Z one strani Atlantika, pravzaprav že z obale Pacifika, me prijatelj sprašuje, ali imam kaj dodatnih informacij v zvezi z najnovejšim razvojem dogodkov v primeru Patria. ‘Kdo vleče niti?’ Ne sprašuje me prvič, tam živi že dolgo in ne bom mu prvič odgovoril, da ne verjamem v nekogaršnje vlečenje niti. Ta ali oni vleče (ali vsaj poskuša) to ali ono nit, to že, kar nekaj jih je, a ne gre po sistemu dve levi-dve desni ali kakšnem podobnem. Nobene figuralike ni videti in dvomim, da jo bo kdaj koli.
Kar nastaja pred našimi očmi je ena takšna (monumentalna in kolektivna) pollockovska akcijska abstrakcija, v kateri tu in tam kakšen drobec nemara na ‘nekaj’ spominja (recimo na aktovko ali konkurenčnega proizvajaca, na slikarja ali doktorja, na preiskavo ali politično zaroto, na medijski senzacionalizem ali obtožne predloge …), a je kot del celote ‘neprepoznaven’, medtem ko kompozicija sama omogoča vstopanje in izstopanje ustvarjalcev in opazovalcev na kateri koli poljubni točki tako v prostorskem kot časovnem pogledu.
Tako ne obstaja niti ozadje niti ospredje Patrie, kot s samim oklepnikom se lahko po podobi primera sprehajamo naprej in nazaj, postrani, navzgor in navzdol in vrtimo na mestu, streljajo pa v vse in iz vseh smeri nove podrobnosti pa nastajajo glede na trenutni navdih in tudi mi, opazovalci, jih razumemo ali pa ne glede na to, kaj pričakujemo, da smo videli (in ne morda kaj smo pričakovali, da bomo videli). ‘Globina’ primera se konča na povšini, ta pa se para in štrika globoko na sever in verjetno tudi jug, pa malce zahodno in malce vzhodno,v časovni razsežnosti pa je podoba sicer začela nastajati na določen dan, a je pravzaprav neomejena ne le ‘naprej’, temveč tudi ‘nazaj’.
In če bi kdo tukaj pomislil, da se slednje vedarle ‘mora’ končati najkasneje leta 1991, bi se bridko zmotil. Morda zato, ker ne spremlja poročil in ne bere časopisov. Prav to pa dokazuje, da je mogoče v podobo vstopiti in jo zapustiti na poljubni točki, da je njena površina hkrati globina in da je ‘pravilna’ vsaka interpretacija posameznih vidnih in nevidnih elementov in celote, ki itak v nobenem trenutku ne more biti cela, saj je v njej bodisi nekaj preveč bodisi nekaj premalo oziroma ji vselej zmanjka prav tisto, kar pričakujemo, da smo videli ali pojavi tisto, česar pričakujemo, da nismo videli.
Celo to, kar se zdi edino definitivno, namreč, da je primer Patria prvovrstno kulturno vprašanje, ni gotovo, saj ga ta izjava ‘povratno’ že umešča v podobo političnega prostora, ki se ‘kulturnemu’ izmika.
...
