GOST razgledi.net
dr. Sandra Bašić – Hrvatin
profesorica na Fakulteti za humanistiko Univerze na Primorskem
sandra.hrvatin@guest.arnes.si
V 60. letih prejšnjega stoletja je znani ameriški novinar A. J. Liebling, zaskrbljen zaradi koncentracije medijev, zapisal, da izginotje vsakega časopisa pomeni izginotje drugačnega stališča ali vsaj prostora za izražanje drugačnih mnenj. Mesto, ki ima samo en časopis, ali mesto v katerem je njegov jutranji in večerni časopis v lasti istega lastnika, je kot človek, ki ima samo eno oko – in še to je stekleno. Skoraj pol stoletja kasneje je takšnih mest ogromno. Še več, obstajajo cele regije in države, v katerih je medijsko lastništvo skoncentrirano v rokah maloštevilnih lastnikov, dnevni časopisi z dolgo tradicijo pa počasi izginevajo.
Tudi popularne podobe o novinarjih in novinarstvu so se v teh petdesetih letih bistveno spremenile. Pokončne moške s beležnico in svinčnikom v rokah (ženskih likov praktično ni bilo), ki neutrudno raziskujejo zgode o politični ali korporativni korupciji (Humphrey Bogart v Deadline – U.S.A., Jimmy Stewart v The Philadelphia Story, ali pa nepozabna Robert Redford in Dustin Hoffman v All the President’s Man), in ki hočejo svojim bralcem za vsako ceno razkriti resnico, so zamenjali milijoni neznanih ljudi, ki z objavami na spletu prispevajo košček svoje resnice. Mesto z enim očesom je zamenjalo mesto z milijon očmi, pravi Mark Bowden.[1]
Na osmo obletnico napada na Svetovni trgovinski center v New Yorku je CNN s svojim neodgovornim in površnim poročanjem izzval množično paniko. V želji, da bi lahko sporočili prelomno novico in prvi objavili senzacionalno zgodbo, so samo na podlagi prisluškovanja radijskim zvezam ameriške obalne straže, ki je imela vajo, objavili informacijo o novem možnem terorističnem napadu. Medijski gigant, ki oddaja na globalni ravni in ima – vsaj tako pravijo – najboljše novinarje/ke, je poročal na način, ki je v nasprotju s temeljnimi profesionalnimi pravili novinarstva: nikoli ne objavi zgodbe, ne da bi pred tem preveril vsa dejstva. Preden je CNN preveril svojo zgodbo (kar čez nekaj časa so), je na način medijskega »gluhega telefona« zgodbo povzel Fox News, za njim pa še svetovna tiskovna agencija Reuters in prek njega številni mediji po celem svetu.[2]
V času razsajanja tega novinarskega spama je ameriška nevladna organizacija Pew Research for the People and the Press [3] objavila redno letno raziskavo o stališčih, ki jih imajo ameriški državljani do svojih novičarskih medijev. Na podlagi intervjujev, ki so jih julija tega leta opravili med 1.506 odraslimi Američani, so ugotovili, da 63 odstotkov vprašanih meni, da so novičarske zgodbe pogosto netočne – kar je skoraj dvakrat več kot leta 1985, ko so prvič objavili svojo raziskavo. Približno enak odstotek vprašanih (60 %) pa je menil, da mediji poročajo pristransko (45 odstotkov leta 1985). Če so republikanci tradicionalno kritični do liberalnih medijev, ki naj bi bili pri svojem poročanju servilni do demokratov, zdaj tudi vse več demokratov (67 odstotkov) meni enako: da mediji favorizirajo eno stran v škodo druge. Ideološki razkol medijskega prostora je, po rezultatih raziskave, najbolj viden pri ocenah časopisa The New York Times. Časopis, ki ima status mnenjskega voditelja in ga sami ameriški novinarji ocenjujejo kot najbolj verodostojen vir informacij, je glede na izražena stališča v raziskavi najbolj razdelil republikance in demokrate.
V času, ko so tradicionalni mediji sedeli na enem izmed dveh stolov (levem ali desnem), ali pa poskušali levitirati v sredini (neodvisni), je vsaki politični pol (republikanski in demokratski) razvil svoj samostojen in samozadosten medijski ekosistem. Za republikance sta pomemben vir »informacij« Fox News in talk radio (oba večinoma podajata mnenja in ne dejstev), za demokrate pa MSNBC in »levo« usmerjena blogosfera. Republikanci in demokrati berejo, poslušajo in gledajo izključno »svoje« medije.[4] Rezultati raziskave kažejo tudi, da več ljudi (42 odstotkov) dobi informacije na spletu kot v tradicionalnih medijih (33 odstotkov). Zanimivo je, da je splet postal primaren vir informacij za nacionalne in mednarodne dogodke, tiskani časopisi in lokalna televizija pa so še naprej pomembnejši vir za lokalne zadeve. Čeprav so Američani vse bolj kritični do svojih medijev, jih večina še vedno meni, da je opravljanje nadzorne funkcije (watchdog) pomembna varovalka pred neodgovornimi politiki. Osem od desetih vprašanih meni, da bi bilo pogubno za javno razpravo, če bi lokalni mediji izginili (med njimi je največ mladih, ki po podatkih iste raziskave te medije skorajda ne uporabljajo).
Pogosto lahko slišimo, da se medijska industrija krčevito trudi, da bi razvila nove poslovne modele, s katerimi bi ustavila odliv bralcev, poslušalcev in gledalcev. Zelo redko pa je mogoče slišati, kakšni so (ali bodo) novi modeli za zajezitev naraščajočega nezaupanja in negativnega odnosa do medijev. Kako spremeniti mnenje večine vprašanih (70 odstotkov), da se mediji trudijo zakriti svoje napake in storijo bore malo, da bi te napake odpravili?
Znani medijski kritik Howard Kurtz je pred kratkim opozoril, da si vsaka ameriška administracija poskuša podrediti medije.[5] John Kennedy je preklical svojo naročnino na New York Herald Tribune, Johnson se je pritoževal, da The New York Times vodi »skupina komunistov«. Nixon je prisluškoval »sovražnim« medijem in novinarjem, Bush starejši je v svoji predvolilni kampanj svojo izvolitev povezal s nagajanjem medijem, Clinton je imel pripombe na liberalne medije, Bush mlajši je novinarja Times-a označil za »prvovrstno rit«, njegov podpredsednik pa je Times in Washington Post obtožil ogrožanja nacionalne varnosti. Zdaj je na vrsti Obama in njegov tim že začenja »popravljati« po njihovem mnenju pristransko medijsko poročanje.
Prejšnji teden je Evropski parlament obravnaval stanje svobode tiska v Italiji.[6] Italijanski predsednik vlade Silvio Berlusconi je imel med svojo celotno podjetniško kariero (svoj medijski imperij je začel graditi v Kopru) vplivne politične prijatelje, potem pa je ugotovil, da je ceneje, če s pomočjo medijev v svoji lasti postane politik. Berlusconijeva podjetja nadzorujejo skoraj dve tretjini italijanskega medijskega prostora, »pisuni« v njegovih medijih pa so po svoji servilnosti in ubogljivosti postali sinonim legalne korupcije. Kljub temu, da je v začetku oktobra v Rimu skoraj 300.000 ljudi demonstriralo proti napadom na medije s strani predsednika vlade, poslanci Evropskega parlamenta niso uspeli poslati jasnega sporočila: da je svoboda medijev nad močjo politikov.
Evropska komisarka Viviane Reding (včasih je bila novinarka), pristojna tudi za medije, je lahkotno ugotovila, da gre pri tem vprašanju za notranje vprašanje države članice, za reševanje katerega Komisija nima nobenih pristojnosti. Čeprav je ameriški Freedom House v svojem poročilu o svobodi tiska za leto 2009 [7] ugotovil, da tri države članice EU (Italija, Bolgarija in Romunija) sodijo v skupino držav z delno svobodo tiska, Evropski parlament očitno ne bo dosegel soglasja o učinkoviti politični akciji, ki bi preprečila zlorabo medijev v katerikoli državi članici. Ko bo parlament na svoji naslednji seji (19. – 22. 10.) glasoval o resoluciji na to temo, bodimo pozorni, kako bodo glasovali slovenski poslanci.
Čeprav se je Berlusconi polastil večine italijanskih medijev, še vedno obstajajo majhni »otočki« upora. Beppe Grillo je 18. septembra na svojem blogu [8] objavil pismo italijanskemu novinarju, v katerem jih je obtožil kolaboracije s politiko ter korupcije. Grillo je prepričan, da večina italijanskih novinarjev danes ne počne drugega kot da rešuje svojo lastno rit in svoje denarnice. V začetku oktobra je na svojem blogu začel množično gibanje, katerega politični program vsebuje sedem področij, med katerimi ima pomembno vlogo informacijska politika. Če je svoboda tiska temeljna človekova pravica in pogoj za demokracijo, potem je treba preprečiti vse zlorabe medijskega prostora, razbiti medijske monopole, informacijsko »oborožiti« državljane in sprejeti takšno zakonodajo, da ne bo ščitila medijskih lastnikov in njihovih epigonov, ampak služila interesom državljanov.
V Srbiji je časopis Danas julija objavil komentar Zorana Živkovića,[9] v katerem ta ugotavlja, da se iz večine medijev sistematično briše kritično mnenje. Stranke in tajkuni pod krinko ekonomske krize – včasih vsak zase, v večini primerov pa s skupnimi močmi – poskušajo dolgoročno eliminirati kritično javno mnenje. Po Živkovićevem mnenju v evtanazijo kritičnega mnenja niso vpleteni samo tisti mediji, ki predstavljajo »greznico srbskega novinarstva«, ampak tudi nekoč kritični mediji in novinarji, med katerimi so na eni strani prestrašeni, pretepeni ali pod policijskim varstvom, na drugi pa dobro plačani, ki molčijo, medtem ko korupcija, kriminal, primitivizem in neumnost uničujejo družbo. Tabloidni politiki vzdržujejo tabloidne medije za izvajanje medijskega linča proti svojim nasprotnikom, tajkuni pa ustanavljajo in vzdržujejo medije za pranje svoje umazane podobe (osebne in poslovne).
Hrvoje Appelt, nekdanji novinar hrvaškega časopisa Jutarnji list, je dobil po objavi serije člankov na temo politične korupcije policijsko zaščito. Leta 2009 ga je časopis, za katerega je delal 11 let, odpustil, sam pa je v hrvaškem saboru javno spregovoril o korupciji v novinarskih vrstah na tematski seji Nacionalnega sveta za spremljanje izvajanja strategije preprečevanja korupcije. Appelt je zdaj svobodni novinar, ki na svoji spletni strani [10] ponuja program Državljan – novinar in denarno nagrado v višini 100.000 kun za informacije, ki bi pomagale odkriti napadalca in naročnika napada na novinarja Dušana Miljuša. Kot ugotavlja Tomislav Klauški, komentator najbolj branega hrvaškega novičarskega portala Index.hr, je časopis Jutarnji list do imenovanja Tomislava Karamarka za novega notranjega ministra vsak dan objavljal, koliko dni je minilo od napada na Miljuša. S spremembo ministra so preprosto odnehali – kljub temu, da še zmeraj niso dobili krivca. [11]
Preden je nekdanji predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader odstopil, je imel Jutarnji list 50.000 izvodov naklade. V časopisu ni bilo afer, ni bilo kriminala in ni bilo korupcije v javnih podjetjih. Po Sanaderjevem odstopu se je, tako Klauški, dobesedno »odprlo«. Časopis je poln afer, naklada pa se je skoraj podvojila. Med »nedotakljivimi« niso samo politiki temveč tudi velika podjetja. Podjetje Agrokor, ki je eden največjih zakupnikov oglaševalskega prostora v hrvaških medijih, si s denarjem kupuje »mir«. Mediji ne poročajo o tem, da je to podjetje eden največjih generatorjev nelikvidnosti, ki dolguje prek sedem milijard kun svojim dobaviteljem.
Najmočnejša RTV hiša (HRT) je tudi sama vpletena v številne afere. Generalni ravnatelj hrvaškega javnega radia in televizije ima kazensko prijavo zaradi izgub in lažnega knjigovodstva, glavna urednica informativnega programa je obtožena sprejemanja podkupnine, voditeljico osrednjega dnevnika preiskuje protikorupcijski urad, ena najbolj gledanih oddaj Latinica je ukinjena, številni novinarji in gosti pa so za HRT »na ledu«. [12] Index.hr je bil že večkrat žrtev hekerskih napadov. Zadnji, pred nekaj tedni, je bralcem skorajda v celoti onemogočil dostop do njihovih vsebin. Matija Babić, lastnik Indexa.hr, je javnost opozoril, da gre v tem primeru za dobro organizirane napade, ki imajo verjetno državno podporo. Policija kljub prijavi ni naredila nič. Kot gost v oddaji na HRT je Babić omenil, da skoraj tretjina njihovih udarnih zgodb nastane tako, da jim podatke posredujejo novinarji, zaposleni v katerem od »velikih« hrvaških medijev, ki te zgodbe niso mogli ali pa si niso upali objaviti.
Medijska industrija je v krizi. Ne v krizi poslovnega modela, ki zadeva izključno lastnike in njihove dobičke. Gre za krizo novinarstva, o kateri njeni glavni akterji nočejo, ne morejo, ne smejo ali pa ne želijo govoriti. Spomnimo se znamenite afere Watergate in njenih glavnih akterjev: predsednik Richard Nixon, časopis The Washington Post, lastnica časopisa Katherine Graham, odgovorni urednik časopisa Ben Bradlee, novinarja Bob Wodward in Carl Bernstein, anonimni vir »globoko grlo« in kritično ameriško javnost. Nixon je lagal, goljufal , zlorabljal svojo politično moč ter poskušal narediti vse, da to prikrije. O tem so začeli poročati Time, The New York Times in The Washington Post. Novinarja Washington Posta sta na podlagi informacij številnih anonimnih virov in posebej »globokega grla« (njegovo identiteto so poznali samo trije) začela raziskovati zgodbo in jo pripeljala do konca. Urednik časopisa je podprl svoja novinarja in jima dal dovolj časa in denarja, da zgodbo temeljito raziščeta. Lastnica družinskega časopisa, ki je o tem poročal, je kljub političnim pritiskom podprla urednika in novinarja. Pod težo dokazov in pritiski kritične javnosti je Richard Nixon, 37. ameriški predsednik, odstopil. [13]
To so bila 70. leta prejšnjega stoletja. Kaj pa danes? Koruptivnih politikov ni nič manj kot v preteklosti. Število medijev je skokovito naraslo. Anonimnih virov je tudi veliko. Znamenito navodilo globokega grla – »sledite denarju« – še zmeraj drži. Imamo tudi veliko število novinarjev, ki nimajo časa, znanja, moči ali poguma, da raziskujejo zgodbe. Imamo urednike, ki so bližje upravam in interesom lastnikov kot novinarjem. Imamo tudi medijske lastnike, ki svoje medije posojajo politikom za plačilo svojih ekonomskih interesov. Imamo pa tudi medijske potrošnike, ki bi podobno afero »prebavili« v 24 urah in jo zamenjali z novo.
______
[1] Mark Bowden, Atlantic, The Story Behind the Story, October 2009, http://www.theatlantic.com/doc/200910/media
[2] William Branigin, Debbi Wilgoren in Spencer S. Hsu, Radio Traffic Led to False News Reports on Gunfire on Potomac, v Washington Post, 11.9.2009. http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2009/09/11/AR2009091101740.html
[3] Pew Research Center, Public Views of News Media 1985-2009, Accuracy Rating Hits Two-Decade Low, 14.9.2009, http://people-press.org/report/543/#prc-jump
[4] Glej tudi Cass R. Sunstein, 2006. Infotopia. How Many Minds Produce Knowledge, Oxford: Oxford University Press.
[5] Howard Kurtz, Team Obama Pushes Back, v Washington Post, 9.10.2009, http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2009/10/09/AR2009100901521.html
[6] http://www.europarl.europa.eu/news/public/focus_page/008-61783-292-10-43-901-20091002FCS61743-19-10-2009-2009/default_p001c004_en.htm
[7] Freedom House. Freedom of the Press 2009, Press Freedom Rankings by Region,
http://www.freedomhouse.org/uploads/fop/2009/FreedomofthePress2009_tables.pdf
[8] http://www.beppegrillo.it/english.php
[9] http://www.danas.rs/vesti/dijalog/anestezija_licemerjem.46.html?news_id=167108
[10] http://www.appeltreport.com/
[11] http://www.index.hr/vijesti/clanak/godisnjica-napada-na-miljusa-roncevic-175–karamarko-190-dana/436371.aspx
[12] http://www.index.hr/vijesti/clanak/na-hrtu-sve–i-svi–pod-kontrolom/450893.aspx
[13] Bob Franklin, 1997. Newszak and News Media. Hodder Arnold.
Niti besedice o Sloveniji? Zanimivo, to nekaj pove
o avtorici.
Super prispevek, Sandra. Seveda pa bi bilo zanimivo slišati tudi vizijo rešitve, ne samo ugotavljanje evidentnega …
Tudi meni je bil prerez dogodkov silno zanimiv, sem pa tudi pricakovala vsaj skico slovenskih razmer, vendarle je JJ tudi v prvi osebi posegal v lastnistvo medijev in so v ozadju potekale afere okrog Dela in Vecera, ki sta postala provladna.
Dvomim, da bi se avtorica cesarkoli bala ali taktizirala, saj je bila vedno med najbolj pogumnimi, kadarkoli sem jo imela priliko slisati ali prebrati glede kljucnih slovenskih problemov.
Drago :
“Niti besedice o Sloveniji? Zanimivo, to nekaj pove
o avtorici.”
Vsak prispevek nekaj pove o vsakem avtorju.
Ubogi- a ne? Novinarji z diplomo ali oni drugi “novinarji” brez ustrezne izobrazbe in usposobljenosti?? Zdi se, da je vseeno, imaš diplomo ali je nimaš. Odgovornost za vsako posamezno napisano ali kako drugače (radio, tv) posredovano informacijo, podatek, sporočilo, komentar, ne more biti nikoli kolektivna. Je lahko le individualna. Piše torej lahko vsak, ki to zna (obrt?), ki piše o tem, kar je berljivo in kar se prodaja (tržno blago). Toleranca in sprejemljivost napisanega se spreminja. Spremljevalec tega časa, hitrih informacij je tudi bežno telegrafsko sprejemanje dnevnih inforamcij, sporočil. Za branje poglobljenih analiz in razprav ni časa, morda le v času vikenda.
Ob tem se je potrebno vprašati, koliko je k nižji kakovosti podanih informacij prispeval tudi izobraževalni sistem in modeli, sama FDV? Ali je tudi pripomogla k temu, da je sprejemljivo tudi to, da je lahko novinar tudi “novinar” brez diplome?
Ni pa niti pozabljeno, da so bili diplomanti s FDV-ja lansirani kot najbolj usposobljeni za področje marketinga in odnosov z javnostmi v podjetjih. Bi znal biti tam tudi kakšen “novinarski fiasko” ne le na področju žurnalizma.
Absolutno Sandri ne gre oporekati poguma, zato so Dragove paranoidne insinuacije povsem irelevantne, a vendarle gre za to – kako je že rekel Marx – da ni dovolj, da bi svet le interpretirali…
Sam naravnost “silim” k reakciji vse slovenske medije že tri leta in moja ugotovitev je, da od medijev reakcije ne bo, ker je preprosto ne more biti.
Situacija je približno takšna, kot če bi od impotentnega menedžerja v krizi srednjih let pričakoval, da bo do svoje žene zopet začutil strast kot nekoč, če si smem pomagati s primerjavo.
Ja, romantično, ampak nerealno. In medijske viagre tudi še niso odkrili
No,
ena zelo dobra in odkrita reakcija je v zadnji izdaji Le Monde Diplomatique v slovenščini.
Pod naslovom “Od junakov svinčenih časov do časa svinčenih vojakov” je slovenskemu novinarstvu nastavljeno kar lepo ogledalo!
Raziskovalci v Sloveniji so že bili izzvani, da bi opravili raziskavo in nato predočili tudi situacijo v Sloveniji. Novinarji in uredniki tudi.
Vsi, ki pa radi komentiramo napisano, imamo tudi možnost sporočiti svoje mnenje. To je dobra stran razvoja tehnike/znanosti in tudi demokracije. Nekoč (v jugi) ni bilo tako. Meni je ta čas, ki nam ponuja veliko izbire, veliko informacij, med katere spadajo tudi napačne, celo neresnične odsev časa, ki ga živimo. Vendar ima posameznik več možnosti in več izbire v iskanju odgovorov na vprašanje, ki so zanj prioritetna ali zanimiva. Čas sledenja eni resnici, eni ideologiji iz nekega/nekih političnih centrov moči je minil.
Tudi kredibilnost medijev je v tem času vedno na preizkušnji. Kar ti ni všeč, pač ne kupiš. Ne bereš. Ne gledaš. Ignoriraš.
Jo, GregorG, le počasi z ne(soraz)mernim zmerjanjem Draga, ki povsem upravičeno opozarja(in Dragica, heh, tudi), da pač tu naša dobra in pogumna Sandra nič ne napiše o SLO (četudi bi lahko vsaj omenila druge svoje tekste o SLO-medijih,ker kako hudo fanovstvo od bralcev R.neta se pa ne sme pričakovat); tako pa bi lahko celo nastal vtis, da je pa tule tako hudo glede meidjev in kritike medijev, da je moč z opisovanjem podobnih? razmer drugje le posredno namigovati na lokalno stanje stvari.
Res škoda, da ni omenila vsaj svoje intervencije, ki sem jo videl na nacionalki v oni znameniti “vzhodnonemški”(po V.Miheljaku) rubriki
Brez reza(pa ne, da tega ni naredila prav zato, ker je bilo to objavljeno tam, in ker sta bila levo in desno od nje A.Zorn-Sanja in še en tak?): lepo je povedala , carissimo GregorG, da v času divje privatizacije medijev, prodajanja/”konsolidacije” novinarskih delnic itd., posebej nacionalnih RTV frekvenc v slovenskih “roaring 90-ties”(kot bi rekel J.Stiglitz), letih prvotne akumulacije vsega mogočega, SPLOH NI BILO NADZORNIH MEHANIZMOV /(a.t.P, U.Z.V.K., pravi zakon o medjih itd.). Skratka- there was a free lunch.
Sam bi dodal domnevo/tezo: NI BILO TUDI NOBENEGA POLITIČNEGA PRROJEKTA/POLITIČNE VOLJE tedaj vladajočih, da bi se okrepila/ohranila medijska neodvisnot – torej tudi neodvisnost od lastnikov, ne le oblastnikov. S kakim zakonom, skladom, projektno skupino, kajvem čem.Tedaj se je začel “izvirni greh”, in še traja; JJ je seveda prispeval svoje, a v dobri meri “iz obupa”, ker so bile lastniške karte že davno razdeljene, in so mu ostale le še oblastniške.
Lahko pa bi pro domo sua spomnil še na bizaren pa simptomatičen “spregled”, pecadillo, ko so B.Vezjak, Sandra B. in še vrsta turbo-eminentnih levih branilcev medijske integritete uprizorili nepozabno javno kampanjo za ohranitev neodvisnosti RAZVEDRILNEGA Hri-Bara (pa še za vrnitev risank v star termin), pa istočasno kompletno spregledali eminentno kršitev neodvisnosti oddaje INFORMATIVNEGA programa S.City z oktroiranjem Silvestra Šurle (da 3/4 eliminacje svoje miniaturnosti ne omenjam)- pa kdaj drugič.
Naj bo še tako nenavadno, moram priznati, da se popolnoma strinjam s teboj, dragi Igor Vidmar, razen z začetno tezo o neupravičenosti zmerjanja Draga. Takšne stupidne insinuacije zaslužijo najmanj zmerjanje, če ne že pljunek v obraz.
Pravilno si ugotovil – neomenjanje slovenskega prostora v Sandrinem tekstu me osebno sploh ni zmotilo, ker sem pač prebral že gore njenih prispevkov ravno na temo slovenske medijske krajine. Glede tega bi izpostavil predvsem legendarno študijo Medijsko lastništvo avtorjev Hrvatin, Petković in Kučić (http://mediawatch.mirovni-inst.....seznam/15/) pa tudi sicer najdemo na Mediawatchu (http://mediawatch.mirovni-inst.....ija/seznam) čisto dovolj materiala, ki o avtorici povejo čisto vse, kar je treba. Seveda je škoda, da se raznim Dragom niti sanja ne, da kaj takšnega v tej državi sploh obstaja.
Strinjam se, dragi Igor Vidmar, tudi s tvojo analizo, da se je izvirni greh dogodil že dolgo tega in da je Janša tukaj samo pristavil svojih pet centov, česar mu pač ne gre preveč zameriti. Prav tako je kritike vredno tudi vsajanje glede termina Hribarjeve oddaje in risank, ki ga na drugi strani ob veliko pomembnejših in kritičnejših dogodkih za slovenske medije ni slišati.
A še enkrat, Hrvatinovi tukaj, če želimo biti pošteni, nimamo veliko naučiti. Je eden redkih glasov razuma v tejle naši medijski greznici. Večji problem je, da je nihče ne želi slišati.
Ne vem, ali popolnoma drži trditev, da v norih devetdesetih nismo imeli prav nobenih nadzornih mehanizmov, zagotovo pa jih je bilo veliko premalo. Kljub temu je obstajal vsaj en, ki se mu po domače reče opozicija. Najsi je to bila opozicija Demosu, ali pa kmalu zatem opozicija dolgotrajni paši LDS na rezultatih uspešno opravljenega “boja za oblast”. (Še pomnite tovariši, ki se je nam, ta krilatica takrat zdela še kar navihana? Seveda se površneži nismo zavedali, kaj vse to pomeni.) Kakorkoli že, po tej plati nobena od opozicij ni opravila svoje nadzorne in tudi ne korekcijske vloge. Pa tudi mediji niso bili že v devetdesetih koncentrirano sprivatizirani. Kolikor sem jaz dojel to sceno, so se takrat “zmaterializirali”, kar je verjetno pripomoglo k mehčanju hrbtenice novinarske srenje. Res pa je, da smo bili ves ta čas, ko se je mižalo in molčalo o problemih današnjega časa, izpostavljeni tiraniji “razčiščevanja resnice” o tem, katera falanga je bila pred šestimi desetletji bolj zločinska – komunisti ali domobranci. To preprosto MORAMO vedeti, vse ostalo pa bi preveč utrujalo možgančke volilcev in davkoplačevalcev.
Bimbo, zelo res, kar trdis in se danes je to osrednji problem slovenske druzbe, kdo je bolj mesaril, levi ali desni pred 60 leti, resnicni problemi DANASNJEGA casa pa so pometeni pod preprogo kot inferiorni in irilevantni.
Clovek dansanjega casa bi moram dati vsem politikom, ki prekopavajo grobove preteklosti – odpis do smrti in vzgajati ljudi brez ideoloskih plomb na mozganih – vsaka ideologija je slabsa od nobene.
Ce hocemo imeti pravicnejsi svet bo treba iti v smeri dezintoksikacije zgodovin, mitov in revolucij in se vrniti samo k cloveku, k humanizmu, ki temelji na etiki.
jaz zgolj tu vidim resitev clovestva, ne le Slovenije.