Poročati moram, da je od recimo petnajstih ljudi iz mojega kroga, s katerimi sem na to temo pokramljal, en sam čutil nekaj malega pristne žalosti ob smrti Tomaža Humarja. Drugi prav nič in tudi jaz je ne čutim – prej morda celo drobec česa nasprotnega. Seveda naj vsak počne, kar mu paše, ampak na vesti o Humarju sem postal alergičen že pred časom, in sicer iz dveh razlogov:
a)    ker se mi je vedno zdelo abotno, da ga moramo drago reševati na naše stroške, namesto da bi s tem denarjem, recimo, kupili klimatske naprave za naše bolnišnice
b)    ker so poročila o njegovih vedno enakih dramah v javnem prostoru grdo monopolizirala dejansko relevantne teme

Ne rečem: če bi šlo za nekoga, ki je s svojo dejavnostjo pomembno prispeval k naslednjemu koraku človekovega boja proti raku, bi mu s pristnim sentimentom v prsih tudi sam prižgal kakšno svečko … Usoda nekega svetovno priznanega hribolazca pa se mi za družbo zdi natančno toliko pomembna kot usoda kakega svetovno priznanega balinarja.

Smrt in predvsem vse, kar se je – ne po Humarjevi krivdi – potem nanjo navesilo, mi je služila kot iztočnica za pogovor z Romanom Vodebom. Vodeb se je v zadnjih letih v slovenski javnosti najbolj uveljavil kot psihoanalitik športa. Najprej je magistriral iz psihoanalize športne motivacije, potem še iz ideologije športa, njegov doktorat z naslovom Šport skozi psihoanalizo pa pravi, da so na ISH zažgali na grmadi, zato je ostal ‘le’ pri dveh magistratih. Kot precej trd in nediplomatski freudovec si je v javnosti v kratkem času nabral impresivno število sovražnikov… Zato me je presenetilo, kako blag in konstruktiven sogovornik se je izkazal v medosebni komunikaciji, da ne rečem skoraj malo plašen! Začela sva pri Humarju, a to je bila seveda samo odskočna deska za precej bolj ambiciozne posplošitve.

Kako ste vi čisto osebno doživeli novico o Humarjevi smrti?
Za to ekscesno življenjsko zgodbo sem že pred časom predvidel par ekscesnih zaključkov – zdaj se je pač zgodil ta najbolj črni. Ni mi bilo všeč, da sem pri sebi, tam nekje v kotičku, našel misel: »Prav mu je – kaj je pa spet rinil v Himalajo.« In dejansko: če bi šel Humar po kalvariji Nanga Parbat na kakšno daljšo psihoterapijo, poravnal nekaj neporavnanih računov iz naslova latentne samomorilnosti in narcizma – ter se pri tem zazrl v svoje otroštvo in odnose s starši … No, potem mu najbrž ne bi bilo treba spet riniti v to himalajsko mrcvarjenje.

Je bil Humar po vašem mnenju tehnično nor?
O njem kroži mojstrska izjava, da je bil morda res nor, neumen pa ne. Kakšne shizofrenije oziroma psihoze res ni imel. Nasprotno: imel je veliko atributov t.i. trdne in zdrave osebnosti. Po moje ga je mučila edino občasna depresija – reden spremljevalec velikih narcisov, ki bi jim v Sloveniji lahko rekli samoljubci. Tega, da mu je verjetno primanjkovalo sočutja do drugih, ne moremo šteti za patologijo. Njegova »norost« (ki jo je treba nujno dati pod narekovaje) pa se vendarle nanaša na določene potlačitve. Latentni mazohizem, torej latentno samomorilnost, je zaznati pri marsikaterem alpinistu ali drugem adrenalinsko-ekstremističnem športniku. Pri Humarju sem že pred leti opozarjal na njegov grandiozni narcizem – toda »patološko« narcističnih je tudi veliko politikov in medijskih zvezd, tako doma kot v tujini.

Pravite, da naj bi mu manjkalo sočutja do drugih … Ampak kako, če je bil pa sam vendar izvrsten in aktiven reševalec?
Kadar se aktivirajo karizmatični ljudje, ki jih vodi narcizem, to počnejo v objemu samovšečnosti in ne nesebičnosti. Kot neustrašni in vsemogočni so sami sebi všeč tudi na nemogočih ekspedicijah oziroma reševalnih akcijah. Njihov »Jaz sem …« – temu »Jaz sem …« lahko sledi karkoli že pač – je vedno v ospredju. Tudi ko rešujejo druge.

Ali ni še neprimerno večja patologija kot Humarjeva patologija povprečnega TV gledalca, ki to Humarjevo patologijo vsak večer z zadržanim dihom spremlja na malem zaslonu kot da bi šlo za kozmično pomembno dramo?
Običajni »mali« ljudje – v tem primeru bi jim lahko rekli »ovčice« oziroma tihi oboževalci – so nori na drug način. Fascinira jih prav tista pompoznost in karizmatičnost, ki so se ji morali sami odreči na poti odraščanja in osebnostnega zorenja. Vsi véliki narcisi so zato magnet za množice.

Kaj je to v našem gledalcu, da dejansko podpira to, da so prvi štirje prispevki na večernih poročilih o nekem latentnem samomorilcu, medtem ko so za družbo zares relevantne novice potisnjene čedalje bolj na obrobje?
Raja si takšnih poročil oz. reportaž želi, ker ji dvigajo adrenalin v krvi oziroma so ji v nekakšen užitek, ki je nemalokrat koncipiran latentno sadistično. Znano je, da ni kritično razmišljujočih in nesugestibilnih ljudi niti 20 odstotkov. POP TV mojstrsko obvlada teorijo gledanja in popularnosti. Rumene teme so pač najbolj dobičkonosne. Že če pogledamo gledanost Kmetije slavnih, vidimo, da resne teme preprosto nimajo možnosti. Tudi nacionalka si zato ne more privoščiti, da bi obšla kalvarijo Tomaža Humarja, ker bi jo preveč popljuvali. »Big River Manu« Martinu Strelu se verjetno še lahko malo ogne, ponesrečenemu Humarju pač ne.

Okej, ampak zakaj se Cilki in Tonetu iz Radovljice, ki bosta kmalu stavkala za sanjskih 600 evrov plače, vedno znova ginjeno orosijo oči, ko jima zvečer namesto glav za njuno bedo odgovornih lopovov servirajo Humarja? Najbrž to, da sta pač samo tako neizrekljivo butasta, ne more biti dovolj dobra razlaga?
Ravno manj sebični ljudje, ki se znajo zjokati ob raznih ekstremističnih kalvarijah, imajo pogosto probleme s služenjem lastnega denarja. Če bi bili takšni ljudje za odtenek bolj sebični – da ne rečem samoljubni ozirom narcistični – bi verjetno zaslužili bistveno več. V tem primeru pa bi morda postali tudi manj sočutni do patetičnih kalvarij, kakršno je doživel Tomaž Humar. To ni neko univerzalno pravilo, kakšno pozitivno korelacijo bi pa skoraj gotovo dobili.

Ampak iz tega odgovora bi bilo mogoče sklepati, da je narcisizem za posameznika nekaj koristnega, če ne celo nujnega! Kako ga lahko potem Humarju očitamo?
To pa zagotovo. Mnogo ljudi včasih pozablja nase, manjka jim samoljubnosti. Ravno pri fenomenu sindroma izgorelosti, torej »burnouta«, se to vidi. Humarju dejansko ne moremo nič očitati. Tudi, če ga na podlagi nekaterih njegovih simptomov »diagnosticitramo« kot  vélikega narcisa, ni fer, da pol Slovenije skače v zrak. Večina vélikih narcisov je vselej karizmatičnih, toda če bi bili vsi taki kot Humar, bi se družbi slabo pisalo. Narcisi sami pa bi bili brez vdanih ovčic oz. oboževalcev skrajno obupani.

Smo po čaščenju humarjevskih likov Slovenci kaj posebnega v svetu? Po naših dosledno izjemnih statističnih dosežkih glede samomorov, alkoholizma in prometnih nesreč se zdimo idealna topla greda za tovrstne ekscese?
Slovenski nacionalni karakter premore veliko neke latentne patologije. Ta se vselej napaja iz primarne družine. Problematična je falična, dominantna in nemalokrat čustveno hladna mati, ki frustrira svoje otroke. Problematični so predvsem dečki – deklice pa predvsem toliko, kolikor postanejo kopije teh svojih mater. Kolapsirani, mnogokrat »tiho« zapiti in frustrirani očetje so posebno, a pomembno poglavje – za dečke kot identifikacijski liki, deklice pa imajo na račun slabega lika očeta probleme pri izbiri svojih partnerjev v odraslosti.

Po drugi strani pa se recimo Martin Strel ne more dovolj naprhati čez Slovence, češ kako ga niso sposobni niti približno dovolj častiti in kako imajo Američani za njegove zgodovinske dosežke neprimerno več posluha?
Chrisophe Lasch je že pred 30 leti ZDA označil kot deželo patoloških narcisov. Po mojem mnenju so Johni za Janeze, ko govorimo o nacionalnem narcizmu, »sitne ribe«. Janezi morajo svoji mami celo otroštvo nositi neki titule in si na ta način kupovati ljubezen … In to jih z avtodestruktivnostjo ter vase obrnjenim sadizmom – torej mazohizmom – zaznamuje za celo življenje. Ves ta športni ali pa tudi kakšen drug ekstremizem ima svoje ozadje – morda v hrepenenju v stilu: »Mama, kdaj me boš končno vzljubila? Do kdaj bom moral hoditi na konec sveta – ali pa na Luno, da me boš imela rada?« Slovenske emancipirane mame se bodo morale enkrat strezniti, da bomo Slovenci postali končno normalni. Če ne, nas bodo še naprej smešili razni Kekci in Rožleti ter zapiti Bedanci.

Ha ha, kolikor v striktno kavarniškem in skrajno posploševalnem duhu sicer delim model vaše slovenske družinske idile dementnih zagrenjenk in zapitih ničetov, me vseeno zanima: kaj lahko te, kot pravite, ‘emancipiranke’ za mentalno zdravje svojih otrok storijo? Naj se morda de-emancipirajo? Ker ne pozabimo: za razliko od ameriške razočarane gospodinje je morala slovenska mati v zmagovitem socializmu hoditi v službo! Za otroke in praktično za kompleten dom pa je morala potem poskrbeti popoldne, v prostem času, in pri tem pogosto tolerirati apriorno vzvišenost ali celo nasilje nekega zapitega degenerika. Mar ni logično, da je marsikatera ob tem postala kar malo … no, zagrenjena?
Mati se mora svojim otrokom brezpogojno predajati, jih ljubiti takšne kot so, ne pa da jim morajo ti vse otroštvo nositi neke titule in trofeje. Toda kako naj otrok – v tem primeru mislim na dečka – povratno brezpogojno ljubi svojo mamo, če je ta kronično odsotna, karieristična? Na ta način ima morda sčasoma raje kot svojo mamico varuško – tako kot bo v odraslosti imel raje ljubico kot svojo ženo. Feminizem jo je Sloveniji močno zagodel, in to na dolgi rok. Ženske, ki bi jim bilo v tem kontekstu treba reči »moškinje« ali celo »decinje«, postanejo aseksualne, svoje može frustrirajo ali pa jih izženejo iz družine. Res je, tudi Janezi znajo zganjati doma hudo patologijo – bodisi sami od sebe, bodisi nezavedno revanšistično. Partnerska oziroma družinska zagata je v marsikateri slovenski družini nemalokrat popolna. V odraslosti so tako mnogi otroci prežeti z latentnim sadizmom ali pa mazohizmom. Zaradi kolapsiranega očeta imajo mnogi probleme z etiko oziroma Nadjazom – npr. tajkuni – da o narcističnih ekscesih in raznoraznih karizmatičnih ekstremistih sploh ne govorimo.