Nogometaši niso edini športniki, zasvojeni s stavami

‘Hej Mike, tale fant, igralec, nam je dolžan deset, petnajst, dvajset tisoč dolarjev. Hočeš, da ga ustavim?’ –
‘Ne, seveda ne, zakaj bi ga ustavljal. Daj mu denarja, kolikor ga hoče. Daj mu stopetdeset tisoč, dvesto tisoč. Nič te ne stane, denar je samo na papirju. Naj stavi. Svetuj mu. Namigni mu, naj stavi na konja, ki bo izgubil. Tega fanta potrebujemo. Kontrolirati ga hočemo …’
Michael Franzese, nekdanji član mafijske družine Colombo iz New Yorka

Michael Franzese je nekdanji mafijec, sin nekdanjega newyorškega botra botrov ter eden redkih mafijskih skesancev, ki se mu je uspelo izogniti maščevanju in v ‘drugem’ življenju celo uspeti. Piše knjige, predava poslovnežem, o njem snemajo hollywoodski film. Pustimo zdaj ob strani, kako mu vse to uspeva, v tej zgodbi je zaradi nečesa drugega. V svoji mafijski karieri je med drugim obvladoval športne stavnice v New Yorku, predvsem pa množico bolj ali manj vrhunskih športnikov, ki so se predajali tej strasti.

Junija letos, se pravi v času, ko je bila UEFA že globoko sredi preiskave o prirejanju tekem v evropskih ligah, je bil Mike v Evropi. Na Univerzi v Coventryju je pripovedoval o tem, kako preprosto je s pomočjo stav vplivati na športnike, sodnike in na športne izide. Vredno ogleda! Njegova pripoved povsem pritrjuje tistemu, kar je lani v knjigi The Fix trdil Declan Hill: z virusom prirejanja rezultatov so okužene vse športne panoge, razmere pa so še posebej alarmantne v nogometu, kjer menda v nekaterih ligah na nedovoljene načine vplivajo kar na 80 odstotkov vseh izidov. 200 tekem, ki jih preiskuje UEFA, je torej zgolj kepa, ki se bo morda odvalila z vrha ledene gore – če bodo preiskavo uspešno speljali do konca in dokazali kar trdijo.

Prirejanje športnih rezultatov ni nova disciplina, toda tako preprosto kot je danes, ni bilo še nikoli. Športne stave so se preselile v virtualni prostor. Ni več treba odhajati v uradne stavnice ali ilegalne beznice. Na internetnih stavnicah lahko kadarkoli staviš na katerokoli tekmo na planetu. Da, sediš doma nekje v Indiji in staviš na slovensko Dravo! V igri nista več le zmaga in poraz, staviš lahko na karkoli, če najdeš nekoga na drugi strani, ki je pripravljen staviti nasprotno. Stava tudi ni več razmerje med vami in stavnico. Ta ne odgovarja več za vsebino stav in njihov razplet. Je le še posrednica med vami in vašim nasprotnikom. Ne zanima je, na kaj stavite, ali kot pravi osivela legenda nemške bundeslige Franz Beckenbauer, danes predsednik Bayerna: ‘Stavite lahko tudi na to, kdo med igralci na igrišču bo prvi dobil prvi siv las na glavi.’ Stavnica je plačana zgolj za posredovanje, in si ob kakršnemkoli izidu od zmagovalca vzame svojo provizijo.

Kdor se odloči, da bo na nezakonit način vplival na izid tekme, lahko torej poljubno oblikuje svojo stavo. Ni mu treba staviti, da bo ‘njegova’ ekipa zmagala. Stavi lahko, da bo izgubila. Lahko denimo stavi, da bo izgubila za veliko več golov, kot bi bilo realno pričakovati glede na njeno trenutno formo. Konja je praktično nemogoče prisiliti, da bo v dirki zmagal, če tega ni sposoben, vsakega konja pa je mogoče prisiliti, da nekoliko zaostane … Podobno je tudi z delnicami gospodarskih družb. Celo izvršni direktor le s težavo vpliva na rast vrednosti svoje delnice na borzi, prav vsak njegov delavec pa lahko na svoj način vpliva na njen padec.

Kdor želi vplivati na izid tekme, mora obvladovati igralce, sodnike in kvečjemu še koga od klubskih funkcionarjev. Manj kot je vpletenih, boljše je. Prirejanje nogometnih rezultatov je v tem pogledu pravzaprav ena bolj zapletenih operacij. Na igrišču je štiriindvajset igralcev in trije sodniki, ob njem množica kamer, ki spremljajo sleherno pot žoge, na tribunah in pred domačimi zasloni pa tisoči ali celo milijoni gledalcev.

Vzemimo na drugi strani tenis, boks, tek na deset tisoč metrov ali katerikoli drug individualni šport. Kako športniku, ki nima v življenju nobene realne možnosti, da bi se prebil do šampionskih naslovov in večmilijonskih zaslužkov, ki v športni industriji pripadajo najboljšim, dokazati, da je na neki tekmi odbijal žogico, udarjal po nasprotnikovem obrazu ali pa tekel še za spoznanje manj zagnano kot sicer. Saj ni treba, da izgubi (ali zmaga), dovolj je, da zagotovi takšen rezultat, ki bo na stavnicah prinesel največ prometa.

Še nekaj je pomembno. Športniki so po svoji naravi tekmovalni in pripravljeni na visoka tveganja. Za uspeh v športu zastavljajo vse svoje življenje. Vse njihovo življenje je ena sama stava na vse ali nič. Če uspejo, bodo heroji, za nameček bodo plačani boljše kot direktorji velikih gospodarskih družb. Če jim spodleti (in zavestno ali podzavestno večina športnikov že v naprej ve, da v tej igri nimajo kaj dosti možnosti) bodo ostali pri dnu, pobrali nekaj drobtinic, živeli nekaj časa adrenalinsko življenje, potem pa bo, kar bo. Njihovo življenje je igra, ki je nadvse podobna katerikoli igri na srečo. Zato so toliko bolj dojemljivi za tiste prave igre na srečo.

Poznavalci športnega zakulisja vedo povedati,  da so vrhunski športniki množično zasvojeni s stavami. Do športnih stavnic pridejo sami, že v naslednjem trenutku pa so hitro lahko tarča izsiljevalcev. Potrebnih je samo nekaj začetnih uspehov, pa nato nekaj globokih finančnih padcev in zadolževanja pri ‘dobrotnikih’ iz stavniškega posla, in že so zreli …

V tistih 200 tekmah ki jih preiskuje UEFA, naj bi se na stavnicah odvrtelo 10 milijonov evrov. Če igralcem iz revnih klubov, v katerih ne dobivajo niti redne minimalne plače in ki iz tedna v teden igrajo pod pritiskom, kako bodo plačali svoje položnice, da ne govorimo o tem, kako bodo ‘v svoji vasi’ opravičili podobo športne zvezde, če torej takšnim igralcem lahko pade v žep kakšen zelo majhen del stavniških dobičkov (ali pa če jim zaradi stavniških dolgov grozi bankrot in še kaj hujšega) potem je z njihovega zornega kota zares videti dokaj nepomembno, če njihova ekipa namesto z dvema goloma razlike izgubi s štirimi.

V vrhu UEFA in tudi vseh drugih velikih športnih federacijah morajo že dolgo vedeti, kolikšne so razsežnosti prirejanja rezultatov v vrhunskem športu. O tem so bile narejene številne raziskave, napisane so knjige, cela vrsta je skesancev, ki pripovedujejo svoje zgodbe. Profesionalni šport je gospodarska panoga, in to zelo pomembna in donosna gospodarska panoga, v kateri so finančni, politični, statusni in vsi drugi vložki veliko previsoki, da bi rezultate prepuščali naključju – denimo trenutni formi igralcev ali muhavosti sodnikov. Postal je igra na srečo, v kateri se na račun vznemirjenja, ki ga pri množicah povzroča nepredvidljivost športnega izida, pretakajo milijarde eurov. Podobnega vznemirjenja, kot ga povzroča loterijska mrzlica z vedno pogostejšimi večmilijonskimi vsotami. Vsi vedo, da statistično nimajo nobene možnosti glavnega dobitka. Pa vendar iz tedna v teden nosijo svoj denar v stavnice. Večje kot so stave, večje je vznemirjenje.

Sicer pa o naravi sodobnega profesionalnega športa najbolje govori preprosto dejstvo: športna panoga je postal tudi poker – in to zelo množična športna panoga, ki se ji milijoni ‘športnikov’ vsak dan prepuščajo z udobja svojih foteljev in ob pomoči širokopasovnih internetnih povezav. Nekateri celo zelo resno predlagajo, da bi moral postati olimpijska disciplina.

Zato se zdi, da so občasni obračuni s stavniškimi mafijami zgolj preganjanje malih prisklednikov, ki se nepoklicani prerivajo okrog bogate mize poslov v športni industriji, glavni povabljenci na večerjo pa so svoje mafijske posle itak že zdavnaj spremenili v legalne.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 6 na “Nogometaši niso edini športniki, zasvojeni s stavami”
  1. marko je rekel/rekla:

    Zadnji odstavek ni omejen samo na športne stave, predstavljena razlaga se lahko nanaša na marsikatere dejavnosti; tudi na borze, na primer. In tisti delavci, ki na svoj način lahko vplivajo na padce delnic ter od tega vse življenje dobivajo manj od drobtinic iz mafijskih omizij, imajo tako vsaj igre in zadoščenje , da v tuleči navijaški množici doživljajo vznemirjenje v pričakovanju izidov- pri tem pa množica niti ne sluti, da glavni igralci marsikdaj že vnaprej vedo za končne izide…

  2. Jure je rekel/rekla:

    “V tistih 200 tekmah ki jih preiskuje UEFA, naj bi se na stavnicah odvrtelo 10 milijonov evrov.”

    Kdor je kadarkoli vsaj odprl katero od stavnih borz (npr. Betfair), ve da je znesek 10 mio € veliko podcenjevanje. Za primer na posamezen teniški dvoboj na večjih turnirjih je na Betfairu t.i. matchanih vplačil 20 mio €, včasih tudi več. Na posamezne tekme lige prvakov v nogometov je teh vplačil tudi preko 30 mio €.

  3. Marija je rekel/rekla:

    Bi znalo bit, da prirejanje rezultatov ni novo. A vendar mora biti postavljena jasna ločnica med legalnim in nelegalnim. Med tem, kar je zakonito in tistim kar ni zakonito. Ali se motim?
    Če prav razumem, bi se iz zapisa dalo sklepati- zakaj hudiča toliko medijskega prahu ob nekih malih svinjarijah, če so pa veliko večje dovoljene?
    Pa ne gre za vprašanje kaj je veliko in malo. Gre za to, kaj je zakonito in kaj ni. In podkupovanje ni. Ni bilo in ne more biti.

    Dopuščam možnost, da gre pri posameznikih, ki so zasvojeni s stavami za zmedenost in nejasno prepoznavanje ločnice med tem ali je stava zakonita ali ni. A je vsako režiranje/lažiranje katerekoli tekme sprevrženo dejanje (a to je že druga zgodba).

  4. ervinator je rekel/rekla:

    Kolikor vem, je na igrišču skupaj največ 22 igralcev. :)

    Zanimiv pogovor v polnočnem klubu 20.6.2008:
    http://tvslo.si/predvajaj/vide......16333085/

  5. Martin je rekel/rekla:

    Jaz osebno ne razumem teh, ki stavijo ali igrajo poker. Zgubljajo, a še kar stavijo. Če bi toliko energije kot jo vložijo v spremljanje športa in stavnih kvot, uporabili v kakšen koristen posel, bi zaslužili kar nekaj denarja in ne izgubljali in osebnostno tonili. Pa ne vem, če je samo zasvojenost razlog. Tej zasvojenosti je ime Lenoba.

  6. Andrej Poznič je rekel/rekla:

    Ervinator, žal mi je za tole neumnost (’štiriindvajset igralcev’). Sem bil pri nogometu vedno ‘dvanajsti’ in mi je kot kaže ostalo v podzavesti.

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
darja, četrtek, 18. junij 2009 

Politiki in visoki uradniki v EU nas prepričujejo, da je naša prihodnost družba znanja, da je izobraževanje eden od ključev za izhod iz sedanje krize. Ključno vlogo pri tem imajo učitelji. Toda trije od štirih za trud, da bi učence čim več naučili, ne dobijo nikakršne nagrade, je pokazala študija OECD TALIS, v katero je vključena tudi Slovenija. Michael Davidson iz direktorata za izobraževanje na OECD, ki je predstavil rezultate študije, je pojasnil, da nagrada ne pomeni le plače, ampak [...]

jure, nedelja, 6. december 2009 

Če še ne veste, Leonard Cohen bo na svoji zdaj že skoraj neskončni turneji naslednje leto 15. marca nastopil tudi v Zagrebu, torej najbližje nam doslej, če seveda pozabimo na že dvakrat obljubljeni in nato odpovedani koncert v sami Ljubljani. Vstopnice za koncert, ki bo v zagrebški Areni ob osmih zvečer, so že naprodaj, dobite pa jih lahko celo v novoodprti Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi. Cene se gibljejo med 300 in 450 kunami (42 do 65 €).
Pri vsem skupaj je [...]

vojko, četrtek, 12. november 2009 

Jure, hvala za knjigo! Kako že gre tista (Donaldu Rumsfeldu neljubega generala Erica Shinsekija) z njene notranje platnice? ‘Kdor ne mara sprememb, mu bo nepomembnost všeč še manj.’ Kdor ne bo prebral te knjige, se bo nad lastno nepomembnostjo lepega dne čudil še bolj. Pa naj si bo medijski založnik ali oglasna agencija ali oglaševalec. Jah, ni spodbudno tole, čeprav je duhovito (včasih nemara že kar malce preveč) napisano in ima ambicijo, da bi bilo – spodbudno. Ime je usoda, [...]

vojko, petek, 6. november 2009 

Ni lahko biti Janez Janša, bivši predsedujoči EU, član ‘črne internacionale’, nekdanji slovenski premier in opozicijski vodja, ki sme upati, da bo še kdaj dobil mandat za sestavo vlade kot predsednik stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Podpreti ali ne sporazum o arbitražnem reševanju slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja? Mu izreči podporo ne glede na vse rečeno o njegovih pomanjkljivosti ali biti proti ne glede na to, koliko (kako zelo in kako očitno) je Zahodu, EU in ZDA, do tega, [...]

vojko, ponedeljek, 8. junij 2009 

Morda ste navsezadnje celo spregledali, toda z reprezentativno notranjepolitično javnomnenjsko raziskavo v organizaciji državne volilne komisije smo sinoči mimogrede dobili še sedem poslancev v evropskem parlamentu. Nič hudega, če se ob nobenem izvoljenem imenu ne morete spomniti, ali namerava podpreti menda najslabšega prvega evropskega komisarja vseh časov (ki o sebi tega še zdaleč ne misli, sicer si ne bi prizadeval za ponovni mandat), včeraj itak ni šlo za to. Pri nas ni niti ‘gorečih’ Evropejcev niti evroskeptikov, za nas je [...]