Kaj bi brez medijev? Kako bi izvedeli, da so Piranski zaliv obiskali ribiči iz sosednje države in nam nekje ob sredinski črti za spomin pustili nekaj plavajočih hrvaških zastav? Da imamo zavarovalnice, ki ponujajo tudi 99-odstotne popuste na zavarovanje avtomobilov, vendar ti popusti, žal, niso združljivi s članstvom v Slovenski ljudski stranki. Ne bi izvedeli, da bo državo obiskal guverner Kalifornije Arnold Schwarzenegger, ki bo našemu okoljskemu ministru zaupal, kako naj se bojuje s klimatskimi spremembami. Ne bi izvedeli, da smo imeli prvo smrtno žrtev svinjske gripe niti, da se je predsednik države Danilo Türk na srečo že cepil proti tej strašni bolezni.
Mediji so dovolj pomembni, da je dobro vedeti, kaj se z njimi dogaja. V tem tednu bomo tako menda izvedeli, kakšen zakon o radiu in televiziji si je tokrat izmislila politika. Ker bodo k temu dodali še novelo zakona o medijih, lahko pričakujemo novo preoblikovanje medijske krajine. Morda kdo res verjame, da bo spored javne televizije boljši, če bo RTVS postala delniška družba ali če bodo v programskem svetu javnega zavoda sedeli drugi ljudje. Takšni modri in preudarni,ki jih bo večinoma izbral pravkar cepljeni predsednik države, in bodo rekli: pravi ljudje na pravih položajih – to je odgovor. Pravi ljudje bodo že vedeli, kdo je, na primer v informativnem programu, primeren za urejanje in vodenje kakšne oddaje.
Ne se hecat! Se je kdo vprašal, koliko je sploh še gledalcev, ki bi prenesli resne informativne oddaje? Je danes še mogoče ostati buden brez nenehne spodbude histeričnih novinark, ki se s šibkimi jezikovnimi sposobnosti in s poudarjeno govorico telesa vsak večer bojujejo za gledalčevo pozornost. V njegovem imenu tekajo za politiki in direktorji, brez sramu jim zastavljajo nesramna vprašanja in jih v zasedi čakajo pred stranskimi vrati. Kadar jim ne gre najbolje, jih spodbujata še voditeljska matadorja v studiu. Ob neutrudnem klicanju po imenih v stilu: Ančka, kaj pa pravi minister Polde, jim zastavljata vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti. Vendar novinarke kljub temu in prav zato pravilno odgovarjajo: v tem trenutku na to vprašanje še ni mogoče natančno odgovoriti. Pri tem krilijo z rokami, v katerih držijo velike liste papirja. Kako je mogoče z zakonom, predpisom in uredbo ustaviti histerične novinarke, ki z nervoznimi uredniki tekmujejo za naklonjenost utrujenih gledalcev?
Izjava tedna
‘Premiera Boruta Pahorja lahko postavimo ob bok njegovemu italijanskemu kolegu Silviu Berlusconiju. Oba mečeta na cesto novinarje.’
Igor Kršinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov, ob odpovedi delovnega razmerja odgovornemu uredniku državne agencije STA Borutu Mešku.
V nemočnem besu, ker jim komercialka speljuje gledalce, se je javni zavod zatekel kar na inšpektorat za medije in agencijo za pošto in elektronske komunikacije. Njihova nepripravljenost, da bi vsaj prestavili, če že ne ukinili abotno oddajo, ki jo tam predvajajo ob osmih zvečer, jim namreč vzbuja sum, da državni ustanovi ‘podlegata interesom zasebnega kapitala’. Pri tem vodstvo javnega zavoda še prav nespretno moralizira, kako to našo državo ‘potiska med nerazvita in otrokom neprimerna medijska okolja’.
Lepo, da se na javnem zavodu zavzemajo za pravice otrok in jih skušajo obvarovati vsaj pred grdimi besedami, če si ubogi otroci lahko moške in ženske spolne organe vseh vrst po mili volji ogledujejo že dopoldne na spletu. Pred televizorji menda vsak večer sedi kar 20.000 otrok, mlajših od deset let. To je res grozno! Dobro, najprej zaščitite otroke. Potem pa poskrbite tudi za nosečnice in starejše. Zaščitite nas pred neumnostjo in političnim nasiljem, ki ga (ne tako redko) uprizarjajo nekateri voditelji odmevov.
He, he. Kaj medijski, potrebujemo poseben zakon o zaščiti lika in dela javnega zavoda. In pa zakon o minimalnih tehničnih standardih za TV sprejemnike: Ta bi predpisoval sistem samodejnega izklopa, v primeru da bi gledalec pozabil vsake tri minute na daljincu pritisniti poseben gumb “hočem še”.
Brez zamere vsi skupaj. Vem, da želite samo najboljše.
Ampak.
Ne vem , zakaj se tako zelo trudimo, da bi bili čim bolj “like Amerika”. Tja kamor Amerika gre in je v veliki meri tudi že prišla, mi, verjemite, ne želimo.
Slovenci smo mogoče zaplankani, pa nevoščljivi, pa ne znamo se oblečti (ali ne upamo), pa majhni, pa skregani med sabo; vendar smo pametni. Ja večinoma smo v povprečju kar pametno ljudstvo. Za razliko od Američanov, ki jih je njihova Država uspela že skoraj vse popolnoma poneumiti.
In pameten Slovenec ne rabi na vsakem koraku zaščite in opozoril o tem kaj je lepo in kaj grdo, kaj zdravo, kaj škodi, kaj je sladko, kaj grenko, kaj pregrešno etc. etc.
Možganov nam noben ne vzame, ostali bodo za vedno. Ne bodo šli ne v Nato in ne v ZN ne v komisijo za zaščito “nevemčesa”, samo uporabljati jih je treba, da bodo ostali v dobri kondiciji.