Vrata njegove lične male pisarne z lepim razgledom na Prešernov spomenik na vsaki strani straži po en velikanski srednjeveški oklep z mečem, nad njima je večji LCD ekran. Erazem Pintar v sosednjem prostoru na hitro zaključuje neko pogodbo, zato se parkiram na razkošen fukiš chesterfield fotelj zraven flaše hennessyja ob bojda dragi kip nečesa, kar spominja na nacističnega vojaka s titansko erekcijo, ki je ravno vrgel roke gor v brezpogojni predaji. Ko Erazem sede nasproti mene, na mizi prižge sveče, čeprav sva v prostoru zaenkrat samo midva.
Nič težko mi ni priznati, da mi je Erazem en tak sijajen lik – vsakič, ko se pogovarjam z njim, bolj. Mnogi, opažam, ta lik apriorno prezirajo, a predvsem na podlagi kombinacije zavisti in neobveščenosti. Ker dobro živi in se s tem brez sramu rad tudi pohvali, ga klena cankarjanska duša sila rada odpiše kot plehkega. A v resnici je daleč od tega; v resnici je hiter, brihten in v pogovoru precej neustrašen. V teoriji kot družba tako zelo častimo vsakogar, ki si upa razmišljati izven škatle – Erazmov ‘greh’ pa bi bil v tem, da si upa izven te škatle dejansko živeti. In če v svoji občasni prepotentnosti, narcisizmu in zaletavosti kdaj ustreli tudi kakšnega kozla, se zdi to zelo sprejemljiva cena za njegove številne druge, v najslabšem primeru osvežilne poglede.
Če začneva malček šegavo: kako je biti plejboj v času krize?
(skoraj kar malo nejevoljno) Ne vem, ti mi povej. Taka vprašanja se mi zdijo absurdna. Sem poslovnež, pojem v bendu, pišem knjige in aforizme, sem pilot in potapljač in še marsikaj – in to se mi vse zdi bistveno bolj pomembno in hvalevredno kot neko ‘plejbojevstvo’, s katerim se nisem nikoli hvalil, ker se mi ni nikoli zdelo neka vrednota. Večkrat sem že rekel: poznam moške, ki se že 30 let zbujajo ob eni in isti ženski, pa niso zato čisto nič manj moški od tistih, ki živimo nekoliko drugače. Vendar mediji seveda pograbijo in spropagirajo tisto, kar je najlažje prodati na prvo žogo! Ker pač strežejo docela pobebavljenim kupcem, ki jih bolj zanima, s katero bjondo sem zadnjič sedel na kavi, kot pa recimo to, kaj si mislim o krizi.
Fair enough, Erazem. Ko jebe tvoje bjonde – povej mi, kaj si misliš o krizi!
V poslovnih vodah se mi zdi, da je zaenkrat bolj pozitivna kot ne. Zakaj? Ker je cel kup ljudi spet naučila delat. Ker jih je naterala, da so spet kreativni. Pred krizo je cela vrsta brihtnih in izobraženih ljudi služila na prelahek način. Skladi so rasli sami od sebe in ti ljudje so lahko cel dan mirno pili pivo. Nič več! Poleg tega je kriza tudi nekatere druge patološke odnose v družbi spet postavila na svoja mesta ali vsaj malo bolj na svoja mesta, kot so bili prej.
Recimo?
Minili so časi, ko so lahko totalni bleferji množično vozili dobre avtomobile ter kosili za 200 evrov. Stvari se normalizirajo. In če bi nekako dosegli še to, da dobijo po rilcu vsi tisti, ki služijo na ilegalne in semi-legalne načine, bi človek počasi že kar glasoval za krizo! Je pa res, da ima tudi zelo negativne plati. Največja problema sta dva: da jo bodo tako kot vedno v veliki meri plačali tudi tisti, ki zanjo niso krivi in imajo že zdaj najmanj … In pa, da je lahko politično zelo nevarna. Okej, če smo realni: kdorkoli se je malo poglobil v te zadeve, ve, da so bile vse krize v zadnjih stotih letih umetno ustvarjene. Se strinjava, je treba tukaj kaj razložiti?
Se strinjava. Nadaljuj.
Tudi tokrat gre za dobro načrtovan in jasno začrtan konstrukt določenih multi-vplivnih posameznikov in družin, ki bi rade malo na novo premešale svoj vpliv in vlogo na planetu. Skrbi nas lahko to, ali so ti ljudje dovolj sposobni, da bodo znali stvari peljati ravno do črte in ne čez – namreč do črte nepovratne družbene eksplozije; črte, ko srednjega sloja takorekoč ne bo več in ko bodo do konca obubožani in zadolženi nižji sloji ponoreli ter kastrirali vse okrog sebe. Ta črta je žal zelo tanka in tisti, ki imajo moč, so jo že parkrat v zgodovini prešli. Če sklepamo po vzorcu nekaj ravni nižje – torej vzorcu sodobnih turbokapitalistov – jim seveda topogledno ni za zaupati. Če so zadeve do vrha take, se nam slabo piše. Prvič v življenju imam občutek, da dejansko obstaja realna nevarnost, da bo šlo vse k vragu.
Ti samega sebe uvrščaš v kateri sloj? V zgornji srednji ali v nižji višji?
Razslojenost je zelo kompleksna zadeva in odvisno je, o kakšnih slojih govoriva. Če bi bilo vse enostavno, potem se najbrž k meni za delo hišne pomočnice ne bi prijavljale ženske, ki imajo par milijonov evrov v nepremičninah, kajne?
Halo?
Kot sem rekel.
Ah, Erazem – to so bile gotovo samo dame, ki so si tako neizmerno želele tvoje vsakodnevne družbe, da so bile voljne pristati na karkoli!
Ne ne ne! 55-letna ženska se prijavi na oglas za hišno pomočnico in mi pove da ima sicer nekaj stanovanj in hiš v skupni vrednosti nekaj milionov evrov, družinsko nasledstvo. Nekaj sicer oddaja, vendar ji bolj slabo plačujejo, ona pa si je zaželela nekaj delati, biti aktivna, imeti neko svežo kariero …
Kariero Erazmove hišne pomočnice!
Ja – ampak mar ni to hvalevredno? Vsako delo je častno. Neizmerno spoštujem željo, da bi človek ostal aktiven, čeprav mu ni treba. A pustiva zdaj to, morda je bil res slab in redek primer. Hočem samo povedati, da je družba polna anomalij in neskladij. Gre za neko vrsto degeneracije osnovnih ekonomsko-monetarnih ureditev v svetu. Veš kaj je po mojem eden največjih ekonomsko razvojnih virusov sodobne družbe? Dedovanje!
Dedovanje.
Dedovanje. Na srečo smo se vendarle nekako znebili kolosalne neumnosti, kot je bila dedovanje naslovov, dedovanje kapitala pa žal ostaja. In tako zdaj tudi Slovenci prehajamo v sistem, ko nam bodo družbo preko kapitala svojih staršev v vedno večji meri furali razvajeni 25-letni zafiksanci. Ne zato, ker bi bili pametni, sposobni ali uspešni – temveč ker so bili takšni njihovi očetje. Groza. Tukaj gre za negativno selekcijo. Ne gre niti za povprečno selekcijo, ker povprečno selekcijo bi dobili, če bi nove lastnike kapitala po smrti starih žrebali!!! V tem primeru gre torej za skrajno negativno selekcijo. Ker namreč nič ne vodi v celostno osebnostno zagnojenost bolj zanesljivo kot to, če ima očka ogromno denarja. Seveda niso vsi tovrstni sinčki nule, seveda imaš tudi izjeme – izjeme, ki potrjujejo pravilo!
In ti bi prepovedal dedovanje. Ampak kako? Vsak tak sistem bi se dalo z lahkoto izigrati …
Glej, saj jaz v tem svojem idealizmu nisem naiven kot morda zveni. Vem, kaj je v danem trenutku možno in kaj je pravljica. Vendar! Če bi nam čez tristo ali štiristo let, torej v približno desetih generacijah, uspelo doseči, da lahko starši otroka finančno podpirajo samo do rqavni solidnega življenja in dobre izobrazbe, bi bila to, po mojem mnenju, za družbo res velikanska zmaga. Zakaj to ni realno doseči še kaj prej? Ker bi bilo predhodno potrebno urediti vsaj dve zelo občutljivi področji. Prvo je planetarna zakonska enotnost in sočasnost, kar veš, da je, v tem hipu popolnoma nemogoče … Drugo je učinkovit sistem nadzora izvora kapitala, kar je pa še bolj nemogoče! Saj bi prav tisti, ki bi morali tak sistem postaviti, največ izgubili.
To je res.
No, da se vrneva na realna tla, v Sloveniji ta problematika do sedaj sploh ni bila tako zelo pereča, ker niti nismo imeli nekih silnih zasebnih nosilcev kapitala. Danes pa počasi začenja ugašati prva generacija, ki si je nagrabila ogromno denarja in njihovi otroci nam bodo naslednjih trideset let krojili državo in družbo. Ti otroci, kot verjetno veš, so večinoma bebci. Mi v to katastrofo, v krizo ki jo čisto mirno lahko poimenujemo idiokracija, šele zares prihajamo. Boš videl, kako divje zna to še biti.
No, upajva, da jih bo čimveč trajno uničila kriza …
Ja, samo da ne bo šlo v preveč nepovratne spirale. Zaenkrat opažam, in to je tudi pozitivno, da so res pošteno nasrkali tudi mnogi izmed tistih, ki so imeli preprosto preveč. Easy come, easy go. K meni kar naenkrat hodi ogromno nekih ljudi, ki so se še pred letom ali dvema na veliko bahali s ferrarijem v garaži, zdaj pa moledujejo za 500 evrov posojila. Ki jim ga seveda ne dam. Tistim, ki jih imam rad, rečem, da imajo, v primeru najhujšega, pri meni vedno en topel obrok na dan. Posojam pa že dolgo ne. Morda samo izjemoma, če se nekoga želim dolgoročno in na res poceni način znebiti.
A kaj se ve, Erazem, če ne boš čez leto ali dve tudi ti primoran prodati svoj avion …
Okej, glede tega aviona in te silne fame, ki ga obkroža: prvo kot prvo, to ni nek luksuzen avion, ta avion je vreden, recimo, 60.000 evrov, kar je …
… ogromno denarja.
Je in ni! Koliko se pa po Sloveniji vozi ljudi v avtih, ki so vredni približno toliko? Vsaj kakih sto tisoč!
Kaj? Ne, to pa že ne …
O ja. Če štejemo tudi službene avte, ti zagotavljam, da ravno nekje toliko. Poglej, imam barko, ki je vredna kakih 300.000 evrov – pa misliš, da pridem po vrednosti med prvih 500 zasebnih čolnov v Sloveniji? Nak, ne pridem. Ne bodo pa tisti, ki imajo milijonske jahte, tega nikoli javno priznali. Zakaj? Ker bi nekateri pod malce vztrajnejšo preiskovalno lupo zelo težko razložili izvor velikega dela svojega bogastva. Ampak vrniva se na moj famozni avion: vzdrževanje, servisi in zavarovanje so celo nekoliko nižji kot ti isti stroški pri enako vrednem avtomobilu, kuri pa avion občutno manj. Na uro porabi dobrih 13 litrov bencina – Euro 95, da se razumemo – in če računamo še, da z njim ne plačujem raznih cestnin in mostnin … Morda se sliši čudno, a če na primer letim na Krk z letalom, me to stane pol manj, kot če se tja peljem z avtom! Kakorkoli obrneš, sem v svojih ekscentričnostih precej racionalen. Na trenutke celo skromen. Je pa res, da neki površni bralec ali gledalec, ki me že itak ne mara, toliko lažje potem prhne kaj v stilu: poglej tega cepca Erazma, kako se z avionom fura na barko!
Za konec: si na tem, da začneš svoja pojavljanja v medijih zaračunavati. Mediji naj bi ti za posamezen intervju plačali določena sredstva, ti pa jih boš potem v celoti nakazal v dobrodelne namene. Povej, ti je dosedaj kdorkoli že kaj plačal?
Ne, sem se pa na ta račun toliko lažje izmuznil iz že vsaj desetih neumnih intervjujev, ki bi mi sicer vzeli celo popoldne. Moraš razumeti, da so slovenski novinarji večinoma polpismeni amaterji brez vsakršnega koncepta. Po naročilu urednikov hočejo biti senzacionalni, so pa v tem svojem početju nesposobni in brez vsake ideje. Na koncu ti pošljejo zmazek, ki je slabši od avdioprepisa. Čez leto jih srečam, ko po ulici prodajajo kakšen časopis z opravičilom, da jih tam itak niso plačevali. Govorim seveda o povprečnem novinarju rumenega tiska, saj se na drugi strani zavedam, da imamo Slovenci tudi nekaj zelo dobrih novinarjev. Tistim se seveda ni treba ukvarjati z mano.
Car!
Zelo zanimivo… o tem tipu sem imela (tako kot večina javnosti) popolnoma drugačno predstavo, ki bi jo Aleksič lahko razbil, če bi bil ta članek objavljen v Mladini. Ga tam niso hoteli?
prvic slisim zanj.
Da pise aforizme, je dober znak.
Jih je ze kje objavil, ve kdo?
hmmm, tudi meni je šel tip na živce (se mi je zdel, kot eden od frocov ki jih opisuje…), ampak po tem intervjuju ga gledam pa popolnoma drugače.
Hahaha, končno nekdo po Bakuninu, ki bi odpravil dedovanje. Go for it, Erazem!
Ocena 100 tisoč vozil v vrednosti 60.000 € ne drži niti približno.
V Sloveniji je registriranih približno 1 milijona avtomobilov in od tega jih je večina rabljenih.
Če bi njegova ocena držala, bi na povprečnem parkirišču (tam nekje 20-30 vozil) v Ljubljani videl vsaj 2-3 dobra avta (ti z vrednostjo nad 60k € izstopajo), pa jih ne.
Tudi, da imaš tako dober služben avto moraš biti kar visoko na lestvici. Razni tehnični direktorji niso (še vseeno pa vozijo dobre avtomobile za tam 30k €).
Eden redkih spoštovanja vrednih Slovencev, ki reče bobu bob. Svaka čast Erazem!
Bravo, Jure!
Neverjetno koliko kosti za glodanje:
1. dedovanje
2. hišne pomočnice s hudimi nepremičninami
3. tanka črta glede eksplozije besa malega človeka
4. bleferji in lenobe
5. racionalnost
Erazem tle res ni bistven.
Ad 1) Kar se dedovanja tiče, se strinjam. Mogoče bi bilo pa res dobro vse nad 1mio obdavčiti z – ne vem – 80 odstotki?
Ad 2) On je sicer na koncu malo olepšal, a v LJ je ogromno velikih stanovanj s samskimi upokojenci po 500 evrov. Tudi zaradi njih so cene cišje (manjše ponudba).
Ad 3) komentar sploh ni potreben. Se v Si že to dogaja. Smo sredi največje krize, delavci pa zahtevajo povišanje minimalne plače na 600 EUR…
Ad 4) Se pa bojim, da bodo najbolj glasni proti krivicam ravno ti bleferji. Da bodo netili upore in spore.
Ad 5) Podjetnik je predvsem racionalen. Če se podjetnik ne obnaša racionalno (kot sta se npr. Šrot in Bavčar – g. Kupim Petrol po 1000 evrov), to ni podjetnik, temveč … (ne bom rekel kaj).
Super intervju. Spotoma, mar nista Buffett in Gates omejila dediščino na milijon, kar je dosti, da se potomci odločijo med a) zmernim nedelom do konca življenja b) začetkom posla.
Hmm, ta zapis je precej preplitek in ima za racionalnega bralca preveč lukenj, da bi le na podlagi prebranega hvalil intervjuvanca ali pisca. Lahko pohvalim le posamezne (za)misli v njem.
Morana ima povsem prav. Prestižni avtomobili imajo v letni prodaji pri nas bistveno manj kot 10-odstoten delež. To je manj kot 6.000 avtomobilov, pa še ti ne dosegajo povprečne cene 60 tisoč ampak prej kakšnih 45-50 tisoč evrov. Pa tudi če… takšen avto v letu izgubi približno 30 odstotkov svoje “vrednosti”, v primeru krize še veliko več. Torej gre za dokaj vegast konstrukt, tudi če bi zraven šteli tovornjake in avtobuse.
Na cene letal se ne spoznam, se jih pa zlahka izbrska na spletu. Vsaj okvirne. Morda prav zaradi tega tip letala in njegova starost tu nista niti ošvrknjena. Prav tako umanjka nekaj razmisleka ob navedbi stroškov izleta na Krk, npr. koliko v primerjavi s cestninami in običajnimi parkirninami stanejo takse za let in parkiranje letala ter kako cenjeni podjetnik pride do in od letališča. Najame avto in najemnino pozabi vključiti v kalkulacijo, ali pristane kar pred svojim končnim ciljem?
Martin pa je v točki 5 čisto malo pomešal pojme. Pred ihtavim tolmačenjem “podjetniške” racionalnosti Šrota, Bavčarja in njima podobnih primerkov bi moral upoštevati, da so se ti gospodje v prave “racionalne podjetnike” prelevili potem, ko so se usidrali v direktorsko-predsedniških stolčkih. Tja pa naj ne bi bili postavljeni kot podjetniki tipa s.p. ali d.o.o., temveč kot dobro plačani, sposobni in odgovorni upravljalci premoženja nekoga drugega. Če ne prepoznamo ločnice med tema dvema pojmoma, potem je tudi vseeno ali imamo nad seboj fevdalnega despota ali demokratično izvoljeno vlado.
Dober intervju.
Glede dedovanja pa se ne strinjam. Bogati ljudje so pred izzivom, da svoje potomce naučijo s tem bogastvom živeti, delati in ga razvijati naprej. Resno bogastvo, ki temelji na realni produkciji in ne v aktivnostih v finančnem sektorju, se težko razvije v eni generaciji. Posebej, če želi oče poleg poslovne odigrati tudi svojo družinsko vlogo.
Seveda, če pa nekdo obogati kar tako, v treh potezah ali pa s tapkanjem papirčkov, pa ima do tega bogastva sam težko normalen odnos, zato ga tudi ne more prenesti na potomce. Ti potomci, ki jih omenja Erazem, me ne skrbijo. Nekaj jih poznam in pogosto so njihov skrajni domet razni nepremičninski projekti. Vmes se poročijo s kakšno frizerko ali misico in stvari gredo seveda lahko samo še na boljše. Predvidevam, da bo večina lahko pridobljenega premoženja izpuhtela dokaj hitro, najkasneje pri vnukih (če sploh bodo) današnjih bogatašev. To pa je po učinku že blizu idejam o 50-80% obdavčenju dediščine (ki so problematične iz istega razloga kot druge ideje o več davkih).
Pa še dobronamerna slavistična pripomba za avtorja: “mi je Erazem en tak sijajen lik” – slovenština vama pa nije ravno sijajna. Poskusite drugič rajši kaj takega kot:”… da je zame/po mojem/se mi zdi Erazem en tak sijajen lik”.
@Bimbo
Ko še enkrat preberem, je tekst mogoče res ihtav. A tudi če bi ga napisal drugače, bi pomen ostal isti. Tj. pravi podjetniki so racionalni in ne zaletavi.
Martin res je. To velja za tiste, ki so iz majhnega družinskega posla razvili večjo obrt ali celo solidno podjetje in mnogi vzgojili tudi drugi ali celo tretji rod marljivih in pragmatičnih ljudi. Prav tako velja za razne direktorje ali upravljalce podjetij/zavodov/premoženja, ki so v rdečih ali črnih režimih dobro opravljali svojo službo in pogosto bili tarče trenutne politike in intrig. Premogli so tudi pragmatično zavedanje, kje so meje dovoljenega, spodobnega in toleriranega.
Šrot, Bavčar in ostala falanga česa takega očitno niso zmogli, saj poslovanje njihovih podjetij pod njihovo vladavino ni prav nič napredovalo, kvečjemu nasprotno. Vodstvu je šlo le za to, koliko bodo uspeli upleniti nekako po načelu: “če pri igračkanju z milijardo vrednim podjetjem izgubim devet desetin, bom s stotimi milijoni še vedno bogateje nagrajen, kot če bi bil 40 let njegov direktor.”
Res pa je tudi takšno razmišljanje skrajno racionalno, a verjetno niste imeli v mislih tega.
Super? Dober intervju? Brez enega vprašanja o tem, kaj pametni gospod počne v življenju? Pa kako se je on podjetniško znašel v krizi, je koga odpustil, plačuje delavcem prispevke ipd.? Vsaj približno, da mi ne bi Miha spet očital uravnilovke? Kaj pa če je gospod skriti partner v Instrumentation Technologies ali kako se že imenuje ono CERN-ovsko čudo iz Solkana? Kakšna škoda,da tega ne bi zvedeli, saj bi krasne misli o dedovini, meritokraciji in idiokraciji delovale še bolj verodostojno.
Hej, kaj pa če so vsi hvalilci z Juretom vred -ki je imel že dosti boljših stvari- v istem klubu (letalskem, jahtnem, slow food….) kot gospod in vedo vse pomembne reči o njem , nam ostalim pa malo za šalo down-tricklajo polkuhane četrtmodrosti? Brrrr, nočem niti pomislit.
Ampak stari, pa info-zabava je to- hri-barjevina, not-padavina ruls, lighten up!
OK,sem že – čakam na intervju z Dejanom Murkom. Če bo treba plačat, prispevam.
Po besedah ene prijateljice “ko Erazma spoznaš bolje, ugotoviš da je še zmeraj razred boljši od precej teh LJ tipčkov”. Očitno se tudi hudokurčnost oprosti
In ja, od nekdaj se mi je zdel Erazmov stil “bobu bob” podajanja brez olepševanj. In “I’m man/rich/… enough not to give a shit what people think” osvežujoč.
10 pik za “Minili so časi, ko so lahko totalni bleferji množično vozili dobre avtomobile ter kosili za 200 evrov. Stvari se normalizirajo. In če bi nekako dosegli še to, da dobijo po rilcu vsi tisti, ki služijo na ilegalne in semi-legalne načine, bi človek počasi že kar glasoval za krizo!”. Res se človek kdaj vpraša, zakaj rinta po pravilih…
Malce preradikalno izjavljanje o bogatih otročkih – nekaj jih je vseeno kar perspektivnih. Pač odvisno od vzgoje, mar ne? To variablo bi moral vključiti v svoj razmislek.
Hvala za tvojo dobronamerno lekcijo, beduin, res ful. Ker pogovorne in pisne slovenščine ne smemo res NIKOLI mešati, kajne, saj moramo že itak klavrno kljuse od knjižne slovenščine najbrž držati v njeni vžigalični škatlici, v kakršno lahko spraviš povprečne možgane slovenske osnovnošolske učiteljice?
@Jure Aleksič
mogoče bi bil boljši medij za tebe vest.si. Po mojem mnenju, je treba za določeno zaupanje v medij potrebno delati tudi na stabilnosti pisane besede. To je podobno kot pri mizarju, ki ne glede kakšno mizo naredi, mora le ta biti trdna. Ne rečem, da je vsake nekaj časa potreben tudi kakšen odmik od tega, vendar naj bo to izjema ne pravilo. Lepo knjižno pisanje je tudi sidro, ki omogoči da te ne odpelje v nivo, ki ni primeren (ni v programski usmeritvi) za TA medij. No, saj to si jaz kot bralec želim.
FWIW: Aleksičev originalen stil pisanja mi je že od nekdaj izredno všeč. Vedno znova me pa pozabavajo posamezniki, ki ne ločijo med avtorji, ki se ne znajo pravilno izražati, in med tistimi, ki to znajo tako dobro, da si lahko privoščijo pisati onkraj pravil.
Jure Aleksič spada v moj osebni Top-5 slovenskih novinarjev-poročevalcev. In sicer prav zaradi njegove neobremenjenosti z arhaično slovenistiko in njegovega ležernega jezikovnega cross-overja, z metaforami bogatega sloga. Juretov slog je kot pršut, ki ga počasi grizljaš in melješ v ustih ter sesaš iz njega sok, ki ti počasi vendar nato neznosno bogato preplavi brbončice.
Jure iz ljudi in dogodkov naredi zgodbo. Brez njega so to le ljudje in dogodki. Z njim postanejo zgodba. Brez Jureta je bil Erazem Pintar zame le no name playboy, z njim je postal osebnost.
V Sloveniji je zelo malo avtorjev, ki Juretu slogovno pridejo blizu. V tej ligi igrajo samo še Zoran Hočevar, Miha Mazzini, Marcel Štefančič Jr.,…, hm, in potem se počasi neha.
Ja, Razgledi so medij, ki si lahko šteje v čast, da zanje piše Jure Aleksič.
In nasprotno, Jože.
@Jure Aleksič,
knjižno in pogovorno slovenščino lahko vsak meša, kolikor želi (=mu sede). Nima pa to nobene zveze s ozkostjo in okornostjo knjižnega jezika in zatekanjem v pogovorni jezik zaradi njegove večje odprtosti. Gre enostavno za nivo. Tudi pogovorni jezik ima svoja pravila in neuporaba drugega sklona pri nikalnih stavkih ali pa uporaba besednih zvez “tole mi je pa dober”, “hvala na kosilu”, “se je zašvicu, ful” je nepravilna.
S svojo pripombo nisem želel reči, da ste “tak-pa-tak”, zato se opravičujem, če sem vas morda prizadel. Le opomnil sem vas na napako, ki jo najbrž delate nevede oz. nanjo niste bili pozorni, ker sem predvideval, da boste kot dober novinar s tem lahko še izboljšali svoja prihodnja pisanja.
Zanimivo, da prevladujejo moški komentarji..pa še en ženski komentar:
Okusi so sicer različni, vizualno je Erazem meni povsem neprivlačen primerek moškega. Je pa tale intervju z njim zanimiv, tudi njegove kolumne v Lady, sicer niso bile vse remek delo, so bile pa zelo zanimive za prebrat. Med LJ smetano prevladuje predvsem lišp in napuh, zato je bilo Erazmove poglede in njegova odkrita mnenja fino brati.
Kar pa se LJ playboyev tiče, so gledano tako od daleč, čisto zanimivi ljudje, razgledani in s svojim mnenjem ipd., ampak za objektiven pogled na njih, verjetno bližnjih (posteljnih) srečanj ne smeš imet z njimi..be it Erazem ali katerkoli drugi LJ playboy
.
S prijateljico občasno sproščava kakšne frustracije nad neumnostmi in budalostmi vsakdana z debato v stilu: “ko bom jest precednik”.
Se mi pa zdi, da večina Erazmovih vpogledov ne presega tega nivoja. Pri že zdaj stotisočih “trust fund kids” naprimer po svetu, ki se, mimogrede, že danes s takšnimi skladi v meritokratski atmosferi (ki je zelo drugačna od nam tukaj bolj bližnje fevdalno aristokratske) sploh ne hvalijo kaj preveč okrog, bi recimo kakšna omejitev dedovanja samo premaknila kakšno mejo v levo ali v desno, z namenom, da se ne bi nič spremenilo. Dejansko zanimivo je tukaj omejevanje dediščine Billa G. in Warrena B., ki ju omenja Miha M., pri čemer pa prvi recimo, kljub temu, da se po svoji spreobrnitvi v filantropa, v precejšnji meri posveča boju z malarijo, verjetno ugotavlja, da tudi če si “precednik” s kupom denarja, to včasih ni zadosti, da bi spravil kakšno dogajanje iz kolesnic. Včasih je treba najti še kakšen drugačen pogled, dobro idejo in jo poskusit uresničit.
Sori Erazem, ampak meni ostaja od vseh priložnostnih “biznisov”, tvojega petja v bendu, aforizmov in bukel, še vedno najbolj zanimiva tvoja nekje prej omenjana “hudokurčnost”, ob kateri se prepleta vse ostalo. Ali bi moral temu reči morda že kar osebnost. Za razliko od recimo mojih dveh šefov, ki sta recimo odraščala s srebrno žlico v ustih, ampak sta uspela družinsko podjetje iz enega od mnogih malih in srednjih predmestnih nemških industrijskih podjetij počasi spremenit v svetovno nišno podjetje in se precej trudita, da bi pritegnila pozornost s prirejanjem raznih lokalnih dogodkov, z globalnim sponzoriranjem umetnosti (sicer v funkciji in dobro ciljano), pa sta vseeno dolgocajtna kot tale siva nedelja. In ne vidim razloga, da bi to primerjalno prednost rabil oblačit v kakšne drugačne cote. Pa ne, da se pospešeno staraš?
Moj (še en) poklon pa Juretu za slog, ironijo in samoironijo.
Vojko, ja, itak! Zadeva je endogena. Samo dober urednik prepozna dobre pisce. In obratno, dobri pisci želijo pisati za dober medij.
No, vsaj včasih so veljala ta razmerja.
Andreja, ja, tudi meni je kar nelagodno brati, ko si moski laskajo, hehe:)))
In se mi ob komenatrjih, v hvaljenju intervjuvanca, vriva en moj star aforizem:
DEBEL MOSNJICEK VELIKO LUKENJ NAJDE.
…
Ob moski pomembnosti pa se tale:
Zenske smo pred moskimi v prednosti. Moski je bil Bogu le eksperiment.
…
Ne vem, kdo je v tem primeru večji fenomen in pridobitev za razgledi.net, Jure ali Erazem. Kakorkoli, odzivi na Juretov intervju z Erazmom kažejo, da je v kratkem času pritegnil nadpovprečno pozornost, zlasti med moško populacijo. S takšnimi prispevki bi se razgledi.net lahko zavihteli v sam vrh najbolj obiskanih slovenskih spletnih medijev.
Ko smo ravno pri slogih. Tudi sam sem sicer Juretov fen, pa vendar se mi je vedno zdelo: ‘če bi ta tip le še malenkost poenostavil svoje stavčne strukture, bi bil še tisočkrat boljši’.
@ Jure: tule zraven imam eno blont osnovnošolsko učiteljico Slovenščine, ki bi ti že dala vetra za zgornjo izjavo.
Vsem iz srca hvala za podporo. Vsekakor se strinjam z ivanom, da bi veljalo delati na poenostavitvi mojih stavčnih struktur, to imam ves čas pred očmi in mi včasih uspe bolj in včasih manj. Tudi ‘pa’-jev se v mojih tekstih na koncu vedno znajde preveč, pa kaj čmo?
Beduin, cenim tvoj spravljivi ton v odgovoru, a če boš pogledal svoj prvi post, boš morda videl, da je bil kar orenk ad hominem (malo težko je združiti ’slovenština vam pa nije ravno sijajna’ z ‘jaz sem samo hotel pomagati’). Res je, da znamo biti pisci sila preobčutljiva bitjeca, a res je tudi, da če človek vidi nekoga tako suvereno pametovati na podlagi enega samega pogovornega vložka, pač avtomatično posumi na neko določeno… togost.
Kar se pa tiče blond učiteljice slovenščine, just bring her on! Take imam najrajši!
Ko daš intervju, se vedno izpostaviš. Si na pediestalu, pred javnostjo in zdaj lahko kdorkoli govori o tebi, kar se mu zazdi.
Jure nam je dal danes na pladenj Erazma Pintarja. Pohvala za lepo postavljen dvogovor. Prava novinarska poslastica. In požrtija se lahko začne.
Ne vem, zakaj pisati o Erazmu Pintarju? In to v Razgledih.
Zato, ker je bogati podjetnik?
Zato, ker ima vsake toliko novo (in seveda »vročo« ) bejbo?
Zato ker piše aforizme?
Zato, ker poje v bendu?
Ali mogoče zato, ker ima toliko zdrave kmečke pameti (beri domišljije), da troši svoj denar v tem življenju za tiste stvari, za katere se mu zdi vredno (in okusa nima slabega).
V naši deželici (ki jo vseeno ljubim iz vsega srca) je to namreč nekaj nezaslišanega. Ne malo je takih, ki se imajo za osvobojene, ker se ne čutijo več krive, če v nedeljo ni na mizi goveja župa, restan krompir in svinjska pečenka, in iz radia obvezni zvoki…. Sprehodite se po Ljubljani s flurescentno zelenim klobukom in luknjo v hlačah na riti (pardon – zadnji plati) – totalna banalnost- pa vendar boste zelo, zelo opaženi. Marsikdo se čutil poklicanega, da vas opozori, da: »to se pa ne spodobi«.
Mogoče je primer banalen, vendar je dejstvo da: »bodi in pusti biti« je lastnost, ki je na slovenskem ni ravno v izobilju.
Zato pa gledamo na ljudi, ki si upajo malo več, kot na nenavadne eksotične živali.
Pa dajte no !.
Dve stvari me motita::
- Pri njem imam vedno občutek, da se neznansko trudi, da bi izgledalo, da se sploh ne trudi. Če hoče človek govoriti v takšnem tonu kot se ga poslužuje Erazem, mora imeti za sabo veliko več kilometrine. Prepričana sem, da bo iz njega nekoč postal sijajen moški. Takšen z globino, modrostjo, ravno pravšnjo nagajivostjo in upornostjo dečka in nujno brez samozaljubeljene egocentričnosti, ki mu zdaj preprečuje
- da bi prenehal peti (to je druga stvar, ki me pri njemu moti). S tem bo namreč dokazal, da je končno sposoben popolnoma realno pogledati nase in na svet okoli sebe in stvari oceniti take kot so. Nekateri pač nimamo posluha.
- V sebi bo našel še veliko drugih talentov.
Prijetno novembrsko poletno branje…tekst in komentarji. Dodana vrednost mi je srčkan ljubezenski trikotnik, ki ne skopari s komplimenti, predvsem po obeh katetah. Erazmu je, gledano v kompletu (in z mojimi očmi) ostala bolj stranska vloga, kar je verjetno vkalkuliral v ceno intervjuja…
Kar se materinega jezika tiče…v šoli smo se (leta dva pa tri) učili, da je slovenščina živ jezik…in zaživel je do tivolskega “sudija lopove”. Hm, verjetno bi res morali vreščati “sodnik nebodigatreba”… Nam gre pa bolje kot Hrvatom, da potolažim tiste, ki te dni ostajajo brez polovice Jadranskega morja, z njihovimi vunenimi travožderi, pripetavanji, zrakomlati bla, bla…
Vojko, malo me že peče vest in danes nakažem 100€. Saj ostali tudi redno donirate, kajne?
DS, hvala za podporo (boš videl, takoj te bo nehala peči) in, hm, retorično vprašanje z nezgrešljivim podtonom!
Odličen intervju! Všeč so mi neposredni ljudje brez dlake na jeziku. And I am also huge fan of Jure Aleksič
Dam 100€ za intervju J.Aleksića z Damjanom Murkom.Ali vsaj z La Toyo- ta tudi nima dlake na jeziku. Kdo še da (več)?
Ne spremljam medijev tako zelo, da bi vedel kdo je Jure Aleksič. Ampak od tega zapisa dalje, pa ga zagotovo ne bom spregledal, ko bom listal časopise in revije.
a gre tole I. Vidmar navzdol? Dam 1,33€, če sta oba združena. Za posameznega pa dam 1€.
Manj je več – ne pozabimo.
Bravo Igor Vidmar!
Strinjam se z vami do zadnje pikice.
Včasih ne vem ali naj me bo sram ali strah, ker sem Slovenka.
Hrvati, ki so si s krvjo priborili svojo državo v 4 -letni vojni, nam
že nebodo podarili svojega ozemlja ali morja. Poleg tega podariš
nekaj svojemu prijatelju in ne nekomu, ki te zmerja s hrvatarjem,
ustašem, lopovom, ipd…sploh pa ne z izsiljevanjem!?
Slovenska politika in njeni “eminentni pravniki in zgodovinarji” naj
se enkrat odločijo ali je 25.6. razpadla Austroogrska monarhija ali
Dravska banovina, NDH ali SR Jugoslavija in ali želimo določiti mejo
glede na leto 1918, 1929, 1930, 1945, 1947 ali 1991?!
Ali želimo katastrske meje ali po vpisani lastnini v ZK-za vsako gospodinjstvo posebej? Ali stare cerkvene-škofijske meje?
Gospod Rupel, ki je bil dolgoletni zunanji minister v “vseh” vladah
v vseh letih ni uredil nič, sedaj pa po 18 letih “bilateralnih pogovorov” trdi, da se je Pahorjeva vlada prenaglila. Kaj pa so oni mečkali vsa ta leta in g. Pavliha, g. Pogačar(?)pokasirali silne denarje prišli pa niso do nobenega zaključka?!!!
Ali ni Pahor iz njihovih ugotovitev prišel do nobenih zaključkov?
Pa še to: ali so pozabili, da mi nismo bili v vojni s Hrvaško?
Sedaj so pa Hrvati naši najbolj naravni sovražniki?
Pa ali je Hrvaška nas izsiljevala za celoten Piranski zaliv pred priznanjem samostojne Slovenije?
Tam kjer živi le en Slovenec je Slovenija (Joško?)!?
Ali famoznega 25.6. niso nič zapisali, kaj so se dogovorili o mejah?
Ali so se dogovarjali s figo v žepu ali s kakcem v gatah, na štiri oči??
Kdo je ali bo “izdajalec” domovine?
Kdo se je dogovarjal o mejah dne 25.6.1991 in kje je danes ta človek? Zakaj molči?
Ali ni bilo rečeno, da zaenkrat velja jurisdikcija
status quo na dan 25.6., kasneje pa se bo odločalo o mejah?
Jaz se tega spomnim tako, res je,da sem že malo senilna, a mislim, da sta g. Bučar in Hribarjeva še bolj!
Da se pa Pahor ozira na mnenje “plemenitih, kremenitih, podpoštenjakov, raznih natakarjev, …” in da nam bodo taki “strokovnjaki” na referendumu krojili usodo me je kar strah, kaj bo izpadlo?!
In zakaj se mi “pravičniki” bojimo pogajanj pred mednarodnim sodiščem ali pred ad hoc ali kakršnokoli arbitražo, če pa vsa “zgodovinska dejstva” kažejo, da je Piranski zaliv, Sveta Gera, Štrigova, Plovanija, Krk, Čakovec, …. od nekdaj slovensko!!!
Pa kako po vseh plemenitih zemljevidih in zgodovinskih dejstvih ter načelu pravičnosti, lahko Hrvatje iztržijo več in boljše pozicije pred mednarodno arbitražnim telesom?
Ja Jelinčić ima včasih prav, ko reče, da v naši vladi, našem sodstvu
sedijo sami bedaki in nesposobneži (z njim vred)!!
Povrhu vsega, pa Jelinčič maltretira slovenski jezik, preklinja in se grdo obnaša pred celim slovenskim avditorijem in daje slab vzgled svojim in našim otrokom, ko javno kadi, pije, grdo govori….
“Eklatantna svinjarija”, da ga vsi mediji vabijo na razne okrogle mize in debate. Nič ne gre brez njega in mimo njega, niti izbor za miss!???
Sramota za Slovenijo, kaj delajo z delavci, z našimi tovarnami, pa nič?!
Socialne nemire skrivajo za napadi na arbitražni sporazum-ljuidje se morajo pač na nekom sprazniti, sicer bo počilo kje drugje!
Prav lepo vas pozdravljam in vem zakaj vi niste politik!
Gospa Milena, mislim da je že čas ,da svoj komentar premaknete pod ustrezen članek, ker sicer izgleda, da podpirate Vidmarjev predlog o intervjuju z Damijan (ali nekaj takega) Murkom ali La Toyo (verjetno narobe napisano), ker nima nobene zveze z mejnim vprašanjem Hrvaška – Slovenija.
Gospa Ada Munih, nastavili ste nam ogledalo, ki ima med Slovenci od Cankarja naprej tudi neke v vrste sopomenko z “dolino šentflorjansko”.
Pa vendar menim, da zadeva ni tako črna in smo Slovenci bodisi napredovali, ali pa spoznali, da so nam drugje v marsičem podobi. Stavim, da bi bil “sprehajalec/sprehajalka s flurescentno zelenim klobukom in luknjo v hlačah na XXX” precej opažen v večini evropskih mest z manj kot 300 tisoč prebivalci. Tega niti ne bi štel za slabo, če bi pomenilo, da ljudje po mestu hodijo dovolj brezskrbno in zvedavo, da take stvari opazijo in (z nasmehom ali mrščenjem) tudi tolerirajo.
Menda včeraj sem na ljubljanski ulici opazil dva črnca. Eden je bil oblečen v trenirko z velikim napisom Slovenija na hrbtu. Zdelo se mi je jako zabavno in zanimivo. Prav rad bi ju ogovoril, povabil na kavo in potešil svojo radovednost, pa žal nisem imel časa. Ja, morda bi bilo to provincialno in vsiljivo, a v ZDA in še kje sem na tak način spoznal kar nekaj zanimivih in ljubeznivih ljudi. Kaj vem, zaradi česa smo se opazili in začeli pogovarjati, ampak bilo je lepo.
Ne želim si živeti v kraju, v katerem bi lahko neopazno pohajkovali nagi, razcapani, eleganto urejeni, z briljanti obloženi ali pa do kosti mrtvi, pa tega nihče ne bi opazil. Če je opaznost nič, postane tolerantnost neizmerljiva.
Še kar se zabavam ob postih. Dražba v kontra smer, Milena, po slovensko zgreši uvoz na avto cesto, nekdo najde izgubljenega Ariela McDonalda na cesti. Mogoče mi Erazem res bolj paše na tisto viski reklamo pred leti ampak se je pač lastnik bloga odločil drugače…
Vojko, res je nehalo peči…upam, da bo tako tudi nekaj časa ostalo…
Gospod Bimbo! Hecno se sliši gospod Bimbo, kaj?
Ha, ha, ha
Torej gospod, ki se skrivate za nadimkom Bimbo. Strinjam se z vami.
Dala sem banalen primer, da bi bilo bolj razvidno, pa sem zgrešila svoj namen. Razen obritoglavcev smo Slovenci na ulicah res dobrovoljni in dobrohotni do mimoidočih (razen če gre za sosedo ali sina od sodelavke ali…).
Hotela sem povedati nekaj drugega. Postaviti vprašanje, zakaj intervju z Erazmom.
To, kar predstavlja in v kar verjame naš Erazem (in njemu podobni), je v Sloveniji zelo zasidrano, namreč, vse kar je zunanjega, je dobro in nekako vzvišeno,svetovljansko. Tisto, kar pa je samo naše slovensko, pa je v najboljšem primeru pohvaljeno kot “narodno blago”, sicer pa je manjvredno. In tukaj ne govorim o uspehih naše medicine, ne govorim o posameznih strokovnjakih, ki uspejo v tujini,na govorim o Jožef Stefanu, ne o vrhunskih športnikih in tako naprej. Slovenci nimamo svoje narodne samozavesti in ponosa. In jaz nisem niti slučajno edina, ki o tem govorim, rada pa bi, da že enkrat začnimo ljubiti svojo domovino in sebe kot Slovenca, in ne udarimo takoj po cestarjih, ko stojimo v koloni:
“Saj sem vedu. To je lahko samo pri nas. V Nemčiji pa to naredijo boljše.”
In to pozimi ni spluženo tisto minuto, ko bi mi hoteli:
“Saj to je lahko samo pri nas….bla, bla, bla.”, in
» In naši parlamentarci in sploh politiki so najbolj nesposobni na svetu. Zunaj že vedo, kaj je prava demokracija.«
etc., etc.
In ko pride kakšen Erazem v mesto, dišeč po svetu in »vedoč kako se stvarem streže«,ker je bil naokrog, (On ni kakšen »zabačen« kmet.) pa se že mediji čutijo poklicane, da pišejo o njemu.
Še enkrat. Zakaj intervju z Erazmom Pintarjem?
Jaz ne vem. A veste vi?
Spoštovana gospa Ada Munih,
Ob Vašem uvodu sem se najprej spomnil na Piko Nogavičko in njenega gospoda Ficka. Vesel začetek.
Podpišem vse, kar ste zapisali zgoraj! Če je treba tudi dvakrat. Imate prav, predvsem samozavesti nam manjka. Menim, da z neko kritično maso samozavesti in nekaj omike prideta tudi lepo odmerjena ponos in tolerantnost. Pa spoznanje, da ima slovenska pšenica prav tako zrnje in pleve kot katerakoli druga. In ni rase, svetovnega nazora, ideologije ali vere, ki bi to dejstvo spremenili. Za genski inženiring pa raje nič ne rečem.
Zgornji intervju sem pa prebral zaradi tega, ker je objavljen tukaj in seveda njegovega naslova. Ne vem, če bi se zmenil zanj v kakšnem drugem občilu.
Prav lep pozdrav, Vaš Bimbo.
Ada Munih, ko vas prebiram, podvomim ali sva brala isti intervju. Odkod vam, da je tuje boljše kot domače? Bi morala biti razgorškova zofa, šnopček namesto Hennessy-ja, partizan z batino, namesto nemškega vojaka?
Da bi bil lahko ponosen na svoje poreklo, bi potreboval kaj več kot le idejo, da se spodobi. Ponosen bi bil npr. v primeru, ko bi s polnimi usti pravne države in vladavine prava Slovenci zagovarjali rešitev obmejnega spora na mednarodnem sodišču (ne glede na zelo verjeten poraz, zaradi odsotnosti argumentov!). Narodna zavest, ki temelji na alcatraz logiki, da je morje naše, ker ga potrebujemo po zdravi pameti spada v črno kroniko, ne pa med zunanje politične dosežke. Če se že odločimo izkoreniniti alkoholizem, je višek hipokrizije, da DDV na vino ostane na znižani stopnji, kozarček rdečega pa nepogrešljivi statist v turbofolk oddajah v udarnih terminih. Za razliko od vas se nikoli ne jezim na cestarje, pač pa na (tako ali drugače vladnega) cepca, ki podpiše takšno pogodbo z gradbenim podjetjem, da v višku sezone na dvokilometrskem odcepu v najboljšem primeru pet delavcev gleda šestega, ki krampa sam…brez kakršnihkoli sankcij. Še najbolj debilno od vsega pa mi je non-stop iskanje slovenskih pra-pra babic raznih astronavtov in olimpijskih zmagovalcev, ki se trenutno kopajo v soju svetovnih žarometov…in ne razumejo besede slovensko. Naj naštevam naprej? Se spomnite malega velikega predsednika države, ki je odšel “po avtogram” k buddyju najboljšega košarkarja na planetu. Ta se je precej bolj kot njegove isti večer razveselil družbe prijateljic noči v poznani ljubljanski diskoteki. In za na piko na i, ko tole tipkam, z levim ušesom poslušam o dosežkih Martina Strela… Eh…
Še dobro, da na vsake kvatre ujamem kakšno Čolnikovo oddajo…
Ako je že govora o superiornih slogovnih bravurah mladega Jureta, ne pozabimo, da je še vedno zgolj bleda – čeravno bolj urbana in trezna – imitacija nenadkriljivega Blaža Ogorevca.
Oh, ne, sploh ne razumem te fascinacije z Ogorevcem. Tip je dolgočasen dolgočasen dolgočasen! Če mora Jure kaj naredit, je to čimprejšnja brca sicer opazni Ogorevčevi senci iz svojega pisanja.
Uf, ja, se globoko opravičujem, mea culpa maxima!, da sem zadnjič med top-5 slovenskimi novinarji-poročevalci pozabil omeniti Blaža Ogorevca. Blaž je zame nedvomno no. 1 v Sloveniji po slogu.
Se spomnite njegove reportaže po mitingu resnice v Beogradu? Ali pa njegove reportaže o iskanju močeradovca sredi škofjeloškega hribovja. Blaž je genialen.
Seveda so to moje osebne preference, itak, in nikogar ne silim, da se z njimi strinja.
Kratka bom, gospod DS.
Občutek imam, da ste prav vi ta.
Saj ni važno, če tolčete po delavcu , ki koplje na cesti ali po tistem, ki mu je to naročil.
Bistvu je v razmišljanju na način: “Naši so itak zanič.”
Ada Munih, imate prav. Vozim se v avtu nemške proizvodnje, tečem v supergah japonske proizvodnje, tole pa vam tipkam iz ameriškega laptopa. Čisti snob!
Pripeli ste Erazmu, kar mu ne gre, vsaj iz tega intervjuja to ni razvidno. Strinjam se z vami, da slovenska “roba” ni apriori slaba, a tudi dobra ne. Še sreča, da živimo v časih, ko se lahko svobodno odločamo kaj bomo počeli s svojim denarjem. Enako velja tudi za ta blog…če nam je všeč ga prebiramo (in kot nezastonjkarski narod doniramo!) , če ne ga preskočimo. Lahko ob pivu modrujeva o kvaliteti, price-performancu…samo slovenskih politikov mi pa prosim ne omenjajte. Dr. Križaniča z veseljem zamenjam s prvim pastirjem na afriškem rogu, ki ga srečam!
DS – to je pa zdaj že “dvoboj”, ko bo eden moral napisati: pika pika stop. ha, ha, ha
Politikov je na svetu silno malo dobrih, zakaj bi, za boga, potem naši morali biti kaj drugačni.
Da pa slovenska roba ni apriori slaba, pa tudi dobra ne, pa takole: slovenska roba je najboljša na svetu in meni najljubša in najdražja. Jem slovenska jabolka, pijem slovensko vino, jem slovensko meso in jajca in moko in mleko etc. etc., oblačim se v Muro – ne več, obuvam se v Peko – ne več, gledam TV Gorenje – bo tudi to – ne več??
Ne rečem, da se moramo držati svojega kot klop, pa vendarle…Ne oponašajmo sveta, ko pošlje vse, kar se mu ne zdi zadosti dobičkanosno na globalno smetišče. Določene stvari pa lahko rešimo sami, če bomo malo bolj ponosni, da smo “samo” Janezi in ne kakšni “fensi” žigoloji, ki so previsoki, da bi se ukvarjali s slovensko majhnostjo.
Se motim o Erazmu?
Meni daje tak vtis.
Kar se pa tiče glasbe. Posluha nima.