Prispevek ustavnega sodišča k razvoju slovenske ustavne demokracije in ustavnosti kot njene kakovosti je bil odločilen, enkraten in nadvse pozitiven, občasno celo malo revolucionaren, v pozitivnem pomenu. Nekateri ustavni sodniki so ob tem veliko prispevali k slovenskemu ustavništvu tudi kot avtorji strokovnih in znanstvenih besedil, profesorji in predavatelji, aktivisti ipd.
/…/
Zdi se, da je slovenskemu ustavništvu pošlo nekaj sape. Ocena je morda preveč splošna in zato ne najbolj posrečena. Zagotovo pa problem ustavnosti v Sloveniji obstaja kot očiten. Ima elemente ustavne krize v celotnem pravnem redu in sistemu. Odraža se na vseh področjih pravnega urejanja družbenega življenja.
Pravni študij premalo temelji na pristnem, vsebinskem ustavnem pravu, ki bi bilo sestavni del vseh predmetov in vseh študijskih smeri. Predvsem v smislu teoretičnega učenja o ustavništvu, temeljnih načelih in človekovih pravicah, potem aplikacij tega učenja na primere iz družbene prakse, pa analiz sodne in predvsem ustavnosodne prakse, spremljanja sodobne literature s tega področja in prodornih avtorjev, razvijanja pravniškega mišljenja in pronicljivosti, ustvarjalnega in intelektualnega preseganja pravniškega formalizma in črkobralstva ipd.
/…/
Razlog za spremembo ustave v smeri razbremenitve ustavnega sodišča tudi z uvedbo severnoameriškega modela sprejemanja zadev v odločanje je lahko samo prepričanje, da se bo s tem na splošno izboljšala ustavnost kot kakovost pravnega reda in sistema. Za dosego tega cilja pa se zdi potrebno razbremenitev ustavnega sodišča uravnotežiti s premišljenim načrtom za obremenitev drugih organov, institucij in posameznikov v smeri poustavljanja pravnega reda in sistema.
Andraž Teršek, ustavni pravnik, v Dnevnikovem Objektivu
“Pravni študij premalo temelji na pristnem, vsebinskem ustavnem pravu, ki bi bilo sestavni del vseh predmetov in vseh študijskih smeri. Predvsem v smislu teoretičnega učenja o ustavništvu, temeljnih načelih in človekovih pravicah, potem aplikacij tega učenja na primere iz družbene prakse, pa analiz sodne in predvsem ustavnosodne prakse, spremljanja sodobne literature s tega področja in prodornih avtorjev, razvijanja pravniškega mišljenja in pronicljivosti, ustvarjalnega in intelektualnega preseganja pravniškega formalizma in črkobralstva ipd.”
Končno smo pričeli odkrivati, kje so vzroki za kilavo pravno državi, o čemer že dolgo vrabci čivkajo na strehi!
Dr. Tine Hribar, filozof, je v intervjuju, za DELO-SP-15 marec 2003, pod naslovom “Strah je negativen izraz za varnost”, med drugim odgovoril na vprašanje novinarja Gregorja Repovža: “Želite reči, da pravni sistem ne deluje in da je zato ogrožena socialna država?”
Hribar:”Po moje je neposredni, čeprav ne glavni krivec za slabe razmere na pravnem področju, pravna fakulteta. Ne govorim o sedanji pravni fakulteti, temveč o tisti v preteklem režimu. Iz takratne je prišla večina današnjih sodnikov in tožilcev. Pri bodočih sodnikih je zatrla vsakršno avtonomnost, zlomila samostojnost mišljenja, predvsem pa načela samostojnost in pogum študentov. Naši sodniki in javni tožilci nimajo osebnega poguma, ker nimajo avtonomne drže. Tega jih na fakulteti niso priučili in ta manko danes onemogoča normalen razvoj države”.
Op.:Moja izkušnja s sedanjo pravno fakulteta je še slabša!