Ne vem, ali bo načrt Lukenda dosežen. Od leta 2004 naprej število novih zadev na sodiščih stalno narašča. Da bi se tu kaj odločilno obrnilo, bi se morala spremeniti pravna kultura. Lani je bil pripad najvišji do zdaj, okrog 800 tisoč zadev. Število rešenih zadev pa se tudi ves čas povečuje. In ključno: število nerešenih zadev od leta 2005 stalno pada. V 2005 jih je bilo nad 600 tisoč, zdaj jih je približno 420 tisoč. Brez prekrškov so številke še malo boljše. Od začetka 2003 do letošnjega septembra se je število nerešenih zemljiškoknjižnih zadev zmanjšalo za 76 odstotkov. Tu so rezultati skoraj spektakularni. Upajmo, da bo podobno z izvršbo. Seveda bi bili zadovoljni, če bi pripad obvladovali z bistveno nižjim številom sodnikov. A dokler pritok novih zadev tako narašča, to ne bo mogoče. Na pritok pa sodstvo nima vpliva.
/…/
Sodni sistem reši več zadev, kot jih vsako leto dobi, torej deluje. Sodstvo je neodvisno in transparentno. Sojenja so javna, sistem notranje sodniške kontrole deluje. Sodniki delajo neodvisno in nepristransko, kakor se za demokratično državo spodobi. Slovenija je pravna država. Sodstvo po krivici uživa razmeroma nizek ugled in je tarča stalnih pritiskov in podcenjevanja. Tudi zaradi lahkomiselnega obnašanja politike. Ne zavedajo se, kako je ta igra lahko nevarna. Zelo udobno je zganjati demagogijo in loviti poceni politične točke.
/—/
Kar se je zgodilo sodnici v Radovljici, je čisti kriminal. Skrbijo me pozivi na internetnih forumih k fizičnim napadom na sodnike. Argumenti teh krjavljev pa so takšni, kot jih poslušamo v parlamentu in se jim pridružujejo tudi nekateri mediji. Češ, sodniki so leni, predobro plačani, požrešni, saj nikogar ne obsodijo. Tisti, ki uporabljajo jezik ulice, morajo računati, da bo ulica slej ko prej spregovorila. Ampak takrat tarča ne bomo samo sodniki.
Franc Testen, predsednik vrhovnega sodišča, v Večeru
...
