Čeprav je bila ‘odobritev’ predloga sporazuma o arbitraži v saboru navsezadnje pričakovana, včerajšnjega dosežka predsednice hrvaške vlade Jadranke Kosor ne kaže podcenjevati. Ob očitnih znamenjih Bruslja (in Washingtona), ki si jih navzlic ostri kritiki niti opozicijska SDP ni drznila spregledati, so bili ‘do konca’ odločno proti samo poslanci tistih strank, ki ne računajo na to, da bodo kdaj nosile poglavitno breme odgovornosti za upravljanje z državo. V tem obdobju ‘reševanja’ mejnega spora očitno nihče dovolj ‘resen’ na Hrvaškem ni hotel tvegati (ponovne slovenske blokade in še bolj zastoja v pogajanjih z EU), da pa to še zdaleč ne pomeni ‘dokončne rešitve’, pa ne kažejo le ‘poskusi’ z enostranskimi ‘interpretativnimi izjavami’, temveč tudi prenekateri argument, ki ga je v razpravi uporabila sama premierka.
Ne prav trdno oporo včerjašnji odločitvi sabora daje tudi po moji oceni precej ‘priložnostno’ tolmačenje hrvaške ustave, s katerim se je vladajoča koalicija oziroma HDZ znebila potrebe po dvotretjinski večini. Če hrvaška ustava namreč dvotretjinsko večino sabora izrecno zahteva za spremembo meja, razlaga, da za določitev meje (v primeru torej, ko mednarodnopravne meje še ni) zadostuje navadna, zveni neusklajeno z namero ustavodajalca, da vprašanje meja obravnava kot ustavno vprašanje, potemtakem temo, ki ’sama po sebi’ zahteva kvalificirano večino. Po analogiji oziroma v duhu ustave bi tako bilo, da se tudi za določitev meja (četudi ustava izrecno omenja le spremembo) zahteva dvotretjinska večina, zato ne bi kazalo izključiti možnosti, da bo šla – če se bo komu zdelo ‘potrebno’ – včerajšnja odločitev hrvaških poslancev tudi na preizkus pred ustavnim sodiščem.
Vsekakor pa bo ‘zloglasni’ odstavek b tretjega člena (Slovenia’s junction to the High Sea) predloga sporazuma o arbitraži bo tako (poleg sestave razsodišča, rokovnika in drugega) ostal predmet polemik in manipulacij na oni (in tej) strani meje, saj je napisan tolikanj dvoumno, da lahko vanj svoja ‘pričakovanja’ umestijo tako zagovorniki kot nasprotniki sporazuma. Tudi morebitno parafiranje sporazuma tega ne bo spremenilo. To velja imeti v mislih, kajti – morda se motim – v zadnjih dneh se je za naslednjo fazo postopka vsaj v Sloveniji ‘mimogrede’ uveljavil pojem podpis, ki napotuje na domnevo, da bo z avtogramom Boruta Pahorja in Kosorjeve ‘vsega konec’. Ne bo, po parafiranju mora sporazum v oba parlamenta in če ju ta ratificirata (na tej točki se je ‘zataknil sporazum Drnovšek-Račana, saj ga hrvaški ni), je za podpis zakona o ratifikaciji v obeh primerih pristojen predsednik države.
Interpelacije, glasovanja o ne-zaupnici, posegi ustavnega sodišča in nenazadnje referendum so možni malodane v vsaki fazi postopka, če ostanem glede tega na slovenski strani, pa je očitno, da so v tem pogledu okoliščine podobne tistim v Zagrebu. Kot Zoran Milanović z mislijo na prevzem oblasti kad-tad, si tudi Janez Janša na položaju predsednika najmočnejše opozicijske stranke (in povrh bivšega premiera) ne more privoščiti prav vsega. Njegov manevrski prostor je manjši, kot ga imajo nacionalisti in ljudski populisti (če ostanem pri parlamentarnih strankah), saj mora paziti, da ne postane ‘nedržavnotvoren element’ v evropskem okviru, zdrahar, ki bi ga, če bi še kdaj ‘predstavljal’ državo v evropskem svetu ali na vrhunskih srečanjih Nata, gledali postrani.
Tisto, kar bomo spremljali v naslednjih tednih še zdaleč ne dobljene ‘vojne za mir na meji’ bo tako predvsem prizadevanje nasprotnikov sporazuma o arbitraži na obeh straneh (prav ljubko je videti, kako so si v redke lase skočili cerkveni ‘dostojanstveniki’), da sami ne bi naredili ničesar ‘usodnega’, bi pa v to prisilili bodisi svojo bodisi ‘naprotnikovo’ koalicijo. Za Pahorja in vse druge v Ljubljani, ki jim je do sporazuma, iz tega sledi predvsem eno navodilo: Kar najbolj skrbno in največkrat morajo premisliti, preden enkrat odprejo usta, še bolje pa, če ne govorijo vedno, ko se jim zdi, da so dovoljkrat premislili. Zdaj je čas za domačo tiho diplomacijo.
prebral sem sporuzum (objavljen na internetni strani HTV).
Ne spadam med ljubitelje dosedanjih slovenskih protagonistov “politike slovenije do HR” – bog pomagaj, kaj vse so do danes zasr***. Toda moram čestitati Pahorju, saj je tekst sporazuma v bistvu zelo dober. Slovenija razen sporazuma Drnovšek-Račan še nikoli ni imela tako dobre karte v rokah.
Kar pa se Janše in SLS-a ter Plemenitega tiče. Slednja dva sta tako ali tako maksimalista, in zanju je vse brez “cele Istre” tako ali tako “nacionalna izdaja” – Plemenitega zato ne more nihče jemati resno. Za Žerjava mi je žal. Res je da zastopa že še pravo stališče, toda njegovo nasprotovanje temelji predvsem na račun dejstva, da mu je Pahor prevzel pobudo pri reševanju mejnega vprašanja, sedaj pa SLS ne ve kako bi temu prikimaval brez škode za rejting na naslednjih volitvah.
Najbolj umazano igro pa igra Janša (na žalost). Njegove kritike sporazuma so čisto sprenevedanje. Mislim, da mu nikakor ne gre v račun, da je sam zas**** s Sanaderjem (Haag poleti 2008).- sedaj pa mu bo Pahor pokazal, kako se stvari streže. Mislim, da se še kako dobro zaveda, da se lahko poslovi od naslednjega vladnega mandata, če Pahorju uspe. …. kako daleč je Janša sposoben iti pri miniranju Pahorja ?!?. Če bo iniciral referendum, da Pahorja spodmakne – bo to v tem primeru v mojih očeh ravnanje norca !
v tem primeru bomo dejansko imeli primer, ko je nekdo zaradi ozkih interesov (oblast) zeznil lastno domovino. Sploh si ne upam pomisliti na to, kaj bi to pomenilo za Slovenijo in njeno prihodnjost…
Obstaja pa še druga interpretacija: da Janša ropota samo z namenom, da pušča Hrvate v megli (češ: Slovenci niso zadovoljni – torej je za HR zadeva dobra). No če gre za tak manever, vsaka čast. A to bodo pokazala šele dogajanja v naslednjih nekaj tednih…..
Prisrčno, ganljivo – v že iz davnine znanem slovenceljskem stilu. Tu strokovnjačijo, ondod pa so že pripravili uradno izjavo na najvišjem državnem nivoju, da niti slučajno ne bodo priznali Sloveniji kakega “izhoda”. To je pa res dosežek Pahorjade! Ondotni so dokončno utrdili svojo posest (in celo uradno poimenovanje!) “Savudrijske vale”, tule pa beremo hvalnice maherjem, ki so jim to omogočili. Za dosti manj so bili pred pol stoletja desettisoči pobiti, mnogi pa obsojeni na dolgoletne kazni.
Meni ta sporazum ne zbuja nikakršnega optimizma. Najprej že zato, ker smo se odpovedali poziciji, da naj se meja reši preden se Hrvaška pridruži EU. Zaenkrat pač na Hrvaško politiko, vsaj kar se meje tiče, lahko računamo predvsem tako, da nas bojo spet vsi po vrsti nategnili. S tem sporazumom je Hrvaška načeloma že vse dobila (čas in prosto pot v EU), mi pa smo dobili samo nekaj obljub (ki jim najbrž sledi še prst v rit).
No ja ima pa ta sporazum res vsaj eno pozitivno plat – da ga ne mara hrvaška katolibanska ekipa.
Sama sem bila v zacetku bolj optimisticna, tudi meni se zdi resitev, da Hrvaska najprej zapre vsa pogajalska poglavja in se najprej podpise pristopna pogodba z EU- sele nato pricne arbitrazni sporazum, slaba, zelo slaba resitev. Pravzaprav politicni samomor neke suverenosti drzave.
Mnogo manj tveganja bi bilo za Slovenijo blokirati spet pristopna pogajanja, kot ne ratificirati podpisane pristopne pogodbe Hrvaske z EU.
Pahor je na zacetku govoril drugace, da bodo pogajanja in arbitraza tekla vzporedno.
Arbitrazni sporazum pa – vmes lahko pade ze nekaj slovenskih ali hrvaskih vlad – pa se en nepredvidljiv teater.
Meni pa pravzaprav ni jasna ena stvar.
Zakaj češki predsednik zmore prisiliti EU v nekaj, naš Pahor pa prav zlahka počepa pred pritiski Evrope in Amerike?
Hja, vsi skupaj lahko predvsem ugibamo kaj sporazum pomeni, saj nismo mednarodnopravni strokovnjaki.
Za začetek je seveda mnogo odvisno od sestave komisije. Tu se bo šele začela prava borba. Ampak dajmo za začetek predpostaviti, da bodo arbitri strokovni in nevtralni. V tem primeru bo tekst arbitraže zares prišel do izraza.
V tem primeru (po moje) arbitražni sporazum daje arbitrom možnost, da – v kolikor ocenijo, da je to potrebno – odstopijo od mednarodnega prava in Sloveniji dajo teritorijalni kontakt z odprtim morjem. A ni to prav tisto, kar je Slovenija vedno želela? S tem da bo breme dokaza, da je to res potrebno, na Sloveniji.
Seveda, slovenska javnost je v to potrebo povsem prepričana. Po petnajstih letih televizijskih nastopov ex cathedra naših politikov in pravnikov od Starmana pa do Pogačnika, to ni čudno. Toda pri arbitrih ne bo mogoče stvari dokazati ex cathedra temveč bo potrebno predložiti dokaze. Še več, arbitri bodo za razliko od slovenske javnosti soočeni tudi s hrvaškimi kontraargumenti. A ima Slovenija za svoje trditve trdne dokaze? Konkretno, a ima dejanske argumente da recimo Hrvaška v praksi ali teoriji ogroža pomorski promet v luko Koper? Jaz takih trdnih dokazov še nisem videl, kar pa seveda še ne pomeni da jih vlada nima.
Upanje na teritorijalni kontakt z odprtim morjem je po moje bolj realen v smislu da Slovenija izlobira manj strokovne, bolj politične arbitre. V tem primeru bo breme dokaza na Hrvaški, to je Hrvaška bo morala dokazati da bi bilo odstopanje od UNCLOSa škodljivo.
Vsekakor je končen izid arbitraže precej negotov in hvaležen posel za stavnice.
@Rado
Tako češki predsednik kot tudi slovenski premijer sta na koncu uspela izsiliti nekaj: češki predsednik izvzetje Češke, slovenski premijer pa možnost teritorijalnega kontakta. Tako pač je v trgovini. Zahtevaš roko dobiš prst.
Rado, čisto resen odgovor: Češka ima močnega zaveznika v ZDA, Slovenija pač ne. Tudi Hrvaška se ZDA bolj podreja kot pa Slovenija.
Pygmalion, pri podpisu tega sporazuma je popolnoma nepomebno, ali je kdo od nas prvani strokovnjak, ker so nas politiki ze za==…!
S tem, ko bo Hrvaska najprej podpisala pristopno pogodbo z EU in Sloveniji ostane zgolj neratifikacija njene pogodbe zEU, je to, miloreceno tako, kot da se midva porociva, sprta in sele po poroki razciscujeva, zakaj sva sprta in ker se ne moreva zediniti, zahtevava locitev in iznicitev zakona.
Mnogo boljse bi se bilo sploh ne porociti in najine spore zgladiti pred poroko, ce bi le slo in poroko pustiti kot opcijo, ker sva se dobro ujela in lahko ziviva drug ob drugem.
Res zalost, da smo vse bolj narod brez hrbtenice.
Se opravicujem, PRAVNI strokovnjak…
Dragica
Ta primerjava s poroko je pa malo mimo pihnjena, ker se poročita samo dve osebi, tu pa imamo z ene strani eno državo, z druge pa – koliko 27? Boljša primerjava bi bila vstop v ekskluzivni klub. Če imaš soseda, s katerim se kregata okoli meje med parcelama, vstop v ekskluzivni klub ne bo imel nobenih posledic glede na odprto vprašanje.
Argument, da je treba razčistiti mejo pred vstopom v Evropsko unijo, je všečen, ampak v teoriji in praksi ne vzdrži presoje. Npr. obstaja kar nekaj primerov, ko so države pristopale k EU pa še niso imele s članico urejenega mejnega vprašanja (npr. Španija z VB in Poljska z Nemčijo)
no, ja, bi se dalo debatirati!
Me pa nekaj cudi, zelo in tega nisem zasledila v nobenem mediju in upala, da bom vsaj na naprednih Razgledih:
POGODBA SE JE PODPISOVALA V ANGLESCINI.
Sramota za Slovenijo in se en dokaz, kako hlapcevski smo in brez zavedanja, da je slovenski jezik enakovreden jezik vsem preostalim uradnim jezikom v EU.
Kaj to pove? Da je Slovenija kot clanica EU DE FACTO v NEENAKOVREDNEM JEZIKOVNEM POLOZAJU napram anglescini, kjer so VSI 27 JEZIKI EU uradni.
Pogodba bi se morala podpisati v slovenscini in se prevesti v anglescino in hrvascino, saj zadeva Slovenijo, ki je clanica EU in Hrvasko, ki se ni.
Rada bi videla Angleze, da bi nek dokument podpisali v slovenscini ali Nemce v romunscini.
To, da imamo pa tako bebave politike, je pa res prevec.
Jezik je v prvi vrsti medij komuniciranja.
Šele potem še kaj drugega.
Ne nazadnje, tudi sredstvo opozarjanja na “se en dokaz, kako hlapcevski smo in brez zavedanja, da je slovenski jezik enakovreden jezik vsem preostalim uradnim jezikom v EU.”
A če je komu res do tega bi lahko veliko naredil tudi s tem, če bi pri komentiranju na slovenskih portalih uporabljal standardne slovenske znake.
Za začetek bi mogoče zadoščala upokojitev bruseljske in nakup slovenske tipkovnice ter aktiviranje ustreznih jezikovnih (slovenskih, lahko tudi hrvaških, nikakor pa ne angleških) nastavitev v operacijskem sistemu.
Sicer pa nas “gospođa ministarka” gotovo, (iz prve roke) lahko razsvetli oz. nam navede primere pogodb, ki so na način, ki ga navaja, podpisane v “slovenscini” in prevedene v “anglescino” in jezik tretje, nonEU države.
Kaj ima moja tipkovnica opraviti z vedenjem, da se je treba za rabo in uporabo jezika, ki je v EU enakovreden drugim, potruditi in neuporabo izpostaviti?
Imam tipkovnco, ki jo potrebujem za svoje delo in mi taksna odgovarja. Pa ni angleska, hehe.
…
Raba slovenskega jezika je v EU katastrofalno nizka, prevede se zelo malo dokumentov, opozarjajo tisti, ki natancno poznajo procente prevajanj v druge jezike.
Prav tako je raba slovenskega jezika na evropskih solah na nivoju tretjega tujega jezika drugih clanic( po stevilu ur)
Namesto, da bi vzeli politike v precep, ki za svoj jezik nic ne napravijo, se vedno udari po tistih, ki na neuporabo slovenscine in hlapcevanje opozarjamo.
Dolgocasno predvidljivo.