Predsinočnji koncert legendarnega Sonnyja Rollinsa kot uvod v 5. VIP Zagreb jazz festival je bil kulturni dogodek izjemnih razsežnosti, njegovega pomena pa so se očitno zavedali tudi Zagrebčani, kajti velika dvorana Vatroslava Lisinskega je bila razprodana do zadnjega kotička in ozračje je bilo že pred koncertom zelo iskrivo.
Rollins je seveda legendarna osebnost. Pravzaprav je zadnji še živi velikan džeza, ki je kariero začel konec štiridesetih let prejšnjega stoletja in je doživel in preživel vse tisto, kar je iz džeza naredilo to, zaradi česar ga imamo (vsaj nekateri) radi še danes. Ne samo doživel in preživel – bil je eden njegovih najpomembnejših akterjev in število izjemnih plošč, ki jih je posnel, merimo v desetinah, čeprav je res, da je najboljše ustvaril v petdesetih in šestdesetih letih. Toda nastopati in snemati ni nehal nikoli in zadnja plošča Road Shows Vol. 1 (Emarcy), ki je izšla lani, zgovorno dokazuje, kako silen glasbenik je tudi v zrelih letih.
Prav to (Rollins je septembra dopolnil 79 let) je bil tudi razlog, da so nekateri skeptiki njegov koncert imeli bolj za ekshibicijo kot za karkoli resnega. Kakor je pokazal predsinočnji zagrebški nastop, se ne bi mogli bolj motiti!
Rollins zadnja leta nastopa v nenavadnem sekstetu, sestavljenem iz basista (Bob Crenshaw, ki je z njim že več kot štirideset let), bobnarja (Kobie Watkins) , tolkalca (Victor See Yuen), kitarista (Bobby Broom) in trombonista (Clifton Anderson je Rollinsov nečak) in ko je zasedba ob osmih zvečer stopila na oder, je bilo takoj videti, da ima Rollins težave s kolki. Toda kljub temu je bil ob trombonistu edini član zasedbe, ki je ves koncert prestal!
In ne samo prestal! V saksofon je pihal tako silovito in strastno, s takšno inventivnostjo, da je tudi največjim nejevernežem že po nekaj minutah, zakaj se imenuje »saksofonski kolos« in zakaj še danes velja za enega najboljših džezovskih pihalcev vseh časov. Če je ozvočenje v Lisinskem na začetku koncerta delovalo negotovo in »tranzistorsko«, se je to na srečo med koncertom počasi vsaj približno uredilo, čeprav je treba priznati, da je dvorana za džezovske koncerte vsekakor akustično manj primerna od Cankarjevega doma.
Vendar to ni niti najmanj zmotilo ekstatičnega razpoloženja, ki ga je ustvarjala zasedba, še zlasti pa Rollins, ko je s tretjo, baladno skladbo iz kakšnega davno pozabljenega črno-belega hollywodskega filma, po obdelavi katerih je že dolga znan, na najbolj prepričljiv način pokazal, kako je tudi iz najbolj preproste viže mogoče izvabiti čustva in razpoloženja, za katera morda niti ne slutimo, da jih premore. Lahkota, s katero je »nosil« celo skladbo, mogočnost zvoka, s katerim je polnil veliko dvorano in nenehno domiselno meandriranje okoli osnovne teme, je bilo veličastno in težko si predstavljam, da bi mu bili kos tudi pol mlajši vrhunski saksofonisti. In v podobnem slogu je nato potekal ves koncert, ki je trajal točno uro in pol. Potem so glasbeniki odšli iz odra in niti zares veličasten aplavz stoječega občinstva jih ni več priklical pred mikrofone.
Kakorkoli pogledam, je bil Rollinsov zagrebški nastop eden najboljših džezovskih koncertov, kar sem jih videl v življenju, prepričan pa sem, da se s tem strinja tudi večina obiskovalcev. Bil je morebiti samo za malenkost manj silovit, kot je bil saksofonistov nastop pred več kot tridesetimi leti v ljubljanski Hali Tivoli, zato pa vsekakor mnogo bolj žlahten.
Rollins precej obsežno evropsko turnejo nadaljuje jutri v Salzburgu, kjer mu bodo ob tej priložnosti podelili tudi eno najvišjih državnih odlikovanj.
