Poročati moram, da je od recimo petnajstih ljudi iz mojega kroga, s katerimi sem na to temo pokramljal, en sam čutil nekaj malega pristne žalosti ob smrti Tomaža Humarja. Drugi prav nič in tudi jaz je ne čutim – prej morda celo drobec česa nasprotnega. Seveda naj vsak počne, kar mu paše, ampak na vesti o Humarju sem postal alergičen že pred časom, in sicer iz dveh razlogov:
a) ker se mi je vedno zdelo abotno, da ga moramo drago reševati na naše stroške, namesto da bi s tem denarjem, recimo, kupili klimatske naprave za naše bolnišnice
b) ker so poročila o njegovih vedno enakih dramah v javnem prostoru grdo monopolizirala dejansko relevantne teme
Ne rečem: če bi šlo za nekoga, ki je s svojo dejavnostjo pomembno prispeval k naslednjemu koraku človekovega boja proti raku, bi mu s pristnim sentimentom v prsih tudi sam prižgal kakšno svečko … Usoda nekega svetovno priznanega hribolazca pa se mi za družbo zdi natančno toliko pomembna kot usoda kakega svetovno priznanega balinarja.
Smrt in predvsem vse, kar se je – ne po Humarjevi krivdi – potem nanjo navesilo, mi je služila kot iztočnica za pogovor z Romanom Vodebom. Vodeb se je v zadnjih letih v slovenski javnosti najbolj uveljavil kot psihoanalitik športa. Najprej je magistriral iz psihoanalize športne motivacije, potem še iz ideologije športa, njegov doktorat z naslovom Šport skozi psihoanalizo pa pravi, da so na ISH zažgali na grmadi, zato je ostal ‘le’ pri dveh magistratih. Kot precej trd in nediplomatski freudovec si je v javnosti v kratkem času nabral impresivno število sovražnikov… Zato me je presenetilo, kako blag in konstruktiven sogovornik se je izkazal v medosebni komunikaciji, da ne rečem skoraj malo plašen! Začela sva pri Humarju, a to je bila seveda samo odskočna deska za precej bolj ambiciozne posplošitve.
Kako ste vi čisto osebno doživeli novico o Humarjevi smrti?
Za to ekscesno življenjsko zgodbo sem že pred časom predvidel par ekscesnih zaključkov – zdaj se je pač zgodil ta najbolj črni. Ni mi bilo všeč, da sem pri sebi, tam nekje v kotičku, našel misel: »Prav mu je – kaj je pa spet rinil v Himalajo.« In dejansko: če bi šel Humar po kalvariji Nanga Parbat na kakšno daljšo psihoterapijo, poravnal nekaj neporavnanih računov iz naslova latentne samomorilnosti in narcizma – ter se pri tem zazrl v svoje otroštvo in odnose s starši … No, potem mu najbrž ne bi bilo treba spet riniti v to himalajsko mrcvarjenje.
Je bil Humar po vašem mnenju tehnično nor?
O njem kroži mojstrska izjava, da je bil morda res nor, neumen pa ne. Kakšne shizofrenije oziroma psihoze res ni imel. Nasprotno: imel je veliko atributov t.i. trdne in zdrave osebnosti. Po moje ga je mučila edino občasna depresija – reden spremljevalec velikih narcisov, ki bi jim v Sloveniji lahko rekli samoljubci. Tega, da mu je verjetno primanjkovalo sočutja do drugih, ne moremo šteti za patologijo. Njegova »norost« (ki jo je treba nujno dati pod narekovaje) pa se vendarle nanaša na določene potlačitve. Latentni mazohizem, torej latentno samomorilnost, je zaznati pri marsikaterem alpinistu ali drugem adrenalinsko-ekstremističnem športniku. Pri Humarju sem že pred leti opozarjal na njegov grandiozni narcizem – toda »patološko« narcističnih je tudi veliko politikov in medijskih zvezd, tako doma kot v tujini.
Pravite, da naj bi mu manjkalo sočutja do drugih … Ampak kako, če je bil pa sam vendar izvrsten in aktiven reševalec?
Kadar se aktivirajo karizmatični ljudje, ki jih vodi narcizem, to počnejo v objemu samovšečnosti in ne nesebičnosti. Kot neustrašni in vsemogočni so sami sebi všeč tudi na nemogočih ekspedicijah oziroma reševalnih akcijah. Njihov »Jaz sem …« – temu »Jaz sem …« lahko sledi karkoli že pač – je vedno v ospredju. Tudi ko rešujejo druge.
Ali ni še neprimerno večja patologija kot Humarjeva patologija povprečnega TV gledalca, ki to Humarjevo patologijo vsak večer z zadržanim dihom spremlja na malem zaslonu kot da bi šlo za kozmično pomembno dramo?
Običajni »mali« ljudje – v tem primeru bi jim lahko rekli »ovčice« oziroma tihi oboževalci – so nori na drug način. Fascinira jih prav tista pompoznost in karizmatičnost, ki so se ji morali sami odreči na poti odraščanja in osebnostnega zorenja. Vsi véliki narcisi so zato magnet za množice.
Kaj je to v našem gledalcu, da dejansko podpira to, da so prvi štirje prispevki na večernih poročilih o nekem latentnem samomorilcu, medtem ko so za družbo zares relevantne novice potisnjene čedalje bolj na obrobje?
Raja si takšnih poročil oz. reportaž želi, ker ji dvigajo adrenalin v krvi oziroma so ji v nekakšen užitek, ki je nemalokrat koncipiran latentno sadistično. Znano je, da ni kritično razmišljujočih in nesugestibilnih ljudi niti 20 odstotkov. POP TV mojstrsko obvlada teorijo gledanja in popularnosti. Rumene teme so pač najbolj dobičkonosne. Že če pogledamo gledanost Kmetije slavnih, vidimo, da resne teme preprosto nimajo možnosti. Tudi nacionalka si zato ne more privoščiti, da bi obšla kalvarijo Tomaža Humarja, ker bi jo preveč popljuvali. »Big River Manu« Martinu Strelu se verjetno še lahko malo ogne, ponesrečenemu Humarju pač ne.
Okej, ampak zakaj se Cilki in Tonetu iz Radovljice, ki bosta kmalu stavkala za sanjskih 600 evrov plače, vedno znova ginjeno orosijo oči, ko jima zvečer namesto glav za njuno bedo odgovornih lopovov servirajo Humarja? Najbrž to, da sta pač samo tako neizrekljivo butasta, ne more biti dovolj dobra razlaga?
Ravno manj sebični ljudje, ki se znajo zjokati ob raznih ekstremističnih kalvarijah, imajo pogosto probleme s služenjem lastnega denarja. Če bi bili takšni ljudje za odtenek bolj sebični – da ne rečem samoljubni ozirom narcistični – bi verjetno zaslužili bistveno več. V tem primeru pa bi morda postali tudi manj sočutni do patetičnih kalvarij, kakršno je doživel Tomaž Humar. To ni neko univerzalno pravilo, kakšno pozitivno korelacijo bi pa skoraj gotovo dobili.
Ampak iz tega odgovora bi bilo mogoče sklepati, da je narcisizem za posameznika nekaj koristnega, če ne celo nujnega! Kako ga lahko potem Humarju očitamo?
To pa zagotovo. Mnogo ljudi včasih pozablja nase, manjka jim samoljubnosti. Ravno pri fenomenu sindroma izgorelosti, torej »burnouta«, se to vidi. Humarju dejansko ne moremo nič očitati. Tudi, če ga na podlagi nekaterih njegovih simptomov »diagnosticitramo« kot vélikega narcisa, ni fer, da pol Slovenije skače v zrak. Večina vélikih narcisov je vselej karizmatičnih, toda če bi bili vsi taki kot Humar, bi se družbi slabo pisalo. Narcisi sami pa bi bili brez vdanih ovčic oz. oboževalcev skrajno obupani.
Smo po čaščenju humarjevskih likov Slovenci kaj posebnega v svetu? Po naših dosledno izjemnih statističnih dosežkih glede samomorov, alkoholizma in prometnih nesreč se zdimo idealna topla greda za tovrstne ekscese?
Slovenski nacionalni karakter premore veliko neke latentne patologije. Ta se vselej napaja iz primarne družine. Problematična je falična, dominantna in nemalokrat čustveno hladna mati, ki frustrira svoje otroke. Problematični so predvsem dečki – deklice pa predvsem toliko, kolikor postanejo kopije teh svojih mater. Kolapsirani, mnogokrat »tiho« zapiti in frustrirani očetje so posebno, a pomembno poglavje – za dečke kot identifikacijski liki, deklice pa imajo na račun slabega lika očeta probleme pri izbiri svojih partnerjev v odraslosti.
Po drugi strani pa se recimo Martin Strel ne more dovolj naprhati čez Slovence, češ kako ga niso sposobni niti približno dovolj častiti in kako imajo Američani za njegove zgodovinske dosežke neprimerno več posluha?
Chrisophe Lasch je že pred 30 leti ZDA označil kot deželo patoloških narcisov. Po mojem mnenju so Johni za Janeze, ko govorimo o nacionalnem narcizmu, »sitne ribe«. Janezi morajo svoji mami celo otroštvo nositi neki titule in si na ta način kupovati ljubezen … In to jih z avtodestruktivnostjo ter vase obrnjenim sadizmom – torej mazohizmom – zaznamuje za celo življenje. Ves ta športni ali pa tudi kakšen drug ekstremizem ima svoje ozadje – morda v hrepenenju v stilu: »Mama, kdaj me boš končno vzljubila? Do kdaj bom moral hoditi na konec sveta – ali pa na Luno, da me boš imela rada?« Slovenske emancipirane mame se bodo morale enkrat strezniti, da bomo Slovenci postali končno normalni. Če ne, nas bodo še naprej smešili razni Kekci in Rožleti ter zapiti Bedanci.
Ha ha, kolikor v striktno kavarniškem in skrajno posploševalnem duhu sicer delim model vaše slovenske družinske idile dementnih zagrenjenk in zapitih ničetov, me vseeno zanima: kaj lahko te, kot pravite, ‘emancipiranke’ za mentalno zdravje svojih otrok storijo? Naj se morda de-emancipirajo? Ker ne pozabimo: za razliko od ameriške razočarane gospodinje je morala slovenska mati v zmagovitem socializmu hoditi v službo! Za otroke in praktično za kompleten dom pa je morala potem poskrbeti popoldne, v prostem času, in pri tem pogosto tolerirati apriorno vzvišenost ali celo nasilje nekega zapitega degenerika. Mar ni logično, da je marsikatera ob tem postala kar malo … no, zagrenjena?
Mati se mora svojim otrokom brezpogojno predajati, jih ljubiti takšne kot so, ne pa da jim morajo ti vse otroštvo nositi neke titule in trofeje. Toda kako naj otrok – v tem primeru mislim na dečka – povratno brezpogojno ljubi svojo mamo, če je ta kronično odsotna, karieristična? Na ta način ima morda sčasoma raje kot svojo mamico varuško – tako kot bo v odraslosti imel raje ljubico kot svojo ženo. Feminizem jo je Sloveniji močno zagodel, in to na dolgi rok. Ženske, ki bi jim bilo v tem kontekstu treba reči »moškinje« ali celo »decinje«, postanejo aseksualne, svoje može frustrirajo ali pa jih izženejo iz družine. Res je, tudi Janezi znajo zganjati doma hudo patologijo – bodisi sami od sebe, bodisi nezavedno revanšistično. Partnerska oziroma družinska zagata je v marsikateri slovenski družini nemalokrat popolna. V odraslosti so tako mnogi otroci prežeti z latentnim sadizmom ali pa mazohizmom. Zaradi kolapsiranega očeta imajo mnogi probleme z etiko oziroma Nadjazom – npr. tajkuni – da o narcističnih ekscesih in raznoraznih karizmatičnih ekstremistih sploh ne govorimo.
Bravo – intervju in stalisca vredna Dr. Ruglja – vedno znova je treba dokazovati ene in iste stvari. Patolosko obremenjeni Slovenci – pri tem pa so v veliki meri sodelovali tako politiki kot RKC – rekel bio – se vec naj gre v Himalajo.
Če je kdo tukaj narcis, je to tale Vodeb. Še eden od intelektualcev tipa Simona Rebolj. Melje, melje, pove pa nič, oz. to, da so vsi drugi razen njega, neumni. Pa navede ene par za lase potegnjenih kao psihološko-psihiatrčno-socialno-novoantropoloških-ženskepanemorejodosečiorgazmaker- teorij. Ki jih moramo seveda vsi ob treh zjutraj znat napamet povedat, preden si dovolimo s to naduvano osebnostjo diskutirat. Jao, ali lahko človek dela tisto, kar mu veli srce, ali bo moral vprašati njega za dovoljenje???? Matere so karieristke in se ne posvečajo otrokom… Kako pameten zaključek… Ni vredno mojega komentarja.
Glede Humarja pa… tale narod je imel velike ljudi in še jih ima, ki so jih začeli ceniti takrat, ko so umrli. Aja, Vodeb se ne strinja z mano. In kaj naj jaz zdaj?
Pravzaprav se, ampak po Darwinovi pardon Jungovi, pardon Adelovi, pardon Freudovi, pardon Grungerličevi teoriji pa Humar ni bil popolnoma gladek. Ni bil, so what? Še vedno je Slovenec, na katerega sem res ponosna. 
In zakaj ni bil gladek, avtoriteta Vodeb? Ker mu je DOL VISELO, kaj si Vodeb in co. o njem misli. Preberite si članek v Politikusu od Ane Jud o Slovencih. Se strinjam z njo. Pa čao. 
Pozdravljeni!
Gospod Vodeb in stroka ima iz strokovnega stališča, pri tako kontroverzni osebnosti (in verjetno veliki večini težko razumljeni), kot je bil Tomaž Humar, gotovo veliko snovi za teoretiziranje, ki jim ga ne gre zameriti, saj je to njihov poklic.
V globoke diskusije za in proti se ne bi spuščal, se mi pa zdi, da Tomažu v bran dolgujem vsaj naslednjo izjavo na tolikokrat omenjeni narcisoizem oziroma samoljubje.
Imel sem srečo, da sem Tomaža bežno srečal, oziroma se rokoval z njim in to v povsem običajnih okoliščinah, ki niso klicale po kakšni posebni potrebi po zbujanju pozornosti okolice, pa tudi od mene ni ničesar pričakoval.
Za vedno mi bo ostal v spominu način njegovega pogleda naravnost v oči, ki je dobesedno preplavil s pozitivno energijo. Kdor je sposoben v takšnih okoliščinah tako iskreno podariti del sebe mu samoljubja gotovo ne moremo očitati.
Ta izkušnja me je prepričala, da izjave ljudi, ki so mu bili blizu, ne povzdigujejo njegovih osebnostnih vrlin brez vzroka.
Res so se okrog Humarja razvila preveč skrajna čustva, vendar psihološke analize kot v članku, brez, da se resnično prisluhne ljudem, ki so ga osebno poznali, niso nič boljše od pretiranega povzdigovanja, ki ga je bil Humar deležen in pred katerim se je moral na koncu skriti v objem smrti na enem najbolj oddaljenih končkih planeta.
Vzemimo raje od Tomaža vse dobro v čemer nam je bil vzgled in bodimo milostni do njega, saj je bil tudi on le človek.
Lep pozdrav vsem,
Grega
Vodeb je blefer, ki ima premalo možganskih kapacitet, da bi sploh lahko predelal kašno tako zapleteno tem, kot je narcisizem pri Freudu (najbrž so ga na ISH samo ujeli, da Vpeljave narcisizma sploh ni predelal). Tudi če bi vzeli najbolj posplošeno verzijo iz kakšne jungovske razlage puer aeternitusa, bi Humarja le težko ujeli vanjo (pa jebat ga narcis ne potrebuje niti potrditve niti samopotrjevanja – njemu je lastni odsev dovolj…).
Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja:
»Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju), potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije, ki se začne z obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:
- mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
- prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
- prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
- zahteva po pretiranem občudovanju,
- nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
- izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
- nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
- nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
- ošabnost in nadutost.«
“Gospod Vodeb in stroka”
To sta dva pojma, ki ju ločijo svetovi.
Vodeb je predvsem izvrstni blefer, v katerem so slovenski mediji našli izvrstno zamenjavo za burke, ki jih je nekoč zganjal Rugelj.
Odličen članek!!!
Vodeba je hudo brati predvsem iz enega razloga: ves čas me muči občutek, da je samo on tisti, čigar mati-moškinja je imela v življenju dovolj drugih opravkov, da mu ni nudila dovolj brezpogojne ljubezni.
Ene 90 % nas ostalih Slovenceljnov pa lepo po vseh predpisih prihajamo iz socialistično in postsocialistično balkanskih patriarhalnih družin, kjer nam je mama odtegovala ljubezen samo v trenutkih, ko se je bilo treba dreti nad fotrom, ki je prišel iz gostilne ob 21h, ker je spet zaman kuhala, drugače pa je bila skoraj edina, ki je opazila, da ima otroke, da so otroci živa bitja z včasih posebnimi potrebami in da pater familiasa vse skupaj en drek briga, razen, če otroci niso uspešni v šoli, če gre za ženske otroke pa velikokrat sploh ne.
Skratka, večina Slovencev lahko samo sanja o moškinji kot materi – tako bi imeli doma vsaj enega sposobnega starša, od katerega se lahko kaj naučimo, kar nam bo koristilo kot odraslim osebam. Po drugi strani pa: mama kot neke vrste topla žemljica, ves čas in z vseh strani obdajajoča, segrevajoča, zaščitna, hranilna… Kako neki je to lahko koristno? Kje je šola za življenje? Kako naj otrok v takem materinskem sendviču sploh zraste, odraste, se razvije, ne da bi se zadušil? Bljek.
Jure, upam, da tistih petnajst ljudi, ki je itak iz tvojih krogov (iz mojih sigurno ne), rajši rešuje kronične alkoholike in plačuje po tri operacije na srcu nekomu, ki je celo življenje pridno stal za šankom(itak zaradi svoje prezahtevne mame in žene doma, ki mu enostavno ne da dihati)in ni silil v kakšne naporne in drage športe. NJegove plače so šle kompletne “po grlu”. Pa zdravljenje težkih invalidov po prometnih nesrečah, ki jih povzročijo ljudje (ki so verjetno podobni takim iz “določenih krogov”), ki jim je vseeno in vozijo hitro, ker imajo dober avto in zadosti denarja za kazni. Kdo pa meni kaj more.
In to seveda dosti rajši plačuješ ti in tisti iz tvojih krogov. To je okej. Reševanje enega alpinista pa je : abotno početje.
Če si se potrudil napisati članek, bi se lahko še malo bolj in kot pravi novinar raziskal, koliko življenj je rešil.
Vodebu pa takole: samo v eni stvari se strinjam z njim. Humar je užival v reševanju drugih prav toliko kot v lastnih vzponih.
Drgač pa gospod Vodeb, za moje mišljenje o vas bom uporabila kar vaše besede: če bi bilo več takih kot ste vi, bi se nam slabo pisalo.
Kakšna grandomanija tegale Vodeba! Takšne lastnosti je pri Humarju lahko našel samo nekdo, ki se sam neuspešno bojuje z lastno neznatnostjo. Oziroma nekdo, ki je tako \’humarjevsko\’ prepričan v svoj prav, da ga nič drugega niti ne zanima niti gane. A prav razumem, da je tale g. Vodeb tudi neke vrste terapevt? Sveta nebesa!
Že iz najbolj preproste pietete do mrtvih bi lahko tole mnenje zadržal zase.
Tone
Gospa Ada, pa kje sem jaz vsaj približno napisal take kozlarije, kakršne mi pripisujete v prvih dveh odstavkih Vašega komentarja? Resnično Vas naprošam, da skušate malce bolje krotiti svoja čustva, in da v prihodnje prhate samo čez tisto, KAR JE BILO DEJANSKO NAPISANO. Saj vem, da je tako malo bolj naporno, ampak na dolgi rok vam obljubim, da bomo vsi profitirali.
Pa ne, da gre za istega izjemnega in nadpovprecnega kolumnista, ki s stilom nadriljuje vso Slovenijo?
S provokativnim stilom ze morda, nikakor pa ne s kulturno sirino!
Potem je intervju z Vodebom zadetek v vodo, hehe, v mlakuzi podpovprecnezev:)))
sama sem Tomazu naklonila naslednje misli ob smrti:
vrtinci strasti
v ognju podvigov
ugasne nek sen
povsod sam
kolo izjemnosti
izloči črede
podvigi
v preseganju samih sebe
nas preseže le smrt
Počivaj v miru, pogumni človek! Posvečeno preminulemu alpinistu, Tomažu Humarju.
Da ostajamo v harmoniji s svojimi spoznanji v kateremkoli obdobju življenja in našimi čutenji, je potreben nadpovprečni pogum. Zmorejo ga le izjemni ljudje in v duhovnem razvoju daleč pred čredniki.
Dragica
“a) ker se mi je vedno zdelo abotno, da ga moramo drago reševati na naše stroške, namesto da bi s tem denarjem, recimo, kupili klimatske naprave za naše bolnišnice”
Jure Aleksič torej raje vidi, da mu Republika Slovenija ob kakšni (naravni) nesreči namesto čimhitrejše pomoči izstavi račun in preveri ako je sploh dovolj likviden za reševanje?
V pizdo materino smo zjebali to državo in same sebe, če bo reševanje svojih državljanov v tujini postala cenovna postavka okrog katere se lahko debatira in razglablja. Kolega iz ZDA se je poškodoval na nekem field-tripu po Kolumbiji, po kontaktu z ambasado je bila v roku treh ur na reševanje pripravljena lokalna izpostava ameriške vojske (ampak so ga že prej dosegli in mu pomagali lokalni reševalci). V razmislek, posmrtne ostanke Humarja se (na posojo!?) hrani na nemški ambasadi.
Kar pa se tiče samega intervjuja-samo toliko-tole je citat z njegove spletne strani: “Če je treba, lahko uporabim tudi hipnozo”. Podrobnosti o žepni uri na veržici in prenosnem kavču za psihoanalizo pa ne najdem.
Ma ne, ničesar ne bom napisal. Je škoda!
Lepo, da se najdeta fanta in skupaj poiščeta žurnalistično dno. Pričakoval sem ga na POP TVju, udarilo pa je tukaj. Svaka čast!
Očitno imajo tudi Razgledi svojo rumeno stran…
Po Ruglju Vodeb z neokusno mineštro do neznosno poenotavljenih teorij narcisizma, z obvezno kulpablizacijo žensk in vulgo freudizmi. Psihoanaliza za Slovenske novice.
Humar je imel hudičevo razpucano podstrešje. O tem lahko Vodeb samo sanja.
Koliko so stari otroci gospoda z razpucanim podstrešjem?
Huh, dušebrižniki se res nikoli ne naveličate…
Mikka: očitno bo treba nekoliko več delati na preseganju binarne logike. Ne gre za to, da država ne bi smela reševati svojih državljanov v tujini, gre pa vsekakor za to, da bi bilo smiselno nekomu, ki se vedno znova povsem načrtno in brez vsake prave potrebe spravlja v nemogoče in neskončno drage situacije, na neki točki pač odtegniti davkoplačevalsko potuho.
Seveda je zagatno določiti, kdaj in kako. In seveda to odpre cele sklope novih debat na temo kaj pa javno zdravstvo in kadilci, kaj pa javno zdravstvo in alkoholiki… In ja: dajmo se prosim pogovarjat o tem, čimveč in čim bolj konstruktivno. Hec, pred kakim letom so na Nizozemskem naredili fascinantno študijo, po kateri kadilci in drugi z nezdravim načinom življenja državno blagajno na dolgi rok dejansko stanejo MANJ kot ljudje z zdravim načinom življenja. In sicer zato, ker prej umrejo, človek pa javni blagajni statistično daleč največ stroškov naredi v najstarejših letih. Tako da ja: dajmo kot zrela družba imet o tem neko zrelo debato. In seveda še o marsičem.
Dragica: odpustite mi, da nisem tako profesionalen, da vam tega ne bi povedal, ampak tako spektakularno obupnih pesmi ni pisala niti Jadranka Kosor v svojih študentskih letih (ondan so v Delu objavili eno, ki mi še vedno ne gre iz glave, a vaša je celo še mogočnejša).
No, zame osebno je plezati nekam v himalajski mraz in tam umreti, čista neumnost. Očitno pa veliko ljudi to počne.
Narcisizem je huda zadeva za vse, ki živijo blizu takega človeka. Sem imel očeta s to motnjo. Živa groza. Kolk je pa bil Humar moten v tem smislu pa ne vem. Obsojanje je nehvaležna naloga. Je pa dejstvo, da so mu tile uspehi pomenili več, kot lastni otroci. ampak dober, vsaj osvobodil jih je pred samim sabo.
Zanimivo je to, da nekdo s tako smrtno ihto leze v višine do svojega bridkega konca. Nekaj hudo nezadovoljnega morda res mora biti v takem človeku.
Se globoko strinjam z zvonetom. Vsaj meni osebno je nerazumljivo to, da nekateri rinejo naravnost v nesrečo.
Končno smo pa vsi drugačni in različni na tem svetu. Vsakdo naj počne tisto, kar mu je ljubo in misli, da je edino prav.
” kako sva si različna”
večina komentarjev pišejo osebe, ki nimajo niti najmanjšega – osnovnege znanja psihologije. Rugelj je povedal zmeraj samo resnico, čeprav močno začinjeno. prav tako vodeb. komentatorji, malo si osvežite znanje med teorijo in prakso. teorijo namreč sestavlja pretekla praksa. in noben teroretik ne govori ničesar na “blef”!
jaz osebno se strinjam s vsem povedanim v članku, vesela sem, da se najdejo ljudje, ki lahko trezno razmišljajo, in se ne bojijo kritike. humar je pač vse delal za sebe, in nikakor ga ne moremo kovati v zvezde skupaj z ostalimi redkimi znanimi slovenci, ki so za seboj pustli pečat.
@ Zvone: “Zanimivo je to, da nekdo s tako smrtno ihto leze v višine do svojega bridkega konca. Nekaj hudo nezadovoljnega morda res mora biti v takem človeku.”
Meni je pa zanimivo, da toliko Nekdojev s tako smrtno ihto leze na dno človečnosti (in mora biti v njih res nekaj hudo nezadovoljnega).
Razočarana sem nad intervjujem, bi se dalo tudi o temle Vodebu kakšno psihološko rečt (saj sploh ne rabiš biti psiholog, da lahko pri sebi narediš kak sklep).
Mislim, da bi se komot vzdržali t(ak)ega prispevka.
Pozdrav!
Odličen članek.
Mislim, da je čas za umiritev strasti. Pojdimo korak nazaj, na izhodišče. Vsak ima pravico, da počne, kar hoče, dokler s tem ne ogroža svobode drugih.
Tomaž Humar ima pravico, da pleza, kjer hoče in kadar hoče in da gre umret kamor hoče. To je njegova osebna stvar in morda še stvar njegove družine.
Roman Vodeb ima pravico, da o Humarjevem početju misli, govori in piše analize, kot jih sam hoče.
Jure Aleksič ima pravico, da dela intervjuje s komer hoče in Razgledi imajo pravico, da obavljajo takšna in drugačna mnenja o številnih aktualnih vprašanjih. Zato se pa imenujejo RAZGLEDI, za tiste, ki se hočejo razgledati onstran očitnega.
In vsak izmed nas ima pravico, da tukaj spodaj objavlja svoje komentarje na prebrano – dokler so ti komentarji v skladu z nekimi elementarnimi civilizacijskimi normami.
Vsi enaki, vsi drugačni. V čem je problem?
Brina ima zelo prav. Ta prispevek je groteskno rugljevski, pa še mazzinijevski- in še s potvorjenim izhodiščem: tudi sam imam zadržke do ekscesnih športnikov, ampak kar je prav: ravno ta zadnja Humarjeva pot je bila NE-narcistična, saj nihče ni vedel zanjo! Za “Humarja-narcisa” so ga tokrat scela naredili mediji, in to posthumno – ampak seveda, kriva je spet ta “raja”! Ali bi raja res zahtevala odstop Geriča in Možine, če bi Humar ne okupiral prvih desetih minutah Dnevnika, kot implicira Aleksič?? Gimme a f…ing break
materi-karieristki, ki bi se morala žrtvovati za otroke, proti feminizmu…).Bravo.
Ker “sinergija” nacionalke in POP TV ni noben “naraven” odziv na “naravne” potrebe in želje “raje” po sadomazohizmu, ampak rezultat dolgoletne načrtne info-zabavne “amerikanizacije” ali pač aplikacije “Murdoch- Fox”-ove formule uspeha- ne pozabimo, kdo so lastniki POP TV(in še vedno žal tudi nacionalke).
Od Mladinskega novinarja je kar neverjetno brati “kaj je v našem gledalcu…”, ampak potem najde 2xmagistrirano strokovno potrditev: “Raja si takšnih poročil želi…”. In po vsem tem psihologiziranju še kronsko psiho-ekonomsko dognanje, ki bi ga bil vesel sam Mićo Mrkaić:” Ravno manj sebični ljudje..imajo pogosto probleme s služenjem lastnega denarja. Če bi bili za odtenek bolj sebični…bi verjetno zaslužili bistveno več.”
Ste slišali, delavci Gorenja, člani SKEI-a idr.? Vaša beda je stvar vaše psihike- 2xmagister dixit. Naš Jure pa ga seveda ne vpraša, od kod hudiča mu to, iz katere raziskave; ne Vodeba ne sebe ne vpraša, ali pa je morda le kaka tajna veza med masovno psihologijo/patologijo slovenizma, TV promocijo Humarja, prometnih nesreč, zločinov, pa Kmetijami, Milionarjem in Najšibkejšim členom – in dominantnim družbenim redom? Pa o tem je lucidno kritično pisal že Mitja Čepič že davno(ampak v Financah, ne v Mladini, torej ne šteje?) , pa še kdo tudi na tej strani.Ampak hej, Jure je najbolji, kdo bo njemu solil pamet.
In zato se čisto ujema, da po svoji edini eskapadi v “socialni čut”, pa še tej le za šankom in za hec, naš Jure lagodno prepusti zadnjo besedo velikemu kritiku slovenske matere in slovenske patologije , in je ta beseda seveda ultrakonservativna, praktično klerikalna
A se z Mimi vseeno ne strinjam, da bi se “komot vzdržali t(ak)ega prispevka”- ne, to je koristno samorazkritje, avtodenunciacija določene slovenske ideologije in “stroke”, pa tudi meja in površnosti “vrhunskega” žurnalizma.
@ Nevenka,
instantna vulgo – freudovska interpretacija Romana Vodepa ni vredna kakih resnih komentarjev. Taki ‘teoretiki’ gledajo skozi lastno izkrivljeno prizmo in so v posmeh vsem, ki so se kdaj resno poglabljali v psihoanalizo.
Ste se vi že streznili?
@Jože P. Damjan,
problem je v odsotnosti osnovnih etičnih standardov. Družina se od Tomaža še ni poslovila, pa se neki kvazi strokovnjaki že oglašajo s svojimi teorijami in umestitvami v ‘občo slovensko patologijo’.
Roman ostaja zvest sam sebi točno na tak način, kot je bil Humar zvest sebi. Oba iščeta ekstreme, gresta dlje kot njuni sopotniki in sta po svoje kontroverzna, tudi nora, ne pa neumna. Ko greš v ekstrem, je nujno, da nekatere druge stvari pustiš zunaj, kar pa ne pomeni, da ti ne pomenijo veliko.
Jaz Humarja nisem dojel kot narcisa, ampak iskalca, ki se ni oziral na uhojene instant rešitve, temveč je iskal po svoje. In to nas vedno znova fascinira. Ja, in so tudi črede, ki sledijo ne da bi vedele kdo in kam jih vodi. Tudi to me vedno znova fascinira.
Če bi se že spustil v interpretacijo nezavednega, bi pri poduhovljenemu človeku kot je bil Humar, iskal razloge za tako početje v nihilizmu. V praznini smisla, ki nam ga ponuja totalna potrošnja in demistifikacija vsega kar nas obkroža. Zato je ta impulz živosti, smiselne živosti in živahnosti bitja, ki jo je vedno znova sporočal Humar toliko težje najti na običajnih poteh. Gola eksistenca se pokaže za vrednoto samo po sebi, torej za sveto, ko je le-ta pod vprašajem. Zato razumem ljudi, ki gredo zavestno v eksistencialno prežo, ki gredo do meje (in včasih padejo preko). To je “reset” funkcija, ki jo danes potrebujemo. Nekdo jo doživi visoko v gorah, ali globoko pod vodo, nekdo ob zelo težki bolezni, prometni nesreči, ki se srečno izteče ali ob smrti bližnjega. So pa tudi taki, ki jim tudi brez takih ekstremov, na življenja poživljajoč način, uspeva ohranjati človečnost – vsakomur svoja pot. In tudi te bi morali prepoznati in jih postaviti ob bok Humarju. Zakaj slaviti samo človeka, ki se z enostavno dialektiko – z vstopanjem v nasprotje, spoprijema z ljubeznijo do življenja. Kaj, če bi poiskali tiste, ki se znajo brez ekscesov veseliti življenja, tako kot se ga alpinisti, ko pridejo živi z osemtisočaka? A lahko ta nezavedni gon, ozavestimo in učlovečimo?
Igor Vidmar: to da bi raja zahtevala odstop Geriča in Možine, če bi nacionalka ignorirala Humarjevo smrt, je implicitno zastavil Vodeb, nikakor tega nisem impliciral jaz. Dajva bit vseeno malo bolj pozorna pri branju, preden pametujeva, ja?
“Zato se pa imenujejo RAZGLEDI, za tiste, ki se hočejo razgledati onstran očitnega.
In vsak izmed nas ima pravico, da tukaj spodaj objavlja svoje komentarje na prebrano – dokler so ti komentarji v skladu z nekimi elementarnimi civilizacijskimi normami.”
a) kako je v skladu z nekimi elementarnimi civilizacijskimi normami razpravljanje o norosti pokojnika, ki ga še niti nismo zagrebli, za sabo pa je pustil tako ženo kot otroke, ki v tem trenutku take nebuloze še najmanj potrebujejo? Kje je tu elementarna civilizacijska dostojnost?
b) glede razgledovanja onstran očitnega pa naj si kar vsak sam odgovori, ali je Jure Vodeba izbral zaradi njegove neverjetne strokovnosti ali preprostega dejstva, ker je vedel, da se bo to zaradi njegovih pričakovanih izpadov pač bralo? Kaj je v resnici prevagalo: strokovnost ali želja po krvi in rumenem?
Jure: Vodeba sem izbral, ker sem vedel, da bo šel v drugo smer kot v to res dolgočasno in pogosto hinavsko apriorno pieteto, ki na račun Humarja te dni prevladuje v Slovenskih medijih. Priznam, da sem tukaj sledil instinktu in da sogovornikovega lika in dela nisem zelo dobro poznal: pred časom sem z njim v Sobotni Prilogi prebral ok intervju o nogometu, pa tudi ondan sem nekje zasledil čisto korekten sound-byte o Kmetiji. Na podlagi tega sem si rekel, no pa poskusimo. Priznam tudi, da sem bil nad temi konkretnimi odgovori malo razočaran, ampak da bi pa to sprožilo tako orgijo disleksičnega pizdenja, to se mi zdi pa še neprimerno bolj zaskrbljujoče.
Ko clovek tole bere, mu je (upraviceno) lahko res slabo. Kolikor vem Aleksic in Vodeb zivita od proracuna oz. od davkoplacevalske slabe volje (ker jih pa mora sponzorirati). Po domace receno, sta zajedalca. Humar si je na drugi strani svoj sport sponzoriral sam (delal visinska dela, pomival okna, nabiral sponzorje). Ima cca. 20let delovne dobe, penzije ne bo dobil. Vec ali manj je bil zdrav. Ni koristil zdravstvenih uslug(za klime ni v UKC ni vedel, ker ni nikoli simuliral ali koristil bolniske). Razen zadnjega resevanja. Torej je naredil davkoplacevalcem uslugo oz. je njegova koncna bilanca do drzave negativna v smislu svojega pokritja(pozitivna za drzavo).
In potem se najdeta omenjena *strokovnjaka*, ki na nam na nase stroske vsiljujeta mnenje, da je bil ta clovek zajedalec. Glede na to da ste tako izobrazeni, bi od vas pricakoval vsaj malo samokritike…
Da ostalih stvari niti ne omenjam…
@ Jože P. Damijan – itak, podpis!
Saj so tudi mene zasrbeli prsti, se pravi se bi lahko tudi sama vzdržala komentarja.
(je bil moj prvi)
@ Igor Vidmar – ja, ne rečem, da nimaš prav…
saj smo se vsi oglasili, a ne.
Sama vseeno menim, da je \”bolje ravnati prav kot imeti prav\” (zato je včasih primerneje nedelovati kot delovati, sploh če gre za besedna prepucavanja, sploh če gre za občutljive zadeve, ki so se že zgodile in jih zato ne moremo spremeniti).
Btw – Intervju z Erazmom se mi je zdel kul, ampak on je živ in zdrav in pri močeh (kot sem dojela in želim mu zdravje še dalje!), tako da je gotovo energetsko tako močan, da prenese tud kako besedo ali dve na svoj račun (za razliko od Humarja in svojcev, ki morajo biti zato, ker imamo vsi pravico imet mnenje, takole … razgaljeni…).
Ne vem komu od vas/nas bi to pasal.
Ne zdi se mi fer, to je vse.
Moje mnenje.
(ki pa je najbolj podobno Brininemu)
Jure!
Z vsem spoštovanjem do tvojega razumevanja novinarske etike: ne bi škodilo, če bi, preden greš delat intervju o takih temah, prebral kakšno malenkost, ki bi ti malce osvetlila vse skupaj. Morda od Terraya “Osvajalci nekoristnega sveta” ali Zaplotnikovo “Pot”.
Ne bi škodilo, če že koristilo ne bi. Pa brez zamere!
Fak, Jure, pa kaj si ti novinar, al kaj!? Še malo pa se bom izpisala iz DNS in umaknila podpis s peticije, ker če bo novinarstvo postalo polemiziranje z bralci, grem po propadu tiskanih medijev med telefonistke TOP Shopa.
O Romanu Vodebu pa je res škoda izgubljati besede. Oprostite, a Rugelj je bil v primerjavi z njim gospod.
[...] k moji novi odkriti vrsti: najprej sem našel samo en primerek, potem pa se mu je pridružil še drugi. In kratka demonstracija, kako si lahko hitro najdemo še pa še primerkov, ki jim nalepimo podobno [...]
@ Jure
Hinavska apriorna pieteta? Bi to malo bolj razdelal?
In ko se že dušebrižniško sklicuješ na Humarjeve otroke, kot miriada še drugih ‘zaskrbljenih’ pridigarjev – komentatorjev, bom na tem mestu povedala, da je to poniglavost par exellence!
Do žalujočih otrok, ki sta ostala brez očeta, namreč ne premorete niti kančka človeškega sočutja. Sicer bi se vzdržali svojih nebuloz, krivičnih in nepreverjenih sodb in obsodb. Kot da že izguba sama ni dovolj boleča, je treba zdaj še analizirati, secirati, soditi, obsojati,
biti drugačen in alternativen v svojih mnenjih za vsako ceno in označiti tisto trohico spodobnosti in sočutja, ki jo povampirjeni mediji sploh še premorejo, za ‘hinavsko apriorno pieteto’?
Bruuuh!!!
Zakaj pa ne polemizirati z bralci, še posebej če znaš grizti?
Veliko uspeha v TOP Shopu!
Frenk: jaz da živim od proračuna? Okej, take demence pa preprosto ne znam več konstruktivno nasloviti, zato lahko rečem samo: hropi svojo norost svetu, Frenk, hropi… Bo imela vsaj žena par minut mir pred tabo.
MajaMajaMaja: z bralci ne polemiziram v službenem času kot novinar, temveč v prostem času kot Jure. Na to lahko gledaš ali kot na dodano vrednost članka ali pa recimo na to sploh ne gledaš dovolj intenzivno, da bi se pustila vznemiriti. Edino to je, da to polemiziranje očitno dejansko nima smisla, ker na internetu čisto po zakonu mase kraljuje Frenk. Dejstvo, da si sploh član DNS, človeka napolni s skrbjo zate, ampak glavo gor, tudi TopShopovstvo zna biti dinamičen poklic! Samo prosim ne več reklamirat Dry Cookerja, ker ta pa res ne dela.
Jure: zmeraj se nasmejem ko poslusam kvazi strokovnjake in velemojstre nategovanja kot so npr. doloceni (ne vsi) zdravniki, odvetniki, filozofi ter ostala creda t.i. intelektualnih provokatorjev, ki si jemljejo pravico soditi o vsem in ki si pod alpami dovoli biti novodobni bog. Skoda je samo to da je tej skupini ljudi uspelo definirati in ustvariti t.i. *druzbeno elito*. Na drugi strani pa s sistemi represije ustrahovati ubogo v krscanskem duhu ustvarjeno rajo, ki je pac samo poosebljen in skromen otrok cankarjanske matere. Jebi ga, zaenkrat imate sreco. Glede na videno(v tem letu je umrla solidarnost do lastnikov kapitala, kar je, roko na srce, dobro) pa verjetno ne bo vec dolgo trajalo…
Skratka, ce se vrnem k prvotni temi, verjamem da skoraj noben gostilniski frik (se manj pa sodobni *intelektualec*) ne razume zelje osvojiti neosvojeno. Za zadravljenje svojih kompleksov pa potem uporabi magicno besedo *davkoplacevalski denar* in solidarnost za *zdravstvo*. In spet postane druzba sklepcna.
Meni je prav da je sel. Se bolj bi bil vesel, ce bi mu uspelo vsaj preziveti(ce ze ne osvojiti vrh). Vsak narod rabi ljudi, ki so v sami spici svetovno priznanih panog. Priznati ali ne, Tomaz sodi v to elito. In dokler se dela plus v drzavni blagajni je bistveno bolj koristen, kot pa tarnajoci drzavni uradnik ali (skorumpiran iz skupine 572.) novinar, filozof, katerega ime se pojavlja zgolj na placilni listi s 4 in vec mestno stevilko. Ostalih referenc pa ni.
Mogoce pa ti kaj prispevas za klimo v UKC, da ti ne bo poleti vroce? Zdravnikom namrec ni, ker so na svojih (beri davkoplacevalskih) jahtah…
Razumem pa da zivis od blebetanja, senzacij in provokativnih komentarjev, zato ti je pac to do dolocene mere oprosceno
nevenka… humar je pač vse delal za sebe, in nikakor ga ne moremo kovati v zvezde skupaj z ostalimi redkimi znanimi slovenci, ki so za seboj pustli pečat.
naštej mi vsaj dva!?!
Se popolnoma strinjam z Brino, Frenkom, majamajamaja.
Spoštovani gospod novinar, zelo bi me zanimalo prebrati interviju z gospodom psihiatrom,…recimo o Janezu Janši, o Barbari Brezigar,..Jelinčiču plemenitem…o njihovih morebitnih mačističnih mamicah,..oni so živi,…to, kar ste naredili vi, pa nekoliko zavdarja po mrhovinarstvu.
@jože p. damijan
Roman Vodeb ima pravico, da o Humarjevem početju misli, govori in piše analize, kot jih sam hoče.
Se strinjam.
Ne vem pa ali bi se vi mirno strinjali v primeru, da bi nekdo trosil naokrog neumnosti in se hkrati podpisoval še kot makroekonomist.
torej:
Roman Vodeb ima pravico, da o Humarjevem početju misli, govori in piše analize, kot jih sam hoče. (dokler se podpisuje, kot Roman, naj piše, če se pa gre diagnostičarskega cosmo-vudu-psihoho-anal-itičarja, ga najbrž zaskrbljena javnost lahko vpraša po njegovih simptomih)
Nujnost, ki jo je treba zapisati: Vodeb se predstavlja na spletni strani kot osebni svetovalec, nakar dodaja: “Lahko mi rečete tudi terapevt” – pravilno, saj ni ne psihiater, ne psiholog, še najmanj pa psihoterapevt.
Osebni svetovalec pa je lahko tudi nekdo, ki z vami zvečer v gostilni kramlja.
In na tem nivoju tudi je vse skupaj.
@zirosi
Tvojemu zanimivemu zapisu v blogu bi še nekaj dodala.
Vodeb je imel na ISH-ju težave zaradi svojih rigidnih ideoloških izvajanj in ne zaradi neke klene vztrajnosti in nerazumljene izvirnosti, kot si sam rad pripisuje.
Pa še nekaj o narcisizmu. Freud je ta novi koncept vpeljal v svojo teorijo leta 1914, in sicer zato, da bi zadovoljil Jungove ugovore. Ljubezen do drugih je tako dodana ljubezni do samega sebe. Človek dejansko ni vpet v register gonov, ampak v register želje in fantazem. Status libida, ki je sicer temeljnega pomena, se tu ne pokaže povsem jasno. V nevrozi skuša Jaz, ki ni zmožen uresničiti svojega ideala, spet poiskati narcisistično pozicijo, ko si izbere seksualni ideal po narcisističnem tipu, ki ima zanj nedosegljive prednosti.
Eros in Tanatos sta gon življenja in gon smrti. Tanatos je usmrejen k vrnitvi na nulto stopnjo napetosti – orgazem (\’mala smrt\’). Hkrati pa deluje tudi nasprona sila, usmerjena v podpiranje življenja in povečevanje napetosti – Eros se \’mali smrti\’ izogiba in lobira za drugačno vrsto ugodja. Eros deluje kot fuzija – združitev, zlitje in prepletenost ločenih delcev v višjo celoto. Thanatos je razdružitev oziroma veliki pok, v katerem se sprostita nakopičena energija in pritisk. Oba gona podpirata drug drugega z nenehnim nadomeščanjem.
Morebitna \’streznitev\’ slovenskih mater oziroma vnovična redukcija ženske na varuhinjo domačega ognjišča ne bi imela nikakršnega vpliva na ta proces.
Ko prebiram odzive, me pravzaprav bolj začenja dajati žalost nad Aleksićem kot nad Vodebom. Pismu, in jaz tega človeka cenim kot največjega slovenskega stilista, on pa se kot nedoleten smrkolin drži prvotne ‘resnice’ (Humar je grd, Humar je grd) in je za to svojo resnico pripravljen žaliti in svinjati… Hja, iskreno mi je žal, da se nekdanje prvo pero Mladine takole žalostno razpacka v nek zadrt ideologizem… Škoda, res škoda. Dobesedno kulturna škoda.
V upanju na dialektičen razvoj (in da je bila tole po parih flopih najostrejša negacija) prijazno pozdravljam.
Tone
Najprej biologija: vsi poznamo raziskave, v katerih dajo miške v labirint, na drug konec pa sir, nakar se miška odpravi raziskovat in sir najde. Šele pred par leti pa so v neki raziskavi poskusili očitno: kaj pa se zgodi, če sira NE nastavijo? Ugotovili so, da se vedno najdejo miške, ki gredo raziskovat (=tvegat!) kar tako, brez obljubljene nagrade in vedno so moškega spola. Zdaj ugotovaljajo, kolikšen procent populacije naj bi bilo takih posameznikov, a predvidevam, da bo številka nekje med 2 in 3 odstotke, tako kot je vedno v primeru ljudi s posebnimi genskimi programi.
Kajti v skupini praljudi je bilo nedvomno koristno imeti 3% takih, ki so šli raziskovat ne glede na lastno življenje – tako so odkrivali hrano, teritorije, itd. Večja številka pa bi že lahko ogrozila obstoj skupine.
Vse naprej pa je kultura in najprej opravimo s splošno človeškimi odzivi: kdo med nami, govorim za moške, ne bi rad osvajal Himalaje? Kdo je nesrečnik, ki je v sebi tako ubil otroško željo, da se tega niti ne spomni ne? Ampak, ker nismo med 3%, pač ne gremo, oziroma gremo bolj na malo, turistično. In tako smo doma in sprejemamo novici o podvigih teh posebnih ljudi. Če priznamo, da smo jim vsaj malo zavistni, potem je najhuje že premagano, lahko se veselimo in trepetamo z njimi.
Če pa smo se čisto zatrli in če imamo slab kontakt med mislijo in čustvom, med korteksnimi in limbičnimi deli možganov, pa začnejo sipati razlogi, zakaj smo proti takih podvigom – in od tu naprej naštevam tipično slovenske razloge:
a) intelektualne: pri nas še vedno velja tista francoska fora, ki se vleče od Descartesa dalje, da sta um in telo ločena in torej je pravi intelektualec ujetnik lastnega telesa. Bori se proti njemu, ignorira ga, zanemarja ga, zarejen in ritast se komaj premika po cesti, itd. Kako naj tak človek občuduje nekaj tako (tudi) fizičnega, kot je vzpon na goro?
b) tlačanske: kot sem že pisal drugje, Slovenci psihološko nismo šli čez srednji vek, torej čez individualizacijo – vsepovsod prevladuje želja po neizstopanju, uravnilovki, egalitarnosti, itd. Torej je hud šok stik z nečim drugim, sploh, če prihaja iz istega naroda – ta nezavedna želja, joj, okupator nas bo opazil, moramo biti nevidni, da gospodarji ne bodo padli po nas, seveda vodi le do negativne selekcije.
c) slovensko krščanske: ne smemo pozabiti, da so nam gospodarji pred par stoletji uvozili janzeniste, da nam postavijo šolstvo. In ta trpeča, predeterminirana ideologija je pustila svoje posledice, ki so se seveda zlepile z razlogom b – negativna selekcija je vedno zamaskirana v socialo. Pravi krščanski tlačan bo torej ob vsakem dosežkuu vzkliknil, joj, mar bi dali revnim, pa delavkam v Gorenju, pa za klimo v kliničnem, itd.
Še bi lahko našteval, a zaključujem s konkretnim primerom. Ob prvi novici, da se je Humar ponesrečl, se je po slovenskih forumih vsulo vse gornje: najslabše želje, kar pustite ga tam, naj umre, potem jamranje, kdo bo to plačal, pa delavke za tekočim trakom, itd, vse, vse. Jure torej v svojem članku ni ravnal čisto nič drugače od običajnega Slovenca, le da se je podpisal z imenom in priimkom. Od tu naprej pa bi lahko le našteval novinarske napake: ni preveril, kdo zares plača te akcije – alpinisti pravijo, da moraš pred vzponom položiti kavcijo in plačati zavarovanje – , ni preveril, kako se je Humar financiral (od kje podatek, da gre za davkoplačevalski denar?), itd, itd. In seveda, izbral je človeka, ki deluje kot automata iz začetkov robotike: na vse ima isti odgovor.
Jure, iz srca ti želim kak velik mednarodni uspeh na kateremkoli področju. In če se zgodi, se bo po forumih usulo vse to, kar se je o Humarju. Potem se boš pa čudil, zakaj. Že sedaj ti povem: kajti v tistem trenutku boš izstopil iz plemena in v Sloveniji je to negativno. Zgled je pač tisti, ki sedi doma na kavču in gleda Kmetijo.
Na dnu vsega je namreč stvar čisto črno bela: ali ti je heroj nekdo, ki je z lastnim trudom dosegel nekaj težkega ali pa tisti, ki afne guncajo na Kmetiji, predvsem zato, ker so organizatorji vprašali verjetno stotine ljudi prej, pa nihče ni hotel – je še kje lepši primer negativne selekcije?
Popolnoma se strinjam z izjemnim komentarjem gospoda Mazzinija. Čeprav so slovenci res patološki narod, je Vodeb zgrešil tarčo – Tomaž Humar ni izraz te patologije, ampak njeno nasprotje. Ravno zato se je po njegovi smrti zgodilo to, kar se je. Duševno zdrav človek je obžaloval smrt pogumnega človeka, ki je svoje psihofizične sposobnosti razvil do take ravni, da si večina ljudi tega niti predstavljati ne more. Drugi pa so, tako kot pravi gospod Mazzini, iskali razloge, zakaj jim gre vse to na živce, pred zavedanjem njihove lastne bede in majhnosti pa jih je varovala njihova nevednost.
@Milan iz hoste
Se bi strinjal z vami, da je vmes nihilizem in posledično iskanje drugačnega smisla. Kalup običajnosti je pač za svobodnega človeka ječa. in Humar je šel daleč daleč iz tega kalupa. Predaleč? Za njegove bližnje zagotove, za ljudi željne presežkov ne – za njih je junak. Osebno menim, da je bila izbira njegova in jo je potrebno spoštovati. Sam pa ne bi šel po tej poti.
@MihaMazzini
Argumenti proti takim podvigom niso takšni kot so v a,b in c, temveč po mojem mnenju le v napačnem zgledu. Ljudje si ne želimo takšnih zgledov. Ne maramo, da ponavljamo iste napake. Ne maramo samomorilnosti. Ne maramo egoizma. In ti ljudje (npr. forumaši) v Humarju predvsem vidijo svoje napake. Ne pozabite, da človek vedno na drugem najprej opazi svoje napake. Ker predobro pozna vzorec. In tukaj je največji problem. Ne vidijo se vrline, temveč le napake. In to boli in povzroča bes.
Martin!
To je bistvo. Zato so ga tako sovražili! In potem so rekli, da ne sme plezat, ker ima otroke. In če ne bi imel otrok?? Potem so rekli, da bo stalo reševanje nevemkolikotisoč evrov. Nato je nekdo odgovoril, da ga rešuje neka agencija, ki jo je sam najel. Ni bilo več argumentov, zakaj ne sme plezat! Nato je neka ženska rekla, kako, da se je ločil blablabla. A pri nas se človek ne sme ločiti? Vse, kar mu očitajo so stvari, ki jih ljudje ne marajo pri sebi. Tomaž Humar je bil naše ogledalo. Pokazal nam je, kaj lahko dosežemo. Pokazal je ljudem, v kakšni mizeriji živijo. Zato so ga tako sovražili. A zakaj se je Tomaž v resnici ponesrečil? Saj je vendar lahko splezal na najvišjo, na najbolj strmo in na najbolj ledeno goro… Ni bil v dobrem čustvenem stanju. Šel je inkognito, za ta zadnji vzpon ni vedel nihče, pred štirimi leti pa smo mu pošiljali sporočila, ki so mu jih prebirali v tisti ledeni jami, kjer je čakal na pomoč. Je bilo ravno tako nevarno in grozno, le komunikacije ni imel. Nekaj se je zgodilo. Nečesa se je ustrašil. In se je ponesrečil. 
Ko je človek v dobrem stanju, se mu nič ne more zgoditi! Nobena bolezen ti nič ne more. Nihče ti nič ne more – če si na dobri vibraciji – v dobrem stanju. Nate lahko pade tovornjak, pa vstaneš izpod njega brez praske – tukaj link: http://www.metacafe.com/watch/.....t_miracle/
[...] Roman Vodeb: Slovenci bodo normalni, ko se mame streznijo [...]
No, Miha, kljub parim grdim žalitvam si skušal biti mestoma vsebinski, zato si zaslužiš par odgovorov.
a) če boš, tako kot morda 25 % bralcev tega članka, tekst prebral pozorno, boš videl, da je bil moj osebni angažma neprimerno bolj kot proti samemu Humarju naperjen proti družbi, ki ga financira in časti in je obsedena z njim, namesto da bi bila nekoliko bolj obsedena s svojo lastno dobrobitjo. Humar je nedvomno bil dec in veseljak in najbrž tudi dejansko zelo prijeten sogovornik, ampak to me pri vsej zadevi zanima še najmanj.
b) rad izpostavljaš, kako Slovenci še vedno nismo presegli srednjega veka, kar je seveda še kako res. A po drugi strani prav uživaško na današnji čas limaš neke širokopotezne teze, ki da bazirajo na ’skupnosti praljudi’. Želel bi ti, enako iskreno kot ti meni mednarodni uspeh, da bi vsaj v tem smislu dohitel Slovence v njihovem srednjem veku.
c)Zapisal si: “kdo med nami, govorim za moške, ne bi rad osvajal Himalaje? Kdo je nesrečnik, ki je v sebi tako ubil otroško željo, da se tega niti ne spomni ne?” No, recimo jaz, jaz sem eden takih, poznam jih pa tudi ravno še ene par. Redkokaj me pusti bolj hladnega kot ideja, da bi šel tja nekam v pizdo materino plezat in dihat redek kisik in se potem tolči po prsih, kaj neverjetnega da sem naredil!!! Ker tudi če bi mi slučajno uspelo, bi imel občutek, da nisem naredil nič kaj zares pomembnega ali koristnega. Nekaterim pa to dogaja. Ljudje smo različni in mene to ne moti, dokler te njihove na ‘ureditvi v skupnosti praljudi’ temelječe eskapade niso financirane iz moje groteskno visoke dohodnine. Izvajati teze, da si pa VSI moški želijo plezati na Himalajo ali so pa zavrti nedonošenčki, je pa tako salamensko butasta, da bi bil do nje najbrž previden celo Frenk.
d) Kje sem napisal, da se je Humar v celoti financiral iz davkoplačevalskega denarja? Rotim te, Miha: če imaš po prvem branju take probleme, tekst pred izlivi žolča preberi vsaj še enkrat in nam prihrani take lapsuse. Je pa res, da smo Humarja, kolikor razumem, ko se mu je zalomilo, reševali mi. Če temu ni tako, so se motila vsa slovenska javna občila, kar seveda ne sme biti dovolj dobro opravičilo, da sem se motil tudi sam. V tem primeru bom glede na tvoj bogat osebni angažma v zadevi pričakoval izsledke tvoje podrobne raziskave. In če Humarja ni reševala moja dohodnina, se bom javno opravičil njegovemu spominu, še bolj pa slovenski družbi, ki je – še enkrat – bila prva in največja tarča moje kritike. Čakam torej tvoje točne in konkretne izsledke. Na koncu koncev si v svojih vsepovpreknjih opletanjih po slovenski družbi tudi ti znan po naravnost znanstveni metodologiji.
e) Cenim tvoj pogum, da se sploh oglašaš glede tega konkretnega intervjuja, saj bi kak zlonameren sogovornik z neznansko lahkoto zlorabil tvojo lastno agonijo, ki si jih preživljal na račun mame. V ta masaker imamo tisti, ki imamo malce daljši spomin, zelo dober vpogled, saj si nam ga kot neustrašen umetnik odstrl kar sam. Kot ‘tipični krščanski tlačan’ bi te lahko iz tega naslova parkrat zelo brutalno brcnil v trebuh, ampak kaj bi s tem dokazal? Samo to, kar si dokazal že ti v svojem komentarju: kako neskončno lahko je žaliti. Bolečine iz otroštva pa imamo vsi, kar je samo ena od osnovnih tez tega intervjuja.