Deset tekem, šest zmag, po dva neodločena izida in poraza, 18 danih in le štirje prejeti goli, skupaj dvajset točk, dve tretjini od vseh možnih. Številke povedo veliko o slovenski vrnitvi na evropski nogometni zemljevid, ne pa vsega – Slovenija je bila pred žrebom za pravkar končane kvalifikacije v petem jakostnem bobnu, v dveh tekmah pa je obakrat premagala prvouvrščeno reprezentanco naše skupine. Ekipi, v kateri njen najboljši strelec igra v enem od zadnjeuvrščenih klubov Bundeslige, njen najbolj renomiran igralec je vratar, nobeden od igralcev pa majice z reprezentančnim grbom ni oblekel več kot petdesetkrat, je z drugim mestom v „višegrajski“ kvalifikacijski skupini uspel največji met v slovenski nogometni zgodovini.
Pozabite že enkrat Zahota & co. Večji del „zlate generacije“ – tega vzdevka nikoli nisem razumel – je pred pohodoma na Beneluks in Daljni vzhod „pokuril“ dvoje kvalifikacij. Tiste za svetovno prvenstvo v Franciji je reprezentanca končala celo z le točko iz desetih tekem. Čeprav so Katančevi fantje torej v kvalifikacijah za Euro 2000 prekipevali od izkušenj, niso bili niti približno tako blizu prvemu mestu v skupini kot Kekovo moštvo včeraj. Zaradi lažje skupine, ki da jo je imelo? „Tu smo negdje“.
Tako kot Češka 2009 se je tudi Norveška 1999 poslavljala od generacije iz devetdesetih let (Rekdal & co.) , ki jo je nadgrajevala z mladim valom (Flo, Carew, Iversen), Grčija 1999 je tako kot Slovaška 2009 moštvo potrpežljivo gradila za kasnejše podvige, Poljska 2009 je kot nepredvidljivo, a razsuto moštvo povsem primerljiva z Gruzijo pred desetimi leti, Latvija 1999 kot izrazito domača in čvrsta ekipa s Severno Irsko, le Albanija 1999 je bila več razredov kvalitetnejša od najslabšega moštva vseh skupin iz teh kvalifikacij, San Marina.
Ne pozabimo: slovensko kožo je tudi v kvalifikacijah za SP 2002 večinoma reševal Zahovič. Igralca njegovega ranga Kek nima in kot kaže nikoli ne bo imel. Tudi preboj v dodatne kvalifikacije za Euro 2004 v primerjavi z včerajšnjim dosežkom hitro zbledi. Prašnikar je vodil moštvo, ki je v svojem odhajanju tekme proti mediteranskim nasprotnikom (Izrael, Ciper) dobivalo na rutino, proti Franciji pa ni pokazalo nobenega presežka.
Škoda, boste rekli, da včeraj vsaj en strel Poljakov ni končal v slovaški mreži. Ne, ne bi bilo prav ne logično. Sedanja reprezentanca za razliko od predhodne ni „katoliška“, ampak „protestantska“. Kekova ekipa ni odvisna od čudežev, s katerimi bi nekdo tam zgoraj (Bog, ki „navija za Slovenijo“) ali spodaj (Graham Poll proti Rusiji) nagrajeval njeno garanje. Sedanji rod reprezentantov ne „vstaja od mrtvih“ in ni nagnjen k samouničenju. Je združba mislečih, samozatajnih, neekscesnih posameznikov z res majhnim ščepcem balkanske drznosti, ki za povrh še radi tečejo. „Čudež“ na snegu v Chorzowu enostavno ne bi bil dostojen Kekovega moštva – transcendentalno (do)jemanje (od) nogometa pač sodi v druge, „predkrizne“ čase, obdobja borznih balonov in rastočih cen nepremičnin.
In ravno v tem je mogoče videti tudi širši družbeni kontekst zmagovalnega pohoda slovenske nogometne reprezentance. Dokazala nam je, da ni zmag brez „reform“ in upoštevanja temeljnih zakonitosti. Začetek kvalifikacij je pričakala kot Slovenija krizo: nepripravljena, s slabim izhodiščnim položajem, težkim razporedom, s preživetim modelom „igre“, z mlačnim, retorično sposobnim voditeljem in bremenom nekoč najuspešnejše male in nove države. Nato so sledile „reforme“: dokončen odhod Ačimoviča, standardiziranje sistema igre in vlog na igrišču, (samo)oblikovanje hierarhije znotraj moštva itd.
Sledilo je okrevanje v obliki dvojnega „W“ – po pogumnem, a srečnem nastopu na Poljskem (pri 1 : 0 za domače nas je rešila še vratnica), sta sledili dve domači zmagi (Slovaška in Severna Irska), „blackouta“ na obeh tekmah proti Češki in taktični samomor v Belfastu. Navidez zavožen projekt sta rešili volja sodelujočih, ki so se ob poskusih rušenja postavili na stran Keka, in uspešno zaključeni dogovori z nogometno zvezo o delitvi premij, nogometni obliki udeležbe delavcev pri dobičku.
Nauk Kekove “pravljice”? Iz krize, družbene, socialne ali politične, je moč najti pot le z jasnim ciljem, jekleno voljo, sprostitvijo potencialov in potrpežljivostjo, nikakor ne s „čudeži“. Krize ne bo rešilo „delegiranje“ od zgoraj navzgor, ampak posluh za stvari in ljudi, ki so „spodaj“. Evrogola Valterja Birse se ne da ustvariti z zakoni, subvencijami ali centri odličnosti – potencial zanj je skrit v „kopačkah“ talentiranih ljudi, ki potrebujejo čas in priložnost. Če Kek tega ne bi vedel, nanj ne bi čakal več kot dvajset tekem.
Zelo rad bi verjel Benjaminu o vrednosti Kekove ekipe v primerjavi s Katančevo,
a kaj ko me v nos bode dejstvo, da je naša reprezentanca ta hip tam nekje okoli sedemdesetega mesta na svetu, Katanec pa je zapustil svojo, ko je bila osemindvajseta!
Keku in fantom vso priznanje, toda pred slavospevi počakajmo še na zadnji dve tekmi. Šteje žal le uvrstitev na prvenstvo in ne “skoraj” uvrstitev. :/
Lestvica FIFA (v oklepaju stanje 2. septembra):
1. ( 1.) Brazilija 1632 točk
2. ( 2.) Španija 1629
3. ( 3.) Nizozemska 1340
4. ( 4.) Italija 1215
5. ( 4.) Nemčija 1161
6. ( 8.) Argentina 1103
7. ( 7.) Anglija 1101
8. ( 9.) Hrvaška 1087
9. (10.) Francija 1049
10. (17.) Portugalska 1042
….
12. ( 6.) Rusija 982
16. (12.) Grčija 921
15. (18.) Češka 928
30. (31.) Severna Irska 775
33. (45.) Slovaška 758
49. (54.) Slovenija 663
56. (36.) Poljska 609
203.(203.) San Marino 0