Zdaj, ko je lizbonska pogodba ratificirana in bo lahko začela veljati, bodo v Washingtonu vedeli, katero telefonsko številko morajo poklicati v Bruslju, zagotavlja predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso. Državna sekretarka Hilary Clinton bo imela na voljo telefonsko številko visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko (zunanjega ministra), ko bo ta imenovan. On bo podpredsednik evropske komisije in bo vodil seje sveta za zunanje zadeve, v okviru katerega se sestajajo zunanji ministri držav članic. Seveda pa ne bo nadomestil zunanjih ministrov in zunanje politike držav članic, je v razpravi o prihodnji vlogi EU v organizaciji Friends of Europe dejal Barroso. Na to razpravo je prišel tako rekoč z letala iz Washingtona, kjer se je udeležil vrha EU-ZDA.
Barroso pričakuje, da bo ta telefon zelo pogosto zvonil. Na zunanjo politiko EU je namreč najbolj vplivala širitev. EU ima zdaj v svetu veliko večjo težo, kot jo je imela prej, zlasti pred vstopom držav iz Srednje in Vzhodne Evrope leta 2004. S to širitvijo je dobila bistveno večjo težo kot s tisoč zasedanji sveta za splošne in zunanje zadeve, kjer se sestajajo ministri za zunanje zadeve držav članic, razlaga predsednik evropske komisije. Moral pa je tudi priznati, da mediji v ZDA o Evropski uniji zelo malo poročajo, veliko pa se ukvarjajo recimo z Iranom. “Predsedniku Baracku Obami sem rekel, upam, da to ni tako zato, ker EU ni pomembna, ampak zato, ker ni problematična,” je kljub besedam o bistveno večji teži EU moral priznati Barroso.
Sicer pa tudi v ZDA ni tako jasno, kdo je za kaj pristojen, kot to zgleda od daleč. Barroso da se tudi večkrat vpraša, ali naj pokliče predsednika, recimo, ko gre za boj proti podnebnim spremembam, ali naj se obrne na kongres. V ZDA predsednik prav tako ni vsemogočen in potrebuje podporo kongresa.
Predsednik ZDA Barack Obama pa bo po uveljavitvi lizbonske pogodbe imel na voljo dve številki – tisto predsednika evropske komisije in predsednika sveta EU. Na predsednika evropske komisije se bo lahko obrnil z vprašanji o trgovini, ekonomsko-finančnih zadevah, podnebnih spremembah, energetski politiki in vseh drugih politikah, ki bodo še naprej ostale v pristojnosti evropske komisije. Predsednik sveta EU pa bo pristojen za splošna področja v okviru skupne zunanje in varnostne politike, ki se rešujejo na ravni voditeljev. Vsekakor bo skupaj s predsednikom evropske komisije tandem in bosta tesno sodelovala. Nikakor pa predsednik sveta EU ne bo predsednik Evrope, kakor je mogoče brati v nekaterih medijih, je zatrdil Barroso. EU namreč ni organizirana kot država, kot Nemčija, Francija, Velika Britanija …
Lizbonska pogodba bo po Barrosovih besedah vsekakor pripomogla, da bo politika EU bolj konsistentna. V petih letih, odkar je na čelu evropske komisije, je sedanje švedsko predsedstvo svetu EU že enajsto. “A mislite, da so vsi pošiljali enaka sporočila, recimo v Rusijo? Na Češkem smo recimo imeli Mireka Topolaneka, pa Jana Fischerja in Vaclava Klausa. EU potrebuje močnega predsednika sveta. Če ne bo tako, se bodo odločitve sprejemale zunaj sveta,” je dejal Jose Manuel Barroso. Neuradno menda sicer govori obratno – zavzema se za šibkega predsednika sveta EU, da sam kot predsednik evropske komisije ne bo v senci.
Ne glede na to, kdo bo predsednik sveta EU, velike članice svoje politike ne bodo spreminjale. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je to ravnokar spet pokazal. Razburilo ga je menda, ker so se nove članice v okviru višegrajske skupine pred vrhom EU začele sestajati in usklajevati stališča (teh srečanj se udeležuje tudi predsednik slovenske vlade Borut Pahor, čeprav Slovenija formalno ni članica višegrajske skupine).
Speaking after a meeting of EU leaders last week, Mr Sarkozy said “if they have to meet regularly before each council, that could raise questions.”
Da se sam pred vsakim vrhom redno sestaja z nemško kanclerko in pogosto tudi s predsednikom britanske vlade Gordonom Brownom, kjer uskladijo stališča, za katera želijo, da jih voditelji preostalih članic brez razprav potrdijo, za Sarkozyja seveda ni sporno.
