Včerajšnji intervju Jureta Aleksiča z Romanom Vodebom na razgledi.net nosi naslov: Slovenci bodo normalni, ko se mame streznijo, je napoved v tretji osebi množine za nek narod, katerega del najbrž sam intervjuvanec ni, drugače bi se vanj umestil.
Kazanje z roko na one tiste tam, s primerne razdalje, moralizatorsko, pokroviteljsko, vsevedno, s prostorsko distanco je vedno neke vrste omejeno gledanje za omejene s strani nekoga, ki gleda, recimo Zemljo iz daljnega vesolja, jo vidi kot kroglo, okroglo, ne vidi pa je od blizu, ne vidi ne morij ne najvišjih gora, kaj šele posameznikov na njej. Toda nekaj nedvomno vidi.
Gledanje, ki je primerno za sestevanje planetov iz vesolja, nikakor pa ne za analizo planeta samega. Tu je potrebno drugačno oko, gledanje od blizu, od znotraj, s perspektive delca, ki lovi celoto.
Nikoli nisem dala nič na moralizatorje in ocenjevalce, ki so dajali nasvete v tretji osebi množine, kot to počne Vodeb in krivdo za neko stanje nalaga na ramena žensk, mater kar počez, po spolu, sebe pa vehementno izpusti, tisti drugi, oni tam rabijo normalnost, jaz sem čisto OK. Jaz sem tisti, ki ex cathedra dajem nasvete nenormalnim. Predvsem ženskam, ki naj se streznijo, da bo moški svet normalen.
Pravzaprav se lahko vsaka mati, ki je vzgojila takšnega sina, zamisli in se vpraša, kaj sem napravila narobe, kje sem ga polomila, kje sem premalo vložila vanj, kje je izostala kakšna krepka prizemljitev okrog kepe, da to dete nima minimalnega etičnega občutka za vrednote: v končni fazi nismo le roditeljice, ampak tudi prve vzgojiteljice našim otrokom, našim sinovom.
Ko sem včeraj pozno popoldne videla ta intervju, zame podpovprečen in na nivoju degradacije ženske in vrednot, ki nek narod dvigajo in moralno zavezujejo izpod peresa meni popolnoma neznanega avtorja še do “predvčeraj”, in še bolj neznanega intervjuvanca, ki se plasira kot vsepoznavalec – človeške duše – njenih vzgibov in namenov – me je pretreslo do te mere, da sem se prvič zares vprašala:
Kam hitiš, človek? Mar ne vidiš, kam boš prišel? ( Niko Brumen)
Mar ne vidiš, v kakšni greznici si, da nek človek, ne glede na vrhunske dosežke v alpinizmu, ne more biti v miru pokopan, ne da bi ga ti polil s svojo gnojnico strupa in moraliziranja za omejence?
Že Grki so nas učili, slavna Antigona pravi, “Ne da sovrazim, le da ljubim sem na svetu”, ženska, ki zahteva toliko let pred Kristusom, pieteto do mrtvih, da je treba tudi mrtvega človeka spoštovati, ga dostojanstveno pokopati, četudi gre za sovražnika.
Je Humar se hujši sovražnik od vojnih sovražnikov, da ga ne moremo pokopati v miru in dostojanstvu??? Da se zliva še po nepokopanem kislina moralizatorjev, kaj je storil prav in kaj narobe?
Nas morajo posamezniki iz naroda res degradirati tako nizko, da je človek še v smrti tako izničen? Brez vsake pietete in dostojanstva?
Ovrednotiti delo plezalca, vrhunskega športnika, alpinista, ki je v nemogočih in za veliko sveta v suicidnih razmerah preplezal 1700 vrhov, tvegal vse, kar je imel, izpostavil vse svoje znanje, sposobnosti, da je ta cilj vedno znova presegel, ni lahko. Človek, ki je požel priznanja vsega sveta kot izjemen in pogumen, si prav od nas – svojih – zasluži tako nizke udarce pod pas zdaj – ko se ne more več braniti?
Kam rineš človek, mar ne vidiš, v kakšnem gnoju si?
Zbanaliziranje tako visokih dosežkov na primitivni strošek, ki ga je imela Slovenija z njegovim reševanjem življenja pred leti v gorah, strošek, ki ne dosega niti najbolj banalne odpravnine direktorja v podjetju, ki je šlo k vragu, posledično kričanje in vpitje, kam bi ta denar lahko šel, nevreden reševanja nekega življenja, četudi alpinista – vrhunskega športnika – državo finančno manj stane, kot pa prej desetletja vlaganja v izobraževanje in dosežke ljudi, ki od sebe nikoli niso dali ničesar, kaj šele kaj izjemnega dosegli za narod in državo ne kot športniki, umetniki ali znanstveniki v mednarodnih vodah.
Imamo Humarja, polivajmo ga z gnojnico, ker si je upal biti drugačen, poseben, svojski, vreden sanj in vreden sonca in vetra, ki mu je pihal za vrat, ko mu ni pihala za vrat primitivna druzba z obtozevanji in diskreditacijami.
Humarjeva borbenost, vztrajnost, moč, preseganje pritlehnih in ukalupljenih klišejev koristnega in nekoristnega, potrebnega in nepotrebnega izniči s prvimi velikimi plezalnimi dosežki vse, kar je povprečno in vse, kar je pritlehno in vse, kar ne bo nikoli poletelo, ker si ne drzne poleteti, kaj šele leteti. Si upati biti to, kar čuti, da je. Se potrjevati v svojih sanjah, upanjih, zmagah.
Pravzaprav magični stik z gorami je kot Cankarjev tek za vozom v romanu Na klancu, protagonistka teče, teče, teče, a voza nikoli ne doteče, že ko je tik za njim, ji uide in vedno znova poskuša vstopiti nanj … Vsa velika svetovna literatura in umetnost temeljita na preseganju doseženega, videnega, čutenega, zaznanega, klišejskega, banalnega, česarkoli hočete, kar je passè v banalnem vsakodnevnem mišljenju in življenju. Preseganje omejeno ukalupljenega in za vse sprejemljivega. Kot vrhunski športniki. Ti pišejo kot poeti zgodovino in slavo svojemu narodu.
Tomaž Humar je bil velik umetnik življenja, gora, ki jih je čutil, kot čuti umetnik klic Muze in ji sledil, vedno višje, vedno bolj drzno, vedno bolj popolno, vedno bolj predano – v tisti zdravi in ljubeči simbiozi, ki daje genialne rezultate in človeka dviga daleč nad povprečneže in omejence za omejene.
Sloveniji je dal slavo, ki ji je niso dali milijoni Slovencev pred njim, nobeni pisuni, diskreditatorji, deplesirani svetovalci v tretji osebi za druge, pljuvalci in ves primitivni arzenal, ki ga ima nek narod v izobilju in preobilju!
NAROD JE TOLIKO VELIK, KOLIKOR JE VELIK VSAK NJEGOV POSAMEZNIK v duhovnem, umetniškem, etičnem smislu in ne po številu kričačev, ki si dajo duška s tem, da ga ovirajo, vpijejo nanj, da je deplasiran in zanje nenormalen. Ker je druge strah, ker so ta pota za druge nevarna. Nič bolj logičnega, osel, da riga, ne potrebuje vaj iz plesa, še manj klavirja. In še najmanj nasvetov s prižnice.
Narod je velik toliko, kolikor ga bo iz povprečja dvignil z nadpovprečnimi rezultati prav edinstveni posameznik.
Namesto da bi sklenili roke zanj, pogledali vsak v svojo dušo, se zahvalili angelom in bogovom zanj, za njegov pogum in vztrajnost, s katero nas vse uči in bo se učil stopati po poteh, ki jih čutimo kot svoje in jih prehoditi s predanostjo in navdušenjem – nič velikega se ne doseže brez maksimalnega angažiranja in želje, da presežemo že doseženo pri sebi in da smo sami sebi opomin in edino primerljivo merilo.
Tomaž je gradil svet v sebi, zase, do popolnosti, ki ga je stala življenja. Ko se realiziramo v tem maksimalnem preseganju samega sebe v dobrem in velikem, smo človestvu največ dali.
Le kdor je velik v življenju, je velik v smrti. Sreča ne spremlja pogumnih, spremlja srečne.
Zato je Tomaž velik kot je bil nekoč velik Prešeren, je velik za narod, kot je velik umetnik Evgen Bavčar, ki slep lovi svetlobo teme v svoj objektiv in nosi slavo narodu, ki ga je tudi krivično obsodil z nekaj sodniki v imenu naroda. Izjemnih duhovi so ponavadi najbolj osamljeni duhovi, saj okoli sebe izločijo ljudi, ki vse svoje parametre omejenosti vsilijo kot normo življenju in človeštvu.
Življenje je veliko, kolikor smo sami veliki in ne koliko se trudijo črede, da nas umestijo med črede. Kogarkoli med nami, ki se tudi biti sam svoj in zgolj sam svoj, ne glede na to, kako ga bodo klasificirali omejeni za omejene in si kovali slavo na račun dosežkov mrtvega v dobrem ali slabem.
NAJPREJ MORAŠ BITI VELIK ČLOVEK kot POSAMEZNIK, da si lahko velik državljan in posledično Slovenec. Ne mores biti najprej velik Slovenec, ne da bi bil prej velik človek. Poslušati svoj notranji glas, ki nas vodi v pomembnih odločitvah, ki nas žene v preseganje samih sebe je nas etični imeperativ, za katerega nismo dolžni nikomu polagati računov, razen sebi.
In nimamo niti pravice obsojati kogarkoli za njegov pogum. Pota duhovnega napredka niso pota čred, ampak truda posameznika, ki civilizacijo dvigne na višji nivo. V vseh časih tako in za vse čase.
In bolj smo duhovno zreli, bolj smo božanski.
“Smrt je boleča vedno le za okolico, nikoli pa za umirajočega, kajti umirajoči vstopa v prečudoviti svet, v katerem se spet čuti kot celota in kjer se spet prepozna kot bitje s smiselno eksistenco. In to pomeni srečo”. Ajra Miška, Dotik večnosti, angelova pripoved
Tomaž je s plezanjem lovil celoto svoje biti in bil srečen. Naj počiva v miru v objemu te najvišje ljubezni, popolnosti.
Dragica Novak Štokelj
pesnica in aforistka
“Mar ne vidiš, v kakšni greznici si, da nek človek, ne glede na vrhunske dosežke v alpinizmu, ne more biti v miru pokopan, ne da bi ga ti polil s svojo gnojnico strupa in moraliziranja za omejence.”
Mislim, da tule pretiravate. Sam Juretovega teksta nisem dojel kot polivanaj z gnojico strupa ali kaj šele moraliziranje, ampak tule pa moralizirate ravno vi. Jure je zgolj prespraševal sebe, svoje dojemanje zgodbe o Humarju in reakcije njemu bližnjih, res pa je, da v tekstu vsak lahko najde, kar hoče: od moralke do neoliberalizma. Temeljno vprašanje ostaja brez odgovora – je Humarjeva smrt res “vredna” prvih petih prispevkov na 24 ur?
Zelo zelo zanimiv članek, težka protiutež Juretovemu – avtorica vanj vlije svojo čutno globino, piše s srcem, brez ‘gnojenja’ kako bi kdo moral živeti, brez obsojanja biti drugačen ni prav; ker si verjetno tudi sama upa živeti svoje življenje, četudi drugačno od vodenih ovc, pa zato toliko bolj polnejše.
Prav oddahnila sem si, vsaj redki Slovenčki še zmorejo napisati članke kot je ta! Dragica je v njem jasno postavila meje, da nihče nima pravice obsojati nekoga drugačnega, vizij in ciljev tako posebnega Tomaža, ki je živel svoje sanje, dosegel toliko samo zato, ker je želel presežti samega sebe in si upal biti.
Moj poklon.
Vse je res – in nič ni povsem prepričljivo. Življenje je pač dvojnost in tako ga tudi razlagamo.
Nekaj glede človeka kot posameznika pa povsem drži: ne vsiljujmo drugim svojih vzorcev življenja in svojih pogledov nanj.
In še nekaj glede veličine naroda pravtako drži: narodi niso veliki zaradi števila in še manj zaradi tistih, ki ničesar tujega ne cenijo, veliki so zaradi dejanj posameznikov. Če znajo njihova dejanja ceniti.
Pa ne samo Ajra Miška, tudi jaz pravim tako.
Žalovanje je v bistvu naš egoizem, a je to del fizičnega življenja, KLJUB LJUBEZNI, KI JO ČUTIMO. Zato “mora” določen čas trajati, da se ga kasneje znebimo. In čas je naš zaveznik, vendar ga eni ne znajo ceniti.
Če ne bi bili ljudje egoisti, bi se veselili smrti vsakega, saj gre umrli domov. V svoj dušni svet.
Tako kot se veselimo vsakega, ki pride srečno domov, bi se morali veseliti tudi ODHODA NEKOGA, KER JE PRIŠEL DOMOV.
Tomaž Humar je bil velik človek.
A žal je tako, da ga mali ljudje ne morejo razumeti. Ker mali ljudje ne morejo razumeti velikih ljudi.
Kako naj nekdo razume delovanje računalnika, če ga ni nikoli uporabljal? Kako naj nekdo razume, kako se pridela krompir, če tega še nikoli ni videl oz. delal….
A prav taki ljudje, ki nisi nikoli tega počeli, ki so omejeni v svojem gledanju in videnju, so najbolj podli. Ker ne dopustijo in ne vidijo možnosti, da je nekaj več – kot so sposobni sami zaznavati.
P.S.
Slovenija je dosti bolj prepoznavna po posameznikih, kot pa vseh politikih skupaj. In Humar je zagotovo eden takih!!
Vsa čast mu. In slava.
In namesto, da je Pahor čistil čevlje nogometašem, bi se zamislil, kaj narediti, da bi bila vsa Slovenija uspešna. In ne da se promovira skozi take banalnosti.
Hinavec!! Da gre izkoristiti nogometaše, da bo prepoznaven v svetu, namesto, da rešuje svinjarije, ki se dogajo pred njegovim pragom.
P.S.1
Me pa res zanima, kaj je naredil za Humarja in če mu bo postavil doprsni kip, ki si ga Humar, zasluži. (Pa še kdo…)
Ob duhovno zrelih ljudeh se vedno počutim nelagodno. Ne vem no, tole grandiozno čutenje s Tomažem se mi še bolj upira kot Juretov prispevek.
Humar si je izbral svojo pot, za katero smo vsi vedeli, da se bo slej ko prej tragično končala. Njegova hipotetična narcisioidnost, egoizem, nenormalnost ipd. mene osebno sploh ne zanima, bil je pač samosvoj, smrt v gorah mu je bila (kot večini alpinističnih ekstremistov) usojena.
In tako kot se Jure s sogovornikom po mojem mnenju v svojem prispevku preveč posveča hipotetično negativnem delu Humarjeve osebnosti, je tole skropucalo zgoraj skrajnost v drugo smer. Če Humar že potrebuje posthumno poveličevanje, naj ga dobi iz pravih vzrokov in od pravih ljudi (kar sicer velja tudi za kritiko).
Dobro, nam je bil tokrat vsaj prihranjen kakšen verz, ampak metafora z vozem na Klancu? WTF.
Strinjam se z benjaminom. Včerajšnji prispevek je bil tedenciozen, vendar je današnji odgovor še malce bolj pretiravan. Vsekakor je pod nivojem, na katerem bi si želel debate o omenjenih temah.
“krepka prizemljitev okrog kepe” se mi zdi največja značilnost agresivne patetike prispevka. Da ne omenim, da je to pri trenutni zakonodaji kaznivo in nobeni “mami” več ne daje potuhe, da z golo fizično premočjo zdravi lastno nemoč pri svojem videnju, “kaj bi naj njen sin postal”.
Prenaseljeni svet je, po mojem popolnoma diletantskem mnenju, že bolj ženski, kot moški (definirati pa nimam pojma, operiram z občutki in čustvi). “jaz in ti, ti in jaz za vse ostalo na svetu se požvižgava” je v Ponarejevalcih denarja spisal A. Gide, ko je “mama” industrijske revolucije dokončno pokopala individualizem in dokončno odprla vrata neodgovornemu razmnoževanju na račun vsega ostalega na planetu. To je seveda samo moje mnenje, nepomebno in kolektivu brezpogojnega boga svobodnega trga (?), ki zahteva vsako leto večji avto, debelejšega človeka, več poklanih pišlčancev in prašičev v krajši časovni enoti, več betona in asfalta, več posekanega gozda in poklanih divjih živali.. več rasti številk in več rasti številk.. neljubo ali bolje povedano sovražno.
In, če se vrnem k čustvom; ne verjamem, da bi omenjeni Tomaž, ko je enkrat zaprl vrata lastne duše ponoreli masi, ki ji je nekaj časa tako zvesto služil, prikimaval bolj avtoričinemu prispevku, kot originalnemu, zaradi katerega je odziv prišel. Toliko si upam ugibati.
Žal, New Age (podobno kot Vodeb) ne premore kapacitet za kvalitetne odgovore na vprašanja, ki – strinjam se – so pomembna. Pravzaprav ključna za tole družbo. Je Fuzbal pomembnejši od Humarja, ali Humar od Fuzbala? Kar jaz vidim je epidemija vedno globje depresije soljudi / družbe, ki jo občasni, a takrat precej vehementni preskoki v evforijo samo še bolj potrjujejo. In ne Humar, ne Fuzbal ne nudita dobrih odgovorov na vprašanje, kako ven iz tega stanja. Če ne bo odgovora, smo na poti v Zombilend, ki mu bo zlahka vladati.
Najprej vse čestitke avtorici, ki začne s parodijo velikega Decartesa, mislim, torej sem, rigam, torej sem?
Retorično vprašanje, ki se nekajkrat ponovi s spraševanjem človeka:
Kam hitiš, človek? Mar ne vidiš, kam boš prišel? ( Niko Brumen)
Mar ne vidiš, v kakšni greznici si, da nek človek, ne glede na vrhunske dosežke v alpinizmu, ne more biti v miru pokopan, ne da bi ga ti polil s svojo gnojnico strupa in moraliziranja za omejence?
Ta vprašanja so namenjena človeku, človeštvu, ne konkretnemu človeku, kar ji nekateri površni bralci očitajo.
Dobra vprašanja, jasno formulirana, brez vsakršne agresivnosti in s primerjavami , kjer se mora človek zamisliti in se vprašati, kam nas vodi vsesplošni barbarizem.
Članek je res pisan s srcem z veliko literarne spretnosti, kar govori tudi o tem, da je zadaj pesnica, ki čuti probleme, o katerih piše in aforistka, ki zna misliti.
Humar je le eden od mnogih v tem brezobzirnem mlinu človeka in prav dobro se mi zdi, da je odreagirala ženska.
Humar je bil profesionalec, ki je delal tisto, kar je najbolje znal in v tem menda celo užival, živel pa je v profesiji, kjer smrt na delovnem mestu ni nič tako neobičajnega. (menda je danes pri nas najnevarneje biti lastnik gozdov in šofer/potnik v avtomobilu)
Pri nas imamo kar nekaj takih profesionalcev, ki so precej na istem – vojaki in policaji. Ko bo na svojem delovnem mestu tam nekje v kakšem Afganistanu padel naš prvi vojak, bo vse skupaj nekoliko bolj očitno.
Vsak psiholog (ali pa psihoanalitik), ki svoje znanje lahko načrpa tudi iz Cosmopolitana pa lahko potem razpravlja o duševnih motivih vsega skupaj…
Že z novico o smrti našega alpinista T. Humarja se je v meni oblikovalo dvoje misli: zakaj je moral ponovno »riniti« v nevarnost, izzivati smrt; in: konec koncev je bil prav tak konec najbolj logična končna premisa življenja na robu. Kaj več se s tem nisem ukvarjala, priznam. A spričo debate, ki se je razvnela, sem začela o tem »fenomenu« malo bolj razmišljati. O konglomeratu obsodb, zagovorov, (kvazi)psihoanalitskih in – še vedno – tako zelo popularnih mizoginih stališč, pa o pieteti, tipično cankarjevskem hrepenenjskem motivu, o več/manjvrednosti kulture proti športu in podobnem. In o vsem naštetem bi lahko človek razvil svojevrstno razpravo ali vsaj razmislek….
V strokovno, torej čisto psihoanalitično obravnavo Humarja, ki jo podaja gospod Vodeb (mimogrede: predvidevam, da se Humar pri omenjenem psihoanalitiku ni terapiral, kar dopušča majhno, a ne nepomembno režo dvoma, da so morda njegovi sklepi o Humarju kot človeku in osebnosti rahlo prenagljeni, da ne rečem špekulativni), se ne bom spuščala. Pač nisem strokovnjak tega področja. Dotaknila pa se bom človeške dimenzije življenja, ki je drugačno od vseh ostalih. Edini, ki mu je bil Humar dolžan pojasnilo za svoje početje, je bila njegova družina. Le-ta ga je menda podpirala. In s tem se debata o (ne)odgovornosti njegovega načina življenja pravzaprav konča. Da se je spopadal z gorami iz svojega notranjega klica, menda dovolj zgovorno priča dejstvo, da se je odpravil tja sam, brez medijskega »pompa«. Tvegam patetičnost sledeče izjave, a vendar: tudi Jonatan Livingstone Galeb je bil poseben, ker je letal sam ….Da človek, ki ne počne nič širše družbeno koristnega, ni vreden spoštljivega odnosa, je vsaj zame sporno stališče, zlasti če pride iz ust (izpod peresa) intelektualne – torej tudi moralne – avtoritete. Kajti po tej logiki so tisti, ki ne izumljajo ravno zdravila proti raku, čisto pogrešljivi. Torej tudi razni češki turisti, ki se obuti v tenis copate zapležejo v Triglavu, niso vredni reševanja. Na primer. O tem, koliko cenimo naše izjemne posameznike v primerjavi z drugimi narodi, pa zgolj ilustrativen primer: pred dnevi je Nemčija izgubila nogometnega vratarja. Naredil je samomor. Kar pomeni, da je bil – v optiki psihoanalize in/ali doktrine – slabič. Revček iz zafurane familije, ki ga je v labilnega depresivca gotovo prignala – mati. A zanimivo je vsaj dvoje: da mu je vsa država izkazala spoštovanje z žalno slovesnostjo, ki se je je udeležilo 55. 000 ljudi (sic!) in da nihče ni vrtal po družinski anamnezi, kjer bi v nekem zaprašenem kotu stala žugajoča mati z dvignjenim kazalcem, zavoljo katerega sine nikoli ni bil dovolj dober oz. je bil celo tako slab, da je pod težo tega spoznanja v svoji odrasli dobi napravil samomor. Ne; odločili so se, da se ga spominjajo po njegovih dosežkih, četudi »le« športnih, da mu izkažejo spoštovanje zavoljo njegove predanosti lastni življenjski poti in ne da mrcvarijo ter secirajo vseh potencialno možnih vzrokov za njegovo dejanje. Pri nas je očitno (žal) preveč in odveč že samo poročanje o tem, da je eden izjemnejših Sovencev tragično umrl. In da; nestrpna postanem, ko že kdo-ve-kolikič razne psiho- ali katere koli druge avtoritete na plano vlečejo že davno preživeto teorijo o materi kot glavni in daleč okoli edini odgovorni za vse, kar je v danem trenutku (družbeno) narobe. Takšnim bi rekla samo »grow up!« in prevzemite del svoje odgovornosti v svoje roke. Ni sicer lažjega, kot je reči, da smo ženske krive za premalo/preveč ljubezni v družini in patologijo družbenih odnosov, ki se iz tega razvijejo. Da smo ekskluzivne oblikovalke bodočih odraslih, edine vzgojiteljice in obenem pretkane manipulatorke, ki delovne, negotove, preskrbljujoče moške odganjamo od doma, jih simbolno kastriramo in preko sinov kompenziramo znan freudovski Penis-neid. Lepo vas prosim! Kje pa so v tej zgodbici moški? Človek bi počasi pričakoval kakšno bolj izvirno teorijo o tem, zakaj je vrednostni sistem v naši družbi tak, kot je. Na psu. Žal tudi (ali pa predvsem) zato, ker se širi le navidezni pluralizem idej; zgolj deklarativna strpnost do različnega, drugačnega, samosvojega; do vsega, kar je izjemno in drugačno od povprečja. In enako žal smo še svetlobna leta daleč od tega, da bi zares cenili človeško življenje, ki je lahko enkratno le na enem – ali redko več – področju; bodisi umetniškem, znanstvenem, športnem ali »le« človeškem v najbolj preprostem in pristnem pomenu te besede. Pomenu, ki zmore spoštljivo in iskreno začutiti tisto zdrajsano »de mortuis nil nisi bonum«, se pokloniti življenju in smrti drugega. Četudi le »svetovno znanega balinarja«.
al1ka
ˇ@Alenka, mimo vašega dobrega komentarja se enostavno ne da iti, saj ste problem osredotočili v njegovem jedru, ali je tako težko spoštovati nekoga zgolj zato, ker je le človek in ne le zato, ker je bil velik tako ali drugače v času svojega življenja. Mislim, da bi povsem običajnemu človeku dali mir, ker pa Humar ni bil kdorkoli, pa se pišejo in berejo tudi intervjuji z ljudmi, ki drugače ne bi imeli bralstva.Iskanje instant slave, četudi na račun človeka samega in njegove smrti.
@Zirosi, tudi vaš komentar in članek sta zelo na mestu!
prebrala sem tole na dnevniku:
“Humarjev brat Matej je omenil, da je bilo za Humarja plezanje “ena
sama molitev” in da je z molitvijo tudi končal življenje.”
Ta Humarjeva izjava se povsem pokriva s tem, kar je D tukaj napisala,
da je bilo njegovo plezanje kot neke vrste pesem, kot klic Muze, klic
božanskega in da je bil v duhovnem smislu daleč pred povprečneži, ki
so ga in ga še kritizirajo.
Počivaj v miru, T H.
Čestitam za članek! Vodebov intervju je pod vsakim nivojem človečnosti. Edino prav je da posamezniki na take nestrokovne članke odreagirajo, sicer človek tone vedno globje…