Igor Pribac
Izročitev Nobelove nagrade za mir ameriškemu predsedniku Baracku Obami v Oslu je bila priložnost za vnovičen izbruh polemik, ki so ameriško in svetovno javnost razdelile že ob razglasu, da je letošnji dobitnik te prestižne nagrade prav on. Tedanje začudenje nad izbiro, ki ga je med prvimi izrazil prav lavreat sam, je zdaj seveda umanjkalo in prepustilo mesto manj čustveno nabitim analizam.
Tako rekoč noben komentator, niti nagrajenec sam v svojem govoru ob vročitvi, se ni mogel izogniti ugotovitvi, da gre nagrada za mirovniška prizadevanja v roke poveljniku najmočnejše vojske na svetu, ki je trenutno zapletena v dve vojni, in da se slovesna podelitev odvija le kakšen dan po njegovi odločitvi, da kontingent ameriških sil v Afganistanu okrepi za dodatnih 30.000 vojakov, ali tretjino tistih, ki so že tam.
Malha golih dejstev za tiste, ki bi hoteli braniti odločitev norveškega komiteja res ni posebej prijazna. In res se je marsikateri komentator, v svojih zapisih iz te zagate rešil v kot s priročno ugotovitvijo, da je odločitev o prejemniku Nobelove nagrade za mir vselej bila politična in da je bilo tako tudi tokrat.
Toda trditi to in pri tem ostati, je isto kakor reči, da je nagrada prišla v napačne roke. Celo več: če obstanemo na tej točki, ne trdimo le, da so kandidati, ki so veliko zaslužnejši od ameriškega predsednika, dokazovanja tega, ali Obama sploh ima kakšrne mirovniške zasluge, se niti ne lotimo in tako dopustimo kot možno tudi stališče, da sploh nima nikakršnih zaslug in celo, da so te negativne vrste.
Sam se s puščanjem odprtih teh možnosti ne strinjam. Res je, da Obamovo prevzemanje poveljniške palice v Bushevih vojaških projektih, ki sta okrepila konfrontacijo med Zahodom in islamizmom, pomeni resno težavo, če ga želimo narediti za mirovnika, vendar ga lahko tudi na tej fronti branimo tako, kot se je v govoru tudi sam, ko se je prelevil v moralnega filozofa in med vrsticami povedal, da bojevanje iz vojaka še ne naredi ljubitelja vojne, da je vojna lahko pravična in sredstvo za doseganje miru. Sam se nikakor ne strinjam, da se je vojna v Afganistanu začela kot pravična vojna, tudi tista v Iraku ne, vendar priznam, da je upravljanje s situacijo v Afganistanu zdaj kočljivo.
So težave, če hočemo braniti Obamo mirovniško zaslužnost, in bojim se, da bodo te z odtekanjem njegovega mandata še večje kakor so zdaj, tako da bi mu nagrade, ki jo je zdaj prejel, tedaj ne bi podelili. Vendar vseeno mislim, da je do zdaj veliko storil za mir v svetu. Moje stališče je še najbližje tistim kritikom izbora, ki so ob novici, da je Nobelova nagrada za mir letos odšla v njegove roke, vzkliknili, saj je doslej le govoril, kaj namerava narediti, vendar nič od tega še ni storil!
Res je, svojih načrtov še začel ni dobro uresničevati, ko mu je v roke že padla nagrada, ki so jo drugi politiki dobili po več letih uspešnega in predanega dela. Toda to ne pomeni, da Obama ni ničesar storil. Te ocene so nekoliko preveč kratkovidne in pozabljajo, da je delo politikov govorjenje in spet govorjenje. Politika je predvsem stvar tega kdaj, kako, komu kaj rečeš. Izjemen mirovni uspeh Obame je, da uspel nagovoriti ogromno ljudi z vseh celin, z vseh zemljepisnih širin in dolžin in da so ti v njem prepoznal človeka, ob katerem lahko upajo. Njegovi predvolilni govori, njegov epohalni berlinski govor, kairski in drugi govori so bili govori kresnika. Mnogim, ki so nad politiko in politiki že obupali, je upranje na novo prižgal. Upanje, »da, zmoremo«, da je drugačen, boljši, pravičnejši svet mogoč, da je ni stvari, ki bi se lahko postavila po robu združeni volji ljudi.
Prižigati upanje v ljudeh, da ima politika še moč spreminjati odnose, po tridesetih letih, ko se je figura politika samo zmanjševala v obratnem sorazmerju s krepitvijo figur lastnikov gospodarskih imperijev, najuspešnejših menedžerjev, je velik uspeh. Narediti to v času najhujše gospodarske krize zadnjih sedemdeset let je še pomembnejše.
Prižigati upanje v ljudeh je neizogibno tudi v prizadevanjih za svetovni mir. Upanje, ki ni nič drugega kot zrtje v prihodnost ob pričakovanju, da bo vsota vsega dobrega, kar nas v njej čaka, presegla vsoto vsega hudega, je temeljni gradnik miru in stabilnosti v svetu. Kdor je ob up, je ob strah. Biti ob up in strah pomeni, ne imeti ničesar, kar bi lahko izgubili, ničesar, kar bi lahko pridobili. Drugega, s katerim bi lahko sklenili mir, reševali skupne težave, sodelovali za boljši jutri so, ljudje te vrste že davno izgubili.
Kdor širi upanje, ustvarja pogoje za mir. Kot rečeno, Obama kot politik v realnem svetu to vlogo apostola miru nujno bolj ali manj zapušča. Njegova zasluga, da jo je sploh kdaj zasedel, ta ostaja.
...
Ker sem naravoslovec, bom preprosto odgovoril s samo enim razlogom.
Ker ni v enem letu zaprl letovišča (beri koncentracijskega taborišča), si ne zaluži Nobelove nagrade.
O razvrednotenju le-te lahko kdaj drugič.
Igor je mogoče že dovolj politično zrel, da se vpiše v kakšno stranko – recimo najnovejšo.
Solarij vabi…
@igor
Se strinjam, da gre vsakomur, ki v teh časih na globalnem nivoju lahko tako vpliva na javno mnenje in širi upanje, treba čestitati. Morda ga celo nagraditi. A če temu ne sledijo dejanja, je to zgolj zloraba pozicije moči in lovljenje ravnotežja obstoječih razmerij. Mislim, da so tu na enako noto upanja igrali podeljevalci Nobelove nagrade. Upajo, da bo Obama tudi z dejanji temu sledil.
Tale zaključek mi pa ne da miru:
“Kdor je ob up, je ob strah. Biti ob up in strah pomeni, ne imeti ničesar, kar bi lahko izgubili, ničesar, kar bi lahko pridobili. Drugega, s katerim bi lahko sklenili mir, reševali skupne težave, sodelovali za boljši jutri so, ljudje te vrste že davno izgubili.”
Na tem mestu bi pričakoval, da Igor ne dvigne rok in upa, da ta drugi še živi, če se strinja, da je Obama upravičen do nagrade in upa, da bodo dejanja sledila. In večje kot je upanje, bolj radikalna morajo ta dejanja biti (vsaj tako kot so bila radikalna dejanja nasilja). Namreč, če ni več drugega, s katerim bi lahko sklenili mir, potem ga moramo skleniti s samim seboj in s situacijo v kakršni smo. Te pozicije pa ne morem sprejeti, če še vedno upam. Torej se zgodi nujen premik z drugega na nas same kot nosilce upanja in dejanja hkrati. Edino v to še polagam svoje upe!