Igor Pribac

Primer Nekrep je vzdignil veliko prahu. Pravzaprav meglica še kar naprej lebdi v zraku  in nič ne kaže, da se bo kmalu polegla. V seriji zdravniško-pravnih primerov,  ki so vznemirili slovensko javnost od osamosvojitve, je primer Nekrep presežen. Toda njegova enostavna primerjava s predhodnimi domnevnimi napakami zdravnikov,  ki so postale predmet javnomedijske obravnave, ni poštena, saj je treba upoštevati, da je vsak naslednji primer pripravljal tla medijskemu življenju naslednjega. Če na primer Nekrep pogledamo s tega zornega kota, lahko v njem vidimo rezultat dolgega obdobja rastoče pozornosti javnosti do spornih zdravniških odločitev in malomarnosti v zdravniških vrstah, tj. do njihovega opuščanja odločanja.

V Sloveniji se takšni primeri praviloma niso prebili v javnost, če pa so se, se v njej niso prav dolgo obdržali.  Poskusi, da bi iz teh primerov naredili škandal, so naleteli na odpor, katerega jedro je velik moralni kapital, ki ga uživa zdravstveno osebje. Ta moralni kapital je brez večjih težav asimiliral posamične napake, zdrse v kakovosti storitev in nemarnosti, ki so se v javnosti ponujale kot odskočna deska za splošnejše obtožnice v delovanju zdravstvenega osebja. Prevladujoče stališče je bilo naklonjeno razvrednotenju teh napak, njihovemu dojetju kot nesrečnih naključij, ki jih nikoli ne bo mogoče povsem odpraviti in kot dokazov tega, da zdravniki vendarle niso čisto vsemogočni.

Tudi ko so domnevne napake imele tragične posledice, svojci preminulega, ki so se oglasili v javnosti in morda tudi sprožili tožbo na sodišču, praviloma  niso naleteli na javne izraze solidarnosti. Javnost je pravdo spremljala z distance. Da bi o teh posameznih primerih prirejali medijska omizja, ni prišlo nikomur na pamet. Tudi sume strokovnih napak je v očeh velikega dela javnosti prekrila domneva neomadeževane moralne integritete zdravnika – prepričanja, da se vsak zdravnik vselej po svojih najboljših močeh prizadeva v dobro pacienta.

V primeru Nekrep je na preizkušnji tudi ta domneva. In tega ne spreminja niti najnovejša argumentacijska linija ministrstva za zdravje, ki o Nekrepovi zdravnici po novem  govori kot o »žrtvi sistema«, tj. kot o žrtvi odsotnosti sistema specialistične informacijske podpore za diagnostično težavne primere: če to linijo sprejmemo, gospo Kunič razbremenimo individualne odgovornosti, toda ta odgovornost pade kolektivno na celoten sistem javnega zdravstva, ki je opustil razvoj sistemskih ukrepov, s katerimi bi preprečeval takšne primere.

Toda preboj in vztrajanje primera Nekrep kot teme razprave, ki se ji starši mladoletnih otrok vsaj v svojih notranjih monologih skoraj ne morejo izogniti, ni mogoče pojasniti samo z številnimi predhodnimi primeri. Vzporedno se je v zadnjem času zgodilo marsikaj, kar drugo z drugim  najeda polbožanski status zdravnikov in jih približuje ostalim smrtnikom. Ugotovilo se je, da so lahko omalovaževalni do časa svojih pacientov in jih  pustijo čakati v vrstah pred vrati ambulant. Naslednji naglavni greh, ki jim je bil postopoma in z vse večjo gotovostjo pripisan je bil pohlep. Zdravniški sindikalni boj tu ni bil odločilen.  Bolj je učinkovalo spoznanje, da kot popoldanski zasebniki ravnajo drugače kakor zjutraj, ko so zaposleni v javnem zdravstvu in da drugo identiteto obravnavajo kot sredstvo prve.

Še bolj rušilne učinke je tu imelo širjenje spoznanja o moči, ki jo ima farmacevtska industrija v zdravniških krogih, saj se bralec knjig, kakršna je Resnica o farmacevtski industriji Marcie Angell, ne more otresti srhljivega občutka, da so zdravniki splošne prakse samo marionete na nitki brezskrupoloznih farmacevtov, ki zdravje pacientov obravnavajo kot nenujen stranski učinek zadovoljevanja svoje grabežljivosti.

In nenazadnje je tu še učinek gripe H1N1. Bili smo deležni obilice zapisov o njenih uničevalnih potencialih in o poteku bitke farmacevtske industrije, da v rekordne času proizvede učinkovito cepivo. Zatem je potekala bitka držav, da bi si zagotovile zadostno število odmerkov. In ko bi morala steči akcija cepljenja, se je zalomilo. Izkazalo se je, da se ljudi, ki bi se hoteli cepiti, ne tre in – glej, glej – tudi med zdravstvenimi delavci ni bilo zaznati zagretosti. Priča smo bili zadregam, vidnim na tiskovnih konferencah zdravnikov in ministrstva, ki so pozivali k cepljenju in bili hkrati prisiljeni priznati, da v njihovih lastnih vrstah ni enotnosti o smotrnosti tega preventivnega ukrepa ter da jim načelo spoštovanja osebne avtonomije preprečuje, da bi kogarkoli v to prisili, še najmanj pa kolege, ki imajo enako stopnjo izobrazbe. Rezultati o stopnji cepljenosti prebivalstva in zdravstvenih delavcev so daleč pod pričakovanji in videti je, da bo veliko število odmerkov ob koncu sezone ostalo neuporabljenih.

Ob prvih resnih primerih okužbe z virusom H1N1 so nas mediji natanko seznanjali s potekom individualnega obolenja, ob prvem smrtnem primeru se je sprožil števec smrti zaradi nove gripe. Zlasti na spletnih portalih, ki lahko sledijo toku dogodkov tako rekoč v realnem času, smo kot najpomembnejšo vest lahko spremljali spreminjanje števca smrtnosti: ŽE druga,  ŽE tretja, ŽE šesta žrtev … Po dveh tednih razvoja epidemije pride do medijskega je prišlo do preobrata in do ugotovitve, da je njeno širjenje počasnejše od pričakovanega, da število smrtnih primerov ŠE NE dosega mesečne višine davka v življenjih, ki ga redno pobirajo naše cest in da so ljudje zelo skeptični do cepljenja.

Prispevek prihoda nove gripe k širjenju javne razprave o etičnosti in strokovnosti zdravniških odločitev v Sloveniji je v tem, da zdravniki niso mogli skriti pred javnostjo strokovne razcepljenosti glede primernosti cepljenja. Prepričljivost napotkov, ki jih bolnik prejme od zdravnika, se opira na zdravnikovo strokovnost. Ta pogosto velja za eno in nedeljivo, brez vsakršnih razpok, za trdno kot skala. Napotkom slepo sledimo, ker vanje ne dvomimo. Javni pozivi nekaterih zdravnikov k cepljenju, ki so jih kolegi očitno spremljali s figo v žepu, so pokazali, da znotraj medicinske stroke ni nič drugače kakor znotraj vseh drugih strok: obstajajo različna mnenja, med katerimi pogosto ni odločnega zmagovalca. Posledica tega stanja je, da je glede zdravja končna odločitev prepuščena vsakemu posamezniku, ki nase prevzema največje tveganje za svoje ravnanje.

Ko so nas v preteklosti zdravniki prepričevali, naj živimo zdravo in se ne  zanašamo na zdravstveno pomoč strokovnjakov, niso bili zelo uspešni, saj je nekdanja dostopnost razmeroma kakovostnih uslug javnega zdravstva dajala precejšnja jamstva za primer zdravstvenih tveganj. Čas, ko se plačljivost uslug v zdravstvu širi hitreje kot okužbe z virusom H1N1, in ko se je eklatantno jasno izkazalo, da zdravniki nimajo enotnega strokovnega mnenja o cepljenju, je storil več za širjenje zavesti o lastni odgovornosti za zdravje kakor mnoge kampanje poprej. Toda skupaj s to zavestjo je širil tudi spoznanje, da se iz istih razlogov o javnem zdravstvu potrebno javno pogovarjati. Skupaj s sumljivimi zdravstvenimi primeri in spoznanju o moči farmacevtske industrije je nov virus nepovratno iz steklenice spustil še enega duha.