Zanimivo je, kako hitro se spreminjajo ideje in teorije, do katerih se dokoplje človek, sam pa se spreminja precej bolj počasi. Znanost in tehnologija v najširšem pomenu, pa tudi družbene vede in umetnost – vse se spreminja. Če bi hoteli našteti teorije ali umetniške smeri, ki so ostale nekaj desetletj nespremenjene, bi imeli precej težav. Seveda se spreminjamo tudi mi. To bi gotovo priznali celo v stranki Nova Slovenija. Toda družina, ta temelj družbe in naroda, se ne sme spremeniti. Nikoli in nikdar.
Zato je zdaj pri nas precej huda zagata z razumevanjem novega predloga družinskega zakonika. Temeljni nesporazum se vrtinči okoli predloga, po katerem bi istospolna skupnost veljala toliko kot tradicionalna družina, poleg tega pa bi smel istospolni par celo posvojiti otroka. Ker že dovolj dolgo živim tu in si domišljam, da poznam (nas) Slovence, kar brez raziskave javnega mnenja tvegam trditev, da je za večino državljanov to preveč radikalen poseg v tradicionalno družbeno ureditev.
Kar ni presenetljivo. Niti da Nova Slovenija straši državljane, kako s tem predlogom vlada spodkopava ‘obstoj slovenskega naroda’. Ali da predlogu ‘po službeni dolžnosti’ nasprotuje novi ljubljanski nadškof Anton Stres in da ima civilna iniciativa za družino in otrokove pravice že več kot 15.000 podpisov ljudi, ki nasprotujejo takšnemu predlogu družinskega zakonika. Toda celo v Novi Sloveniji in v katoliški cerkvi so se v zadnjih letih nekako navadili sprejemati tako imenovane enostarševske družine, kar v razumljivejšem besednjaku pomeni samohranilke in njihove otroke. Te ženske (in njihovi otroci!) so še vedno priklenjeni na sramotilni steber ‘zdrave družbe’, vendar jim je ta vsaj toliko podaljšala verigo, da jim ni treba stati čisto ob stebru.
Kaj pa njim mar, če sociološke raziskave kažejo, da se je pojem družine v zadnjem stoletju, še posebej v zadnjih tridesetih letih, močno spremenil, da je oblik družine več in da so bolj ohlapne. Res nas lahko preseneča, da nihče izmed nasprotnikov novega družinskega zakonika ne poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj s tistimi otroki, ki že živijo v istospolno usmerjenih družinah. Kako jim omogočiti enake pravice, kot jih imajo njihovi vrstniki v ‘pravi družini,’ na kateri temelji slovenstvo.
Izjava tedna
Imela sem toliko energije, da sem spekla sedem pladnjev piškotov, malinovo pito, pospravljala sem brez daha. Ni čudno, da nekateri otroci pol leta po cepljenju postanejo hiperaktivni. Moje telo je očitno hitrejše od zahodne medicine in sem naval energije začutila že uro po cepljenju. Napisala sem novoletne voščilnice, se igrala z mojima deklicama. Krasno, povem.
Alenka Mirt Iskra, specialistka za področje zdravja na Pop tv o pozitivnih učinkih cepljenja proti novi gripi
Morda je dejstvo, da je Zdenka Čebašek Travnik, ki po uradni dolžnosti varuje človekove pravice, po poklicu psihiatrinja, zgolj slučaj. Vsekakor pa ji spoznanja njene stroke lahko izdatno pomagajo pri razumevanju slovenskega človeka. Zato ni nikoli neposredna in napadalna, temveč poskuša z naštevanjem primerov dobre prakse pokazati pot iz zagate. Raziskave na dovolj velikem vzorcu otrok iz istospolnih skupnosti, opravljene v tujini, kažejo, da lahko celo takšni starši otroku omogočijo zdrav psihičen razvoj. Država mora poskrbeti, da ti otroci niso diskriminirani (nega v primeru bolezni, preživnina ali dedovanje po nebiološkem staršu itd.), kar vse pri nas ne velja, zato so njihove človekove pravice kršene. Če slučajno koga zanima, kako poteka razprava o tem vprašanju v naši spletni družbi, je dovolj, da preleti komentarje tule. Preden se odpravite tja pa še tole opozorilo: pred nezaželenimi učinki tovrstnega branja vas ne moreta obvarovati ne zdravnik ne farmacevt. Država ima trenutno pomembnejše opravke.
Lepo je videti premierja v vlogi svetovalca ministrom, ko gre za nastope v javnosti. Tako je ministru, ki ga imajo volilci trenutno najraje, povedal, naj v bodoče premisli, preden kaj javno izreče. Saj veste, kaj piše v knjigi vseh knjig: naj vrže kamen tisti, ki je sam brez greha. Kar pa ne velja za ministrskega predsednika, ki je na zdaj že znamenitem pogovoru z vrhunskimi gospodarstveniki izjavil, da bi državna uprava lahko dobro delala tudi s polovico manj zaposlenimi. Premišljena izjava je nemudoma pognala v zrak sindikate v javni upravi (’populistična izjava, všečna turbokapitalistom ter nepoznavalcem dela uradnikov’), v televizijski studio pa ministrico za javno upravo, ki je pojasnjevala pravi pomen premišljenih besed predsednika vlade.
