Stroški dela na zaposlenega so se lani v Sloveniji zvišali za 7,2 odstotka – na 2002 evra, ugotavlja statistični urad. Toliko mora delodajalec vsak mesec za vsakega zaposlenega zagotoviti za plačo, socialne in druge prispevke. Od 2002 evra znaša dobrih 83 odstotkov ali 1660 evrov plača, ki jo dobi zaposleni na račun, je še pokazala statistika. Ta plača je seveda povprečje plač v vseh dejavnostih in na vseh delovnih mestih, od najmanj do največ plačanih.
Statistični urad je ugotovil, da so bili lani stroški dela na zaposlenega najvišji v bankah in zavarovalnicah, kjer so v povprečju dosegli 3075 evrov, kar pomeni, da so zaposleni v teh družbah na mesec v povprečju zaslužili 2550 evrov. Najnižje stroške dela pa so statistično imeli v gostinstvu, kjer so dosegli 1512 evrov, kar pomeni, da je v tej dejavnosti povprečna plača dosegla 1250 evrov.
Minister za delo Ivan Svetlik pa je razkril, da po izračunih ministrstva za delo potrebuje “odrasla aktivna oseba, ki živi sama, 560 evrov dohodkov mesečno”. Minimalna plača je za september znašala dobrih 597 evrov bruto ali 459 evrov neto. Ker zdaj marsikdo zaradi nepreglednega sistema prejema več socialnih pomoči kot zasluži z rednim delom, je minister za delo napovedal nov zakon, na podlagi katerega bo mogoče takoj ugotoviti, katere dodatke, nadomestila in pomoči prejema posameznik.
Ni mogoče reči, da vzpostavitev reda pri dodeljevanju socialnih pomoči ni potrebna, da je treba zagotoviti pomoč le tistim, ki jo res potrebujejo, tistim, ki sistem zlorabljajo, pa to preprečiti. A samo z novim zakonom problema ne bo mogoče odpraviti in spodbuditi ljudi, da bi razmislili, kako bi čim hitreje dobili kakšno delo, ne pa iskali “zveze in poznanstva”, ki jim lahko na podlagi lukenj v predpisih preskrbijo čim več različnih pomoči.
Prav tako novi zakon ne bo odpravil problema, ki ga imajo nekateri samostojni podjetniki, ker je treba davke in prispevke za tekoče leto plačevati na podlagi prejemkov v preteklem letu. Kdor ima recimo letos, ker se mu je recimo iztekel kak posel, nadomestnega pa mu ni uspelo najti, bistveno manj prihodkov kot lani, mora zaradi toge zakonske določbe letos ob občutno nižjih prihodkih plačevati bistveno več za socialne in druge prispevke. Da bi jih lahko znižal in uskladil s tekočimi prihodki, mu ne pomaga nobeno dokazilo ali potrdilo. Takšnemu podjetniku se bolj splača dejavnost zapreti in kot brezposelnemu zaprositi za nadomestila in socialne pomoči. Namesto, da bi vsaj nekaj plačeval v skupno blagajno za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno in druga zavarovanja ter seveda davke v državni proračun, ga država s togim zakonom preprosto prisili, da postane njen podpiranec. Socialna država tako ne deluje, tako deluje država, ki podbuja tiste, ki nočejo delati.
Gotovo je le, da bo o predlaganih spremembah še precej prepirov in neplodnih obtoževanj oziroma “razprave”, vendar na občutno nižji ravni od polemike med nemškima filozofoma Petrom Sloterdijkom in Axlom Honnethom v časopisih FAZ in Zeit.
Peter Sloterdijk, profesor filozofije v Karlsruheju, je junija v prispevku za FAZ med drugim napisal, da je država v enem samem stoletju postala “ogromna pošast, ki požira in bruha denar”. To ji je uspelo s “čudovito razširitvijo cone obdavčitve”, zlasti z uvedbo progresivne davčne stopnje na dohodek, ki ni nič drugega kot ekvivalent socialistične razlastitve, ki se ponavlja vsako leto – v bistvu za tiste, ki jim uspe preživeti. K temu je treba dodati še kup različnih spodbud in pomoči, ki so namenjene spodbujanju potrošnje.
Največjo nevarnost za prihodnost Sloterdijk vidi v zadolževanju držav. Zadolževanje keynesiansko zastrupljenih držav vodi do razmer, ko bodo dolžniki spet razlastili upnike, kar se je v zgodovini od časa faraonov do dvajsetega stoletja že velikokrat zgodilo. Na poti so odpisi, nesolventnost, reforma sistema tečajev valut, inflacija. “Že zdaj je znano, kakšen bo delovni naslov scenarija za prihodnost: Rop prihodnosti skozi sedanjost,” piše nemški filozof. Edina sila, ki bi lahko preprečila rop prihodnosti, je socialno-psihološka nova iznajdba “družbe”. To pa je nič manj kot revolucija “roke, ki jemlje”. Vodila bi do odprave prisilnih davkov in njihovega preoblikovanja v darila za skupnost – ne da bi javni sektor moral zaradi tega obubožati.
Sloterdijka je septembra v tedniku Zeit ostro napadel Axel Honneth, profesor filozofije iz Frankfurta. Očital mu je “metodološko lahkomiselnost”, “dvom v solidarnostni boj proti nepravičnost”, “označevanje socialne države za kleptokracijo” in “razredni boj od zgoraj”.
