Večino sredstev za program bomo spet dobili z evropskih natečajev, kjer je Mini teater postal vešč v črpanju sredstev, ampak sem od tega že kronično utrujen. Bolan sem od pisanja prošenj in razpisov. Včasih pomislim, zakaj tudi sam nisem raje zaposlen kje v javni instituciji, zakaj ne živim od državnega denarja in služim s projekti po strani kot toliko drugih. Imel bi dostojno plačo, honorarje. Ne bi imel skrbi, živel bi mirneje, brez strahu pred izterjevalci.
Sam moram zagotoviti mesečne plače za pet svojih redno zaposlenih sodelavcev in deset stalnih sodelavcev ter za vse izvajalce.
Zato resnično ne prenašam več »zgubidanskih fac« z mestnih hodnikov, ki me trepljajo po ramenu in mi govorijo, kako je Mini teater dobil vse. Oni so za svojo funkcijo, ki jo opravljajo redno, servisirani z javnim denarjem in niso v strahu, ali bodo končali v bankrotu. Do penzije so preskrbljeni. Ne prenašam primerjav z javnimi institucijami, ki jih je ustanovilo mesto ali država in jih v vsem obilno financirajo, z njimi pa me ob vsaki priložnosti primerjajo. Moj sodelavec Mitja Bravhar je po petih letih odšel iz Mini teatra, gotovo tudi zaradi tega, ker mu ne morem ponuditi 700 evrov večjo plačo, kot jo zdaj dobi v Kinu Šiška. Utrujen sem od trepljanja po ramenih in pogledov, ki mi govorijo, kako so mi vsi pomagali. Srečen sem, da dobivam pohvale, da me v anketah nominirajo za osebnost tedna in osebnost leta, a sem nesrečen ob spoznanju, da obljubljenih sredstev mesta ni, da na ministrstvu še zmeraj niso našli primernega vzvoda, da bi nam pomagali. Prostor, ki sem ga zgradil, ni moja osebna last – je last mesta in vse je napravljeno tako, da bo rabilo v javno korist. Utrujen sem od resnice, da je v Ljubljani vse manj publike na kvalitetnih predstavah. Mlajšim generacijam javne službe ne vgrajujejo navade obiskovanja gledališča, koncertov, razstav. Če nimate te sreče, da so vaši starši malce bolj premožni ali da nimajo sami navade »konzumiranja« umetnosti, ne spadate v ta pooblaščeni krog obiskovalcev. Predlagal sem, da bi po vzoru mnogih evropskih držav uvedli obvezo obiska dveh predstav, dveh filmov, koncertov in razstav v šolskem letu, ki bi jih subvencionirale javne službe. Ta obisk v mladosti bi vzgojil kritično publiko, ki razume sodobno umetnost.
Robert Waltl, gledališki ustvarjalec, v Delovi Sobotni prilogi
...
Morda že jutri pokličem sošolca Kuntariča in mu povem kako da je nesposoben. Le kako se ni domislil predloga zakona, da vsakemu zaposlenemu država financira po eno Murino obleko letno…in mu Muro nikoli ne bi bilo treba poslati v stečaj…
citiram \”nisem raje zaposlen kje v javni instituciji, zakaj ne živim od državnega denarja in služim s projekti po strani kot toliko drugih\”.
avtor originalnega zapisa (če se bo javil) naj pove, kje obstaja taka javna institucija. ne me basat. tako je mogoče bilo pred 15 leti – danes je vsak, ki se prijavlja na projekte (EU, nacionalne, mednarodnih institucij tipa IAEA,..) v situaciji, da to počne ker drugače sledi (skrajni primer) izguba službe ali vsaj močno zmanjšanje plače… in to v konkurenci, ki jo obrtnik nikoli ne bo spoznal, čeprav misli, da je on tisti zveličar, ki ve kaj konkurenca je (to mu v glavo vbijajo ekonomisti s titlni in njemu je to izjemno všeč). ja, na leto se spiše nekje 10 projektov,.. zmeraj novih, tako da po enem letu iztrošiš idej in znanja za celo življenje, ampak pustimo to, saj smo vendarle iz državice, kjer nam vrli ekonomisti vbijajo v glavo našo nesposobnost izpolnjevanja popolnoma stupidnih obrazcev iz denimo prestolnice evrokracije v bruslju.
avtor originalnega prispevka se obnaša kot fijakerski konj,..že dolgo ni več on tisti, ki je ubogi v opisani situaciji,..tako deluje celotna znanost (ali je potem komu sploh še do tega, da bi se vprašal, koliko je novih res kvalitetnih odkritij pri ljudeh, ki so jih uradniki (officerji), ki jim visijo nad glavo popolnoma zasužnjili s papirologijo in pikologijo?)f, tako deluje kompletni planet,.. in kako naj drugače deluje osem milijardna eksplozivno množeča se populacja, kjer za eksistenco rabimo le 5% od vse te silne množice, ki pobija in uničuje vse pred seboj? JA, z uradniki vendarle in z trdno vero, da mora vse rasti in se ploditi (religija vseh religij,..t.i. svobodni trg).
avtor se je pozabil holistično vprašati zakaj se mu to dogaja – pesnik pač.
James ima prav, ko opozori na to, da je problem, ki teži Waltla, širši. Je pa tudi sam »pesnik«, ker je problem še širši. Tudi sam se obnaša kot fijakerski konj, samo na nekoliko višjem nivoju. Pred 15 leti je bil gotovo med onimi, ki so se jim zdeli evropski skladi (domači pa so hitro prevzeli formo evropskih) indija koromandija. Pa je bilo mogoče videti takoj, da sistem pelje v katastrofo. Zasnovan ni po meri odjemalcev in javnega dobra, kar bi bilo edino ustrezno, ampak samo omogoča birokratom in politikom, da se izognejo vsaki odgovornosti. Izpolnjevanje »popolnoma stupidnih obrazcev« je namenjeno zagotavljanju popolne pravičnosti in nepristranskosti, to pa pelje k temu, da finančne podpore ne dobijo najboljše ideje, ampak najbolj spretno izpolnjene vloge. To še posebej velja za področje umetnosti in znanosti, kjer pomembnosti projektov ni mogoče objektivno meriti, še posebno ne v naprej. Ves sistem je naravnan na povprečnost, sčasoma pa bo služil samo še podpovprečnežem, ki bodo edini z užitkom izpolnjevali stupidne obrazce. Da bi razumeli globino problema, si je treba zamisliti, kaj bi si turisti ogledovali v Egiptu, Atenah ali Rimu, če bi tudi v preteklosti izbirali in financirali javno pomembne projekte na enak način, kot sedanja Evropa.
hm, se popolnoma strinjam s T. Rački, pri njegovem opisu stanja.
no, detajl, ki ga je zbodel (oz. ozkost) je zato, ker po predstavljenem primeru (ponazoritev s primerom) ni prebral naprej,..piše, tako funkcionira kompletni planet (z izjemami seveda, ki potrjujeo pravilo).
se pa z vsem povedanim strinjam.
za pikolovce pa: zanamci bodo gledali Dubaje. v nebo segajoče steklene stolpnice, ki imajo, če dobro pogledaš razpoke, so stale nepredstavljivih planetarnih zalog (nepovratno potrošenih), so odznotraj narejene iz stisnjenega pepela termoelekrarn (reciklaža oz. ponovna uporabna), se pregrevajo, stalno izpada elektrika, ker so načrtovalci pozabili, da bodo klime vključene vse naenkrat in ne ena zdaj, druga ko prva ugasne, so izjemno nekvalitetno dogrtajene, ker izvajaci niso imeli ustrezno usposobljene delovne sile (je bila pa najcenejša), itd. itd. .. ampak nazven pa se je včasih vse svetilo. kvaliteta ni zanimala nikogar – živeli smo v času, ko so ljudje doživljali egotripe ob rasti številk in je bila rast številk globalna religija.
Bo treba ponovno prebrati Parkinsonov zakon, ki ga, kolikor vem, ni ovrgel še nihče – ne desni in ne levi, ne črni in ne rdeči mravljinci. Zdi pa se mi, da so ga morali marsikje uporabljati kot učbenik, ker najbrž niso dojeli, da gre za satirično kritiko in ne za resna karierna napotila. Hm, morda sem ga pa jaz narobe razumel…