Ni lahko biti Janez Janša, bivši predsedujoči EU, član ‘črne internacionale’, nekdanji slovenski premier in opozicijski vodja, ki sme upati, da bo še kdaj dobil mandat za sestavo vlade kot predsednik stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Podpreti ali ne sporazum o arbitražnem reševanju slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja? Mu izreči podporo ne glede na vse rečeno o njegovih pomanjkljivosti ali biti proti ne glede na to, koliko (kako zelo in kako očitno) je Zahodu, EU in ZDA, do tega, da Hrvaško skorajda po fast track spravi v Unijo? Narediti salto in s tem privoščiti uspeh političnemu tekmecu, ki je menda z ‘velikim pokom’ prišel do premierskega položaja ali se na valu domnevne ‘ljudske volje’ zameriti vplivnim političnim zaveznikom in istomišljenikom? In z malce, pa ne preveč, pretiravanja: Ohraniti možnost, da te nekega dne na Zahodu spet sprejemajo kot premiera ali tvegati, da pred tabo (navzlic prepričljivi volilni zmagi doma) zaprejo vrata kot svojčas pred avstrijskim kanclerjem?
Del opozicijskih nasprotnikov sporazuma o arbitraži teh dilem nima, se pa očitno zaveda, da jih ima Janša. Od tod v tonu svarila izrečena ‘ugotovitev’ enega od brambovcev ‘južne meje’, da bo ‘Janša politično mrtev, če sporazum podpre’. Zna biti, toda ni gotovo, ali lahko Janša politično preživi, če sporazuma ne podpre, še več, ali ni res nasprotno. Njegov ‘nasprotnik’ tokrat ni vladajoča levosredinska koalicija, ampak ‘centri iz ozadja’. Pa ne tisti domači, ki mu kot večni žrtvi ‘umazanih zarot’ zasajajo ‘nož v hrbet’ z ‘internacionalizacijo laži’ ali tuji ’socialdemokratski’ in ‘levičarski’ v španoviji z domačimi. Tokrat so ‘centri iz ozadja’ tudi, morda celo predvsem, ideološki istomišljeniki in politični zavezniki, ki bi po odstranitvi vseh ovir za lizbonsko pogodbo hoteli ‘vitalnost in konsolidiranost’ EU dokazati tudi z nadaljnjo širitvijo; ta bi s Hrvaško v EU morala biti hkrati tudi korenček za druge države ‘jugozahodnega Balkana’: nemirno BiH, negotovo in nepredvidljivo Srbijo, skoraj že amerikanizirano Makedonijo in rusificirano Črno goro ter gospodarsko najbrž najbolj šibki Kosovo in Albanijo.
Podobne težave kot Janša ima njegov hrvaški opozicijski kolega Zoran Milanović. Da gre za socialdemokrata in povrh naslednika Ivice Račana, politika, ki se je z Janezom Drnovškom dogovoril za doslej edino ‘uporabno’ kompromisno rešitev, Janši ne lajša dilem. Toliko bolj, ker je Milanovićeva SDP že med glasovanjem o ‘pooblastilu’ premierki nakazala, da navzlic ostrim, celo grobim kritikam sporazuma in obtožbam na račun Jadranke Kosor, ne misli podreti vseh mostov. Po svoje razumljivo, kajti Milanovićev dvom v ‘pravičnost sporazuma’ oziroma rešitve, ki jo je na tej podlagi mogoče pričakovati od razsodnikov, ‘blaži’ odgovornost za ponovno ‘preložitev’ vstopa države v EU. Ni ga odgovornega in proevropskega politika, za kakršnega hoče veljati premierski pretendent Milanović, ki se mu ob tem ne bi zatresle hlače.
Možnost, pravzaprav nevarnost, da Slovenija v popodpisni arbitražni nadaljevanki ostane s črnim petrom v rokah, zato ni videti majhna. Sporočil, ki so včeraj prihajala iz Zagreba, tudi o tem, da ima Milanović v stranki močno opozicijo zaradi nekaterih vprašanj, ki z arbitražnim sporazumom nimajo nobene zveze, Janša ne bi smel lahkotno spregledati. Črni peter, ki bi ostal Sloveniji, če sabor sporazum ratificira, državni zbor pa ne (ali pa s pomočjo SDS ‘pade’ na referendumu), bi v bistvu ostal v Janševih rokah. Za ‘pogumnega’ proglašenega Boruta Pahorja oziroma vladajoče koalicije, še manj pa ‘ljudstva’ pač nihče zunaj ne bo mogel obdolžiti, drugi nasprotniki sporazuma, v parlamentu ali zunaj njega, bolj ali manj ‘eminentni’ ali ’strokovni’, pa v tem pogledu ne štejejo.
V določenem smislu bi si lahko Janez Janša vzrok svoje politične smrti izbral sam in si pri tem pomagal tudi s takšnimi ‘obrobnostmi’, kot je dejstvo, da je v koaliciji ‘ne-je-voljnih’ med drugimi tudi njegova stara ‘prijateljica’ Spomenka Hribar. Ki ji, ker se očitno zaveda posledic zavrnitve ratifikacije, ni nerodno izjaviti, da bi bilo za Slovenijo najbolje, če sporazum najprej zavrne Zagreb (in s tem Ljubljano reši odgovornosti). Najmanj, kar bi Janša lahko torej storil, je, da ne bi ‘prehiteval’. A če so podpisi poslancev SDS za referendum res že ‘deponirani’, kot pravi Radovana Žerjav, Janša nemara izbire nima več, ker je ni hotel ali pa, ker je njegova sposobnost za presojo razmer vendarle zgolj na taktični ravni.
Slovenija se je v zadnjih 10 letih in predvsem preko predsedovanja EU in s sledenjem doktrini NATA izoblikovala v državo, ki ima določen ugled v mednarodni skupnosti (kot se temu lepo reče). Na nek način smo postali enakopravni tudi velikim (v mejah možnega). Zato tisto (grdo) vplivanje s strani velikih, ki je trenutno na Hrvaškem tako učinkovito in dejansko krucialno premika njihove pozicije, v primeru Slovenije ni bilo več tako izrazito. Hrvaška mora v EU, to je dejstvo. EU potrebuje nove uspehe, pa tudi pravično je do samih Hrvatov.
Če se ne bo vrnil Sanader, ki je tako kot Janša ali Pahor imel občutek, da kar on determinira interese velikih, bo Kosorjeva pripeljala varno čez vse čeri do njihovega pristopa k EU. Težko, vendar verjetno. Naš bivši premier pa edino to lahko zavre. On edini s svojim sistemom politične moči in manipulacije. Če bo to počel, bo Slovenija spet grdi raček. Želi gospod Janša res biti izoliran kot verjetni prihodnji premier v EU krogih? Ga ne zanima več mednarodni ugled, ki ga nenazadnje tudi nekoč lahko pospravi kam na toplo in bogato plačano kot je to pri Ropu, zunaj pa stalna praksa?
Če se bo bivši premier igral, bo to dokončni prispevek k slovenski blaznosti, poleg podaljšane recesije v našem primeru, ki je neizbežna, bomo dobili še trajno politično krizo v mednarodnem okvirju. Pamet v roke, gospod Janša. Nacionalna samobitnost se ne brani v Piranskem zalivu in Odmevih pri gospe Pesek, ampak v svetovnih metropolah in z “gosponskim” odnosom do stvari, kot bi rekli mi Prekmurci…
To Janševo psihopatologijo je težko razumeti. Ali je morda res prejemal podkupnino v aferi Patrija in želi pred dokončno politično smrtjo v navalu destruktivnega besa porušit vse, kar se porušit da? Nekako tako kot se pri nekaterih ljudeh, ko izvejo, da so na smrt bolani, poveča njihova hudobija in škodoželjnost. Ali pa res verjame, da bo z referndum storil domoljubno dejanje? Kdo bi vedel.
Vojko, zelo pester prispevek za razmisljanje!
…
Bi pa pokomentirala Emilov zadnji del komentarja, …ki ga zelo cenim, a se v tem delu, citiram:
“Nacionalna samobitnost se ne brani v Piranskem zalivu in Odmevih pri gospe Pesek, ampak v svetovnih metropolah in z “gosponskim” odnosom do stvari, kot bi rekli mi Prekmurci…”
ne morem strinjati.
Nacionalna samobitnost se brani tam, kjer je ogrozena in se uveljavlja dosledno povsod, kjer je neobhodno potrebna, ne glede na salone, metropole, vasi, kleti, rove,zalive, ulice ali zaselke.
Predvsem pa pa jo mora imeti tisti, ki jo skusa uveljavljati ali braniti-kot clovek, sele potem kot drzavljan in politik.
Zame je JJ nima ne kot clovek in ne kot drzavljan vec, njegove poteze so poteze politikanta za vrnitev na oblast. Brez modrosti in brez pameti. Cista spekulacija, ki pa nas res lahko kot drzavo veliko stane.
Ko je bil pa sam premier, pa kot pravi Vojko
hm, zakaj se nekateri po po več kot dveh desetletjih (tudi z množičnimi pomori in emocionalno poblaznelostjo celotne SFRJ, vključno s sedanjo deželico oz. državo) še zdravorazumsko spprašujete? To na Balkanu tudi leta 2010 ni možno.
edino klic iz ambasade USA (oz. ZDA) je lahko aspirin (ali paracetamol) za pregrete glave.
Tista o mi prekmurci pa ne drži za Žerjava – on je prlek,.. tako, da so mi že kolegi pojasnili od kod temu netipična prekmurska ozkost,..ni prekmur’c – tam je ravno in misel potuje, če so že ljudje nerodni v svoji poslovnosti.
James: “Tista o mi prekmurci pa ne drži za Žerjava – on je prlek,.. tako, da so mi že kolegi pojasnili od kod temu netipična prekmurska ozkost,..ni prekmur’c – tam je ravno in misel potuje, če so že ljudje nerodni v svoji poslovnosti.”
____________
Je v kakšni za tovrstne primere specializirani ustanovi še kaj prostora ? Priporočam obisk pod nujno! Stanje se lahko poslabša.
V celi bolani poletni Slo-Cro zgodbi se spodobi omeniti sse Vesno Pusic’, ki je pogumno glasovala tokrat ZA v Hrvaskem Saboru.
Sreca mi nimamo vec velikih vprasanj in se lahko sse naprej zabavamo z Riba1 in Riba2 zgodbo. Ali pa odkrijemo nafto v Piranskem zalivu in zacnemo zidati Izolski otok…
“Ohraniti možnost, da te nekega dne na Zahodu spet sprejemajo kot premiera ali tvegati, da pred tabo (navzlic prepričljivi volilni zmagi doma) zaprejo vrata kot svojčas pred avstrijskim kanclerjem?”
Realist bi se vprašal, kaj so takrat z izolacijo Avstrije sploh dosegli oziroma ali ima ta zadeva sploh kakšne resne posledice za kogarkoli?
“Podpreti ali ne sporazum o arbitražnem reševanju slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja? Mu izreči podporo ne glede na vse rečeno o njegovih pomanjkljivosti ali biti proti ne glede na to, koliko (kako zelo in kako očitno) je Zahodu, EU in ZDA, do tega, da Hrvaško skorajda po fast track spravi v Unijo?”
To dvoje (slovenska ratifikacija arbitražnega sporazuma in vstop Hrvaške v EU) po Pahorjevi uradni zavezi sploh ni več povezano. Za navedene centre moči je torej popolnoma vseeno, kaj bo Slovenija naredila z arbitražnim sporazumom, pomembno je le, da ga Hrvaška sprejme. V slednjem primeru Slovenija zaradi reševanja mejnega vprašanja ne more več blokirati Hrvaške.
Skepanje v zgornjem zapisu torej temelji na napačnih predpostavkah.
“To Janševo psihopatologijo je težko razumeti.”
“Pamet v roke, gospod Janša.”
“Brez modrosti in brez pameti. Cista spekulacija, ki pa nas res lahko kot drzavo veliko stane.”
Ah, pamet, modrost, psihopatologija … v isti predal kot princa vaše teme lahko po novem uvrstite tudi predsednika države, g.Danila Tuerka, ki podpira referendum o arbitražnem sporazumu.
Emil,
se strinjam, absolutno.
…toda ne pozabi na škorpijonsko naravo našega bivšega premiera. On vse to razume in je vse nekajkrat preanaliziral iz zelo različnih zornih kotih. Vse mu je jasno. Toda ne more se upreti, da ne bi pičil…. No matter what it takes.
Le na prvi pogled so Pahor & co. živo zainteresirani za uveljavitev sporazuma, za katerega je iskreno povedano že tudi skrajni čas pa četudi bi bili Hrvatje »zmagovalci«. V resnici pa Pahorju, ki so mu premierski dnevi tako ali drugače itak šteti, mnogo bolj ugaja herojsko pasti v borbi za sporazum kot pa neslavno odstopiti kot grobar slovenske ekonomije. Vse skupaj ima z JJ še najmanj zveze.
Zlata misel, ki se je nisem spomnil sam, niti ni od Blaira je, da politiki vedno in povsod delajo najprej za tisti del svojega hrbta, kjer po Francetu P: hrbet izgubi ugledno ime.
Bistveno vprašanje sploh ni gospod Janša in njegove poteze. Bistveno vprašanje je, koliko ljudi takšni politiki slepo zaupa in koliko jih razmišlja. Referendum podpiram. In sem za podporo sporazumu o rešitvi mejnih vprašanj. Kako pri nas lahko politično umre kdorkoli iz desne opcije, si ne znam predstavljati. Pri politku o katerem gre članek niti rezultati prisluškovanja pogovor s predsednikom sosednje države ne. Še tega si ne znam predstavljati, kako se bo zgodilo mnogo pomembnejše dejstvo kot recimo politična smrt vse opozicije skupaj: da bo za zgrešene poteze uprave kakšenga od podjetij v državni lasti s svojim premoženjem odgovarjal kdo od nadzornikov.
ervinator lahko, da ima prav. no, tudi visoka politika je le igrišče, oz. je predvsem igrišče, izjemno majhnih ter grandiozno koruptivnih karakterjev (drugi od nje bežijo, kot pes leti oz. k’ sneta s’kira) in ti niso hudo zamerljivi in maščevalni le pri enem. pravzaprav le pri redkih niso.
JPD, JJ je sigurno naredil “generalstabni plan”
S pomocjo Mateja, Njavre in Krkovica. Vas liberalne ekonomiste itak noben vec ne mara 
Tega res ne razumem- JJ da je spet osrednji player, vsega kriv/lahko reši vse? JJ da ima psihopatologijo, pa še se adute v rokah? Samo tiste, ki mu jih je dal Pahor, ali natančneje vrnil; on sam se obnaša čisto racionalno, samo -kot za Mercator, “prizna”, da je bil skoraj-dogovor s Sanaderjem na Bledu “napaka”, pa bo spet čist in pripravljen na pravo obrambo vitalnih nacionalnih interesov.
“Politična smrt” v Evropi, če ne podpre sporazuma v parlamentu- zakaj neki le? Lahko se preprosto vzdrži,potem pa “ljudska volja”,ki je pač v Evropi “sveta”-vsaj dokler je v skladu z evrokrati.A sedaj, ko je Lisbona pod strehio, je morda že irelevantna. Le v lastnem soku se bomo cmarili.
O evropskem “ulgedu” Slovenije pa na mestu Emila E.-ki te reči še bolje pozna- raje ne bi govoril,ker deluje neverodostojno – imela ga je le kot “pridna učenka”, zvesta in hitra sledilka vsemu evropskemu; sedaj je ta vtis pokvarila(pa ne JJ), in kot poredno učenko nas bodo poslali v zadnjo klop.
JPD, tvojega “našega” dajem v narekovaj. Sicer mu ne odrekam, da je bil premier RS, toda k sreči se je precej razumnikov znalo upreti njegovim nespodobnim povabilom
“… Podpreti ali ne sporazum o arbitražnem reševanju slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja? …”
Vidik opozicije:
Referendum bojkotirati, ker naj bi šlo za posvetovanje o že izvršenem dejstvu: v Stockholmu (ne na Otočcu!) ste sklenili slab sporazum na najvišji ravni, zdaj pa se posvetujmo, ali naj velja …. da bi prevalili odgovornost za svojo politično nesposobnost na ljudstvo. To je totalno neresno politično početje, lahko reče J.J. in pristašem (pa še komu) se bo zdelo čisto verjetno.
Kar pa se tiče ratifikacije v parlamentu, gre itak predvsem za notranjepolitično vprašanje (navzven je zadeva tako rekoč sklenjena), pri katerem veljajo pravila pokra: če boste določili glasovanje z dvotretjinsko večino, boste tvegali naše nasprotovanje in se lahko hudo opekli pred svojimi volilci, sledilo pa bo še vaše opletanje pred EU in ZDA, da ne morete jamčiti za lastni podpis, kar vas bo diskreditiralo dosti bolj kot opozicijo. Če boste določili glasovanje z navadno večino, pa boste delovali po logiki glasovalnega stroja, kar lahko opozicija mirno obstruira, vi pa prevzamete ekskluzivno odgovornost za uveljavitev škodljivega sporazuma.
Gotovo pa obstajajo še spretnejše rešitve te navidezne zagonetke.
Mnenje povprečnega državljana pa se zagotovo vse bolj nagiba k temu, da je bilo dovolj zunanjepolitičnega nategovanja s Hrvaško: če niste znali vsi skupaj razmejitve določiti sami, naj jo pač določijo arbitri, si misli državljan. Tako da gre samo za vprašanje, kdo bo na koncu zgodbe več izgubil, koalicija ali opozicija. Pridobili namreč s pristankom na arbitražo (ki nastopi, kadar je politika udeleženk v sporu NESPOSOBNA problem rešiti sama) nista ne ena ne druga.