Prejšnji teden je finska vlada odobrila gradnjo približno 1200 km dolgega ambicioznega Gazpromovega plinovoda Severni tok skozi svoje vode. S tem je okoli 11 milijard evrov vreden projekt na dobri poti, da bo v prihodnosti Rusiji pri prodaji plina na zahodne trge omogočil zaobiti Poljsko in Ukrajino, pri čemer je zaradi notranjepolitičnih razmer in gospodarskih nevšečnosti trenutno največji problem prav slednja, v prihodnosti pa bi se ji iz drugačnih razlogov lahko pridružila tudi prva.
Odnosi med Poljsko in Rusijo so bili skozi zgodovino večinoma zelo slabi. Katoliška in pravoslavna velesila sta si stali nasproti še v časih, ko se je Moskovska kneževina komaj osvobodila mongolskega jarma in začela pod svojo oblast zbirati ne le ruske, ampak tudi druge dežele. Z vzponom ene se je začel padec druge in če so pred stoletji Poljaki za kratek čas držali celo Moskvo, so manj kot dvesto let kasneje Rusi pod Katarino Veliko z veseljem razkosali nekoč mogočno Poljsko. A v iskanju vzrokov medsebojnega nezaupanja se ni potrebno potapljati tako daleč v zgodovino. Dogodki dvajsetega stoletja predvsem Poljake učijo, da se morajo zelo bati svoje vzhodne sosede.
Tako ni nič nepričakovanega, da je poljski zunanji minister Radek Sikorski na srečanju Centra za strateške in mednarodne študije v Washingtonu ZDA pozval k nastanitvi ameriških vojakov na Poljskem. ‘Radi bi, da bi bile ameriške sile nastanjene kot ščit pred rusko agresijo’, so bile njegove besede. In dodal: ‘Če si to lahko še vedno privoščite, potrebujemo nekaj strateških zagotovil. Na Poljskem je zdaj nastanjenih le šest ameriških vojakov, nejasna ameriška politika okoli protiraketnega ščita pa Varšavi tudi ne daje jasnih zagotovil, da jih bodo v primeru ruskega ogrožanja pripravljeni braniti.
Rusi so takšne pozive po večji prisotnosti ameriških sil v tem ključnem delu svetu seveda takoj kritizirali, pri tem pa jim ni bilo nič mar, da so pred kratkim v Belorusiji skupaj z Belorusi izvedli obsežno vojaško vajo, imenovano Zahod, pri čemer bi naj po poročanju poljskega časopisa Wpost simulirali napad z jedrskim orožjem na cilje na Poljskem. V vaji je sodelovalo 13.000 vojakov. Poljski parlamentarec Marek Opiola je o vojaških manevrih in o času, v katerem so bili izvedeni, dejal, da gre za poskus, ‘da bi nas postavili na svoje mesto. Ne pozabite, da se je to zgodilo na sedemdesetletnico sovjetske invazije na Poljsko.’
Medtem ko si Kremelj prizadeva za izboljšanje odnosov z Nemčijo, pa tudi z nekaterimi drugimi državami zahodne Evrope, ima mnogo več težav s svojimi sosedi. Ali gre za zgodovinske zamere, ali za rusko širjenje interesne sfere v soseščino, ali za poskus nekaterih držav vzhodne Evrope, da bi preko ameriških pritiskov okrepile svoj položaj, so odnosi v regiji zelo hladni. Dodatno jih zapletajo še notranjepolitične razprtije, kot ob prihajajočih predsedniških volitvah v Ukrajini.
Če je zahodna Evropa sprva še brezpogojno podpirala Ukrajino v njenih plinskih vojnah z večjo vzhodno sosedo, pa je vendarle postalo jasno, da krivda ne leži samo v Kremlju ali pri Vladimirju Putinu. Država se je pač navadila na nižje cene plina od tržnih in ob ne preveč močnem gospodarstvu je tudi jasno, da je hotela za plin plačati čim manj, ali pa si vsaj pridobiti nekaj zahodnih denarcev. Če temu dodamo še napetosti znotraj države, boj za oblast med močno prozahodnim in nacionalističnim predsednikom Viktorjem Juščenkom, favoritom vzhodnega, bolj proruskega dela Ukrajine Viktorjem Janukovičem in plinsko princeso Julijo Timošenko, postane jasno, da je lahko trgovanje s plinom kaj hitro žrtev političnih spletk. To je sicer pred kratkim poudaril tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ko je težave z ukrajinskim plačevanjem plina povezal s predsedniškimi volitvami, ki bodo predvidoma januarja prihodnje leto.
Ruska strategija gradnje plinovodov je dokaj jasna. Rožljanje z orožjem ni več v modi, čeprav si ga kremeljski vladarji tu pa tam še privoščijo (vojna v Gruziji, vojaški manevri Zahod), kot energetska velesila pa lahko država marsikaj doseže na bolj miren način. Povrhu se to finančno še kako obnese. Pri tem seveda Rusija noče biti talka svojih vzhodnoevropskih nasprotnikov in tako bosta Južni in Severni tok, ko bosta zgrajena in v uporabi, zelo zmanjšala pogajalsko moč teh držav. Po drugi strani bo ob težavah konkurence z Nabuccom nase še bolj navezala zahodno Evropo in zmanjšala vpliv ZDA.
Po drugi strani bodo tiste države vzhodne Evrope, ki se počutijo še posebej ogrožene, v prihodnosti v Washingtonu še bolj kot do zdaj videle edino silo, ki jih lahko zaščiti in zagotovi njihovo neodvisnost. Vprašanje je le, če si Washington njihovo obrambo sploh še lahko privošči.
