Bomo napisali nov zakon, ministri in državni uradniki najraje odgovorijo, ko jih kdo opozori na kakšen problem. Kam to vodi, je v nedavni oddaji javne RTV Tarča o neplačanih prispevkih najbolje ponazoril profesor Lojze Ude, ko je o zakonu o plačevanju prispevkov dejal, da je tako zapleten, da ga še pravnik komaj razume. Ja, bolj kot je zakon zapleten, manj ljudi, kot ga razume, bolj ga lahko vsak tolmači po svoje, več je možnosti za izigravanja, pa tudi za izmikanje odgovornosti. Tudi slednje je Ude izpostavil, ko je dejal, da so ob sedanji pravni zavesti v Sloveniji kazenska, odškodninska in civilna odgovornost iluzija. Za svoja dejanja in odločitve člani nadzornih svetov in uprav podjetij zato ne odgovarjajo. K tem besedam je treba dodati, da tudi uradniki ne.
Poznavalci recimo pravijo, da državni uradnik ali funkcionar na ministrstvu, občini, upravni enoti ali drugi državni službi lahko brez skrbi povzroči milijonsko škodo za proračun, ker recimo “pozabi” pravočasno napisati pritožbo, pripravi nepopoln predlog, prepozno podpiše kak sklep ali odločbo. Ni se mu treba bati za delovno mesto, kajti kot javni uslužbenec je zaščiten in ga ni mogoče odpustiti, dokazovanje odgovornosti pa je tudi tako zapleten in zamuden postopek, da se ga v bistvu ne splača lotiti.
Takšno slabo in nepregledno zakonodajo pišejo državni uradniki sami, pa seveda razni zunanji izvedenci, ki imajo pogodbe za nedoločen čas za opravljanje tovrstnega dela. Zlasti slednji bi bili ob dober zaslužek, če ne bi bilo treba pisati vedno novih zakonov in nenehno popravljati in dopolnjevati starih. Svoje dodajo še poslanci s svojimi dopolnili, prek katerih skušajo uveljaviti interese različnih skupin, strank, regij, občin, tudi posameznikov.
Sistem lahko deluje pregledno, za vse državljane enako, če so predpisi preprosti, splošno razumljivi, razumni, kar pomeni narejeni po zdravi pameti, in jasni, kar pomeni, da imajo jasne določbe o pravicah, dolžnostih in odgovornosti. Vsak tako ve, kaj mu pripada, kaj mora za to narediti, pa tudi, da ga nedvomno čakajo sankcije, če predpis krši oziroma zlorablja. Takšni predpisi v državi, kjer je iskanje lukenj v zakonodaji hobi in njihovo zlorabljanje vrlina, seveda niso zaželeni.
...
Nov zakon, novi problemi, običajno še večji. Rešitev je samo, da se zakon popravi tak, kjer so težave. Ali pa se iz predala potegne tisti zakon, ki je veljal v socializmu, če je bil učinkovitejši.
Darja, načeloma bi se strinjal s tvojo oceno, ampak tu so žal uradniki bolj malo krivi…
Vedno nove zakone pripravljajo predvsem zato, ker šele afere (kot je ta z neplačevanjem prispevkov) opozorijo politična vodstva na ministrstvih, da sistemi, ki jih nadzirajo, v praksi ne delujejo. Bolj ali manj vse se dogaja od zgoraj navzdol, skoraj brez izjeme šele po škandalih ali odmevnih oddajah na TV, redki so primeri, ko bi recimo ministrstva redno spremljala dogajanje na terenu in sproti primerno ukrepala – za to nimajo ne kadra, ne denarja, pa tudi ne političnega vodstva, iz preprostega razloga, ker se sistemskih ukrepov v medijih praviloma ne da predstaviti kot “boj” za karkoli. Zato pristojni organi običajno “niso seznanjeni” s tem, da ta in ta zakon – stečajni je dober primer – v praksi povroča včasih naravnost neverjetne anomalije.
Zakonov tipično ne pripravljajo uradniki, ampak razne delovne skupine, ki jih sestavljajo univerzitetni predavatelji, predstavniki interestnih skupin in vodje raznih organov – pravzaprav je hec ravno to, da za razliko od recimo severnoevropskih držav zakonov ne pripravljajo redno zaposleni in ustrezno usposobljeni javni uslužbenci. Zunanji svetovalci so del iste zgodbe: obstajajo namreč zato, ker sistem plač v javnem sektorju in sistemi zaposlovanja (brez resne selekcije) praktično onemogočajo zaposlovanje (in predvsem zadržanje) visoko kvalificiranih strokovnjakov v javni upravi. Svetovalce v smislu consultinga sicer poznajo povsod po svetu, naša specifika je to, da gre praviloma za ljudi, ki so že zaposleni na javnih ustanovah in lahko tako kombinirajo koristi varne zaposlitve z zasebnimi honorarji, kar je seveda spet možno samo zaradi dejstva, da so zadevni javni zavodi (zlasti univerze) samoupravni in ne izvajajo pravil o konkurenčni prepovedi.
Sklop cele vrste okoliščin torej. Ker že navajaš pravne strokovnjake, pa ti predlagam, da pogledaš, kdo so poglavitni avtorji stečajne zakonodaje ali tiste, ki ureja pravdne postopke…
Največji problem pri izvajanju zakonov so nadzorni oziroma regulatorni organi. Nadzor nad kršitelji se izvaja zelo okrnjeno. Pa tukaj nisem imel v mislih na prvem mestu nadzor kapitalskega trga (NBS, ATVP, AZN), ampak inšpektorat za delo, DURS, ZZZS in ZPIZ. Razlog za slab nadzor je kvantitativna kadrovska podhranjenost. S tem povezani so tudi sodni zaostanki. Skratka, šibko delovanje pravne države. Seveda nisem povedal ničesar novega, to vsi vedo, je nekaj najbolj očitnega v delovanju javne uprave. Je že od vedno tako. Vprašanje na mestu je, zakaj še vedno. Odgovor je logičen: to ustreza tistim, ki zasedajo oblastne položaje oziroma imajo na njih znaten vpliv. Najbolj odgovorni so torej politiki.