Če ne bi bilo anket in bi sodili zgolj po poročanju in komentiranju medijev, bi najbrž dejali, da v Sloveniji ni človeka, ki bi bil s čim zadovoljen. Da po zadnji anketi Vox populi delo vlade, ki je začela svoj mandat pred slabim letom dni, kot uspešno ocenjuje dobrih 30 odstotkov vprašanih, je tako pravzaprav presenečenje. Pa niso nezadovoljni samo “navadni” državljani, ampak drug z drugim tudi vsi politiki po vrsti, ki se samo še prerekajo in dobesedno tekmujejo med seboj, kdo se bo v medsebojnih obtoževanjih spustil na nižjo raven, kajti to zagotavlja prostor na začetku osrednjih informativnih oddaj elektronskih medijev in na prvih straneh časopisov …
To je povsem v slogu z ugotovitvijo italijanskega komika in ostrega kritika italijanske politike Beppeja Grilla, da politične stranke nimajo več jasnih programov, ampak samo nepomembne posameznike, ki se pojavljajo v časopisih in na televiziji, da bi opravičili svoj obstoj. “Brez medijev bi ti ljudje nehali obstajati, dejansko pa itak ne obstajajo več. So plod naše domišljije, preprosto iluzija. Vse bolj postajajo izmeček družbe. Politične stranke so mrtve,” pravi Grillo.
Komentator srbskega dnevnika Danas Zoran Zivković pa obnašanje politikov primerja s politično opereto, v kateri volivcu na odru namesto svojih obrazov kažejo klovnovske maske in za to pobirajo drago vstopnino. “Poštujem ja njihovo pravo da se na operetskoj sceni pojavljuju i sa klovnovskim maskama umesto lica, ali ih javno molim da se ne pozivaju na doslednost i da ne citiraju čoveka čije delo i stavove neiskreno prikazuju svojim uzorom,” piše Živković.
Bolj kot se raven politične kulture znižuje, večja kot je stiska ljudi, bolj kot so ljudje nezadovoljni in javna občila njihovo nezadovoljstvo podpihujejo s senzacionalističnim poročanjem, več je nestrpnosti, izključevanja in manj tolerance do drugačnosti in drugačnih, manj je razumnosti in modrosti.
Kam to pelje in kako do tega pride, je v pogovoru za hamburški Zeit na primeru, kdaj je prišlo do povezave suženjstva z rasizmom, razložila ameriška pisateljica in nobelovka Toni Morrison. To je raziskovala, ko je pisala svoj zadnji roman A Mercy, ki je v ZDA izšel pred slabim letom dni. V 17. stoletju namreč suženjstvo v ZDA ni bilo nič posebnega, suženjstvo so takrat imeli povsod po svetu. Posebnost je bila hierarhija – da so bili belci več vredni od črncev. Pri raziskovanju razlogov, zakaj in kdaj je do tega prišlo, je prišla do Baconovega upora. V Virginiji se je leta 1667 približno 400 ljudi vseh barv kože in stanov odločilo upreti guvernerju. S tem se je začelo – guverner je zadevo rešil tako, da je revnim belcem kot sovražnika predstavil “črne” in jim s tem na podlagi barve kože omogočil majhen privilegij ter prikril, da je njihov dejanski sovražnik njihova lastna revščina in prikrajšanost, je razložila Morrisonova.
Razložila je tudi, da obstaja zakonsko predpisano suženjstvo in duševno suženjstvo. Slednje človek sprejme prostovoljno. “Pogosto mi pravijo, da so moje knjige tako žalostne. Sprašujem pa se, če takšno dojemanje ni posledica majhne vrednosti, ki ga na splošno pripisujemo védenju. To imam v vseh mojih romanih: nekoga, ki se mora nekaj naučiti, nekaj razumeti, česar na začetku še ni poznal. Ampak v večini religij je védenje greh – je slabo zate, zato moraš trpeti in prideš v pekel. In to velja, onstran religije, še vedno! Védenje v moji državi ravnokar ne velja veliko – razen v povezavi z boljšo službo, boljšim prihodkom. Naši mediji namreč naredijo vse za to, da bi bili neumni – z nenehno zabavo nas poneumljajo,” je kritična ugledna ameriška pisateljica.
Toda, ali pot do védenja vodi skozi trpljenje? “Skozi življenje,” je njen odgovor. In modrost? Modrost je nekaj onstran védenja. Za razliko od genialnosti za njo lahko stremimo. Toda modrost je “tekoča”, se spreminja, zato ni “enostavna”, lahko jo tudi spet izgubiš.
Rasizem pa se zakorenini tako globoko, da so začeli v ZDA, ki se razglašajo za najbolj demokratično državo na svetu, belci preproste Afroameričane šele zdaj, ko imajo prvega črnega predsednika, nagovarjati z gospod oziroma gospa. Ko je Sonia Sotomayor kot prva Američanka južnoameriškega porekla postala sodnica na ameriškem vrhovnem sodišču, beli senatorji še vedno niso imeli nikakršnih zadržkov, da bi ji pokazali svoj prezir. Ta odziv kaže, da za rasizem ni potrebno imeti nič, ne potrebuje nobene podlage, nobene prave informacije. Dovolj je med ljudmi razpihovati globok občutek deplasiranosti in izključenosti, opozarja Toni Morrison.
Kot vedno odličen prispevek, hvala!