Saj poznate citate velikega moža, ki so danes malone pregovori: Knjiga je orožje, vzemi jo v roke, Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke in Komunizem ni radikalen, radikalen je kapitalizem. Do onemoglosti bi lahko citirala in sleherni stavek ste že slišali, čeprav njihovega avtorja morda nikoli niste prebirali. In po njegovem mnenju je to znamenje najboljšega sloga: Biti mora (slog namreč) takšen, da ga je mogoče citirati. Citat je neoseben. Kateri so najboljši sinovi? Tisti, ob katerih pozabimo na očeta!
Bertolt Brecht (1898 – 1956) je postal s svojimi idejami last vseh nas, ne da bi se sploh zavedali, kdaj smo ga posvojili. Zato je skrajni čas, da so mu pri založbi Studia Humanitatis posvetili dve knjigi. V prvi so zbrane Zgodbe gospoda Keunerja ter Me-Ti. Knjiga obratov, spremlja pa ju razmišljanje Brechtovega sodobnika in prijatelja Walterja Benjamina z naslovom Poskusi o Brechtu. Celotno knjigo je prevedla Amalija Maček. V drugi knjigi Čas je za Brechta! so zbrana razmišljanja o Brechtu in njegovem delu slovenskih intelektualcev Bergerja, Debenjaka, Dolarja, Komelja, Krašovca, Krefta, Mačkove, Milhonića, Oberstara in Pagonove.
Brechta danes poznamo kot zapriseženega komunista in ga imenujemo za prvega partijskega poeta Nemške demokratične republike. Zaslovel je ob pomoči Kurta Weila z Opero za tri groše, ki je nastala še pred njegovim bližnjim srečanjem z marksizmom, v katerem je videl edino možno rešitev za izhod iz krize, ki je zajela Nemčijo po zlomu ameriške borze (v tridesetih letih prejšnjega stoletja). Pri tem ne gre pozabiti, da je Brecht pripadal meščanstvu, a je čutil, da mora proletariatu (z učnimi komadi) pokazati, da je njegova edina rešitev socializem. Po njegovem mnenju ni dovolj, da je pisatelj s proletariatom solidaren le v svojem prepričanju, ampak mora delovati tudi kot proizvajalec. Pisateljeva naloga je, da je ljudstvu razumljiv.
Brecht je bil eden izmed prvih, ki so se v svojem času zavedli moči nove tehnologije: radia kot aparata za predvajanje radijskih iger in filmskega platna za predvajanje filmov, ki bi širili marksistično idejo. Kino je Brechta navduševal kot prostor, v katerem so vsi enaki: enak film si lahko ogledata zdravnik in dekla in oba bosta ob njem ganjena. Kino je enak za vse, ali, kot je dejal Kafka, eden izmed Brechtovih ljubših pisateljev, kino uniformizira oko. Film je imel, četudi se na prvi pogled ne zdi, pomembno vlogo v Brechtovem življenju. Leta 1932 je napisal scenarij za proletarski film Kuhle Wampe oder Wem gehört die Welt? (Hladni vampi ali komu pripada svet?), ko pa se je po letih preseljevanja po Evropi in bežanja pred nacizmom vendarle preselil v Ameriko, je skorajda edini denar, ki ga je zaslužil v ameriškem obdobju, dobil od scenarija za film Hangmen also die! (Tudi rablji umrejo).
Sicer je sovražil življenje v Santa Monici, nikoli se ni naučil prav dobro angleško, prepričan pa je bil, da je Amerika država z najboljšo politiko in najslabšo kulturo na svetu, medtem ko za Nemčijo velja ravno nasprotno. Verjel je, da je Amerika tipična država kolonistov, kjer ljudje živijo le zato, da preživijo in služijo denar, kulturni niso pa prav nič. Pri vsem skupaj ga je bolelo tudi, da so ga ljudje neprenehoma spraševali, ali pozna Thomasa Manna, ki je bil v tistem času prav tako v ameriškem eksilu, medtem ko priimka Brecht sploh niso znali izgovoriti. Genijev ego je trpel in čakal je le na zmago rdeče armade, ki bi ga odrešila življenja v Ameriki. Po vrnitvi v vzhodni Berlin je dobil svoj teater, ki ima še danes skorajda vsak dan razprodano dvorano, bil pa si je v laseh celo s partijo, saj je bil v času hladne vojne velik zagovornik pacifizma in nasprotnik jedrske oborožitve.
Zbirka esejev o Brechtu Čas je za Brechta!, nas, kot je v svojem tekstu zapisal tudi Miklavž Komelj, že s svojim naslovom postavlja pred vprašanje. Zakaj je čas zanj? Ker je bil pisatelj v času krize, v kateri smo tudi danes? Ker smo od njega končno dovolj oddaljeni, da ga lahko razumemo globalno in ne le kot ideologa? Brechtov lik se vsakih nekaj let spremeni: v sedemdesetih letih je bil priljubljen v državah z močnimi socialnimi konflikti ter so njegove parole uporabljali celo nasprotniki vietnamske vojne. Ob koncu osemdesetih let so ga označili za levičarskega oportunista in malone kapitalista, saj je v Nemški demokratični republiki (NDR) dobil svoj teater, stanovanje v mestu in ogromno hišo v okolici Berlina.
V zadnjih letih so nastajale študije s privlačnimi naslovi v slogu: Brecht&co: Sex, politics and making of modern drama (Brecht&co: Seks, politika in ustvarjanje moderne drame), ki pritegnejo širše množice, da ne govorimo o teorijah o tem, da je bil Brecht homoseksualec pa še spolni iztirjenec za povrh. Knjigi, ki sta izšli pri založbi Studia Humanitatis sta zato več kot dobrodošli. Zgodbe gospoda Keunerja omogočajo bralcu razumevanje Brechtovega pogleda na svet. Gospod Keuner je razmišljujoč cinik, ki natančno opazuje svet okoli sebe in si v sodbah o njem vseskozi nasprotuje. Posamezna misel gospoda Keunerja je včasih dolga le nekaj vrstic, spet drugič zavzema več strani, a se vedno zaključi s poanto. Včasih se zdi pisanje skorajda otročje preprosto, denimo ko deklica gospoda K. vpraša, kako bi bilo, če bi bili morski psi ljudje – ali bi bili prijaznejši do ribic? Gospod K. ji opiše, kako bi deloval svet morskih psov in med drugim navrže: “Tudi religijo bi poznali, če bi morski psi bili ljudje. Ta bi učila, da ribice šele v trebuhu morskih psov začno zares živeti.”
Poante se nadaljujejo v Me-Ti. Knjigi obratov, kjer mesto simpatičnega gospoda K. (Brecht je želel, da ga ob uprizoritvi na oder prinesejo, saj gospoda K. prav nič ne vleče nanj) nadomestijo velika politična (in intelektualna) imena s svojimi poantami. Svoje poglede na svet z Brechtovo domišljijo podajajo vsi: od Marxa in Engelsa, Trockega, Lenina, Rose Luxemburg, Hegla do Hitlerja. O slednjem je zapisal takole: “Hu-ih (Hitlerjev psevdonim), je dejal Me-ti, zahteva, naj bo ljudstvo herojsko. Kolikor šibkejši so kmetovi možgani, tem močnejše morajo biti mišice njegovih volov.”
Zapis Walterja Benjamina kot dodatek k dvema Brechtovima tekstoma zaključi knjigo v povezano celoto. Benjamin opisuje srečanja, ki sta jih imela s prijateljem Brechtom in pojasnjuje njegove poglede na svet. O pisatelju več kot prenekateri citat pove Benjaminov opis Brechtove delovne sobe. Na okenski polici je stal lesen osel, ki je kimal z glavo. Okoli vratu mu je Brecht obesil napis: Tudi jaz moram razumeti. V tem tiči bistvo Brechtovega dela: ni želel biti vzvišen intelektualec in meščan, ni želel pisati zase in svoje buržoazne vzgibe. Želel je, da njegova besedila, učne komade, razumejo množice in se iz njih učijo. Vedel je, kako se približati ljudem in nikoli ni podcenjeval pomena humorja.
To v svojem tekstu izpostavlja tudi Mladen Dolar, ki citira Brechta: “Za ljudi brez humorja je v splošnem težje, da dojamejo Veliko metodo.” In ker obstaja inherentna zveza med humorjem in dialektiko, navaja Dolar, je bil Hegel za Brechta eden največjih humoristov vseh časov. Temu Dolar v opombah doda, da je najhujša kritika Heideggerja prav v tem, da človek, ki samega sebe jemlje tako resno, ne more imeti prav. V vseh devetdesetih knjigah njegovih zbranih del ni namreč enega samega vica.
Benjamin v svojih dnevniških zapiskih pripoveduje, kako je Brecht glavno krivdo za njegovo bolehnost pripisal branju romana Dostojevskega Zločin in kazen. To je utemeljil s tem, da je tudi sam kot mladenič zbolel, ko je njegov sošolec na klavir zaigral Chopina. Obema genijema je Brecht pripisoval negativen vpliv na počutje, a njunih del, na Benjaminovo olajšanje, ni poimenoval z besedo šara, ki so je bile sicer deležne vse stvaritve, ki naj bi jim manjkal prosvetljiteljski značaj. Sicer pa se je Brecht zavedal, da bi ga po njegovi smrti, v času, ki bo daleč po njegovem, lahko označili za maničnega. Ob tem je izrazil željo, da bi ta, ki ga bo ozmerjal, uporabil vsaj izraz srednje-maničen. V tistem času, leta 1938, pa je ob vzponu nacizma preroško povedal: “V boju proti tem ljudem ne smemo izpustiti ničesar. Ničesar majhnega nimajo v načrtu. Načrtujejo za trideset tisoč let vnaprej. Srhljive stvari. Srhljive zločine. Pred ničemer se ne ustavijo. Vse potolčejo. … Načrtujejo opustošenje izjemnih razsežnosti. Zato se tudi ne morejo zediniti s cerkvijo, ki prav tako razmišlja v tisočletjih.” Zadnji citat iz Benjaminovega pogovora z Brechtom, ki je bil zapisan 25. avgusta 1938, pa se glasi: “Ne smemo se navezovati na dobre stare stvari, temveč na slabe nove.”
Površno bi bilo Brechta označiti za maničnega marksista in ideologa. Brecht je bil človek, ki je z vsem svojim bitjem ljubil svojo Heimat, domovino, in ni zmogel prenašati maličenja njene veličine. Zlato dobo weimarske republike je prekinila gospodarska kriza, nato pa so po njej začeli topotati še nacisti, ki jih je Brecht preziral bolj kot kdorkoli. In svojo domovino je branil tako, da se je obrnil k edini rešitvi, ki je bila vidna na obzorju: h komunizmu. In da ne pozabimo, Brecht je bil genij, ki je vedel, v kaj veruje.
