Goran Vojnović o Jocu Pečečniku in pijanih teroristih

Nedavno je Joc Pečečnik v intervjuju za Dnevnikov Objektiv razlagal o tem, kako je moral, da bi pridobil licenco za igralniški posel v Las Vegasu, agentom FBI dopovedati, da je vožnja pod vplivom alkohola v Sloveniji pravno zanemarljiv prekršek, nekakšna inavguracija vsakega mladega voznika in povsem običajno početje odraslega vozečega homo sapiensa.
/…/
Pomislil sem, da bržkone na zelo podoben način v Ameriki svojim gostom razlagajo svojo potrebo po vsakodnevnem nošenju in občasni uporabi strelnega orožja, za nas nedoumljivo obsedenost z varnostjo in morda celo svojo brezkončno vojno proti terorizmu. Pomislil sem, kako so mnogi med nami bolj ali manj sveto prepričani, da bi bilo za Ameriko, in posledično seveda za vse nas, veliko bolje, če bi se pustila nam, “normalnim” in “treznim” ljudstvom, prepričati, da s svojim perverznim načinom funkcioniranja počasi ugonablja samo sebe in tudi svet okoli sebe.
/…/
Vse dokler bomo namreč mi prepričevali ves svet, da je vožnja pod vplivom alkohola omembe nevreden spodrsljaj v življenju podalpskega slehernika ali še bolje velikanska smola posameznika, ki je tik pred domom po pomoti naletel na policijsko kontrolo, bomo iz pomečkane pločevine vlekli vselej nove in nove nedolžne žrtve.

Goran Vojnović, pisatelj in kolumnist, v Dnevniku

 pošlji  pošlji     natisni  natisni

odziv

Spam Protection by WP-SpamFree

PREBERITE ŠE
vojko, petek, 3. april 2009 

Srednješolci na maturi vsako leto pišejo interpretativni esej, na katerega se na neki način pripravljajo od začetka šolanja. Da bi uspešno dokazali razumevanje literarnega besedila, so podvrženi intenzivnim dvanajstletnim pripravam. Zanimivo bi bilo, če bi jim nekega dne namesto literarnega besedila zavrteli film. Recimo takšno filmsko klasiko, kot je Državljan Kane Orsona Wellsa iz leta 1941. Sprašujem se namreč, koliko dijakov bi ugotovilo, katera izrazna sredstva uporablja Welles v svojem filmu, koliko bi jih razločilo flashbacke, spodnje in zgornje rakurze, [...]

vojko, petek, 18. september 2009 

Boj za “prepoznavnost Slovenije v svetu” je osemnajst let trajajoča akcija, za katero mi nikoli ni bilo povsem jasno, čemu naj bi v resnici služila oziroma kaj naj bi bil njen končni cilj. Lojalnemu državljanu je bilo v vseh teh letih dano vedeti le, da je ta bolj ali manj tajni načrt v našem nacionalnem interesu.
Kar je skupnega vsem zaslužnim borcem za prepoznavnost domovine in pompoznim trženjskim napadom na drobovja tujcev, ki naj bi tako našo domovino končno primerno začutili, [...]

vojko, petek, 26. junij 2009 

Neskončno preigravanje deževno-sončnih fraz je brez dvoma novinarski fetiš in zato se bojim, da bodo naši poslanci kmalu upravičeno ljubosumni na meteorologe, ki dobivajo veliko preveč levega in desnega medijskega prostora. Sam se pravzaprav čudim, da stranke še niso polne strokovnjakov za ciklone in anticiklone, ki bi lahko politiki mimogrede priigrali zavidljivo količino televizijskih in radijskih minut. Ti politično opredeljeni vremenoslovci bi se lahko po vsaki toči dobili pri Tomažu Bratožu, drug drugega obtoževali za potolčeno zelenjavo, opozarjali na neučinkovitost [...]

vojko, petek, 24. julij 2009 

Ob naročilu si nisem niti v sanjah predstavljal, da bodo to Murino majico, ki naj bi pomagala reševati delovna mesta prekmurskih šivilj, šivali v Maroku. Da, prav ste prebrali. Na majici piše “Made in Morroco” in je znamke Fruit of the Loom. V Muri so nanjo samo natisnili napis “Mura – since 1925″. Kdo je tu zdaj nor, se sprašujem. Jaz, ki iz solidarnosti kupujem majico in namesto bržkone mizerno plačanih maroških šivilj, ki so jo sešile, plačujem naše, ki [...]

vojko, petek, 13. november 2009 

Nekje med tretjo in peto minuto srečanja bo našemu komentatorju uspelo ugotoviti, da razmere za igro v Moskvi niso optimalne in da so mraza vajeni ruski nogometaši pri tem vsekakor v prednosti, a se bo takoj za tem spomnil snega v Kijevu leta 1999 in takratnega Ačimovićevega gola s sredine igrišča in bržkone bo zmagoslavno zaključil, da je žoga okrogla in da tekma traja devetdeset minut oziroma vse do zadnjega sodnikovega žvižga.
/…/
Okoli dvajsete minute tekme, po vsej verjetnosti v trenutku, [...]