Da je bilo NLB modro in koristno zadržati v slovenskih rokah, je zdaj očitno. Če tega kosa družinske srebrnine ne bi ‘rešili’, ne bi nikoli vedeli, kakšen nered in škodo je politika sposobna v banki narediti, kakšnih bednih utemeljitev svojega početja je vse zmožna in kako zelo pohlevni znajo biti zasebni domači (no, za te smo pravzaprav že vedeli) in tuji delničarji, če imajo opravka z državo. Pa seveda, kako trpežna je javnost, ki ji ‘pristojni’ s pogledom mladega kužka, ki je pravkar ponečedil preprogo, vedno znova sporočijo, kako zelo si prizadevajo, da jim ne bi ušlo.
Če bi, je v pogovoru za sobotni Večer med drugim dejal gospodarski minister Matej Lahovnik, sistem korporacijskega upravljanja deloval, … ne bi potrebovali …, … bi bilo …, … ne bi bil … Če bi deloval, pravi minister, kar je težko razumeti drugače kot priznanje, da sistem upravljanja podjetij (v državni lasti) praviloma ne deluje. Lahovnik je o ne-delovanju govoril v primeru menedžerskih plač, NLB pa je – poleg Slovenskih železnic – verjetno najbolj razvpit primer, da to velja še v kakšnem drugem pogledu.
Poleg tega je iz ministrovih besed v Večeru mogoče razbrati, da je mislil na ne-delovanje formalnega sistema korporacijskega upravljanja. Takšen sistem ima, če je dvotirni, tri bistvene institucionalne sestavne dele: skupščino (lastnikov), nadzorni svet in upravo. Njihove pristojnosti, razmerja in odgovornosti so opredeljene z zakonom (in statuti družb). Neformalni sistem upravljanja je veliko bolj zapleten mehanizem, tako po številu sestavnih delov kot po vsebini in ciljih, ki si jih prizadeva doseči, predvsem pa je nepregleden, ‘neposvečenim’ neznan in največkrat nezapisan. Poznajo ga povsod in obstaja tudi v podjetjih, v katerih države kot lastnice ni.
Da v formalnem sistemu korporacijskega upravljanja (državnih podjetij) svoje vloge najprej ne opravlja prav lastnica država (spomnite se ob omenjenih še zgodb iz Luke Koper, Intereurope, Hita, Zavarovalnice Triglav, Petrola …) potrjuje tudi Lahovnikov plačni populizem. ‘Sistemsko’ rešitev bi si minister in vlada lahko omislila z odpoklicem in materialno odgovornostjo tistega predsednika nadzornega sveta, ki bi s predsednikom uprave podpisal pogodbo zunaj plačnih priporočil vlade. Ampak očitno je lažje kot to sprejeti zakon in s tem na videz formalnim aktom neformalno korporacijsko upravljanje povzdigniti na ‘višjo raven’.
Zmeda, ki je v največji slovenski banki nastala po imenovanju ‘mandatarja’ za sestavo nove uprave in nadzorniškem ‘evidentiranju’ kandidatov za to upravo (traja pa skorajda že vse leto), razkriva vsaj enega od razlogov, zakaj korporacijsko upravljanje v Sloveniji ne deluje na formalni ravni. Po naključju ali ne, v small happy family, o kateri je govoril minister Lahovnik, v nezdravi španoviji med upravami in nadzornimi sveti, manjka nekaj bistvenega. Politika namreč, ne politika kot upravljanje javnih zadev, ampak politika kot distribuiranje družbene moči in obvladovanje zasebnih interesnih sfer v škodo javne koristi. Drugače rečeno, manjka lastnica, država, te Lahovnik v povezavi z neformalnim sistemom upravljanja (small happy family) ni omenil.
Naj za kratko digresijo štrapaciram ‘zdravo pamet’, ki je minister, tukaj mislim na prometnika Patricka Vlačiča, javnosti očitno ne pripisuje v velikih odmerkih. Kaj je namreč Vlačič dejal spomladi letos, ko je novi nadzorni svet Slovenskih železnic (torej ta, ki ga je vlada s pomočjo Kasa izbrala iz nabora najbolj strokovnih kandidatov) za direktorja brez razpisa imenovala Matica Tasiča? I, seveda, da nadzornemu svetu popolnoma zaupa in da gre za dobrega kandidata. Da se dobri kandidat Tasič ne more ločiti od Prevalj, ministrovega zaupanja v nadzorni svet ni niti malo omajalo, zaupa mu še danes. Da Vlačičevega zaupanja v nadzorni svet Darsa, ki je imenoval novo predsednico uprave, osem let članico nadzornega sveta taiste državne avtocestne družbe, ki je podpisala sleherni aneks vsakemu izvajalcu, ki ga je imel čas sestaviti, ne omenjam.
Kajpak, ker ta vlada že skoraj eno leto v nadzorne svete ’svojih’ družb kadruje najbolj strokovne, tudi finančni minister Franci Križanič kot predstavnik največjega lastnika v NLB ne more drugače, kot popolnoma zaupati nadzornemu svetu banke, kaos v banki gor ali dol in četudi ga bo nazadnje morda reševalo sodišče. In tudi Križanič očitno misli, da je vse, kar je o upravljanju in kadrovanju v NLB govoril spomladi (primer Draško Veselinovič), šlo v pozabo.
Ministrom, ki zaupajo takšnim nadzornikom, glede na ‘videno’ ne bi mogel zaupati niti, če Lahovnik ne bi javno priznal, da (formalni) sistem korporativnega upravljanja ne deluje. In ker je gospodarski minister samo z izpustitivijo tretjega (ali začetnega, kakor hočete) dela tega sistema – torej države kot lastnice oziroma vlade/politike kot njene predstavnice – zgolj nakazal, da ob nedelovanju formalnega toliko bolj deluje neformalni sistem upravljanja, se ne morem znebiti vtisa, da je javno zaupanje ministrov v nadzornike predvsem izraz ’slabe vesti’ zaradi ’skritih grehov’, še več, da jim zaupajo prav (za)to, da ne bodo ‘motili’ neformalnega sistema upravljanja – tistega, v katerem je small happy family malce večja, kot jo je opredelil Lahovnik.
Vojko,
če prav razumem, si hotel reči, da se tovrstno korporativno kaotično neupravljanje lahko dogaja samo v NLB oziroma v podjetjih, kjer je država lastnica. Jasno, saj ta podjetja nimajo kvalificiranega lastnika.
Bi se pa dalo ta podjetja bistveno bolj učinkovito upravljati, če bi se le politiki nehali vmešavati v upravljanje podjetij. Naj politiki preprosto pustijo, da podjetja poslujejo, naj imajo uprave in nadzorni sveti podjetij v državni lasti 5-letne mandate in naj jih država ne zamenjuje predčasno, razen kadar gre za krivdne zadeve. To pa lahko država naredi preko zahteve na skupščini.
Še en zelo preprost primer: glede na to, da prejšnji NS NLB ni spoštoval priporočil države glede uskladitve individualnih pogodb z nekdanjimi člani uprave NLB, ima država kot lastnik možnost, da preko skupščine vloži zahtevo po odškodninski odgovornosti prejšnjega NS NLB. Ne vem, zakaj se morata Križanič in Pahor o teh zadevah javno spraševati! Naj finančno ministrstvo to zadevo uredi v skladu z ZGD na prihodnji skupščini NLB. To sedanje politično obračunavanje, tudi Lahovnikovi plačni populizmi, samo kompromitira neodvisnost in kredibilnost uprav in nadzornih svetov. Na ta način ne bomo nikoli prišli do korektnega in učinkovitega korporativnega upravljanja v podjetjih, ki imajo to nesrečo, da so v državni lasti.
Zakaj, hudiča, lahko korporativno upravljanje tako dobro deluje v Krki, ki je tudi v delni lasti države, ne more pa v NLB, SŽ, Zavarovalnici Triglav, Luki Koper, Interevropi itd.?!
Se mi zdi, da je izvirni greh v tem, ker se v nadzorne svete podjetij s pretežnim državnim lastništom praviloma kadruje “stare mačke”, ki imajo vse kaj druge interese kot pa dobro poslovanje družbe. Predvsem želijo preko bank, nadzora nad kreditiranjem gospodarstva, vplivati nanj. Potem pa poleg njih vlada ali kdorkoliže, z namenom pokazati kako zelo se trudijo za strokovnost in neodvisnost nadzornih svetov, navrže še kakšne dva outsiderja, ki nista “seznanjena” kako se primerno obnašati. Potem se pa začne … stari mački po ustaljenih tirnicah … outsiderji bi obrnili nov list … NS postane nizko operativen.
no no, gospod jože p. damijan, na vašo provokacijo o dobrem nadzornem svetu Krke d.d. sem šel pogledat na njegovo sestavo in vidim isto happy family, le predstavnikov akademske sfere je nekam malo. Recimo ga. Mojca Osolnik, hčerka LDSovca, ki si je ustezne izkušnje priborila iz družinskega podjetja naravnost v kabinet predsednika vlade,preko NLB in okoli NLB, KADa do spoštovane članice nadzornega sveta. Predsednik NS je kao neki akademik, kateremu so vrvice do vsakokratnih “pupet mastrov” precej vidne, potem imamo g. Rousa, DESUS, in “najpametnejšo” ga. Božič, ex uprava KAD (SDS politkomisar). Da pa ni vse črno, imamo Veselinoviča, ki je edini od zunanjih članov, ki ima reference za tako mesto, in pa notranje člane Krke, katerim se opravičujem, da jih omenjam v taki slabi družbi.
Če prav štejem, imajo vsi zunanji člani NS evidentirano politično kontaminiranost, razen Veselinoviča in upokojenca g. Zupančiča (ki ga lahko štejemo kot notranjega), pa dvomljivo strokovno usposobljenost. Za dvomljivo strokovno usposobljenost štejem to,da so se v določenem trenutku pojavili na “strokovnem” nebu kot meteor, zaradi političnega “potiska”, in ne z marljivim in vztrajnim delom na svojem profesionalnem področju.
Politično kadrovanje v NS je torej pravilo, kakor je tudi pravilo, da se za zamegljevanje nekompetentnosti par mest v NS nameni akademikom, ki potem služijo za privid neodvisnosti, finančni izkazi in korporativno upravljanje je pa bolj.. khm.. španska vas. Ampak je pa druženje pri koritu tako bolj prijetno.