Mike Hawthorn je bil prvi. Leta 1958. Čez štiri leta mu je sledil Graham Hill, njemu pa Jim Clark. Oba sta bila prvaka dvakrat. Jackie Stewart trikrat, nazadnje leta 1973. Po Jamesu Huntu je trajalo celo večnost, preden se je leta 1992 posrečilo Nigelu Mansellu. Grahamov sin Damon (Hill) je bil prvi leta 1996 in potem je Otok dvanajst let čakal na novega – Lewisa Hamiltona. Njegovega naslednika, pravzaprav pred njim ‘predvidenega’ za naslov, je Velika Britanija dobila včeraj in komaj, da bi lahko bil po vsem bolj drugačen od predhodnika.
Jenson Button ni plod ‘genetske selekcije’ talentov v vrtcu, ni vzorni sin ambicioznega očeta, ni brez ostanka ‘posvečen’ dirkanju in ni več prav rosno mlad. Je vse, česar smo se z Michaelom Schumacherjem, Kimijem Räikkönenom, Fernandom Alonsom in Hamiltonom skoraj že odvadili. Kajpak, če ne bi bilo novih pravil, ki so odločilno zmanjšala primerjalno (kapitalsko) prednost ‘nadnacionalk’ in pomen ‘ekonomije obsega’, Button včeraj ne bi slavil. Tako pa, dirko pred koncem: prvi ‘tovarniški’ mercedes peti, prvi ferrari šesti, prva ‘tovarniška’ toyota sedma, prvi ‘tovarniški’ renault osmi in prvi beemve šele trinajsti.
In zdaj nekaj povsem drugega. Po številu ima Otok z zeleno podružnico največ prvakov formule 1. In ‘le’ 42 mrtvih na milijon prebivalcev lani v običajnem prometu. Trend – upadajoč. Slovenija nima nobenega svetovnega prvaka, ima pa – lani – 107 smrtnih žrtev prometnih nesreč na milijon prebivalcev. Manj kot leto prej, a o trendu, še posebej izrazitem, je tudi upoštevaje letošnjo statistiko težko govoriti. Nujno potrebujemo prvaka formule 1.
kulk dirkališč že imajo…..??? pa mi???
no, pa se tudi tukaj ne strinjam. Kimijem Räikkönenom je seveda prekleto daleč od naštetih v njegovi družbi in Button je presneto “zabavljaško” vodeni lik čez privatni polkriminal majhnega možička iz ta istega otoka, katerih hvalospev se poje iz napačnih temeljev.
Edini, ki si ga cirkus, ki je popolnoma (iz pogoltnosti možicljev, ki so začutili leden dih mame, ki je odeta v črnino in nosi koso na rami – bi bil t.i. ženski pogled na dogajanje) izgubil kompas s prirejanjem pravil v ozadju je vsekakor Kimi. Nevodljiv, nedružaben, nesimpatičen, nekoristen za prodajo,.. pa še prekletstvo slvoencev na koncu, iz preklete dežele, ki se drži pravil,..jap, finec, dajmo ga zbrisati ali vsaj podtaknimo med veseljake turbofolk globalnosti; nekje med vse tiste “button-e” v boksercah (spodnje gate). Ker se med “gumbi” v boksercah (oz. za njimi) skriva “eden”, ki ga nobeden ne more duplicirati. In ta eden ni gumb.. ima jajca in je Kimi.
Tale metafora Vojko je bilo mimo: Kimi Slovenija te potrebuje, patria je mentalno nesnago v deželci šele odgrnila. Sedaj so na vrsti Kimi-ji. Ker si upajo reči “briga me, če vsi – jaz pač ne”.