Rusija – Slovenija: Handanovič in Pečnik za upanje

Če so Katančevo reprezentanco pred desetletjem reševali čudeži, je Kekovo moštvo včeraj rešila slovanska mentaliteta njihovih ruskih nasprotnikov. Slovenska reprezentanca je včeraj v Moskvi ohranila upanje za Južnoafriško republiko kljub temu, da je bila tam že z nogo in pol Rusija.

Guus Hiddink je Matjažu Keku pokazal, zakaj je eden najboljših strategov na svetu. Slovenski 4-4-2, ki smo ga v povsem enaki sestavi gledali že na tekmah s Slovaško in Poljsko, je naskočil z ohlapno formacijo 4-3-2-1, v kateri so si ruski igralci po nizozemsko izmenjevali igralna mesta. Nevarnosti je bilo preveč, da bi jih lahko Kek, od katerega pač ne smemo pričakovati taktičnih presežkov, preprečil s popolnoma neagresivno igro, ki so jo prikazali njegovi varovanci. Žirkovovo sprehajanje po slovenski polovici do kazenskega prostora in „ringlšpil“, ki ga je Šulerju uprizoril Biljaletdinov, simbolizirata prvi polčas, v katerem je bila Slovenija takšna, kot bi morala biti (agresivna, konkretna v protinapadih in odločna pri zadrževanju žoge v svojih nogah) le prvih petnajst minut.

Rusi so bili v napadu predvidljivi in zato – premagljivi. Po tem, ko so si na desni strani našega napada, ki jo je dobro zapiral Brečko, izmenjali po več kot deset podaj, so z dolgo diagonalo igro prenesli do Anjukova ali Aršavina na slovenski levi strani, proti katerima Jokič ni imel možnosti. Temeljni Kekov taktični koncept – žrtvovati Radosavljeviča in po potrebi celo Korena za „dihanje za ovratnik“ Andreju Aršavinu – je bolj ali manj razpadel že sredi prvega polčasa, ko se je prvi ruski zvezdnik odločil, da bo njegov delokrog naša leva stran. S tem je odprl prostor za drugega ruskega polnapadalca Biljaletdinova, ki je zabil dva gola.

Kaj nas torej čaka v sredo, ob 20,45 v Mariboru? Možna sta le dva scenarija: hitri ruski gol in „pogrebna“ atmosfera na stadionu do konca tekme ali pa se bodo Rusom, tako kot Romunom 2001, v povratni tekmi, ko se bodo začeli zavedati pritiska „do or die“ tekme, zašibila kolena. Vse pa bo jasno že do pete minute tekme: če od naši igralci do takrat ne bomo videli resnejšega drsečega štarta, bo upanja na SP konec že deset minut pred deveto.

Hiddinkova vrsta je tudi zaradi petih igralcev v sredini igrišča, ki so za razliko od naših vezistov igrali v obe smeri, vseskozi navidezno imela igralca več, Kekovi pa so v redkih napadih zmogli sodelovati z največ štirimi igralci hkrati. Čeprav slovenska reprezentanca s prekrškom ni ustavila enega pomembnejšega ruskega protinapada, je oba gola dobila na postavljeno obrambo, kar se ji v igri proti slovanski reprezentanci ob upoštevanju temeljnih nogometnih zakonitosti ne bi „smelo“ zgoditi.

Na srečo so Ruse v zadnjih dvajsetih tekmah, ko je bila Slovenija zrela še za najmanj en gol v mreži, pokopali smola, Handanovičeve obrambe, slovanska ležernost pri zaključevanju akcij, zadovoljstvo z navidez visokih rezultatom in edina Hiddinkova taktična napaka. Nizozemski strateg jo je storil, ko je zamenjal Pavljičenka, ki je Aršavinu in Biljaletdinovu 70 minut na tla spuščal visoke žoge, s Sičevom, ki ob utrujenem Aršavinu ni mogel sam ovirat organizacije igre v naši zadnji vrsti. Slovenija bi lahko že takrat Rusija „zbila“ v „šestnajsterac“, a je Kek zamočil pri menjavah – Dalibor Stevanović pač ni igralec za ustvarjanje pritiska, je pa Nejc Pečnik. Ne glede na zamujeno priložnost Šulerja, je 2 : 1 glede na prikazano fenomenalen rezultat, ki Keku omogoča še vsaj štiri dni „blefiranja“ – reprezentanca, ki v drugem polčasu v okvir vrat prvič strelja v 81. minuti in to s 25 metrov v naročje vratarja, nima kaj iskati na svetovnem prvenstvu.

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odzivi: 3 na “Rusija – Slovenija: Handanovič in Pečnik za upanje”
  1. Tomaž Šaunik je rekel/rekla:

    Timojjejzus, katero tekmo pa je gledal ta “benjamin”???

  2. Robert je rekel/rekla:

    Zelo realen komentar. Tudi sam sem imel občutek, da so Rusi v določenih delih tekme igrali z 12 ali celo 13 igralci.

  3. Kosta je rekel/rekla:

    Svobode govora ni brez odgovornosti za javno besedo. Skrivanje za vzdevki in domišljijskimi poštnimi naslovi ne omogoča kritične razprave pod enakimi pogoji za vse. Pisci, katerih identitete ni mogoče ugotoviti, naj upoštevajo možnost, da njihovi odzivi ne bodo objavljeni ali pa bodo umaknjeni.
    Kaj resnica boli nekoga!!!!!!!

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
benjamin, četrtek, 30. april 2009 

Prvi polfinalni tekmi Lige prvakov sta se razpletli pričakovano: Manchester United je v klasičnem stilu “mlel” tokrat skoraj povsem nemočni Arsenal, ki ni deloval kot moštvo, katerega edini dosegljivi cilj v tej sezoni je zmaga v Ligi prvakov, a mu ni zadal zadnjega udarca. Ni kaj, Man U je “stroj”; ekipa, ki nasprotnike razbija z neverjetnim tempom, odpiranjem prostora in igro prek kril (poglejte, kako visoko stojijo njihovi bočni igralci), pri čemer to večino časa počnejo brez klasičnih napadalcev. Tudi, [...]

vojko, petek, 13. november 2009 

Nekje med tretjo in peto minuto srečanja bo našemu komentatorju uspelo ugotoviti, da razmere za igro v Moskvi niso optimalne in da so mraza vajeni ruski nogometaši pri tem vsekakor v prednosti, a se bo takoj za tem spomnil snega v Kijevu leta 1999 in takratnega Ačimovićevega gola s sredine igrišča in bržkone bo zmagoslavno zaključil, da je žoga okrogla in da tekma traja devetdeset minut oziroma vse do zadnjega sodnikovega žvižga.
/…/
Okoli dvajsete minute tekme, po vsej verjetnosti v trenutku, [...]

benjamin, četrtek, 19. november 2009 

Kaj napisati o najboljši predstavi slovenske nogometne reprezentance, če odštejemo prvih 60 minut tekme proti Jugoslaviji leta 2000 in zadnjo tekmo proti Slovaški, v njeni zgodovini? Kako izbrati junaka tekme ob Dedičevem »vanbastenovskem« golu, Jokičevi »maturi«, »generalu« Korenu, ki je povezoval vse niti naše igre, rutiniranem in dominantnem Cesarju, nikoli bolj borbenem Radosavljeviču, fenomenalnemu Brečku, ki mu za najvišjo kakovostno raven manjka le še kakšen natančnejši predložek, ali rešitelju Handanoviču?
Sam bi se odločil za Valterja Birso, igralca z daleč največjimi [...]

benjamin, nedelja, 11. oktober 2009 

Tokrat nihče ni govoril o „Bogu, ki navija za Slovenijo“. Tudi ponesrečni predložki, ki so končali v mreži, zdrsi branilcev ali goli s sredine igrišča spadajo v neko drugo – pravljico. Razlika je očitna: če se je „zlata generacija“ slovenskega nogometa do uvrstitve na dve veliki tekmovanji dokopala (tudi) ob zvrhani meri „čudežev“, „prvih golov v 57 nastopih“, enajstmetrovkah in prostih strelih v zadnjih minutah, se moštvo Matjaža Keka na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki prebija ob strogem upoštevanju vseh [...]

vojko, ponedeljek, 16. november 2009 

Po treningu v petek zvečer nisem hotel govoriti o umetni travi, da bi v tem iskal alibi, a očitno je bilo, da bomo imeli na njej večje težave kot smo predvidevali. Igralna površina je bila prednost za gostitelje. Naše reakcije so bile glede na zahteve igrišča prepočasne. V tekmo smo šli malce preveč bojazljivo in spoštljivo, kar je bilo opazno že v našem znamenitem avtobusu, ko smo se vozili na tekmo.
/…/
Boljši moramo biti v dvobojih ena na ena, ob golih [...]