Komentarji na: Prejeto: Rigam, torej sem?

Avtor: sara

sara — Mon, 23 Nov 2009 11:43:34 +0000

Čestitam za članek! Vodebov intervju je pod vsakim nivojem človečnosti. Edino prav je da posamezniki na take nestrokovne članke odreagirajo, sicer človek tone vedno globje…

Avtor: beti

beti — Sat, 21 Nov 2009 15:03:19 +0000

prebrala sem tole na dnevniku:

“Humarjev brat Matej je omenil, da je bilo za Humarja plezanje “ena
sama molitev” in da je z molitvijo tudi končal življenje.”

Ta Humarjeva izjava se povsem pokriva s tem, kar je D tukaj napisala,
da je bilo njegovo plezanje kot neke vrste pesem, kot klic Muze, klic
božanskega in da je bil v duhovnem smislu daleč pred povprečneži, ki
so ga in ga še kritizirajo.
Počivaj v miru, T H.

Avtor: exi

exi — Fri, 20 Nov 2009 12:41:30 +0000

ˇ@Alenka, mimo vašega dobrega komentarja se enostavno ne da iti, saj ste problem osredotočili v njegovem jedru, ali je tako težko spoštovati nekoga zgolj zato, ker je le človek in ne le zato, ker je bil velik tako ali drugače v času svojega življenja. Mislim, da bi povsem običajnemu človeku dali mir, ker pa Humar ni bil kdorkoli, pa se pišejo in berejo tudi intervjuji z ljudmi, ki drugače ne bi imeli bralstva.Iskanje instant slave, četudi na račun človeka samega in njegove smrti.

@Zirosi, tudi vaš komentar in članek sta zelo na mestu!

Avtor: Alenka

Alenka — Fri, 20 Nov 2009 09:36:55 +0000

Že z novico o smrti našega alpinista T. Humarja se je v meni oblikovalo dvoje misli: zakaj je moral ponovno »riniti« v nevarnost, izzivati smrt; in: konec koncev je bil prav tak konec najbolj logična končna premisa življenja na robu. Kaj več se s tem nisem ukvarjala, priznam. A spričo debate, ki se je razvnela, sem začela o tem »fenomenu« malo bolj razmišljati. O konglomeratu obsodb, zagovorov, (kvazi)psihoanalitskih in – še vedno – tako zelo popularnih mizoginih stališč, pa o pieteti, tipično cankarjevskem hrepenenjskem motivu, o več/manjvrednosti kulture proti športu in podobnem. In o vsem naštetem bi lahko človek razvil svojevrstno razpravo ali vsaj razmislek….
V strokovno, torej čisto psihoanalitično obravnavo Humarja, ki jo podaja gospod Vodeb (mimogrede: predvidevam, da se Humar pri omenjenem psihoanalitiku ni terapiral, kar dopušča majhno, a ne nepomembno režo dvoma, da so morda njegovi sklepi o Humarju kot človeku in osebnosti rahlo prenagljeni, da ne rečem špekulativni), se ne bom spuščala. Pač nisem strokovnjak tega področja. Dotaknila pa se bom človeške dimenzije življenja, ki je drugačno od vseh ostalih. Edini, ki mu je bil Humar dolžan pojasnilo za svoje početje, je bila njegova družina. Le-ta ga je menda podpirala. In s tem se debata o (ne)odgovornosti njegovega načina življenja pravzaprav konča. Da se je spopadal z gorami iz svojega notranjega klica, menda dovolj zgovorno priča dejstvo, da se je odpravil tja sam, brez medijskega »pompa«. Tvegam patetičnost sledeče izjave, a vendar: tudi Jonatan Livingstone Galeb je bil poseben, ker je letal sam ….Da človek, ki ne počne nič širše družbeno koristnega, ni vreden spoštljivega odnosa, je vsaj zame sporno stališče, zlasti če pride iz ust (izpod peresa) intelektualne – torej tudi moralne – avtoritete. Kajti po tej logiki so tisti, ki ne izumljajo ravno zdravila proti raku, čisto pogrešljivi. Torej tudi razni češki turisti, ki se obuti v tenis copate zapležejo v Triglavu, niso vredni reševanja. Na primer. O tem, koliko cenimo naše izjemne posameznike v primerjavi z drugimi narodi, pa zgolj ilustrativen primer: pred dnevi je Nemčija izgubila nogometnega vratarja. Naredil je samomor. Kar pomeni, da je bil – v optiki psihoanalize in/ali doktrine – slabič. Revček iz zafurane familije, ki ga je v labilnega depresivca gotovo prignala – mati. A zanimivo je vsaj dvoje: da mu je vsa država izkazala spoštovanje z žalno slovesnostjo, ki se je je udeležilo 55. 000 ljudi (sic!) in da nihče ni vrtal po družinski anamnezi, kjer bi v nekem zaprašenem kotu stala žugajoča mati z dvignjenim kazalcem, zavoljo katerega sine nikoli ni bil dovolj dober oz. je bil celo tako slab, da je pod težo tega spoznanja v svoji odrasli dobi napravil samomor. Ne; odločili so se, da se ga spominjajo po njegovih dosežkih, četudi »le« športnih, da mu izkažejo spoštovanje zavoljo njegove predanosti lastni življenjski poti in ne da mrcvarijo ter secirajo vseh potencialno možnih vzrokov za njegovo dejanje. Pri nas je očitno (žal) preveč in odveč že samo poročanje o tem, da je eden izjemnejših Sovencev tragično umrl. In da; nestrpna postanem, ko že kdo-ve-kolikič razne psiho- ali katere koli druge avtoritete na plano vlečejo že davno preživeto teorijo o materi kot glavni in daleč okoli edini odgovorni za vse, kar je v danem trenutku (družbeno) narobe. Takšnim bi rekla samo »grow up!« in prevzemite del svoje odgovornosti v svoje roke. Ni sicer lažjega, kot je reči, da smo ženske krive za premalo/preveč ljubezni v družini in patologijo družbenih odnosov, ki se iz tega razvijejo. Da smo ekskluzivne oblikovalke bodočih odraslih, edine vzgojiteljice in obenem pretkane manipulatorke, ki delovne, negotove, preskrbljujoče moške odganjamo od doma, jih simbolno kastriramo in preko sinov kompenziramo znan freudovski Penis-neid. Lepo vas prosim! Kje pa so v tej zgodbici moški? Človek bi počasi pričakoval kakšno bolj izvirno teorijo o tem, zakaj je vrednostni sistem v naši družbi tak, kot je. Na psu. Žal tudi (ali pa predvsem) zato, ker se širi le navidezni pluralizem idej; zgolj deklarativna strpnost do različnega, drugačnega, samosvojega; do vsega, kar je izjemno in drugačno od povprečja. In enako žal smo še svetlobna leta daleč od tega, da bi zares cenili človeško življenje, ki je lahko enkratno le na enem – ali redko več – področju; bodisi umetniškem, znanstvenem, športnem ali »le« človeškem v najbolj preprostem in pristnem pomenu te besede. Pomenu, ki zmore spoštljivo in iskreno začutiti tisto zdrajsano »de mortuis nil nisi bonum«, se pokloniti življenju in smrti drugega. Četudi le »svetovno znanega balinarja«.
al1ka

Avtor: zirosi

zirosi — Fri, 20 Nov 2009 08:02:04 +0000

Humar je bil profesionalec, ki je delal tisto, kar je najbolje znal in v tem menda celo užival, živel pa je v profesiji, kjer smrt na delovnem mestu ni nič tako neobičajnega. (menda je danes pri nas najnevarneje biti lastnik gozdov in šofer/potnik v avtomobilu)

Pri nas imamo kar nekaj takih profesionalcev, ki so precej na istem – vojaki in policaji. Ko bo na svojem delovnem mestu tam nekje v kakšem Afganistanu padel naš prvi vojak, bo vse skupaj nekoliko bolj očitno.

Vsak psiholog (ali pa psihoanalitik), ki svoje znanje lahko načrpa tudi iz Cosmopolitana pa lahko potem razpravlja o duševnih motivih vsega skupaj…

Avtor: exi

exi — Fri, 20 Nov 2009 07:52:05 +0000

Najprej vse čestitke avtorici, ki začne s parodijo velikega Decartesa, mislim, torej sem, rigam, torej sem?
Retorično vprašanje, ki se nekajkrat ponovi s spraševanjem človeka:

Kam hitiš, človek? Mar ne vidiš, kam boš prišel? ( Niko Brumen)
Mar ne vidiš, v kakšni greznici si, da nek človek, ne glede na vrhunske dosežke v alpinizmu, ne more biti v miru pokopan, ne da bi ga ti polil s svojo gnojnico strupa in moraliziranja za omejence?

Ta vprašanja so namenjena človeku, človeštvu, ne konkretnemu človeku, kar ji nekateri površni bralci očitajo.

Dobra vprašanja, jasno formulirana, brez vsakršne agresivnosti in s primerjavami , kjer se mora človek zamisliti in se vprašati, kam nas vodi vsesplošni barbarizem.
Članek je res pisan s srcem z veliko literarne spretnosti, kar govori tudi o tem, da je zadaj pesnica, ki čuti probleme, o katerih piše in aforistka, ki zna misliti.

Humar je le eden od mnogih v tem brezobzirnem mlinu človeka in prav dobro se mi zdi, da je odreagirala ženska.

Avtor: kejt

kejt — Fri, 20 Nov 2009 06:54:04 +0000

Žal, New Age (podobno kot Vodeb) ne premore kapacitet za kvalitetne odgovore na vprašanja, ki – strinjam se – so pomembna. Pravzaprav ključna za tole družbo. Je Fuzbal pomembnejši od Humarja, ali Humar od Fuzbala? Kar jaz vidim je epidemija vedno globje depresije soljudi / družbe, ki jo občasni, a takrat precej vehementni preskoki v evforijo samo še bolj potrjujejo. In ne Humar, ne Fuzbal ne nudita dobrih odgovorov na vprašanje, kako ven iz tega stanja. Če ne bo odgovora, smo na poti v Zombilend, ki mu bo zlahka vladati.