Kaj napisati o najboljši predstavi slovenske nogometne reprezentance, če odštejemo prvih 60 minut tekme proti Jugoslaviji leta 2000 in zadnjo tekmo proti Slovaški, v njeni zgodovini? Kako izbrati junaka tekme ob Dedičevem »vanbastenovskem« golu, Jokičevi »maturi«, »generalu« Korenu, ki je povezoval vse niti naše igre, rutiniranem in dominantnem Cesarju, nikoli bolj borbenem Radosavljeviču, fenomenalnemu Brečku, ki mu za najvišjo kakovostno raven manjka le še kakšen natančnejši predložek, ali rešitelju Handanoviču?
Sam bi se odločil za Valterja Birso, igralca z daleč največjimi tehničnimi zmožnostmi v moštvu, ki se je v reprezentanci »iskal« skoraj 30 tekem. Večno selektorsko in trenersko dilemo, kaj je optimalni igralni položaj Birse, je Kek elegantno razrešil po umiku Korena v sredino igrišča in Brečka na desni bok obrambe. Valter se je vrnil tja, kjer je igral v mladinskih vrstah Gorice – na desno stran vezne linije, kjer je nasprotnike vajen »ubijati« s prodori v jedro nasprotnikove formacije ali smrtonosnim predložkom z levo nogo. Če je z njim kot »joker« omogočil Novakovičev gol odločitve proti Severni Irski, je včeraj žogo poslal na kopačko Dediču in to takrat, ko je Slovenija ob prebujajočih Rusih le še čakala na Haugejev žvižg in konec prvega polčasa.
Birsa, strelec ključnega gola proti Slovaški, je Novakoviču včeraj priigral še dve smrtni priložnosti – najprej z globinsko podajo v 4. minuti, nato še dobrih dvajset minut kasneje po akciji na desni strani. Vse o tem, kako je včeraj igrala slovenska reprezentanca, pove dejstvo, da so si fantje pred odločilnim golom na igrišču izmenjali šest podaj in da je akcijo začel Handanovič. Prav Birsina kreativnost je kriva, da je Hiddink tekmo začel z dodatnim defenzivcem na ruski levi strani (Janbajevom), zato je moral napadalnejšo formacijo 4-3-2-1 pretvoriti v obrambno 4-2-3-1.
Čudežev zaradi dominacije, ki je v prvem polčasu (Rusi brez strela na gol) dobivala že absurdne razsežnosti, neverjetnega pretoka žoga in samozavesti, ki je kipela iz moštva, tudi včeraj ni bilo (kdo pa jih sploh potrebuje, če je v golu Handanovič?). Rusi niso dobili rdečega kartona zato, ker je nekaj sekund prej Zlatko Zahovič v prenosu citiral misel svojega »arhnemesisa« Srečka Katanca, ampak ker so enemu od napadalcev, ki ga Hiddink že drugič zapored kljub napovedim ni uvrstil v prvo postavo, popustili živci.
Tudi dejstvo, da smo z igralcem več ostali v isti minuti kot leta 2000 proti Jugoslaviji in 2003 proti Hrvaški (in vemo, kako se je končalo), smo tokrat preživeli. V studiu sta slavila celo Branko Zupan, nekdanji trener slovenske mlade vrste, ki je nekoč iz nje zaradi domnevne nediscipline (kako slovensko!) nagnal prav včerajšnjega strelca, in naš doktor nogometa, ki je vedno zatrjeval, da je consko branjenje del slovenske mentalitete.
Zdaj smo v Južni Afriki in to z ekipo, ki je kot prva v zgodovini slovenskega nogometa sposobna nasprotnika streti z napadi v valovih. Da bo Slovenija na dveh največjih svetovnih prireditvah v zadnjih osmih letih, je podatek, ki bi moral zbuditi državne razvojne načrtovalce. Nauk Kekove zgodbe, da je s pravo mero gradualizma, poguma in upoštevanjem življenjskih zakonitosti možno vse. Ker se je predsednik vlade ob že sicer močno pretirani »politizaciji« tekme (ste videli število kadrov naše in ruske elite v prenosu?) včeraj raje odločil za dodelavni posel čiščenja »kopačk«, ni videti, da bi Kekovo sporočilo tudi razumel.
Da, najboljši nogometni analitik med nešportnimi novinarji. Nogometaši so dali edini recept preboja Slovenije v svetovni vrh tudi na drugih področjih. Ne upoštevat navideznih avtoritet in splošnih teorij. Garati in izkoristiti vse talente, ob tem iskati najboljši koncept, ki ga zmoremo ter oblikovati svojo zgodbo. Politika se sedaj lepi na njih, namesto da bi prihajali z novimi zgodbami in se povezala, borila in delala to zakar je odgovorna. Predsednik države ni pred njimi zmogel drugega kot reči Šampioni. To je vse kar zmoremo?
Mi lahko učimo tudi druge, mi lahko prebijamo zvezne linije, mi lahko dajemo čudežne gole, tudi če smo majhni, nepoznani in neupoštevani. S sledenjem in kopiranjem pa nismo nič. Z borbo, strastjo in iskanjem novega ob upoštevanju temeljnih pravil, kako se svet vrti, pa lahko delamo čudeže.
Najprej se pa moramo odločiti kaj sploh hočemo! Delati in reformirati sebe in svoje inštitucije! Velja na vseh področjih. V podjetjih, državi, politiki, znanosti, umetnosti in športu. Neki vaški in predmestni pobje čudnih provenienc so prišli v svetovno zgodbo. Ker so si upali in verjeli.
Pa mi? Upamo reči, da trošimo preveč in narobe državnega denarja, da so naša podjetja v večini nekonkurečna in samozadostna? Da zapadamo v povprečnost na vseh področjih? Da izgubljamo krila? Bodo fantje, ki ne znajo povedati tri stavke, vedo pa kaj hočejo in to tudi naredijo, navkljub nam samim in vsemu svetu, pokazali kaj smo lahko in kam lahko gremo?
Benjamin, tudi tvoja osebna zgodba je dokaz, da lahko…
Mi lahko in to ne čistimo kopačk, ampak delamo zgodovino…
Pahor nima sreče z Mariborom
Prvič, ko je prišel, se je moral pogovarjati z obsojenim kaznjencem.
Drugič pa je moral čistiti kopačke.
Moram priznat, da mi je zato (kljub zmagi) vse težje identificirati se s državo, v kateri živim…
Sta poziciji nogometnega selektorja in predsednika vlade v teh časih lahko sploh primerljivi.
Nogometni selektor žanje uspehe svojih dolgoletnih naporov in vlaganja v te mlade fante. In opravil je fantastično delo.
Gospod premije pa »žanje« dolgoletne napore prejšnjih vlad in v globalu celega sveta, ki je bil zadnjih deset let naravnan na hitre in lahke zaslužke. S tem, pred čemer si je že nekaj vlad zakrivalo oči, ali pa reklo: to bomo kasneje; vse to je zdaj potrkalo na vrata te vlade.
Čarobne palice pa ni.
Mogoče pa vseeno sta primerljiva, Pahor in Kek. Če bi Pahorju uspelo pripraviti Slovence do složnosti in timskega dela (brez polen pod noge; brez:da bi sosedu krava crknila), da bi funkcionirali kot dobro uigrana ekipa?
Nekdo je rekel, da je nemogoče, da bi Slovenci premagali velike Ruse.
Nekdo je tudi rekel, da je nemogoče, da bi Slovenci stopili skupaj proti istemu cilju.
Kaj se vam zdi ta trenutek bolj nemogoče?
Ne vem če bo to sploh še kdo prebral, se mi pa zdi vseeno zanimivo dodati.
A je bila slovenska zmaga čudež? Rekel bi – niti ne. Velika Rusija lahko sestavi iz 200 svojih vrhunskih igralcev 10 vrhunskih nogometnih ekip, a kaj ji to pomaga, ko jo lahko zastopa samo ena? Slovenija lahko sestavi iz 20 svojih vrhunskih igralcev 1 vrhunsko nogometnih ekipo in ta je čisto dovolj za uvrstitev naprej. Razlike med posameznimi evropskimi nogometnimi moštvi so realno gledano zelo majhne. Če izvzamemo nekoliko res najsabših (Malta, Ciper…) potem za preostale lahko rečemo: Najslabša ima možnost uvrstiti se in najslabša izpasti.
Popravek: Najslabša ima možnost uvrstiti se in najboljša izpasti.