “Kalkiranje ubija jezikovno raznolikost – na nivoju jezika, da ne bo pomote, lahko pa jo bogati na individualnem, avtorskem nivoju, a trenutna tendenca ni avtorska, pač pa kratko in malo (med)narodna.” Tu sem res rahlo preskočil na raznolikost, a bistvo navedka je razlikovanje med specialnim in generalnim, med posebnim in splošnim: Štefančičev slog mi je všeč (kako se rad ponavljam!) in kalki se vanj lepo vključujejo, a to ne spremeni dejstva, da je kalkiranje s stališča jezika v meri, v kakršni se pojavlja danes, izrazito negativen pojav.
Vse, kar pišeš, je res: o Čefurjih, o Pollocku&klasicistih, a to isto sem povedal tudi sam – v odzivih, medtem ko je tekst o drugi stvari! Še posebej res je tole:
“Predstavljaj si, da bi nekdo v vrhunskem romanu nalašč z nekim prepoznavnim sporočilnim namenom (mogoče celo s sarkastičnim ali ciničnim namenom opozarjanja na vidike sporočilnosti jezika in tehtanja mej verjetnosti, kaj se lahko prime) uporabljal tudi nemogoče prevode. Namesto, da bi zapisal, da je bil nepremagljiv in neprekosljiv, bi zapisal, da je bil kladivo. Namesto, da je nekaj priznal, bi zapisal, da je razlil fižol. Tega ne bi počel, ker bi želel bit len, niti romanu ne bi mogli pripisat lenobe z nobenega aspekta obravnave, samo z namenom in ciljem je uporabljal omenjene prevode. Morda sploh ni znal toliko angleško in se je še posebej potrudil poiskat nemogoče angleške fraze za določene slovenske izraze. Ampak ti veš, da gre objektivno gledano za lenobo.”
Primer si dobro napisala in morda ti bom na njem končno uspel prikazati, kaj imam v mislih, v povezavi z zgornjim svojim citatom:
“Kalkiranje ubija jezikovno raznolikost – na nivoju jezika, da ne bo pomote, lahko pa jo bogati na individualnem, avtorskem nivoju, a trenutna tendenca ni avtorska, pač pa kratko in malo (med)narodna.”
Torej, konkretne kalke navajam za ilustracijo (ker se mi jih iz objektivne lenobe ni dalo pobirati z vseh koncev in krajev, sem jih pač vzel pri Štefančiču, pa še naslov je tako bolj seksi), sodba pa je o tendenci, postopku, pojavu – ne o Štefančiču, ne o slogu. Sem pač žabosecirač.
Upam, da se zdaj razumeva.
“Skratka, kar trdiš, da ne sodiš, bi moral sodit”
Vsakič isto: ni problem v tem, da se Simona ne strinja s poanto, ampak se ne strinja že s samo izbiro poante.
nik, s toporiščino in bledom sem mislil -če se prav spomnim- na slovenistični kongres ali kaj tam nekje okoli leta 1970 na bledu, (že takrat je , kolikor se spomnim, dirigiral toporišič- spomnim se tudi še njegovih časopisnih dvobojev z gradišnikom) ter reformo, ki nas je obdarila ( na srečo ne za prav dolgo, hehe)z ekstremnim fonetičnim pisanjem in “predpisanim” izgovarjanjem tujk -spomnim se recimo rentakarja ( s povdarkom na prvem a-ju) , pa z bravci, prebivavci in podobnimi izumi. temu, in podobnim kasnejšim toporišičevim poskusom “larpurlartiziranja” slovenščine smo ( tisti, ki se nam je to zdelo smešno) pravili, in pravimo toporiščina. no, možakar je gotovo za kaj zaslužen, ampak krotovičenje jezika pa mu ni ravno v čast. IMHO.
se opravičujem,ker ne morem dogodkov natančneje opredeliti- od takrat je vendarle že 40 let, vmes pa sem se v glavnem z drugimi stvarmi ukvarjal.
Zadnje čase sem več kot enkrat pri govorcih/piscih opazil neverjetno trapast kalk, namreč izpeljavo iz angleške fraze “to hold water”, (npr.: His claim doesn’t hold water). Nekaj časa smo lahko občasno kje prebrali, da kaka trditev “ne drži vode”, kar se sliši še kar smiselno in razumljivo. Zdaj pa se uveljavlja mutacija te fraze, in tako lahko v Delu 9.1.2010 preberemo takle citat po Lojzetu Peterletu:”…Odpreti je treba javno razpravo, saj projekt ne pije vode niti po okoljskih niti po gospodarskih merilih.”
Gre za neke vrste dehidracijo, se mi zdi.
P.S.: Kalki bi utegnili biti ne le izraz jezikovne lenobe pisca, ampak tudi njegove retorične afnarije.
@commonsense
Razumem. Kot praviš, Toporišič je za marsikaj zaslužen, in to je treba reči. Toda, kdor dela več, dela tudi več napak. V slovenistični stroki je že dolgo moderno biti proti Toporišiču, žal na zelo nekonstruktiven (po domače: kritizirajo ga ljudje, ki nič ne delajo ali se na posamezna področja sploh ne spoznajo), kar se pozna tudi pri študiju oziroma študentih.
Polemike z Gradišnikom žal ne poznam. A kot vsakdo drug ima Toporišič kdaj boljše, kdaj slabše ideje. Ker so strokovne narave in se tičejo posamičnih primerov, se mi zdi edino smiselno presojati vsak predlog zase in ne zavrniti ali sprejeti jih kar v paketu. Če grem po tvojih primerih:
1) pisanje in izgovarjanje prevzetih besed po naše – to samo po sebi ni nič unikatnega, kajti to poznajo mnogi jeziki, npr. srbski, ruski, japonski. To so seveda jeziki z nelatiničnimi pisavami, a tudi v jezikih, ki uporabljajo latinico, ni to nič nenavadnega, konec koncev pišemo tudi mi “pica” in “čips”. To je bolj stvar okusa. Je pa res, da morda ne bi škodilo imeti redu – torej bodisi džez, šoping, lest minit, džus, lizing bodisi jazz, shopping, last minute, juice, leasing. A vseeno – po mojem stvar okusa. Norma pa vsekakor mora biti – glede pisave kot izgovora, a norma vedno lahko dopušča dvojnice.
2) glede nomina agentis tipa -lec oz. -vec v slovenščini dejansko vprašanje ostaja odprto, ker ne poznamo njihovega izvora. Uporabimo primer (zapisujem trenutno knjižno obliko) “bralec” – v večini narečij z redukcijo nenaglašenega polglasnika dobimo “bralc”, kar se izgovarja /brawc/. A popolnoma enako se izgovarja tudi oblika “bravec” -> “bravc” /brawc/. Žal nam tu ne morejo pomagati drugi slovanski jeziki, ker kažejo različne tvorbe (namreč oboje – poljsko “myśliwiec”, a tudi “strzelec”; hrvaško “ronilac”, ukrajinsko “гравець”), niti nam ne morejo pomagati slovenska narečja. Celo narečja, kjer “l” in “v” na koncu zloga izgovorno ne sovpadeta (rezijsko npr. se loči – “l” je /l/, “v” pa je /w/), nam dajejo mešane podatke – ponekod imamo tvorbe tipa -lec, ponekod one -vec. Zato je pravzaprav tudi to stvar okusa oz. bolje rečeno dogovora – trenutno je, da se -vec uporablja pri korenskih glagolih (pivec, brivec, pevec) in glagolih, ki imajo v korenu “l” (delavec, volivec), da se izogne dvema “l”, drugje pa se rabi -lec.
S strokovnega stališča to ni nikakršno krotovičenje jezika, pač pa ustaljevanje norme. Nujno bi bilo na primer v slovenščini uvesti poseben znak za polglasnik, za kar so že bili predlogi (že v 19. stoletju so jih zavrgli, češ da ji bil predlagani znak za polglasnik “pregrd”).
@matej babnik
Glede afnarije imaš prav, sploh politiki in novinarji na televiziji radi trpajo stavke s takimi frazemi in jih “duhovito” predelujejo.
Dehidracija, ja
@ nik
Želel bi si, da bi imeli svoj blog, kjer bi se redno oglašali; z užitkom sem spremljal tale zapis in komentarje in kar pogrešal jo bom, ko bo zadeva po blogovski naravi stvari najbrž počasi ugasnila.
Nik, hvala za ta zapis. Tudi jaz se toplo priporočam za še (marsi-)kakšnega na to temo. Zaradi mene lahko kar na razgledih, ker jih dokaj redno prebiram.
Francoska beseda “calque” pomeni preris, sled. “Papier-calque” je pa pavs papir. (vir: http://dictionary.sensagent.com/calque/fr-sl/)
@ervinator:
Haha … Ja, vsakič isto. Svoje pojasnilo ob mojih izlivih boš lahko samo še kopipejstal in počasi zadeva mogoče postane že fraza.
@nik:
Kot je ervinator poudaril, je najin ključen nesporazum predvsem v poanti in v prioriteti ali postranskosti obravnave konteksta. Osebno dojemam kot zelo škodljiv trena pomanjkanja kontekstov pri obravnavah česar koli že po medijih. To se mi zdi huda rak rana današnjega časa, ki rezultira v precejšnji ohromelosti sposobnosti umevanja kontekstov pri ljudeh in na sploh umevanja kaj kam sodi, zakaj in kam ne.
Mimogrede … kako se pa tvoj nick nik, pod katerim pišeš, najde tukaj, v kolikor zamudiš objavo novega prispevka na prvi strani?
Simona, res je vsakič isto. Ker se pač ne strinjaš z avtorjevo izbiro poante, mu podtakneš kontekste, glede katerih se ni opredelil, in logično napačno sklepaš o stališčih, ki niso njegova (ampak so tvoji konstrukti, strašila). Sama to upravičuješ s tem, da bi se avtor do vprašanj iz drugih kontekstov moral opredeliti zaradi objektivnosti. Vendar se motiš (verjetno tudi posledica tvojega karakterja): če namreč avtor zavzame stališče do treh vprašanj (namesto do samo enega), zaradi tega stališče glede kateragokoli izmed teh ni nič bolj objektivno. Seveda, možen ugovor je, da gre za predstavitev dodatnih kontekstov, in ne za zavzemanje stališč. S tem načeloma ni nič narobe, če vodi v zanimivo debato. Podtikanje stališč drugemu to pač ni.
nik @25 – hvala za izčrpno pojasnilo. res sem eden tistih, ki nič ne delajo
(sem namreč že penzionist), poleg tega pa po izobrazbi naravoslovec ( celo strojnik, ti so menda najhujši, je nekoč v drugačnem kontekstu rekel mrkaić)- in kot takemu mi normiranje nikakor ni tuje. le, da strojniki ne maramo polovičarstva- na pol delujoča črpalka ne pije vode, tako kot je tudi napol impregnirana ženska kaj dosti ne drži 
.
argumente za reformiranje in normiranje slovenskega jezika bi celosrčno (wholeheartedly) podprl, če bi bili dosledni. že od mladih nog sem bil navdušen nad projektom poenostavljene angleščine kot si je to zamišljal bernard shaw, in projektom »kleinschreibung« v nemščini. ne od enega, ne od drugega na koncu ni bilo nič.ostajam pač brezupen romantik.
sem tudi za zgledovanje po tujih jezikih “…to samo po sebi ni nič unikatnega, kajti to poznajo mnogi jeziki,…”. vendar se potem dajmo znebiti še , recimo, te nadležne dvojine, ki je tuji jeziki tudi nimajo. Prevajavci, osnovnošolčki , in najbrž tudi študentje, kot praviš, bodo hvaležni.
“vavec” ali “valec”: no ja, za strokovnjake je vprašanje res lahko odprto, a očitno je zdrava pamet prevagala , in iz zaukazanega “vavstva” na koncu le ni bilo nič. če bi bili dosledni, bi se prej kot vavcev lotili – na primer- črke L ki v besedah kot imel, zavil, prodal…, praktično nikoli ni izgovorjena L (no morda kje na skrajnem vzhodu države, rezijščine pa ne poznam dovolj). pisati bi torej morali imeu , zaviu, prodau.
takratna reforma je , če se prav spomnim, iztrebljala tudi nedolžne, stoletja stare “germanizme” , kot na primer ubogo žemljo in jo nadomestila z razpočnico, prav zabavni so bili tudi »vlačuga« (vlečnica), »razstopničiti«, »očevljiti«, »pizdočivka« ( tudi če je to kje in kdaj bil kakšen narečni izraz- kaj je narobe s siničko?) in podobno – zabavala se je vesoljna slovenija, a profesorju očitno ni šlo nič do živega, kolikor vem, se je še naprej ukvarjal z izumljanjem strojev za ponvičnike ( ena mojih najljubših knjig iz otroštva je bil hunterjev profesor modrinjak . ). če pa je vmes kdaj izumil tudi kaj koristnega, pa toliko bolje, le da za to najbrž vedo le strokovnjaki. a nekako se mi zdi, da je jezik namenjen predvsem njegovim bravcem in govorivcem. res pa ga je treba braniti ,še posebno danes, in predvsem pred jezikovno podivjano mladino – ampak ta bo itak rekla »who gives a shit«, če malce parafraziram našega vrlega premierja. ne vem pa, ali je izumljanje novorekov pravi način to mladino k uporabi pravilne, ali vsaj znosnejše slovenščine pripraviti.
se pardoniram za morda nekoliko lahkotnejši zapis, ampak sem mislil, da bo po simoninih globokih mislih nekaj plitvejšega dobrodošlo , hehe.
@ervinator:
Res se mi ne ljubi spet pričkat s tabo, ker se bo zagotovo sprožilo spet isto slepo črevo, ampak samo tole in na svidenje:
Nobenega podtikanja ni bilo. Gre za to, da so v določenih primerih konteksti zelo pomembni (jah, jebi ga, ločiš ali pa ne ločiš) in predrugačijo vtis in poanto tistega, kar je lahko avtor izbral za obravnavo brez konteksta. To sem pojasnjevala tako natančno na tem primeru, da bi moral bit že fejst bebec, da ne bi dojel, zakaj razgrajam. V tem primeru je šlo pač za bistvo opredelitve do pojma lenobe, česar ne moreš obravnavat izven konteksta kot objektivno dejstvo, ker na tak način po logiki stvari povprečen bralec dobi sporočilo, da gre za objektivno dejstvo nasploh. Podobno, kot pri obravnavi izjav izven konteksta, kar sem podala za primer (ja, vem, kako rad to ravno ti počneš tudi na svojem blogu, žal).
Tudi izmikanje, da ne gre za obravnavo Štefančiča osebno, sem pojasnila, da učinek na bralca pač ni tako distanciran (kar so potrjevali tudi komentarji), česar bi se moral avtor zavedat in mislim, da tudi se je zavedal, saj so vmes padle tudi izjave na račun obravnavanega avtorja (hitreje piše kot misli), ki so provokacijo (ki je avtor članka niti ni zanikal) tudi potrdile.
Skratka, kako ravna avtor članka z določenim obravnavanim objektom, ni nepomembnoin vedno nekako ravna, vprašanje je samo, kako, in nikakor ne, da sploh ne ravna. Izmikanje o distanci do objekta je popolnoma odveč. To me spomnja na nebulotična sprenevedanja o fuku s telesom, zgolj kot šport, ki nikoli ne more obstajat kot zgolj tako, razen če gre za nekrofilno akcijo s truplom. O obduciranju živih versus mrtvih sem pa tudi nekaj zapisala.
Hočem povedat, da mene prav nič ne briga, če mi nekdo pojasnjuje, na kaj je mislil, ko je nekaj počel, in kaj je domnevno ignoriral (čeprav smo našli obstoječe sledi ignoriranega), kot me eno figo freško briga, če bi mi ljubimec pojasnjeval, da mu fukanje s sosedovo Mico domnevno nič ne pomeni in se v odnosu z mano sploh ne obremenjuje s tem, pa zato ne razume, zakaj neki bi se jaz razburjala, ko sem odkrila pospermane tangice pod posteljo, saj gre vendar za nekaj čisto drugega, o čemer pri odnosu z mano sploh ne polemizira. Na to lahko odgovorim samo, da me ne briga, kako je mislil in da mi je morda kvečjemu žal, če res pojma o pojmu nima, kako določeno delovanje učinkuje na drugega v osnovi, da bi slednje lahko jemal v obzir in znal bolje vodit razmerja.
“Nobenega podtikanja ni bilo. Gre za to, da so v določenih primerih konteksti zelo pomembni (jah, jebi ga, ločiš ali pa ne ločiš) in predrugačijo vtis in poanto tistega, kar je lahko avtor izbral za obravnavo brez konteksta.”
Kontekst določi avtor sam. Tudi v zgornjem zapisu ga je (za večjo razumljivost na to opozoril celo v ločeni vrstici: “Vse lepo in prav, toda kaj sploh je kalk? Kaj ima to z Marcelom Štefančičem?”). V komentarjih ga je posebej zate še nekajkrat pojasnil. Tako kot sem to sam, in ne samo jaz, počel v preteklih debatah s teboj. Zato pravim, da je pri tebi vsakič isto.
Seveda se tebi, ki pač površno bereš in se ti v glavi ves čas logično napačno pletejo konstrukti, zdi kateri drug kontekst pomembnejši. Tvoje pojasnilo, da je bilo usajanje upravičeno že zaradi tega, ker se je podoben rebolj-učinek konteksta pojavil tudi pri drugih debaterjih, je precej šibko, saj drugi praviloma sprejmejo, če jim pojasniš, da nečesa pač nisi trdil. Se pa podobna pozicija kot pri tebi manifestira pri politikantu Vezjaku in pri nekaterih manj pismenih debaterjev.
@ervinator:
Ohohoho … ne bo šlo! Površnost je pač tvoja lastnost, ki jo rad naprtiš drugemu, moja marsikomu, predvsem površnežem, zoprna lastnost je ravno obratno.
Kontekst določi avtor sam, ja. Pa tudi izbor tem ali/in poante znotraj ali IZVEN koteksta (slednje je ponavadi bolj podvrženo spornosti). To avtor tega zapisa še kako razume (ali razumeš ti, ali se samo sprenevedaš, ni jasno), saj zapiše že na začetku:
“Nezmotljivo ga izdajata tako izbor tem kot – slog pisanja /…/ ki ga je, sicer posredno, oblikoval tudi izbor tem.” (p.s.: ocena se nanaša na Štefančiča)
Avtor zapisa je torej tudi sam pozoren na izbor tem, iz česar potegne marsikateri zaključek, torej razume pomembnost tovrstnih elementov pri oceni določenega branja!
“Je izredno plodovit – včasih je videti, da mu pero leti hitreje od misli (naših ali njegovih?)”
No, zgornji citat je pa samo za mimogrede še ocena avtorja, čigar pisanje kasneje secira na obdukcijski mizi kot kliničen primer neke “bolezni” pač. Saj s tem ni nič narobe. Narobe je samo zanikanje vendarle obstoječe povezanosti, ki vendarle sprožajo po logiki stvari na določen možen način poantirano sporočilo. Še posebej kasneje, ko kalke označi za izraz lenobe kot objektivno sodbo … hehe …
Kar se kontekstov tiče, je pomembnost konteksta odvisna od pomembnosti, kar seveda tudi pojasnim, zakaj in kako definiram pomembnost. Kakšen drug kontekst pa je lahko nepomemben v primerjavi s pomembnostjo izbranega konteksta s strani avtorja, kakršno mnenje ali ugotovitev je treba spet pojasnit. Definitivno pa ne gre zgolj za izbor po osebni muhi, ki nima nikakršnega efekta pri možni oceni primernega, manj primernega ali celo zavajajoče zastavljenega konteksta ali celo izvzemanja izven konteksta.
Mimogrede … A zdaj mi boš pa še po Razgledih smetil pod komentarji s svojim astigmatizmom?
Simona, tvoj astigmatski problem je, da seciraš predvsem lastne konstrukte (logične napake, ki se ti porajajo ob branju besedil drugih), ki pa jih zmotno predstavljaš kot stališča dotičnega, drugega.
Strinjaš se, da avtor (ne samo v tem primeru, ampak v splošnem) sam določi kontekst. Vendar pa mu zaradi svojega merila pomembnosti podtikaš druge kontekste, druge poante in druga stališča (v resnici torej konstrukte). Zato tudi ne razumeš in ne sprejmeš pomembnosti izbranega konteksta, kajti tebe prav nič ne briga, če ti avtor dodatno pojasni, kaj je mislil.
P.s.: Izjava, da „kalki so v določenem smislu izraz jezikovne lenobe pisca”, je seveda objektivna, kakor je pač vsaka banalna izjava objektivna. Tvoje zaletavanje v to izjavo priča ravno o tem, da sama debatiraš mimo izbranega konteksta in podtikaš stališča.
@commonsense
Joj, narobe si me razumel
“V slovenistični stroki je že dolgo moderno biti proti Toporišiču, žal na zelo nekonstruktiven (po domače: kritizirajo ga ljudje, ki nič ne delajo ali se na posamezna področja sploh ne spoznajo)” – tole se ne nanaša nate. Saj sem zapisal – “v slovenistični stroki,” v kateri pa ti nisi (kakor sem pravilno domneval). V mislih sem imel razne lektorje in učiteljice slovenščine, v zadnjem času pa celo študente slovenščine, ki so jih polna usta o “neuporabnosti” in “zaostalosti” Toporišičeve slovnice, češ da “zastarela.” Njihov argument je, da se mora norma popolnoma prilagajati rabi (uzusu), kar pa je v bistvu le predrzno ubesedena lenoba. Komur se ne da učiti norme, pač zahteva njeno posodobitev.
Naravoslovci so najboljši jezikoslovci, saj je tudi jezikoslovje v bistvu naravoslovje (in da se razumemo – literarne vede niso del jezikoslovja, kajti jezikoslovje ni isto kot filologija). Zato ti tudi ne bo težko banalne napake, ki si jo zagrešil v svojem “lahkotnem zapisu” (hehe): zmešal si namreč pravopis in jezik. Pravopis za obstoj jezika in norme sploh ni bistven. Jezik obstaja tudi brez pisne podobe. Zato si tule udaril mimo:
“sem tudi za zgledovanje po tujih jezikih “…to samo po sebi ni nič unikatnega, kajti to poznajo mnogi jeziki,…”. vendar se potem dajmo znebiti še , recimo, te nadležne dvojine, ki je tuji jeziki tudi nimajo. Prevajavci, osnovnošolčki , in najbrž tudi študentje, kot praviš, bodo hvaležni.”
Pravopis in slovnica sta dve različni stvari! Na kaki tehnični risbi (kot smo jih morali risati npr. v osnovni šoli) je bilo to, ali je črta narisana s svinčnikom 2B ali HB ali 5H ali 745Đ, le stvar dogovora (pravopis!). Kakšna je slika, je v celoti stvar dogovora. Ne glede na ta dogovor pa bo končni izdelek (slovnica – fonetika, fonologija, spregatev, sklanjatev, sintaksa, rekcija – z eno besedo, JEZIK) tak, kot pač je. Slovnica je eno, pravopis je drugo. Pravopis je dogovorjen način kodifikacije dejstev.
Da nadaljujem:
“argumente za reformiranje in normiranje slovenskega jezika bi celosrčno (wholeheartedly) podprl, če bi bili dosledni. že od mladih nog sem bil navdušen nad projektom poenostavljene angleščine kot si je to zamišljal bernard shaw, in projektom »kleinschreibung« v nemščini. ne od enega, ne od drugega na koncu ni bilo nič.ostajam pač brezupen romantik.”
V pravopisu jezikov, ki se zapisujejo s črkovnimi abecedami (1 glas = 1 črka), torej ne z zlogovnimi ali celo pojmovnimi, obstajajo tri načela, po katerih se lahko ravnamo.
1) Fonetično načelo (piši kao što govoriš)
2) Zgodovinsko načelo (ki je v resnici fonetično načelo – nekoč so zapisali jezik tako, kot se je izgovarjal, potem pa se je govorjeni jezik spremenil, zapisal pa je ostal nespremenjen; zgodovinsko načelo je v resnici fonetično načelo z izključenim “samodejnim posodabljanjem”)
3) Morfološko načelo (
ne upošteva se alofonije; vsakemu abstraktnemu “atomu” govorjenega jezika, strokovno rečeno “fonemu” nekega jezika je določena črka, ki se uporablja ne glede na konkretno “realizacijo” tega fonema)
Različni jeziki uporabljajo eno, dve ali vsa tri načela, vsak jezik pa jih razvrsti glede na prioriteto.
Srbščina npr. upošteva le fonetično načelo. Angleščina upošteva zgolj in le zgodovinsko načelo, tako tudi francoščina. Večina slovanskih jezikov, tudi slovenščina, pa kombinira fonetično načelo z morfološkim, pri čemer daje prednost slednjemu (zato pišemo “pisal” – ker se piše tudi “pisala” in je izgovorni /w/ v besedi /pisaw/ le konkretna realizacija abstraktnega fonema [l], katerega osnovna realizacija je /l/ – to pa seveda srečamo v besedi /pisala/ (osnovna realizacija je po navadi tista pred samoglasnikom); fonemu /l/ smo namenili črko , zato obakrat pišemo “l”, ker ima morfološko načelo prednost pred fonetičnim). Podobno kot slovenščina imata zadevo urejeno tudi npr. češčina in poljščina, medtem ko je ruski pravopis že bolj zgodovinski, po drugi strani pa je beloruski skrajno fonetičen.
Naprej:
““vavec” ali “valec”: no ja, za strokovnjake je vprašanje res lahko odprto, a očitno je zdrava pamet prevagala , in iz zaukazanega “vavstva” na koncu le ni bilo nič. če bi bili dosledni, bi se prej kot vavcev lotili – na primer- črke L ki v besedah kot imel, zavil, prodal…, praktično nikoli ni izgovorjena L (no morda kje na skrajnem vzhodu države, rezijščine pa ne poznam dovolj). pisati bi torej morali imeu , zaviu, prodau.”
“Zdrava pamet” je v zadevah, ki so stvar dogovora oz. celo poljubne izbire, precej neuporaben pojem. Poleg tega za “zdravo pametjo” lahko skriva mešanje laikov v stroko. Včasih je upravičeno, včasih pa ni – skratka, še en neuporaben pojem. O in glej prejšnji odstavek.
“takratna reforma je , če se prav spomnim, iztrebljala tudi nedolžne, stoletja stare “germanizme” , kot na primer ubogo žemljo in jo nadomestila z razpočnico, prav zabavni so bili tudi »vlačuga« (vlečnica), »razstopničiti«, »očevljiti«, »pizdočivka« ( tudi če je to kje in kdaj bil kakšen narečni izraz- kaj je narobe s siničko?) in podobno – zabavala se je vesoljna slovenija, a profesorju očitno ni šlo nič do živega, kolikor vem, se je še naprej ukvarjal z izumljanjem strojev za ponvičnike ( ena mojih najljubših knjig iz otroštva je bil hunterjev profesor modrinjak . ). če pa je vmes kdaj izumil tudi kaj koristnega, pa toliko bolje, le da za to najbrž vedo le strokovnjaki. a nekako se mi zdi, da je jezik namenjen predvsem njegovim bravcem in govorivcem. res pa ga je treba braniti ,še posebno danes, in predvsem pred jezikovno podivjano mladino – ampak ta bo itak rekla »who gives a shit«, če malce parafraziram našega vrlega premierja. ne vem pa, ali je izumljanje novorekov pravi način to mladino k uporabi pravilne, ali vsaj znosnejše slovenščine pripraviti.
se pardoniram za morda nekoliko lahkotnejši zapis, ampak sem mislil, da bo po simoninih globokih mislih nekaj plitvejšega dobrodošlo , hehe.”
S temle zadnjim delom se celosrčno strinjam
Na tem mestu se še enkrat zahvaljujem vsem za vse spodbudne besede in kritike!
Moj novi prispevek ste verjetno že zasledili. Kar se tiče iskanja mojih prispevkov na strani – kliknite na moje ime pod naslovom prispevka, pa se vam bodo izpisali vsi moji dozdanji – celih pet jih je
nik, “narobe si me razumel”-seveda sem se hecal.
za poduk v naslednjih odstavkih sem zelo hvaležen, to mi bo pomagalo še naprej vzdrževati , morda celo izboljšati mojo že prislovično raven skromnosti
počaščen pa sem, da se v zadnjem odstavku strinjava. tole si bom kar uokviril
in na steno obesil. takoj ko se bom okladivil in ožebljil, seveda.