Janez Janša je, zdaj ste najbrž že dojeli, največji živi slovenski antifašist. Dojeli ste namreč, zakaj v času Janševega premierskega mandata mala, praktična Slovenija ni mogla zgraditi solidne avtocestne mreže, zakaj se je tistih dvajset kilometrov ceste od Ljubljane do Bregane v Janševem obdobju gradilo, kot da je Bregana na Bližnjem vzhodu, in zakaj so ceste v Sloveniji take, kot bi jih gradili Stalinovi taboriščniki in zaporniki na prisilnem delu, ne pa zanesljivi Hitlerjevi inženirji.
Jutri, gospoda, nihče ne bo mogel reči: “Da, Janez Janša je morda bil desničar in antikomunist, toda zgradil je avtoceste!” In ko bodo neonacisti za Hitlerja zahtevali odlikovanje za zasluge pri obrambi in zaščiti Nemčije, prav tako nihče ne bo mogel reči: “Tudi Janez Janša je gradil avtoceste, toda nikomur v Sloveniji ne pride na misel, da bi mu zaradi tega podelili kakšno državno odlikovanje!”
Če mene vprašate, je tega zmožen samo praktični Slovenec. Biti desničarski nacionalist in obenem antifašist. Biti antifašist in se obenem odreči antifašizmu. Odreči se antifašizmu in obenem prihraniti nekaj milijard evrov. Pri avtocestah prihraniti nekaj milijard evrov in obenem zajebati Hrvate.
Ki ne samo, da gredo lahko v Evropo samo po slovenskih tlakovanih cestah in makadamih, temveč se tudi s svojimi avtocestami izkažejo za največje naciste v Evropi. Tudi Hrvati se namreč razglašajo za antifašiste, pa vseeno nikomur ne pride na misel, da bi jih obtožil, češ da nimajo sodobnih avtocest.
Boris Dežulović, kolumnist, v Dnevnikovem Objektivu
“Če mene vprašate, je tega zmožen samo praktični Slovenec. Biti desničarski nacionalist in obenem antifašist.”
Izjava je podobno kretenska, kot če bi izjavil, da – razen pri praktičnem Slovencu – levičarski nacionalizem ni združljiv s protinacizmom.
P.s.: Dežulović v isti kolumni piše neumnosti tudi glede državnih proslav. Sprememba zakona se namreč ne nanaša na število dela prostih dni (edini dela prosti dan izmed zreduciranih proslav pa sploh ni državni praznik), ampak na organizacijo proslav.