Novi film Jamesa Camerona, ki je pravkar začel pohod po svetovnih kinematografih, je gotovo najbolj težko pričakovan film iztekajočega se leta in če upoštevamo, da je od režiserjevega prejšnjega filma (megauspešnice Titanic) minilo kar dvanajst let, to sploh ni čudno.
Tudi filmsko industrijo je namreč močno prizadela ekonomska kriza, denar za običajne hollywoodske izdelke je vedno težje zbrati, celo v ZDA je vse več neodvisne in nizkoproračunske produkcije, ki ima navadno prav takšne cilje in domete, kot to velja za primerljivo, vendar državno podprto evropsko produkcijo, zares univerzalno uspešnih filmov pa je vedno manj. Zdi se, da delno tudi zato, ker niti v Hollywoodu ne upoštevajo več temeljnega »zakona« filmskega ustvarjanja, da je namreč za uspešen film potreben dober in dosleden scenarij z izvrstnimi dialogi.
Cameronov Avatar, ki je menda najdražji film vseh časov, čeprav točnega podatka o produkcijskih stroških očitno nočejo objaviti, ocene se gibljejo med 300 400 milijoni dolarjev, takšnih težav prav gotovo nima. Film je spektakularen v vseh pogledih, čeprav gotovo še najbolj po tehnični plati, in naj si še tako želim, da bi mu tudi finančno uspelo, da bi torej zaslužil milijardo ali še več dolarjev, nisem čisto prepričan, da mu bo to uspelo.
Zakaj? Zato, ker gre v zasnovi za znanstveno fantastiko, to pa je žanr, ki precejšnjega (zlasti ženskega) dela populacije preprosto ne zanima. Drugače povedano, film si je super ogledati z otroki (preverjeno odličen sprejem devet in desetletnika), nisem pa čisto prepričan, da bi bilo enako z ženo, ljubico ali prijateljico.
Res je (planet?) Pandora podobna zadnjemu koščku neokrnjenega zemeljskega raja (drevesa so več kot veličastna, da o celi vrsti drugih rastlin in živali niti ne govorim) in s svojimi nenavadnimi tvorbami spominja na nore mladostniške sanje (in ovitke plošč Rogerja Deana), dobre tri metre visoki Navijci pa poosebljajo idealiziranega divjaka z nadnaravnimi telesnimi in duševnimi lastnostmi. Kot je tudi res, da korporacija, ki na Pandori pridobiva dragoceno rudo, spominja na prislovični imperij, ki ga zanima samo dobiček, medtem ko so divjaki samo manjša nadloga med to rudo in dobičkom, ki ga bo prinesla delničarjem.
Drugače povedano, vse skupaj je komaj prikrita aluzija na neprijazno oziroma pogubno vlogo Amerike v politični, ekonomski in ekološki katastrofi, v katero z vedno hitrejšim tempom drvi svet. In Navijci so s svojo dobesedno povezanostjo z naravno prav gotovo odlična metafora tega, kar smo na Zemlji že skoraj vsi pozabili. A vendar se mi dozdeva, da ljubezenska zgodba med avatarjem Jaka Sullyja in pandorsko princeso Neytiri (ki je kot »nezemljanka« prav privlačna) ni dovolj univerzalna in dovolj močna.
Pa filmu ne manjka ne liričnosti ne pirotehnike, da popolnoma prepričljivih računalniško generiranih likov in scenografije niti ne omenjam. Še dve uri in štirideset minut, kolikor Avatar traja, mine neverjetno hitro, kljub zoprno težkim in nehigienskim očalom za 3D projekcijo. Na koncu namreč kljub vsemu pridemo do zaključka, da je film namenjen bolj fantom kot puncam, to pa je tisto, kar bo z nekaterimi drugimi specifičnostmi najverjetneje odločalo o tem, kako uspešen bo. Da gre za enega vizualno in zvočno najprepričljivejših izdelkov hollywoodske industrije sanj, pa seveda ni sporno. Kot ni sporno tudi, da si ga je ob trenutni ponudbi naših multipleksov vsekakor vredno ogledati.
Pravo vprašanje ni “Kaj lahko reši Avatar?” ampak “Kaj lahko reši to wannabe kritično filmsko recenzijo?”. Iz teksta lahko namreč izvemo naslednje cvetke:
-zares univerzalno uspešnih filmov pa je vedno manj. Zdi se, da delno tudi zato, ker niti v Hollywoodu ne upoštevajo več temeljnega »zakona« filmskega ustvarjanja, da je namreč za uspešen film potreben dober in dosleden scenarij z izvrstnimi dialogi.
Univerzalno uspešnih? Ne vem, če je letošnji Transformers 2 z dobrih 800 mio $ prihodka od prodanih vstopnic dovolj uvierzalno, so bili pa studio executives vsaj dovolj pametni, da so upoštevali nasvet avtorja in za ta svoj uspeh izbrali “dosleden scenarij z izvrstnimi dialogi”.
-Zakaj? Zato, ker gre v zasnovi za znanstveno fantastiko, to pa je žanr, ki precejšnjega (zlasti ženskega) dela populacije preprosto ne zanima. Drugače povedano, film si je super ogledati z otroki (preverjeno odličen sprejem devet in desetletnika), nisem pa čisto prepričan, da bi bilo enako z ženo, ljubico ali prijateljico.
Avtor očitno govori na pamet in svojo lastno percepcijo žanra, ter s tem njegove gledanosti po parametru spola in starosti, razvije na isti način. Še več, tudi sam prizna da v to ni prepričan. Če bi se avtorju ljubilo preveriti podatke (šest klikov), bi med drugim ugotovil da je delež ženskega občinstva čez vikend bil 43% odstotkov in v 62% primerih so bili obiskovalci stari 25 let ali več. Argument “za žene i djecu” ne zdrži vode. Pa tudi če bi, kakšno vezo ima to s kvaliteto filma?
-A vendar se mi dozdeva, da ljubezenska zgodba med avatarjem Jaka Sullyja in pandorsko princeso Neytiri (ki je kot »nezemljanka« prav privlačna) ni dovolj univerzalna in dovolj močna.
V univerzalnost se še enkrat ne bom spuščal. Glede moči pa: (SPOILERS-ČE NISI GLEDAL FILMA NE BERI NASLEDNJEGA STAVKA) glede na to da tip zaradi nje prestane nekajmesečni trening borilnih veščin, se nauči uporabe orožja, se nauči letenja, se adaptira v povsem novo družbeno-socialno okolje, se nauči novega jezika in na koncu reši planet na katerem živi ter povrhu tega še zamenja raso, bi rekel da je vez NADVSE močna (KONEC SPOILERJEV).
-Še dve uri in štirideset minut, kolikor Avatar traja, mine neverjetno hitro, kljub zoprno težkim in nehigienskim očalom za 3D projekcijo.
Tole je čisto osebna preferenca in nima veze s filmom. Sam sem ga v 3D tehniki gledalv Xpandu, Koloseju in Tušu. Nikjer me ni nič tiščalo in nikjer ni bilo videti nehigienično. Ampak kot že rečeno-to nima veze s filmom.
-Na koncu namreč kljub vsemu pridemo do zaključka, da je film namenjen bolj fantom kot puncam, to pa je tisto, kar bo z nekaterimi drugimi specifičnostmi najverjetneje odločalo o tem, kako uspešen bo.
Na koncu namreč kljub vsemu pridemo do zaključka, da je recenzija namenjen bolj avtorju kot pa brlacem, saj je edina stvar ki jo izvejo to, da avtor ni kompetenten za pisanje tekstov s področja filmske umetnosti.
Jaz sem ves cas cutil mocno ekolosko sporocilo Avatara o skladnem zivljeju na Pandori. Nastope Zemljanov usporejal s pobijanjem Indijancev. Zdaj bo treba film sse enkrat pogledati z 3D ocalami.
MMM drži. Film je ne le tehnično bogat, ima tudi dober scenarij, režijo in nazadnje film ti daje misliti tudi o našem planetu, o naših življenjih ter odnosu do okolja-planeta.
Na žalost se s planetom ne moremo tako poistovetiti kot domorodci Pandore, saj ne moremo vzpostaviti neposrednega stika z naravo. Domorodci so namreč imeli sposobnost komuniciranje preko niti las, oziroma nekaj podobnega. Pravzaprav so vse ali pa skoraj vse živali imele ta dar, da so lahko komunicirale ena z drugo. In ta mentalna vez je bila tako močna, da je izničila celo naravno potrebo po hranjenju z mesom mesojedca-lovca.
Iz filma je mogoče z anagolijo prenesti mnogo podobnosti, ki sprva niso vidne. Primer kolonialnega osvajanja Amerike in iztrebljanja tamkajšnjih domorodnih prebivalcev. Se pa to dogaja še danes v bolj ali manj odročnih krajih, kjer najdejo nafto ali drugo pomembno surovino ali pa le potrebujejo več prostora za življenje.
Domorodec pa je skoraj enak opici in ga je pravično ubiti kadar stoji pravici nasproti. Kam nas bo prignal napredek, v opustošenje svojega planeta, v izkoriščanje drugih planetov, kdaj bomo imeli dovolj in kdaj bomo znali živeti na način, ki ni nujno povezan z denarjem.
Je denar res tako pomemben?
Ze ze Matej, s sporocilom ni nic dosti narobe. No, morda bi se malo vec sposorcili, ce bi film skrajsali, (odvzeli malo holywoodskega streljanja), in del budgeta za film donirali kaksnemu indijanskemu ali okoljskemu rezervatu recimo. Ce pa pac tega ne me zanima koliko denarja od vztopnic bo doniranega za to kar film sporoca.
Hlywood je pretirano postal sprejemljiva stalnica in celo kriticni nivo tega kaj je dobro. Celo v Evropi. Podobnih ekoloskih filmov s tezjo tematiko se ne gleda kaj dosti. In zalostno je predvsem dejstvo, da sodobni clovek potrebuje razne custne dodatke, da si sploh vzame cas pogledati neko jasno sporocilo, ki ga lahko vidimo ze v vsakem malce bolj ekolosko in okoljevarstveno naravnanem dokumentarcu.
Predvsem pa, bistvo – kaj bodo s sporocilom avatarja ljudje dejansko storili!? Ce je sporocilo mocno, film mocen, ogeldi veliki, zakaj ob samem ogledu film ne potekajo razlicne ekoloske aktivnosti in osvescanja?
Zal se mi zdi, da ljudi predvsem zanima ponovno vzburjenje kakor okolje samo. Taki in podobni filmi mi v sanje prinasajo slike. S tem pa ne umirjenih, zdravih sanj, temvec ciscenje astralnega nivoja, zaradi prenapetega custvenega dozivljanja.
Zato se vprasam, ali so ljudje cutveno zamrznjeni, da potrebujejo konstantne porive? Ali pa taksne in drugacne akcije zgolj zaposlujejo cloveksi um, da se ne ukvarja s tistim kar mu sporoca kot prioriteto.
No, pri vsem skupaj se mi zdi pac zalostno da se v tako dragem in casovno potratnem filmu, ne moremo brez pretiranega nasilja in holywoodarstva, ki preveckrat smrdi predvsem po zelji zasluzka.
Se tisto kar je naivno cisto, postane oblika za sluzenje denarja.