Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo, je po najnovejši Delovi anketi drugi najbolj priljubljeni slovenski politik – za predsednikom države Danilom Türkom in z oceno, ki jo je pretekli mesec imel premier Borut Pahor. Razžaljenim in ponižanim všečne ‘odločne’ izjave gospodarskega ministra o ‘tajkunih’, menedžerskih plačah in posameznih kadrovanjih so k temu gotovo precej prispevale. Marsikatera od njih ni bila brez soli, prenekatera pa tudi na nevarnem robu demagogije. Lahovnikova napoved normativne omejitve plač menedžerjev (pri čemer za zdaj ni povsem jasno, ali ’samo’ v državnih podjetjih ali tudi zasebnih) pa je že onstran omenjenega roba.
Nad tri četrt milijona evrov letne bruto plače prvega človeka Primorja, podjetja, ki v dobršni meri živi (in se je privatiziralo) od davkoplačevalskega denarja se je kajpak mogoče zgražati vsaj toliko kot nad razvpitim milijonom bivšega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja. Nad nekaterimi drugimi plačami na Dnevnikovi lestvici prav tako. Ni pa moralno ogorčenje vedno najboljši svetovalec, prepovedi in omejitve pa najbolj učinkovit mehanizem.
Ta vlada je z menedžerskimi plačami in nagradami poskušala že marsikaj. Pahor je telefoniral Kramarju, Lahovnik je skozi vlado spravil priporočila za plačno politiko v podjetjih, kjer imata odločilno besedo državna sklada Kad in Sod, finančni minister Franci Križanič je obema sledil po svojih močeh in ugotavljal, ali se od koga da plačo oziroma nagrado dobiti nazaj s tožbo … Prizadevni so bili tudi poslanci: niso se samo zgražali in podpirali vlade, ampak so po ‘ekscesih’ udarili tudi z lastnim soglasno sprejetim zakonom o 90-odstotni obdavčitvi ‘prekomernih’ plač in nagrad.
Tu in tam kakšen ukrep je videti sistemski, pa ni. Tudi tisto, kar zdaj namerava Lahovnik, ni. Če si je vlada omislila Kas in v nadzorne svete kadruje najboljše (samo spomnite se preštevilnih besed o tem), potem jim z aktivističnimi omejitvami plač skače v hrbet in izraža nezaupnico. Nadzorni sveti imenujejo uprave (spomnite se preštevilnih izjav ministrov, ne le Lahovnika, o tem, da se v kadrovsko politiko ne vmešavajo), nadzorni sveti, sestavljeni iz najbolj strokovnih, so pristojni, da se z izbranimi dogovorijo o plačah. Razumnih, se razume, potemtakem takšnih, ki se jim zdijo, strokovnim, kot nadzorni sveti zdaj so, ustrezne glede na delo in odgovornost članov uprav ter ‘družbeno odgovorne’ glede na ‘širše družbene razmere’.
Lahovnik, vlada in poslanci vladnih strank strokovnim nadzornim svetom v državnih podjetjih ne verjamejo, da bodo znali to pravilno ovrednotiti. Zlasti slednje, torej ‘politično vzdržnost’ menedžerskih plač. Drugače rečeno, ker od strokovnih nadzornih svetov ne pričakujejo dovolj ‘političnega posluha’, jim neprestano ‘pomagajo’ z izjavami, priporočili in zdaj še predpisi. Bolj kot na premišljeno politiko to spominja na interventni populizem, morda kratkoročno donosen, dolgoročno pa škodljiv, ker povečuje stopnjo ’sprejemljive’ politične samovolje in negativne selekcije tako za nadzorne svete kot uprave državnih podjetij.
“(pri čemer za zdaj ni povsem jasno, ali ’samo’ v državnih podjetjih ali tudi zasebnih)”
Povsem možno, da tudi v zasebnih. Lahovnik je povedal, da ga visoke plače menedžerjev v zasebnih družbah ne motijo, če imajo dobre rezultate. Škandalozno pa mu je, če so med temi podjetji izgubarji ali delujejo na monopolnem trgu. Torej je res, privatnemu sektorju se z Zaresom, kakor je napovedal že tudi Golobič, obeta samo-omejevanje.
Nekaj podobnega pocne Obama s podjetji, ki so dobila drzavno pomoc. 90% manjse place, delnice unovcljive cez dve leti in podobno. Amerika i Engleska bice zemlja proleterska, a Kanada udruzenog rada
OK- Lahovnik je “demagoški” in “interventno populističen”- zakaj? Zato, ker “ne zaupa nadzornim svetom”- in to svojim. Pravo vprašanje je torej- je to nezaupanje upravičeno? Vojko očitno meni, da ne, kar je nenavadno – saj tako v Lahkovnikovi glavi, pa tudi v glavah velike večine ekonomistov in novinarjev še vedno velja neoliberalni kanon o nespremenljivosti človeške narave- pohlepne, sebične itd.(pa zavistne, škodoželjne na drugi strani).
Problem je v tem, da ne Lahkovnik ne poslanci poleg “demagoškega” moralnega ogorčenja ne zahtevajo zakonske ureditve omejitev- kar se mi zdi za državna podjetja in tista, ki so odvisna od pomoči povsem upravičeno, ampak le izločajo topel zrak. Je to poanta tega teksta? Glede na liberalen končni sklep bi rekel, da ne.
Zakaj torej sploh kritizirati ravnanje ministra, ki bo konec koncev prav lepo prispevalo k temu, da se bo za dimno zaveso demagogije, ogorčenja itd. vse nadaljevalo tako, kot ukazujeta Bog in narava?
Igor V., ali je nezaupanje (v nadzorne svete) upravičeno, bo minister pač najbolje vedel. Vse, kar sem napisal je, da nas ta vlada prepričuje, kako strokovni so kadri, ki jih je (na priporočilo svojega izuma Kasa) poslala v nadzorne svete (hkrati pa je skoraj povsod po teh podjetjih, hm, štala), hkrati pa je Lahovnikov plačni zakon (s Pahorjevo podporo) indic, da vlada ’svojim’ nadzornikom ne zaupa. Takšnih indicev je še nekaj, ‘protitajkunski’ minister pa bo sam tudi najbolje vedel, recimo, zakaj mu je bilo toliko do tega, da mimo ‘mandatarja’ v NLB in NS doseže, da v upravi ostane tisti član, ki je bil neposredno pristojen za odobravanje ‘tajkunskih’ posojil. (Kar se mu za zdaj ni posrečilo, morda se mu pa še.)
Zakaj kritizirati ministra? I, prav zato, ker gre mimo sistema in ljudi, za katerega in katere zagotavlja, da je/so strokovni, edini pristojni in odgovorni. In ker on ni edini, se bo za to dimno zaveso demagogije res vse nadaljevalo tako kot ukazujeta Bog in narava, le da je v tem primeru prvega zaradi posvetnosti treba pisati z malo in v množini, pred naravo pa je treba zapisati človeška.