Živilska industrija na leto da na trg 30 tisoč novih izdelkov, kar je približno 600 na teden. Najnovejše si je bilo mogoče ogledati na pravkar končanem sejmu Anuga v Kölnu, ki je največji živilski sejem na svetu. Več kot 6500 razstavljalcev je med drugim predstavilo koščke zelenjave v obliki gumijastih medvedkov, globoko zamrznjeni toast, kebab iz škatle. Seveda proizvajalci na etiketah potrošniku zagotavljajo, da so ti izdelki zdravi in varni, na njih je polno raznih znakov za kakovost, dokazil o neoporečnosti, podatkov o hranilni vrednosti. Toda ali potrošnik res dobi, kar mu proizvajalec obljublja. Kako svež je dejansko rogljič, ki ga na pol pečenega uvozijo z Madžarske, koliko mesa je dejansko v šunki za pico, v članku Iluzija okusa piše nemški Spiegel.
Najnovejši škandali dokazujejo, kako je živilska industrija z aromami, imitati in reklamo ustvarila iluzijo okusa, ki z izvornimi živili nima veliko skupnega, hkrati pa ustvarja vedno več prometa in dobička. Panogo obvladujejo nadnacionalke Nestle (maggi, herta, kitkat), Unilever (rama, knorr), Kraft (milka, miracoli, philadelphia) in Danone (actimel, activia, fruchtzwerge). Njihova instantna živila poskrbijo, da se potrošniki odvadijo kuhati, njihovi raziskovalci v laboratorijih pa, da je proizvodnja živil vedno cenejša.
Mlečne beljakovine nadomeščajo z rastlinskimi maščobami, uporabljajo okuse iz umetnih namesto naravnih snovi. Tudi naravne arome so pogosto ponarejene. Aromo vanilije recimo pridobivajo iz lesnih odpadkov papirne industrije, tudi posamezne sestavine jagodne arome pridobivajo iz lesenih ostružkov. Okus po breskvi pridobijo iz plesni, aromo za morske sadeže iz ribjih odpadkov. Industrija arom danes na leto ustvari 10 milijard evrov prometa, navaja Spiegel. Varuhi potrošnikov pravijo, da uporaba arom pomeni, da živilo dejansko vsebuje slabe surovine.
V EU je dovoljeno uporabljati 2700 različnih arom in 316 različnih konservansov in snovi za stabilizacijo, ki so na etiketah označene z E. Enako sintetično snov za vonj po limoni, kot jo uporabljajo živilska podjetja, tako pogosto najdemo recimo tudi v čistilu za stranišče. E330 je recimo oznaka za citronsko kislino. Živilska podjetja jo uporabljajo, ko hočejo, da živilo ohrani svež in sadni okus. Ta kislina uničuje predvsem otroške zobe, najdemo pa jo v gumijastih medvedkih, limonadi in sladoledu. Uporablja se tudi za topljenje vodnega kamna v napravah za pripravo kave, toda v tem primeru mora proizvajalec v skladu s predpisi na etiketi navesti opozorilo oziroma znak, da gre za nevarno snov.
Capri Sonne lahko svoj napitek imenuje sadni napitek z “zdravim sadjem”, čeprav vsebuje le 12 odstotkov soka, preostalo je voda, pomešana s 6,5 koščka sladkorja na stekleničko. Kako naj se potrošnik uspešno bori proti ponaredkom industrije, ki samo v Nemčiji na leto za oglaševanje porabi 2,8 milijarde evrov, kar je skoraj 1 milijardo evrov več kot avtomobilska industrija, sprašuje Spiegel. Zato ni čudno, da je potrošnik tako rekoč ob vsaki priložnosti ogoljufan. Imitati šunke recimo vsebujejo samo še dobrih 50 odstotkov mesa, čeprav bi ga morali vsebovati vsaj 80 odstotkov. Konrolorjev to ne moti, če na etiketi ne piše, da gre za šunko. Dovolj vztrajno je torej treba goljufati, pa se na to vsi navadijo, zaključuje novinar Spiegla.
Med najpomembnejše manipulante v sodobni kuhinji sodi glutamat, ki spodbuja tek. Že leta 1968 je New Englad Journal of Medicine poročal o zdravniku, ki je po obisku kitajske restavracije imel težave zaradi bolečin na tilniku, imel je občutek vročine in skelenja. Razlog za te težave je bila prevelika količina zaužitega glutamata. Nekateri ta beli prašek povezujejo tudi z epileptičnimi napadi, študije pa opozarjajo na podgane, ki so se zaradi njega nažirale, čeprav bi morale biti že zdavanj site. Industrija je seveda takoj objavila več študij, s katerimi je takšne ugotovitve ovrgla. Precej rizična je tudi aroma za okus po prekajenem in pečenem, ki je živilska industrija že nekaj časa dodaja tudi čipsu, omakam, juham, prigrizkom, zato se hitro lahko zgodi, da potrošnik preseže dovoljeno dnevno količino kritičnih snovi.
Koliko glutamata smejo vsebovati živila, določa Codex Alimentarius, strokovna skupina organizacije za kmetijstvo in za zdravje (FAO/WHO), v kateri pa sedijo v glavnem predstavniki živilske industrije, kakor se je lani izkazalo v Pekingu. Ti seveda ne zastopajo interesov potrošnikov. Ameriški avtor Michael Pollan zaradi tega recimo svetuje: Ne jejte ničesar, česar vaša prababica ne bi prepoznala kot živilo. Ogibajte se živil, ki vsebujejo snovi, ki so vam neznane, težko izgovorljive, imajo več kot pet sestavin in vsebujejo koruzni sirup, bogat s fruktozo.
V Evropi potrošniki na leto s hrano pojedo 170 tisoč ton arom. Kot je pokazala analiza revije Ökotest, so mejne količine v nekaterih živilih, kot je recimo tekoči jogurt, tudi 500-krat presežene. Otroci recimo zaradi agresivnih in močnih umetnih arom naravnih ne zaznavajo več. Capri Sonne je leta 2006 dal na trg naravni pomarančni sok, pa ga je zaradi slabe prodaje moral kmalu umakniti, saj mladi danes potrebujejo 20-krat močnejše okuse kot pred 20 leti, da jih zaznajo. Tudi okrog pekarn vse pogosteje diši po svežem kruhu in rogljičkih zgolj zato, ker pek uporablja aromo v spreju, v peč pa daje na pol pečeno blago, ki ga uvaža iz drugega konca Evrope, ki samo niti približno nima tako vabljivega vonja, da se mu ne bi bilo mogoče upreti.
Zal original clanka na Spiegel-ovi strani ne najdem…je mozno dobiti link? Hvala, lp.
@ Bojan
članek sem povzela po tiskani izdaji št. 42, ki je izšla 12. 10. 2009.