Verjeti ali ne verjeti? Da je reprezentanca države, katere klubi končajo evropska tekmovanja še preden se zvezdniki največjih nogometnih multinacionalk vrnejo z letnega dopusta, pred zadnjo tekmo le gol oddaljena od (nove!) uvrstitve na svetovno nogometno prvenstvo, je na meji zgodbe o jamajškem olimpijskem moštvu v bobu.
Čudež? Prej bizarnost: v isti državi jih od desetih prvoligaških klubov najmanj pet nogomet ne izplačuje plač ali pa to počne z neredno, eden od njih pa je tudi uradno v prisilni poravnavi. Najboljši igralec te lige je 38-letni veteran, ki je štiri leta igral v nižjih ligah, hkrati pa je tudi tihi družbenik podjetja, ki želi pridobiti koncesijo za športne stave. Če v Rusiji, katere prvak je zadnjih dveh tekmah proti Barceloni iztržil štiri točke, selektorju z bržčas največjim ugledom v svetu plačo neposredno nakazuje eden najbogatejših Zemljanov, vodi nogometno zvezo države, ki ji stoji na poti pred zadnjo oviro, davčni svetovalec, njeno reprezentanco pa trener, katerega ekipo je nekoč iz evropskih tekmovanj izločil prvak Moldavije.
Najboljši ruski igralec, ki si kruh, namazan s kaviarjem, služi v elitnem klubu najtežje lige na svetu, v dveh mesecih zasluži več kot prva postava Slovenije v skoraj letu dni. Njen najboljši igralec se bori za obstanek v prvi nemški ligi, ključni igralec sredine igrišča pa sedi na klopi v drugi angleški ligi. K temu prištejte še dirigiran žreb svetovne nogometne zveze, ki še nikoli do zdaj ni tako odkrito favorizirala velikih, dejstvo, da je tržno povsem nezanimiva »regija« po njenih merilih s Srbijo in Slovaško že izpolnila »kvoto« uvrstitev in »dolg« iz leta 2001; enajstmetrovko v zadnji minuti proti Rusom (!), ki jo je Sloveniji za Bežigradom podaril Graham Poll. David proti Gol-jatu? Ne, v nogometu ni frač in kamenja, poleg tega pa Slovenci nikoli niso bili izbrano ljudstvo.
Kljub temu je argumentov za to, da je odgovor na vprašanje iz uvoda »verjeti«, dovolj: »karma« polnega mariborskega stadiona, tekma proti Slovaški, Mile Novakovič, sposobnost naše reprezentance, da na nasprotnike krene z igro, in tudi pritisk, ki bo tokrat kolena šibil našim slovanskim bratom.
Pozabite na krizo, Hrvaško in gripo – po dolgem času imamo priložnost opazovati, kako nekdo izpod Alp enakopravno sodeluje v igri na najvišji, globalni ravni. Sanjamo lahko, da bo to po današnjem večeru in uvrstitvi na prvenstvo v Južnoafriški republiki drugi najpomembnejši dosežek naše nogometne reprezentance v tem kvalifikacijskem ciklusu.
Slovenija gre danes naprej.
Ker smo/ste pred časom obdelovali MZZ vs. nogomet (mislim, da pod člankom Vojinovića). Moja malenkost osebno misli, da nas zmage v nogometu (in še kakšnem drugem športu) naredijo 100x bolj prepoznavne, kot vse kampanje, ki si jih zmisli MZZ ali kdorkoli drug.
P.S. Priznam, nogomet nas ne naredi prepoznavnih čez lužo na severni polobli, ampak če je verjeti LEAPu, so oni že bankrotirali.
Slovenija gre naprej